<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00049255
Vrsta:Članki
Datum objave:14.06.2021
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), 1/2021, str. 105
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:postopek za postavitev pod skrbništvo in postopek za postavitev skrbnika - pravica do izjave - zaslišanje - pravica do svobodne izbire zastopnika - začasni skrbnik - postavitev začasnega zastopnika
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
Avtor:mag. Metoda Orehar Ivanc

Besedilo

Procesni položaj osebe, o kateri se vodi postopek, in vloga začasnega skrbnika (1)

Celotno besedilo

1. UVOD

Ena od sprememb v Družinskem zakoniku (DZ)2 je institut postavitve pod skrbništvo, ki je nadomestil odvzem poslovne sposobnosti. Najprej se je zastavilo vprašanje, ali se novi institut sploh razlikuje od odvzema poslovne sposobnosti ali pa gre morda le za preoblikovanje prejšnjega dvostopenjskega postopka – sodnega, v katerem je bilo odločeno o odvzemu poslovne sposobnosti, in upravnega, v katerem je bil imenovan skrbnik – v enostopenjski postopek v pristojnosti sodišča.

Na prvi pogled se morda zdi, da med institutoma ni bistvene razlike. Tak vtis dajejo prehodne določbe DZ-1, v katerih je določen učinek odločb o odvzemu poslovne sposobnosti.3 Ker govorijo le o sposobnosti za sklepanje pravnih poslov, bi bil mogoč sklep, da skrbništvo obsega le podajanje izjav volje namesto varovanca in da varovanec nima poslovne sposobnosti. Mnenje, da ne gre za znatnejšo vsebinsko spremembo, bi lahko podpirali tudi določba 245. člena DZ, po kateri je skrbnik zakoniti zastopnik varovanca, in 263. člena DZ, ki glede veljavnosti pravnih poslov odkazuje na uporabo pravil obligacijskega prava.4 Ne glede na to je v DZ nekaj določb, ki vzbujajo dvom o pravilnosti takega sklepa. Medtem ko se je prej veljavna ureditev osredotočala na omejitev poslovne sposobnosti, novi zakon ta izraz opušča (z izjemo prehodnih določb), pri opredelitvi namena skrbništva za odrasle pa govori o varstvu njihove osebnosti in od skrbnika zahteva, da varovancu v okviru njegovih sposobnosti omogoči oblikovati življenje po lastnih željah in predstavah. Tudi ob upoštevanju mednarodnih zavez države in razvoja na področju pravnega položaja odraslih oseb, ki niso sposobne poskrbeti zase, ne more biti dvoma, da ne gre le za popravek v poimenovanju, temveč za korenito spremembo, ki odvzem poslovne sposobnosti dopušča le izjemoma. Že priporočilo Sveta Evrope (SE) iz leta 1999 je poudarilo načelo sorazmernosti ter zahtevo po največji možni ohranitvi poslovne sposobnosti in naboru različnih ukrepov, vključno s takimi, ki ne omejujejo poslovne sposobnosti in ne zahtevajo postavitve skrbnika ali postavitve skrbnika s trajnimi pooblastili.5 Pred trinajstimi leti se je država z ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah oseb z invalidnostjo (MKPI)6 zavezala spremeniti zakonsko ureditev, po kateri je bila osebam odvzeta poslovna sposobnost, odločitve pa je sprejemal skrbnik, in jo nadomestiti z ureditvijo, ki bo osebam zagotavljala podporo pri sprejemanju odločitev. Medtem ko je priporočilo SE še dopuščalo ureditev, ki vključuje odvzem poslovne sposobnosti, MKPI tega instituta ne dopušča več. Izhajajoč iz temeljnih načel konvencije o spoštovanju prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti in neodvisnosti posameznikov (3. člen),7 mora pravna ureditev temeljiti na osebi in njeni svobodi odločanja. Uporablja se izraz podpora (support), ki jo potrebuje oseba, da bodo njene odločitve – njena volja in izbire – pravno učinkovale.8 Tudi v sodnem postopku je treba pri odločanju o potrebnosti skrbništva9 izhajati iz konkretnega položaja osebe ter pri izbiri skrbnika in obsegu njegovih nalog dati primarno težo pravicam, volji in izbiri osebe.10

V prvem letu po uveljavitvi instituta so v sodnih postopkih nastale mnoge dileme. Razlog je v tem, da gre tako z vsebinskega kakor tudi s procesnega vidika za novost, ki ob korenito drugačnemu položaju osebe, o kateri teče postopek, vzpostavlja tudi novo delitev pristojnosti med sodišči in centri za socialno delo. Ob študiju mednarodnopravnih in primerjalnopravnih virov se poraja tudi dvom, ali je zakonodajalec dovolj dobro opravil svoje delo.

Del dilem, ki so se odprle po začetku uporabe DZ in Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1),11 se nanaša na položaj osebe v postopku: ali oseba, o kateri se vodi postopek postavitve pod skrbništvo,12 samostojno nastopa v postopku, ali zahteva po poskusu zaslišanja osebe v postopku velja brez izjeme,13 ali ima oseba pravico do odvetnika oziroma procesnega pomočnika, in ali sme to vlogo opravljati začasni skrbnik. Razmišljanje o teh vprašanjih je tema tega prispevka.

2. PROCESNI POLOŽAJ OSEBE

2.1 Pravica osebe do izjave

Priporočilo SE med procesnimi načeli določa pravico osebe do seznanitve s postopkom14 in pravico osebe do izjave v postopku.15 Kadar oseba ni sposobna izraziti svojega mnenja ali se zaradi svojega stanja ne more udeleževati postopka ali je tako moteča, da potrebuje nadzor, ji mora biti zagotovljena tudi pravica do zastopnika.16 Čeprav gre za neobvezujoči dokument, ga Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) upošteva pri oblikovanju svojih stališč o vsebini pravice do poštenega sojenja17 in pri ugotavljanju, ali obstajajo skupni standardi varstva v državah članicah Sveta Evrope.18 Načela iz priporočila z dodanim obrazložitvenim memorandumom so tako pomembno vodilo pri razlagi zakonskih določb o položaju osebe v postopku postavitve pod skrbništvo.

