<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 4556/2010
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4556.2010

Evidenčna številka:VSL0056223
Datum odločbe:09.02.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:ničnost - ničnost prodajne pogodbe - prepoved legis commissoriae - fiduciarni posli - notarski zapis o povratni prodaji s pridružkom lastninske pravice - odškodninska odgovornost

Jedro

Če stranka s tožbenim zahtevkom dejansko ne zasleduje odprave tistih učinkov legis commissoriae, ki so nedopustni, to pa je zloraba dolžnika, pri kateri upnik prejme stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev, je njen odškodninski zahtevek s katerim terja plačilo zneska v vrednosti posojila, ki ga je prejela, zoper notarja, ki je sestavil zapis fiduciarnega pravnega posla, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 292.104,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2002 do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo ter stroške postopka prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe pravdne stroške v višini 13.259,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pravno zmotno je prvostopno stališče, da toženec ni ravnal malomarno, s premajhno mero strokovne skrbnosti. Za presojo skrbnosti je treba presojati pravno naravo pravnega posla. Sporni posel je kljub temu, da je sestavljen iz več pogodb, predstavljal ekonomsko celoto. Zato je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo. Vprašanje torej je ali je toženec vedel za ekonomsko podlago vseh poslov med strankami. Vprašanje je ali je moč tožencu očitati pomanjkljivo skrbnost in s tem ravnanje v nasprotju s pravili stroke. Če je bil tožencu posel kot celota znan, bi bil dolžan tožnico opozoriti na naravo posla. Tu je dokazni sklep sodišča prve stopnje pomanjkljiv in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bil toženec seznanjen s celotno, tudi ekonomsko podlago posla. Tožeča stranka je predlagala ustrezne dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil toženec prav dobro seznanjen s celotno naravo pravnega posla, tudi njegovimi ekonomskimi učinki. Tako je na podlagi izpovedi toženca mogoče sklepati, da je imel na razpolago vse listine, ki so se nanašale na pogodbe. Med postopkom se je pokazalo tudi, da se je toženec brez težav seznanil z vsemi dokumenti, ki se tičejo poslovanja družbe O. in je prejel sodbo tožnice iz druge zadeve, v kateri sploh ni nastopal kot stranka. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec sklepal množico pogodb z družbo O. in toženec slednjega niti ne zanika. Posli so se sklepali na enak način, kar je glede na razvpitost primera splošno znano širše v Sloveniji in ne le na območju naslovnega sodišča. Zato je treba ugotoviti, da je toženec tudi v konkretnem primeru vedel za naravo posla kot celote. To nenazadnje izhaja iz dopolnilnega zaslišanja na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da je toženec precej teže posvečal vprašanju trenutka pečatenja notarskih zapisov in je vedel za relevantne okoliščine pri sestavi pogodb. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi, da je vedel za ekonomsko podlago celotnega posla. Sodišče bi moralo tudi ugotoviti, da toženec tožnice na pravne posledice celotnega posla nikoli ni opozoril. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačen dokazni sklep, da je tožnica vedela za prodajo svoje nepremičnine in njen povratni kup. Jasno je izpovedala, da je za to izvedela šele, ko je želela svojo nepremičnino v Z. P. prodajati in jo je glede na spremenjeno lastniško stanje v zemljiški knjigi opozorila nepremičninska agentka. Če bi toženec tožnico opozoril na vse posledice, ki izvirajo iz pravnega posla, tožnica takšnega posla ne bi sklepala. Sodišče prve stopnje je namreč jasno ugotovilo tožničino voljo najeti posojilo za nakup picerije v V. in ne skleniti pogodbe o povratnem kupu svoje nepremičnine v Z. P. Obstoj takšne pogodbene volje je jasno dokazan z njeno izpovedjo. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ko se je ugotavljalo nastalo škodo. Med postopkom so se spremenile razmere. V postopku zoper družbo O. je uspela z zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe, s katero je prešla lastninska pravica na O. S tem je odpadla trditvena podlaga v tej pravdi, da je škoda enaka premoženjski vrednosti, ki jo predstavlja tožničina nepremičnina v Z. P. Tožnica je postavila zaradi spremenjenih razmer (dolžnost zmanjševati škodo) denarni zahtevek na drugi podlagi. Na podlagi sklenjenega posla, za katerega trdi, da ga ne bi sklenila, v kolikor bi jo toženec pravilno opozoril na posledice sklepanja takšnega posla, je družba O. zoper tožnico postavila zahtevek v višini 252.506,62 EUR s pripadki. Ta zahtevek predstavlja za tožnico škodo in je upravičena do povračila te škode. Jasno je navedla, da je glede te škode v teku pravdni postopek pri naslovnem sodišču in da predlaga dokaz z vpogledom v ustrezni pravdni spis. Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo, da gre za tožbo družbe O., ki je odvisna od predhodnega vprašanja, to je ugotovitve ničnosti pogodb, ki jih je sklepal toženec. V nadaljevanju je torej obstoj škode odvisen od odločitve o vprašanju, ali je tožnica dolžna plačati družbi O. znesek 252.506,62 EUR ali ne. Gre za predhodno vprašanje, saj tožnica po preteku zastaralnega roka odškodninskega zahtevka več ne more podati. Obravnavani zahtevek družbe O. zoper tožnico v pravdi pa ima za posledico, da zastaralni rok med njo in navedeno gospodarsko družbo ne teče. Da bi torej sodišče prve stopnje lahko pravilno odločilo o vprašanju obstoja škode, bi moralo odločiti o zahtevku družbe O., torej odločiti o predhodnem vprašanju, ali pa počakati na odločitev sodišča v tisti zadevi. Pravno hudo zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da bodoče premoženjske škode ni mogoče zahtevati. Škoda je navadna škoda in izgubljeni dobiček (168. člen OZ). Navadna škoda je tista škoda, ki nastane zaradi zmanjšanja premoženja (132. člen OZ), izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja premoženja. O izgubljenem dobičku nikoli ne moremo govoriti z gotovostjo, zato je stališče prvostopenskega sodišča, da mora biti gotovo, da bo škoda nastala v bodoče, pravno zmotno. O izgubljenem dobičku lahko sodišče zgolj sklepa z določeno stopnjo verjetnosti. Izgubljeni dobiček je tista škoda, ki nastane, ker se stranki zmanjšajo prihodki, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo in odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Tožeča stranka je jasno navedla, da škodo predstavlja vse, kar bi morala tožnica plačati na podlagi zahtevka družbe O., ki terja izpolnitev pravnega posla, ki je bil skrit v poslu, ki ga je tožnica sklepala na podlagi zaupanja v toženca. O vprašanju, ali je tožnica dolžna kaj plačati na podlagi učinkov pogodb, ki jih je sklepal toženec, se sodišče prve stopnje ni izreklo, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo neugotovljeno. S tem, ko je ostala tudi škoda neugotovljena, se sodišča z ugotavljanjem višine škode sploh ni ukvarjalo. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka. Ker bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožničinemu zahtevku, v kolikor bi ugotovilo, da je zahtevek utemeljen za nižji znesek (252.506,62 EUR), bi moralo tožeči stranki priznati tudi vse po tožnici zaznamovane pravdne stroške z obrestmi. Sodišče bi moralo ugotavljati, da je precejšen del dokazovanja in postopek tekel zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti in bi zato moralo ugotoviti, da je tožničin zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da tožencu ne sledi, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, hkrati pa ne ugotavlja njegove odgovornosti, kar je protislovno in pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka. Zato bi moralo ugoditi zahtevku po temelju in to posebej upoštevati tudi v stroškovnem izreku.