Pomen pravice do izjave osebe v tovrstnih postopkih je v nedavni odločbi Up-1178/18 poudarilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.19 Ob upoštevanju stališč ESČP je navedlo, da mora biti osebam s težavami v izvrševanju njihove (svobodne) volje zagotovljeno čim bolj celovito in popolno sodelovanje v postopku. Le tako je mogoče zagotoviti, da bo oseba – v največjem možnem obsegu – sama predstavila svojo zadevo pred sodiščem in (p)ostala subjekt postopka. Prilagoditve in omejitve so dopustne, kolikor so nujno potrebne zaradi zavarovanja zdravja osebe ali zagotovitve učinkovitosti postopka,20 a morajo biti po drugi strani dopolnjene s preiskovalnimi pooblastili sodišča. V vsakem primeru morajo biti osebi zagotovljena minimalna procesna jamstva, ki spadajo v jedro pravice do poštenega postopka.

Ustavno sodišče je poudarilo dva vidika pravice: oseba ima možnost predstaviti svojo zadevo pred sodiščem (in tako ni le objekt, ampak tudi subjekt postopka), sodišče pa ima na ta način možnost neposredno pridobiti vtis o stanju in zmožnostih osebe. Ker gre za hud poseg v osebnostne pravice osebe, je še toliko pomembnejše, da je osebi dana dejanska možnost za uresničitev temeljnih jamstev poštenega postopka. Država mora zato osebi zagotoviti neodvisnega zastopnika. Sodišče mora paziti najprej na to, da pritožnikove interese zastopa bodisi začasni skrbnik bodisi odvetnik, dodeljen v postopku brezplačne pravne pomoči, in na to, da bo ta oseba dejansko nastopala v njegovo korist.

2.1.1 Sposobnost osebe, da samostojno nastopa v postopku

Že umestitev pravice do izjave med temeljne določbe ZNP-1 kaže na njen posebni pomen (tudi) v postopku postavitve pod skrbništvo. V prvem odstavku 5. člena ZNP-1 so opredeljeni vsi temeljni elementi pravice kot bistvenega jamstva poštenega postopka. Udeležencem mora biti dana možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o izidih celotnega postopka. Iz položaja udeleženca izhaja, da imajo pravico sami navajati dejstva in predlagati dokaze. Tem pravicam je komplementarna dolžnost sodišča, da se o zbranem procesnem gradivu, pomembnem za odločitev, izreče v jasnih in prepričljivih razlogih za odločitev.

Omejitve pravice do izjave so po drugem odstavku 5. člena ZNP-1 dopustne, če tako določa zakon, ali če sodišče presodi, da bi bile s tem ogrožene druge ustavne pravice osebe, katere pravice in pravne interese mora varovati po uradni dolžnosti. Ker je pravica do izjave ustavna pravica, je omejitev dopustna le, če jo določa zakon in če je spoštovano načelo sorazmernosti.21 Tudi pri razlagi zakonskih določb, ki dopuščajo njeno omejitev, je zato treba upoštevati, da je dopusten le najmanjši potreben poseg.

Po ZNP-1 sodišče dovoli osebi, da zaradi uveljavitve svojih pravic ali pravnih interesov sama opravi posamezna procesna dejanja, če oceni, da je sposobna razumeti pomen in pravne posledice takih dejanj (prvi odstavek 45. člena ZNP-1). Na prvi pogled je samostojno nastopanje osebe v postopku izjema, a taka razlaga ni sprejemljiva.

Že v postopkih za odvzem poslovne sposobnosti se je uveljavilo stališče, da je osebi, o kateri teče postopek, treba omogočiti, da (tudi) sama nastopa v postopku.22 V vodilnem komentarju tedaj veljavnega zakona o nepravdnem postopku je avtorica izrazila mnenje, da osebi ni mogoče odvzeti pravice, da se v postopku izjavi in brani svoje interese, in da njenih dejanj niti tedaj, ko ni sposobna izraziti svoje volje, ni mogoče nadomestiti z dejanji zakonitega zastopnika.23 Ustava, EKČP, Listina EU o temeljnih pravicah in MKPI, ki zahtevajo od države, da predvidi postopek, v katerem bo oseba dejansko subjekt postopka, in ne objekt, pravilnost tega stališča le še potrjujejo.

Odvzem pravice samostojno nastopati v postopku bi pomenil, da procesna dejanja osebe ne bi imela pravnega učinka. Taka omejitev bi bila zelo daljnosežna. Sodišče ne bi upoštevalo njenih navedb o tem, ali so podani razlogi za postavitev pod skrbništvo, pri katerih stvareh potrebuje pomoč in pri katerih ne, koga želi imeti za skrbnika, kaj meni o drugih osebah, ki bi lahko bile skrbnik, itd. Osebo bi torej postavila v položaj objekta postopka. Tak poseg bi bil dopusten kvečjemu v primeru, ko oseba niti v minimalnem obsegu ne bi bila sposobna razumeti pomena in posledic svojih procesnih dejanj ali bi seznanjenost s postopkom resno ogrožala njeno zdravje, za tako oceno pa sodnik praviloma nima potrebnega strokovnega znanja.

Zakonsko določbo je zato treba razumeti tako, da je sposobnost samostojnega nastopanja osebe pravilo in da je le v izjemnih primerih sprejemljiva odločitev sodišča, da njena dejanja nimajo pravnega učinka. Navedeno pomeni, da sodišče osebo praviloma šteje kot samostojnega udeleženca v postopku, ji vroča pisanja, jo vabi na narok, obravnava njene vloge.24 Drugačno odločitev mora skrbno obrazložiti.25

Navedeno pa ne pomeni, da mora sodišče njena ravnanja upoštevati kot ravnanja razsodne osebe. Kadar se predlogi in stališča osebe razlikujejo od stališč drugih udeležencev, sodišče ne le sme, ampak tudi mora oceniti, ali jih je oseba podala pod vplivom bolezni in zato ne odražajo njenih želja in volje.

2.1.2 Zaslišanje osebe

61. člen ZNP-1 se od določbe 47. člena ZNP razlikuje v tem, da mora sodišče v vsakem primeru vsaj poskusiti zaslišati osebo. Šele potem ko jo vidi, sme odločiti, da je ne bo zaslišalo (ker to ni mogoče ali ker bi to škodilo njenemu zdravju). Na podlagi ZNP je torej sodišče lahko tudi na drug način ugotovilo, da bi zaslišanje škodilo zdravju osebe ali da zaslišanje ni mogoče, po ZNP-1 pa mora taka ugotovitev temeljiti na neposrednem vtisu sodnika o osebi. Določba je naletela na kritične pomisleke, ali je tak poseg v duševno integriteto v vsakem primeru nujen.

Pomen stika med sodnikom in osebo je dvojen. Na eni strani gre za dokaz o stanju osebe. Na drugi strani je osebi na ta način dejansko omogočeno, da ve, o čem teče postopek in se o tem izreče.26, 27 Ker je verjetno, da ni sposobna – vsaj ne v celoti – sama zagotoviti uveljavitve svojih pravic in interesov, jo mora sodišče poiskati, vzpostaviti stik in se pogovoriti z njo na način, ki ga je oseba sposobna razumeti.28 Pomembno je, da do stika pride na začetku postopka.29 Sodnik tako ugotovi, ali je izvedba postopka sploh potrebna, v kolikšnem obsegu oseba potrebuje pomoč pri uveljavljanju pravic v postopku, kdo bi lahko poskrbel za osebo, ipd.

Uvedba strožjih pogojev v ZNP-1 z vidika pravice do zaslišanja ni bila potrebna. O tem, da dokaza ni mogoče izvesti, se namreč sodišče lahko prepriča na drug način (in ne le tako, da osebo vidi). Kadar v zbranem procesnem gradivu ni najmanjšega dvoma, da oseba – upoštevaje njeno stanje – ni sposobna smiselne komunikacije, je dokaz z zaslišanjem dopustno opustiti.

Pri presoji o dopustnih odstopih od pravice do izjave je potrebna večja zadržanost. Prav je, da sodišče uporabi pooblastila iz 6. člena ZNP-130 in stori vse, kar je treba, da z osebo vzpostavi neposreden stik. Med izjeme, dopuščene v drugem odstavku 5. člena ZNP-1, spadajo primeri, v katerih je očitno, da vzpostavitev stika sodnika z osebo glede na njeno zdravstveno stanje ne more doseči svojega namena,31 ali ko bi to lahko pomenilo resno tveganje za njeno zdravje.

2.2 Pravica do neodvisnega zastopnika v postopku

Ustavno sodišče in ESČP sta se o tej pravici izrekla v zvezi s postopki, v katerih je bila osebam bodisi delno bodisi v celoti odvzeta poslovna sposobnost. Dolžnost države, da zagotovi neodvisnega zastopnika, ki dejansko nastopa v korist osebe, sta utemeljili s tem, da gre za hud poseg v posameznikovo avtonomijo in osebnostni položaj, da gre za osebe s težavami v duševnem zdravju in da gre (praviloma) za zahtevna pravna vprašanja.32 Postavitev osebe pod skrbništvo ima praviloma33 manj daljnosežne posledice za osebo, a gre kljub temu za hud poseg v njeno svobodo samostojnega odločanja in duševno integriteto. Zahtevnost postopka tako v procesnem kakor tudi vsebinskem pogledu je primerljiva. Iz enakih razlogov kakor v postopku za odvzem poslovne sposobnosti tudi v teh postopkih oseba večinoma ni sposobna – ali vsaj ne v celoti – samostojno zagotoviti uveljavitev svojih pravic in koristi. Stališča, ki sta jih ustavno sodišče in ESČP zavzela v zvezi s postopkom za odvzem poslovne sposobnosti, je zato treba upoštevati tudi pri razlagi določb, ki urejajo postopek postavitve pod skrbništvo.

Oseba ima pravico do procesnega pomočnika, kadar sama zaradi težav v duševnem zdravju ne zmore dovolj dobro sodelovati v postopku. Prikrajšanja oseb so raznolika in različno intenzivna in temu je prilagojen tudi obseg nalog zastopnika. Splošno rečeno pa mora zastopnik zagotoviti, da oseba sama ali z njegovo pomočjo uveljavi pravice, ki jih ima v postopku. Pred sodišče mora prenesti njeno stališče (mnenje, želje) o tem, ali potrebuje pomoč skrbnika, na katerih področjih ga potrebuje, kdo naj bo skrbnik. Da oseba sploh lahko ve, za kaj gre, pa ji mora zastopnik na način, ki ga zmore razumeti, pojasniti vsebino postopka, njen položaj v njem in posledice možnih odločitev, ji sproti razložiti potek postopka, vsebino sodnih pisanj ipd. Od njega se torej pričakuje aktivna udeležba v celotnem postopku.

Da ni dovolj, da je zastopnik le postavljen, izhaja tudi iz sodb ESČP. Pri presoji kršitev pravice do poštenega sojenja je ESČP upoštevalo, ali je zastopnik vzpostavil stik z osebo, se z njo pogovoril in pridobil usmeritve za ravnanje v postopku ter bil dejansko aktiven v postopku pri podajanju navedb in dokaznih predlogov, sodelovanju pri izvajanju dokazov in izrekanju o rezultatih dokaznega postopka.34

Tudi ustavno sodišče je poudarilo, da mora zastopnik dejansko nastopati v korist osebe. Seveda ni treba, da upošteva prav vse napotke in predloge osebe. Odločilno je, da objektivno ravna v njeno korist.

Ustrezna izpolnitev te naloge verjetno ni mogoča, ne da bi bila med osebo in zastopnikom vzpostavljena določena stopnja zaupanja in ne da bi bil zastopnik sposoben ter pripravljen ugotoviti in upoštevati voljo osebe. Med interesi osebe in zastopnika ne sme biti nasprotja.

Četudi oseba ima zastopnika – ne glede na to, ali ga je izbrala sama ali ji ga je postavilo sodišče – med sodnikove naloge po 6. členu ZNP-1 spada tudi skrb za to, ali je zastopnik vzpostavil stik z osebo in ali je v postopku aktiven.

2.2.1 Začasni skrbnik kot procesni zastopnik

ZNP-1 ne vsebuje določbe, po kateri bi sodišče moralo osebi postaviti odvetnika,35 a pritrdilni odgovor na vprašanje, ali je zato v neskladju z ustavo, je mogoč šele, ko zakon z uveljavljenimi metodami razlage ne omogoča ustavnoskladne rešitve.36

Ustavno sodišče je med možnostma navedlo odvetnika (v okviru brezplačne pravne pomoči) in začasnega skrbnika, ki ga predvideva 265. člen DZ. Vsaj na prvi pogled sta položaja odvetnika in skrbnika v razmerju do osebe različna. Četudi je odvetnik imenovan v postopku za zagotovitev brezplačne pravne pomoči, je razmerje z osebo vzpostavljeno s pooblastilom, in je torej pogodbeno, začasni skrbnik pa črpa svoje pristojnosti iz odločbe sodišča.