Pritožba ni utemeljena.

Ni storjena v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (sicer vsebinsko uveljavljana šele v razlogih, ki se sicer nanašajo na stroškovno odločitev), ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe medsebojno neskladni oziroma v medsebojnem nasprotju, s čimer naj bi bila storjena vsebinsko uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da obstaja eden od elementov odškodninske odgovornosti – protipravnost toženčevega ravnanja in njegova krivda v zvezi s pojasnilno dolžnostjo glede morebitnih posledic v notarskem zapisu sklenjenih pravnih poslov, ne obstaja pa po drugi strani – objektivni element odškodninske odgovornosti – nastanek škode tožnici, namreč ne pomeni medsebojnega nasprotja razlogov izpodbijane sodbe, kot zmotno poskuša prikazati pritožnica, temveč prav nasprotno predstavlja konsistentno in celovito pojasnjeno odločitev, ko se po eni strani ugotavlja obstoj dveh od štirih odškodninskih predpostavk odškodninske odgovornosti in ne torej vseh, pri čemer celo ne temeljne - tiste, ki se nanaša na sam obstoj realno izkazane škode, kar bi šele sploh omogočalo pozitivno odločitev o tožničinem odškodninskem zahtevku.

V spornem primeru torej ni pravno odločilno, ali je bil toženec kot notar seznanjen s celotno naravo pravnega posla oziroma njegovimi ekonomskimi učinki in ali je z njimi v celoti in pravilno seznanil tudi tožnico, ko je sestavil notarske zapise spornih pravnih poslov. Iz razlogov izpodbijane sodbe sicer izhaja, da bi moral toženec tožnico opozoriti na učinke Prodajne pogodbe z dne 27. 05. 2002 in Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, sestavljene v notarskem zapisu opr. št. SV 982/02 z dne 03. 06. 2002, glede katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila podlaga za sklenitev nedopustna (ker si je družba O. z njima izgovorila znesek, ki znatno presega terjatev iz posojila za nakup picerije), s čimer se je končni učinek obeh pogodb približal prepovedanemu učinku legis commissoria. Posledično je naveden pravilen materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe, da njegovo ravnanje ni bilo v skladu z ravnanjem strokovnjaka oziroma zahtevo iz tedaj veljavnega 42. člena Zakona o notariatu (ZN). Kljub temu pa upoštevaje druge dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča ni izkazanih okoliščin, ki bi omogočale utemeljenost predmetnega odškodninskega zahtevka iz že omenjenega razloga, to je neuspešnosti tožnice pri ponudbi ustreznih trditev in dokazov za obstoj škode.

Pritožnica je v tej pravdi uveljavljala dve trditveni podlagi za nastanek škode, v zvezi s katero zahteva plačilo odškodnine. Najprej je videla obstoj škode v vrednosti nepremičnine – hiše v Z. P., ki je bila predmet navedenih pogodb, nato pa je v spremenjeni tožbi kot škodo opredelila – bodočo škodo, nastalo zaradi vložene tožbe družbe O. zoper njo na vračilo prejetega posojila v pravdi P 2755/2007-II pred prvostopnim sodiščem.

Kar zadeva prvo navedeno tožbeno trditveno podlago je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnici takšna škoda ni nastala. Tožnica je še naprej vpisana kot lastnica navedene nepremičnine v zemljiški knjigi. Omenjeni pogodbi sta bili ugotovljeni kot nični s sodbo Okrožnega sodišča v L., opr. št. P 224/2003 z dne 25. 01. 2008 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v L., opr. št. II Cp 2074/2008, z dne 26. 08. 2008. Ker je upoštevaje teorijo kavzalnosti zaradi ugotovljene neveljavnosti zavezovalnega pravnega posla neveljaven tudi razpolagalni pravni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, je postala vknjižba novega lastnika – družbe O. na tožničini nepremičnini nedopustna oz. nemogoča (glej pravilne pravne in dejanske razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi).

S trditvami, da je škoda nastala, ker mora vrniti znesek prejetega posojila, pa se tožnica v bistvu zavzema za to, da obdrži ne le omenjeno nepremičnino, ki je predstavljala zavarovanje za posojilno terjatev, temveč tudi denar, ki ji je bil zgolj posojen in katerega mora torej vrniti. Omenjeni gospodarski družbi s tem posredno odreka pravico do vračila denarnih sredstev, do katerih je ta upravičena na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb oziroma v obveznosti vračila posojila ugotavlja škodo oziroma neupravičeno prikrajšanje, ki bi ga moral poplačati oziroma kompenzirati toženec. Ker – kot že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - drugačne škode (morebitne izgube, ki bi ji lahko nastala zaradi nesorazmerja med prejetim zneskom posojila in zneskom, ki ga mora vrniti na podlagi posojilne pogodbe), ne zatrjuje, je njen odškodninski zahtevek tudi na tej podlagi neutemeljen. Ali še drugače povedano – s tožbenim zahtevkom tožnica dejansko ne zasleduje odprave tistih učinkov legis commissoriae, ki so nedopustni, to pa je zloraba dolžnika, pri kateri upnik prejme stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev (1). Šele ti bi lahko predstavljali pravno upoštevno škodo v konkretnem primeru. Tožnica torej tudi ne opredeli, kakšna druga pravno relevantna škoda ji je še nastala oziroma ji bo nastala. Sklicuje se le na dejstvo, da v drugem pravdnem postopku družba O. od nje terja znesek posojila. Gola trditev, da škodo predstavlja znesek 252.506,62 EUR iz naslova posojila, ki ga je prejela od družbe O. in katerega ta terja od nje v omenjeni drugi pravdi, pa že prima facie ne predstavlja trditev o pravno relevantni škodi. Ob takšnem stališču bi vsaka vložena tožba upnika zoper dolžnika za denarno terjatev iz pravnega posla predstavljala podlago za utemeljen odškodninski zahtevek v drugi samostojni pravdi po samodejnem načelu – kar lahko terja oz. izterja upnik od dolžnika, lahko ta avtomatično od tretjega izterja nazaj. Uveljavlja se na ta način stališče do upravičenosti zadržanja prejetega - brez pravne podlage - že zgolj zato, ker posojilo temelji na ničnih pogodbah. Razen tega pa gre v omenjeni drugi pravdi tudi za nepravnomočno končano zadevo, kar pomeni, da sploh še ni odločeno z ustreznimi procesnimi in materialno pravnimi učinki, da bi morala tožnica posojilodajalki plačati nekaj, do česar ta ni upravičena in bi ji s tem že nastala škoda oziroma ji bo - s potrebno stopnjo verjetnosti - v bodoče nastala škoda, za takšen izzid pa bi bil odgovoren tudi notar – toženec, ki je ni opozoril na povezanost in skupne ekonomske učinke vseh spornih poslov.