Glede na zgoraj opisane naloge procesnega zastopnika osebe ni videti tehtnih pomislekov, da osebo v primerih, ko je zmožna razumeti pomen pooblastitve, zastopa pooblaščeni odvetnik. Taka pooblastitev ne pomeni, da oseba ne bi smela sama podajati svojih stališč v postopku. Na drugi strani mora sodišče tudi v takem primeru opraviti svojo nalogo iz 6. člena ZNP-1 in predvsem paziti, da pooblaščenec izraža voljo in želje osebe, ne pa koga drugega, ali celo uveljavlja lastne interese.

V okviru svojih uradnih pooblastil sodišče tudi pouči osebo, ki nima pooblaščenca, da zaprosi za dodelitev odvetnika na podlagi predpisov o brezplačni pravni pomoči. Pomanjkljivost teh predpisov je v omejitvi kroga vlagateljev na osebo, ki želi pridobiti odvetnika. Če namreč ta oseba ni zmožna razumeti pomena tega postopka ali storiti vsega potrebnega za vložitev popolne vloge, ni nikogar, ki bi to storil namesto nje.

Kaj pa začasni skrbnik? Že na podlagi ZNP je bil udeleženec v postopku za odvzem poslovne sposobnosti. Iz komentarja zakona izhaja, da je bil njegov namen poskrbeti za zadeve osebe, s katerimi ni bilo mogoče počakati do konca postopka, ne pa tudi v procesnem zastopanju osebe. V postopkih pa se je še posebej v primerih, v katerih je bil predlagatelj postopka center za socialno delo, pokazalo, da oseba potrebuje nekoga, ki bi zagotovil uveljavitev njenih pravic. Večkrat je bilo zavzeto stališče, da to nalogo lahko prevzame skrbnik za poseben primer.37

Podobno kakor je bilo določeno v prvem odstavku 209. člena ZZZDR, tudi na podlagi 265. člena DZ sodnik osebi postavi začasnega skrbnika "po potrebi". Ker natančneje te potrebe niso utemeljene, je treba izhajati iz splošne opredelitve skrbnikovih nalog. Skrbnik se postavi osebi, ki ni sposobna zagotoviti uveljavitve svojih pravic in koristi in pri tem potrebuje pomoč.38 Iz nadaljnjih določb DZ izhaja, da se začasni skrbnik postavi (najdlje) do pravnomočnega dokončanja postopka.

Med tako opredeljene naloge začasnega skrbnika lahko spada tudi zastopanje osebe v postopku postavitve pod skrbništvo. Ureditev nalog začasnega skrbnika v procesnih določbah ZNP-1 ne nasprotuje takemu stališču. Ker se določba 59. člena39 veže na institut, urejen v materialnopravnem predpisu, jo je mogoče razumeti le tako, da ima začasni skrbnik, postavljen na podlagi DZ, že po zakonu tudi nalogo, da osebi pojasni bistvene vidike postopka, ki se vodi o njej.40

Kljub pomislekom, izraženim v zakonodajnem postopku, ni videti tehtnih nasprotnih razlogov. Zakonodajna pravna služba je prvotnemu predlogu 59. člena41 nasprotovala, ker je menila, da v postopku, v katerem se odloča o statusu osebe, nihče ne more nadomestiti njene volje in bi zato postavitev zakonitega zastopnika, ki bi nadomeščala voljo osebe v postopku, pomenila nedopusten poseg v njeno pravico do osebnega dostojanstva.

Strinjam se, da nadomestitev volje osebe z voljo skrbnika pretirano posega v procesne pravice osebe in da je bil s tega vidika nesprejemljiv predlog zakonske določbe, po kateri bi začasni skrbnik imel vlogo zakonitega zastopnika osebe v postopku. Navedeno pa ne pomeni, da začasni skrbnik ne bi mogel opravljati nalog procesnega zastopnika osebe.

Drugače kakor po prejšnji ureditvi odločba o postavitvi pod skrbništvo ne pomeni nujno, da oseba nima več poslovne sposobnosti. Obseg skrbnikovih nalog mora biti v odločbi opredeljen (drugi odstavek 262. člena DZ). Pri tej opredelitvi sodišče ne le sme, ampak mora upoštevati, da osebe ni dopustno prikrajšati pri samostojnem nastopanju v postopku postavitve pod skrbništvo.

Določba 265. člena DZ, ki ureja institut začasnega skrbnika, ne omejuje njegovih nalog na zadeve osebe zunaj postopka. Uporabljen je izraz "po potrebi". Začasni skrbnik se postavi tedaj, ko je treba urediti posamezne zadeve, s katerimi ni mogoče počakati do konca postopka.

Že v prejšnji ureditvi je zakon zaradi varstva osebe določal, da ima oseba – poleg morebitnega skrbnika – položaj udeleženca v postopku (46. člen ZNP). Podobna je tudi ureditev v ZNP-1. V 21. členu je med udeleženci navedena oseba, glede katere se vodi postopek, v drugem odstavku 58. člena pa je ta položaj dan tudi začasnemu skrbniku. Kot udeleženec ima pravico podajati navedbe in predloge, predlagati dokaze, se izrekati o procesnem gradivu in vlagati pravna sredstva. Ta položaj ni ovira za opravljanje nalog procesnega zastopnika, ampak prej nasprotno: zagotavlja, da oseba ohrani samostojni položaj v postopku in lahko uveljavi vse pravice, ki jih ima kot udeleženec v postopku.

Položaj udeleženca, ki ga ima začasni skrbnik, ga tudi ne ovira, da ne bi mogel opraviti vsega, kar je treba, da oseba v celoti uresniči svoje procesne pravice. Tako kot procesni zastopnik mora tudi začasni skrbnik nuditi podporo osebi pri zadevah, ki jih ne zmore opraviti sama. Ali gre za zadevo, ki se ureja izven sodnega postopka ali v sodnem postopku, ni pomembno. Poleg tega mora začasni skrbnik – kadar je postavljen – že po zakonu osebi pojasniti namen in potek postopka, pravice in dolžnosti osebe v postopku ter vsebino in posledice odločitev sodišča. Ni videti razlogov, da mu ne bi bila zaupana tudi naloga, da ves postopek sodišču prenaša stališča, mnenja, želje osebe. Že po zakonu so namreč prav pravice in koristi osebe temeljno vodilo za izvrševanje skrbniških nalog. Še natančnejši je 12. člen MKPI. Oseba, ki nudi podporo, mora upoštevati pravice, voljo in izbiro varovanca.

2.2.2 V vsakem postopku ali "po potrebi"?

Že iz odločbe US Up-1178/18 izhaja, da sta pri presoji, ali je osebi treba postaviti procesnega zastopnika, pomembni predvsem teža odločitve v postopku in zmožnost osebe, da samostojno nastopa v postopku.

Razen v primeru očitno neutemeljenih predlogov postopek postavitve pod skrbništvo praviloma teče o osebi, ki ni popolnoma zmožna razumeti pomena postopka in zato tudi ni sposobna polno uresničiti svojih procesnih pravic. Predvsem v primerih, ko je treba urediti več zadev osebe ali nekatere med njimi za daljše obdobje, odločitev daljnosežno posega v pravni položaj osebe in njeno pravico do samostojnega odločanja. V vseh teh primerih oseba potrebuje pomoč in podporo pri predstavitvi svojih želja in pogledov o vprašanjih, pomembnih za odločitev, in pri uveljavitvi drugih procesnih pravic.

Ker zakonodajalec ni predvidel drugih možnosti kakor izvedbo sodnega postopka,42 bo do potrebne dopolnitve zakona postopek treba izvesti tudi v zadevah, v katerih oseba niti ne bo nasprotovala postavitvi pod skrbništvo in bosta z bližnjo osebo soglasni, da ona ureja njene zadeve. Prav tako se mu ne bo mogoče izogniti v zadevah, v katerih sicer oseba ne bo več mogla izraziti svoje volje, a bo potreba po ureditvi nekaterih njenih zadev očitna in med bližnjimi ne bo spora o tem, kdo naj jih ureja zanje.43 V teh primerih je smiseln razmislek, ali je postavitev procesnega zastopnika potrebna.44

Razmislek sodišča o potrebnosti postavitve procesnega pomočnika je potreben tudi v primeru, ko oseba temu nasprotuje. Če je oseba zmožna sprejeti tako odločitev, jo mora sodišče spoštovati, hkrati pa med postopkom paziti, ali je postavitev procesnega pomočnika postala potrebna.

2.2.3 Izbira procesnega zastopnika

Pri izbiri procesnega pomočnika je treba upoštevati sposobnost osebe, da zagotovi uresničitev svojih procesnih pravic. Ta predpostavlja dejansko vzpostavitev stika med njim in osebo ter sposobnost sodelovanja v postopku.45 V zadevah, ki so dejansko ali pravno bolj zapletene,46 je smiselno izbrati med osebami s pravnim znanjem.47 V manj zahtevnih zadevah je dopustno to nalogo zaupati tudi bližnji osebi48 ali drugi osebi iz socialne mreže osebe ali centru za socialno delo (oziroma pooblaščenemu delavcu).

Pomembno je paziti tudi na to, da med osebo in procesnim pomočnikom ni nasprotja interesov (59. člen ZNP-1) oziroma navzkrižja koristi (241. člen DZ). Ta presoja mora biti skrbna in vezana na konkretne okoliščine.49

Iz kroga oseb, ki se lahko postavijo za začasnega skrbnika, ZNP-1 utemeljeno izključuje predlagatelja in pri njem zaposleno osebo. Ista oseba ne more nastopati na strani predlagatelja in nasprotnega udeleženca.50 Pomembne so osebne lastnosti možnega skrbnika in njegovo razmerje z varovancem.51 Sporna pa je po mojem mnenju vnaprejšnja izključitev oseb, ki so bodisi same bodisi je njihov zakonec ali zunajzakonski partner z varovancem sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Taka pogodba se pogosto sklepa med bližnjimi, razlog zanjo pa je prav v tesni osebni vezi in zaupanju med pogodbenikoma, da bo za preživljanca celovito poskrbljeno. Vnaprejšnje nezaupanje zakonodajalca, da bo preživljavec sposoben poskrbeti za preživljanca, pomeni, menim, prevelik poseg v svobodo odločanja osebe.52

Pri izbiri začasnega skrbnika je smiselno oceniti, ali lahko ena oseba opravi naloge procesnega pomočnika in opravi zadeve, ki jih je treba opraviti med postopkom. Drobitev nalog med več oseb ne prispeva nujno k boljši skrbi za osebo, najbrž pa se temu vedno ne bo mogoče izogniti.

2.2.4 Postavitev procesnega zastopnika

Niti DZ niti ZNP-1 ne urejata posebej postopka za postavitev začasnega skrbnika. DZ določa le, da ga postavi sodišče in določi obseg njegovih nalog. Ob izostanku posebnih določb menim, da je treba analogno uporabiti zakonske določbe o urejevalni začasni odredbi, ki je prav tako namenjena začasni ureditvi razmerja. Ta se izda, kadar je to potrebno zaradi preprečitve težko nadomestljive škode in je verjetno, da škoda, ki bi nastala v primeru izdaje začasne odredbe, ki bi se pozneje izkazala za neutemeljeno, ni večja od škode, ki bi nastala v nasprotnem primeru. Postavitev začasnega skrbnika posega v svobodo odločanja osebe. Postavi naj se (še)le, kadar je verjetno, da oseba ne more samostojno sprejeti neke odločitve, odložitev te odločitve oziroma čakanje na izvedbo postopka za postavitev pod skrbništvo pa bi ji povzročilo težko popravljivo škodo.53

Ker gre za poseg v pravni položaj osebe, ji mora biti zagotovljena pravica do izjave in verjetno izkazano, da oseba ni sposobna samostojno sprejeti potrebne odločitve oziroma opraviti neodložljive zadeve. Pred postavitvijo začasnega skrbnika – bodisi na predlog udeleženca bodisi po uradni dolžnosti – se mora sodišče praviloma pogovoriti z osebo ter pridobiti verodostojno in dovolj izčrpno zdravstveno dokumentacijo in mnenje centra za socialno delo (če se o pomembnih okoliščinah ni izreklo že v predlogu). Zoper sklep o postavitvi začasnega skrbnika je dovoljena pritožba. Ker je zakon posebej ne ureja, njena vložitev zadrži izvršitev odločitve.54

Ker do postavitve začasnega skrbnika oseba nima nikogar, ki bi zanjo v postopku urejal zadeve, ta rešitev ni najboljša,55 a je sprejemljiva. Praviloma sodnik na podlagi predloga in prvega stika z osebo ter – če je to še potrebno – mnenja centra za socialno delo lahko oceni, ali oseba potrebuje procesnega pomočnika in kdo naj se postavi. Osebi lahko razloži, da si ga lahko izbere sama ali pa bo po pridobitvi njenega mnenja in morebiti tudi mnenja predlagatelja ter ob upoštevanju predvidene zahtevnosti postopka odločil o tem, kdo naj jo zastopa. Če si oseba pozneje sama izbere pooblaščenca, sodišče razreši zastopnika, ki ga je postavilo, oziroma omeji obseg njegovih pooblastil.