Zato omenjena druga pravda ne rešuje vprašanja, ki bi bilo (že sedaj) lahko predhodno vprašanje za predmetno pravdo, kot zmotno meni pritožnica, temveč prav nasprotno odloča tudi o utemeljenosti višine zneska posojila, tam pa bo lahko tožnica tudi izčrpala vse svoje morebitne ugovore v zvezi s zahtevkom na vrnitev posojila. To pa istočasno pomeni, da se bodo tudi vsa vprašanja, ki bi jih lahko zatrjevala tožnica, razrešila v omenjenem drugem pravdnem postopku; tam bo odločitev sodišča vezana tudi na odločitev o pravnomočno ugotovljeni ničnosti spornih pogodb. Ob tem ni odveč omeniti, da je na podlagi omenjenih sodnih odločb bila že pravnomočno ugotovljena ne le ničnost omenjenih prodajnih pogodb temveč tudi ničnost 3. točke Posojilne pogodbe z dne 30. 05. 2002 v delu, ki se nanaša na dogovor o obveznosti plačila zamudnih obresti v višini 2,5% mesečno od tolarske protivrednosti celotnega dolgovanega zneska in sicer v delu kolikor obrestna mera zamudnih obresti presega 12% letno ter v delu, ki se nanaša na dogovor o obveznosti posojilojemalca plačati odškodnino v višini 28% od bruto vrednosti posojila iz 1. točke posojilne pogodbe, kar predstavlja znesek 4.073,98 EUR, obračunano po prodajnem podjetniškem tečaju S.i.b. d.d. na dan plačila, kar na dan podpisa te pogodbe znaša 920.802,94 SIT. Pravnomočno ni odločeno zgolj še o ničnosti prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 05. 2003 (glej izrek navedene odločbe Višjega sodišča v Ljubljani pod B 8), ki pa se ne nanaša niti na posojilo, ki je predmet omenjene pravde niti ne na tožničino stanovanjsko hišo, kar je bilo oz. je predmet tožničinega tožbenega zahtevka. Na podlagi omenjenih sodb je torej tudi pravnomočno preprečeno, da bi omenjena družba lahko od tožnice izterjala več, kot pa dopušča pravni red, torej da bi nastopili prepovedani učinki fiduciarnega posla. Ob povedanem bi bil neutemeljen tožbeni zahtevek celo, če bi ga tožnica utemeljevala substancirano oz. konkretizirala trditve o nastanku bodoče škode. Terjatev upnika na izpolnitev veljavne oziroma zakonite obveznosti pa ne predstavlja škode, katero bi bilo mogoče od tretje osebe uveljaviti v pravdnem postopku z odškodninsko tožbo. Tudi zato so tožničine pritožbene posplošene in nejasne trditve o nastanku bodoče škode pravno neupoštevne.

Ker torej tožeči stranki ni uspelo dokazati enega od bistvenih elementov odškodninske odgovornosti povzročitelja škode iz določbe 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika – to je nastanka škode, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva v zadostnem obsegu, nanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je logična in nujna posledice odločitve o glavni stvari. Ker je bil tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ni upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, temveč mora nasprotno plačati tožencu njegove pravdne stroške, kot jih je odmerilo sodišče z izpodbijano odločbo. Tudi, če je precejšen del dokazovanja in postopka tekel zaradi ugotavljanja temeljev odškodninske odgovornosti in čeprav je sodišče prve stopnje odreklo tožencu verodostojnost glede trditev, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, je pomemben le končni rezultat te pravde, to pa je kot že omenjeno – popoln uspeh toženca, ker je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej na primer: Sodbo in sklep VS RS opr. št. II Ips 427/2003, z dne 26. 08. 2004; objavljena v bazi SOVS.


Zveza:

ZN člen 42, 64.
OZ člen 87, 131, 131/1, 168, 182.
ZTLR člen 69.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2NTg5