3. SKLEP

Ta razmišljanja o nekaterih dilemah sodišč in centrov za socialno delo neposredno po uveljavitvi materialnopravne in procesne zakonodaje s področja skrbništva potrjujejo, da bi bil za ureditev pravnega položaja oseb, ki potrebujejo podporo pri uveljavljanju svojih pravic, koristi in interesov, potreben bolj poglobljen razmislek kakor ob sprejemanju DZ in ZNP-1.56 Gre za razmerja, ki po naravi stvari zahtevajo še posebno občutljivost sodišča v vsakem posameznem primeru. Poleg tega potrebna skrb za osebo zahteva sodelovanje več subjektov, v vsakem primeru pa vsaj sodišča, centra za socialno delo in skrbnika. Zato bi bilo prav, da bi zakonodajalec določneje uredil položaj skrbnikov, vlogo centra za socialno delo, nadzorne pristojnosti sodišča in sodni postopek, ob tem pa sprejel tudi druge potrebne ukrepe, da bi skrbništvo dejansko zaživelo.57 Skupaj z ureditvijo možnosti, ki bi osebi omogočale, da sama ali s pomočjo bližnjih poskrbi zase (ne da bi bilo potrebno sodelovanje državnih organov), bi bil vzpostavljen okvir, ki ga zahtevata pravna varnost ranljive skupine oseb in spoštovanje njihovega osebnega dostojanstva. Sodišča bi se tedaj lahko osredotočila na svojo temeljno nalogo – izvesti postopek s potrebnim občutkom za osebo in sprejeti odločitev, ki bo prilagojena položaju te osebe in ji bo, kolikor je to mogoče, omogočala samostojno odločanje v svojih zadevah.

LITERATURA IN VIRI:

– Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch, <www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gesetzesnummer=10001622 > (3. 8. 2020), navedeno kot ABGB).

– Ausserstreitgesetz, <www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gesetzesnummer=20003047 > (3. 8. 2020)(navedeno kot AussStrG).

– Bürgerliches Gesetzbuch, < www.gesetze-im-internet.de/bgb/> (3. 8. 2020)(navedeno kot BGB).

Gesetz über das Verfahren in Familiensachen und in den Angelegenheiten der freiwilligen Gerichtsbarkeit, <www.gesetze-im-internet.de/famfg/> (3. 8. 2020) (navedeno kot FamFG).

– Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 17/98 (navedeno kot Oviedska konvencija).

– Kraljić, Družinski zakonik s komentarjem, Poslovna založba MB, Maribor, 2019.

– Novak (red.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana, 2019.

Wedam-Lukić, Polajnar-Pavčnik, Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1989.

– Predlog Družinskega zakonika, <vrs3.vlada.si/MANDAT14/VLADNAGRADIVA.NSF/18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54/AC8B64126A6EAE51C1258087004E704C?OpenDocument> (22. 7. 2020).

– UN Committeee on the Rights of Persons with Disabilities, General Comment no. 1 (2014), <www.ohchr.org/en/hrbodies/crpd/pages/gc.aspx> (31. 7. 2020)

<www.internationales-betreuungsrecht.de/zusammenfassung/zusammenfassung-der-internationalen-landerumfrage-zum-thema-betreuungsrecht-und-vorsorgevollmacht.html> (3. 8. 2020).

– Erwachsenenschutz-Gesetz, <www.ris.bka.gv.at/Dokumente/BgblAuth/BGBLA_2017_I_59/BGBLA_2017_I_59.pdfsig > (3. 8. 2020).

---------------------------------------------

1 Prispevek je za objavo prirejeno predavanje avtorice na civilnopravni šoli, ki je v organizaciji Centra za izobraževanje v pravosodju potekala od 4. do 6. marca 2020 v Portorožu.

2 Uradni list RS, št. 15/17.

3 Po 295. členu DZ se šteje, da oseba, ki ji je bila popolno odvzeta poslovna sposobnost, ne more samostojno opravljati nobenih pravnih poslov, oseba, ki ji je bila poslovna sposobnost odvzeta delno, pa ima položaj otroka, ki je dopolnil 15 let.

4 Glede na uporabljene izraze gre za določbe poglavja OZ o sposobnosti (41. do 44. člen OZ).

5 Glej 2., 3., 5. in 6. načelo Priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope št. R (99) 4 z dne 23. 2. 1999 o načelih v zvezi s pravnim varstvom poslovno nesposobnih odraslih (v nadaljevanju priporočilo SE).

6 Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/08, ki je v Sloveniji začela veljati 24. 5. 2008.

7 Te so kot pravice posameznika zagotovljene tudi v 34. členu Ustave Republike Slovenije (pravica do osebnega dostojanstva) in v 35. členu ustave, ki zagotavlja nedotakljivost duševne integritete in varuje pravico do samostojnega odločanja o sebi.

8 Več General Comment No. 1 (2014) k 12. členu MKPI.

9 T. i. načelo potrebnosti je posebej poudarjeno v letu 2017 sprejeti noveli avstrijskega ABGB in v juniju letos objavljenemu predlogu novele nemškega BGB. Glej predvsem § 239 ABGB in predlog §§ 1814 in 1815 BGB (predlog je dostopen na spletni strani Zveznega ministrstva za pravosodje in varstvo potrošnikov https://www.bmjv.de/SharedDocs/Pressemitteilungen/DE/2020/062320_Reform_Vormundschaft.html).

10 Izraz je vsebovan v 4. točki 12. člena MKPI. V priporočilu SE je bila med izrazi največja korist (best interests), dobrobit (welfare) in korist (benefit) po zgledu Oviedske konvencije izbrana besedna zveza "interesi in dobrobit" (interests and welfare).

11 Uradni list RS, št. 16/19.

12 V nadaljevanju bo poimenovana kot oseba.

13 Tako je mogoče razumeti 61. člen ZNP-1, ki se glasi: "Osebo … sodišče zasliši, razen če potem, ko jo poskusi zaslišati, ugotovi, da bi zaslišanje škodilo njenemu zdravju ali da glede na njeno zdravstveno stanje zaslišanje ni mogoče."

14 11. načelo, 2. točka: Prizadeta oseba mora biti v jeziku ali na drug način, ki ga razume, nemudoma seznanjena z začetkom postopka, ki bi lahko prizadel njeno pravno sposobnost ali izvrševanje njenih pravic ali interesov, razen če taka seznanitev zanjo očitno ne bi imela pomena ali bi predstavljala resno nevarnost za njeno zdravje.

15 13. načelo: Oseba ima pravico, da se osebno izjavi v postopku, ki bi lahko prizadel njeno pravno sposobnost.

16 Obrazložitveni memorandum priporočila, 55. točka.

17 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Istovrstna jamstva so zagotovljena v 22. členu (enako varstvo pravic) in v 23. členu ustave (pravica do sodnega varstva).

18 Tako na primer A. - M. V. proti Finski, št. 53251/13, 23. 3. 2017, § 74.

19 Odločba z dne 12. 12. 2019. Zadeva se sicer nanaša na postopek za odvzem poslovne sposobnosti, vendar je postopek za postavitev pod skrbništvo po svojem pomenu in kompleksnosti primerljiv.

20 Tako tudi ESČP v sodbah Shtukaturov proti Rusiji, št. 44009/05, 27. 3. 2008, § 68, in Nikolyan proti Armeniji, št. 74438/14, 3. 10. 2019, § 107.

21 Tretji odstavek 15. člena ustave.

22 Glej sklep VSL I Cp 2229/2019 z dne 11. 12. 2019 in tam navedene sodne odločbe.

23 Tako Wedam-Lukić, Polajnar-Pavčnik, nav. delo, str. 46.

24 Na prvi pogled se morda dosledno vztrajanje pri tej zahtevi zdi nesmiselno, a njen pomen je v priznavanju temeljnega dostojanstva osebi, o kateri se vodi postopek. Če oseba ne zmore razumeti procesnih dejanj, ji mora biti postavljen procesni zastopnik. Njegova naloga je, da osebi na njej razumljiv način razloži vsebino prejetih sodnih pisanj.
Zgled je lahko avstrijski zakon, ki izrecno zahteva, da se osebi neposredno vroči sklep o postavitvi pod skrbništvo, pravni zastopnik pa ji mora na primeren način pojasniti vsebino odločitve. Posebej ureja primer, ko oseba sploh ne more razumeti odločitve. Tedaj za vročitev zadostuje, da je odločba v njeni telesni bližini (tako da bi se v primeru, če ne bi bila bolna, lahko seznanila z odločitvijo).

25 Tako je bilo tudi stališče sodne prakse, oblikovane na podlagi Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), Uradni list SRS, 30/86 in nasl. Glej sklepe VSM I Cp 478/2004 z dne 5. 5. 2004, VSK Cp 717/2009 z dne 18. 8. 2009 in VSL I Cp 342/2010 z dne 10. 3. 2010.

26 Že v komentarju ZNP je bilo opozorjeno na razliko med pravico osebe do izjave in dokazom z zaslišanjem osebe. Smisel določbe je komentatorka videla v tem, da sodišče osebo vidi, skuša z njo vzpostaviti stik in si tako ustvari neposreden vtis o njenem stanju. Izraz zaslišanje razume kakor pogovor z osebo. Zakonska izjema od zaslišanja pa ne posega v pravico osebe do izjave. Wedam-Lukić, Polajnar-Pavčnik, prav tam, str. 52.

27 O pomenu stika sodišča z osebo se je na opisani način izreklo tudi ESČP. Glej Shtukaturov, prav tam, § 72.

28 Kadar sodišče vzpostavi stik z osebo in odločitev temelji na tem neposrednem vtisu sodnika, je tudi ESČP bolj zadržano pri presoji tovrstnih zadev. Prim. Shtukaturov, prav tam, § 91, in Sýkora proti Češki, št. 23419/07, 22. 11. 2012, §§ 102, 107.

29 Tako tudi 2. točka 11. načela priporočila SE.

30 Določba sodišču nalaga dolžnost, da po uradni dolžnosti ukrene vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same zagotovile uveljavitev svojih pravic in interesov.

31 Gre za primere, ko zbrano gradivo, ki ga ima sodišče na voljo, ne daje nobene podlage za dvom, da oseba ne zmore vzpostaviti stika z drugim ali je sicer sposobna minimalne komunikacije, a bi pogovor s sodnikom pomenil zanjo nesorazmerno obremenitev (ker na primer o pomembnih okoliščinah v zvezi s potrebnostjo skrbništva, obsegom nalog in izbiro skrbnika ni spora).

32 Glej odločbo US RS Up-1178/18 in sodbo ESČP D. D. proti Litvi, št. 13469/06, 14. 2. 2012, § 122.

33 Omejitev ali celo odvzem poslovne sposobnosti sme sodišče izreči le izjemoma.

34 Prim. Sýkora, op. cit., § 108, Beiere proti Latviji, št. 30954/05, 29. 11. 2011, § 52, Salontaji-Drobnjak proti Srbiji, št. 36500/05, 13. 10. 2009, § 127, D. D. proti Litvi, op. cit., § 122.

35 Tako kakor je to na primer predvideno v postopkih, ki tečejo na podlagi Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), Uradni list RS, št. 77/08 in nasl., 31. člen.

36 Navedeno je po utrjenem stališču v presoji ustavnega sodišča predpostavka za vsebinsko obravnavanje zahteve sodišča za oceno ustavnosti zakona. Glej na primer sklepa US RS U-I-58/16 z dne 26. 10. 2017 in U-I-173/17 z dne 10. 10. 2018.

37 Glej sklep VS RS II Ips 306/2011 z dne 1. 12. 2011, 6., 7. in 8. točka obrazložitve, in sklepe VSL I Cp 3091/2010 z dne 9. 11. 2010, II Cp 1322/2014 z dne 3. 2. 2014, I Cp 2753/2016 z dne 29. 3. 2017.

38 Prim. 262. člen v povezavi z drugim odstavkom 239. člena DZ.

39 Določba se glasi: "Začasni skrbnik osebi na primeren način pojasni namen in potek postopka, pravice in dolžnosti, ki jih ima oseba v postopku, posledice nesodelovanja osebe ter vsebino in posledice odločitev sodišča."

40 Da se 59. člen ZNP-1 nanaša na začasnega skrbnika, ki je postavljen na podlagi DZ, izrecno izhaja iz predhodne določbe 58. člena, po kateri je začasni skrbnik osebe, postavljen na podlagi DZ, po zakonu tudi udeleženec postopka.

41 Po predlogu se začasnemu skrbniku, postavljenemu na podlagi DZ, lahko v okviru nalog določi tudi zastopanje osebe v postopku postavitve pod skrbništvo.

42 To je, menim, ena od pomanjkljivosti DZ, zaradi katere je zakon verjetno v neskladju z ustavo. Posegi v ustavne pravice so namreč dopustni le ob upoštevanju načela sorazmernosti, ta pa od zakonodajalca zahteva, da poleg ukrepa, ki najintenzivneje posega v posameznikov ustavno varovani položaj, predvidi tudi milejše ukrepe. Tako stališče je bilo na primer že zavzeto v zvezi z zdravljenjem oseb z duševno motnjo (glej odločbo US RS U-I- 60/03 z dne 4. 12. 2003).
Zgled je lahko v letu 2017 sprejeti avstrijski zakon o varstvu odraslih (2. Erwachsenenschutz-Gesetz), ki poleg v primerjalnem pravu široko uveljavljene možnosti skrbniškega pooblastila (več: http://www.internationales-betreuungsrecht.de/zusammenfassung/zusammenfassung-der-internationalen-landerumfrage-zum-thema-betreuungsrecht-und-vorsorgevollmacht.html) pozna še institute izbranega zastopnika, zakonskega zastopnika in sodnega zastopnika odrasle osebe. Sodni postopek se izvede le, če oseba ni izbrala ali ni mogla sama izbrati zastopnika in ni mogoče določiti zastopnika izmed bližnjih oseb, ki so pripravljene urejati zadeve za osebo.

43 V sodni praksi so bili obravnavani tudi primeri, ko je bilo treba osebi pomagati le pri enem pravnem dejanju. Kakor izhaja tudi iz sklepa VSL I Cp 1582/2019 z dne 16. 10. 2019, je v takem primeru ob upoštevanju načela najmanjšega možnega posega smiselna postavitev skrbnika za poseben primer. Podobno tudi Novak, nav. delo, str. 829.

44 Posebej v primeru, ko ni dvoma niti o potrebnosti postavitve skrbnika niti o obsegu njegovih nalog niti o tem, komu naj se zaupa skrbništvo, se zastavlja vprašanje, ali je sploh treba izpostavljati osebo sodnemu postopku in izvedenskemu pregledu, ki že sama po sebi pomenita poseg v duševno integriteto osebe in njeno svobodo odločanja, poleg tega pa sta povezana s stroški, ki se krijejo iz premoženja osebe.

45 Podobno tudi sklep VS RS II Ips 35/2019 z dne 18. 4. 2019, po katerem je izbiro treba opraviti glede na to, kaj je predmet zahtevanega sodnega varstva in kakšno strokovno znanje je potrebno za zavarovanje pravic osebe.

46 Z vidika obsega potreb osebe, obsega skrbnikovih nalog, nasprotnih interesov, ki jih v postopku izrazijo različni udeleženci, nasprotovanja osebe postavitvi pod skrbništvo ipd.

47 Že ustavno sodišče je kot možnost navedlo odvetnika, postavljenega v okviru brezplačne pravne pomoči. Ta možnost se zdi primerna tudi v primerih, ko oseba nima socialne mreže in je CSD predlagatelj.
Odprto ostaja, kako postopati v primerih, ko oseba ne zaprosi za odobritev brezplačne pravne pomoči ali ko ne izpolnjuje pogojev za njeno odobritev. Menim, da bi bilo treba v primeru, ko odvetnika postavi sodišče, stroške začasno založiti iz sredstev sodišča. Sporno bi lahko bilo, da bi jih morala ob koncu postopka kriti oseba iz svojega premoženja. V vsakem primeru velja, da gre za postavljenega odvetnika, ki je upravičen do znižane nagrade po petem odstavku 17. členu ZOdv.

48 Kakor poročajo s sodišč prve stopnje, so bili po uveljavitvi DZ začeti številni postopki za postavitev pod skrbništvo za osebe, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja niso več sposobne sprejemati odločitev, a je treba urediti le posamezno zadevo ali pa več zadev hkrati oziroma za daljše obdobje, in med bližnjimi ni spora o tem, kdo naj zadeve uredi oziroma ureja.

49 Podobno Nikolyan proti Armeniji, op. cit., §§ 95-96.

50 Prim. sklepa VSL II Cp 880/2009 z dne 15. 4. 2009 in I Cp 1294/2013 z dne 11. 9. 2013.

51 Menim, da se razmerje z varovančevimi starši upošteva le pri izbiri skrbnika za otroka.

52 Na videz jasno zakonsko določbo je, menim, mogoče preiti z argumentom teleološke redukcije.

53 Podobno tudi Novak, str. 835.

54 Izjemo določa drugi odstavek 52. člena ZNP-1.

55 Avstrijski in nemški zakon razlikujeta med institutom procesnega pomočnika in institutom začasnega skrbnika ter predvidevata različen postopek postavitve. Glej §§ 276 in 300 FamFG in §§ 119 in 120 AussStrG.

56 V oceni stanja v predlogu DZ je ob institutu skrbništva kratka ocena, da so spremembe na področju skrbništva nastale zaradi pravnih in političnih potreb. Med cilji in načeli institut ni omenjen, v poglavju o poglavitnih rešitvah pa je podana ocena, da v poglavju o skrbništvu niso predlagane večje vsebinske spremembe. Niti obrazložitev posameznih določb iz poglavja o skrbništvu, podana na sedmih straneh, ne odraža pomena spremembe, ki bi ustrezala zakonodajalčevi oceni, da je zakon v skladu z MKPI. Predlog DZ, str. 10, 33 in 211.
Predlog zakona je bil objavljen v decembru 2016. Tedaj je bil v sosednji Avstriji tik pred sprejetjem zakon, ki je po dlje časa trajajoči javni razpravi ob upoštevanju zahtev MKPI temeljito prenovil institut skrbništva. Tudi v Nemčiji, po katere ureditvi se je zgledoval slovenski zakonodajalec, je že med sprejemanjem DZ potekala intenzivna javna razprava o potrebi po prenovi pravne ureditve skrbništva. Pred enim mesecem je bil objavljen osnutek reformnega zakona (na skoraj 500 (!) straneh).

57 Da bo institut sploh lahko zaživel, sta nujna vzpostavitev skrbniške mreže in ureditev pravnega položaja skrbnikov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 člen 5, 5/1, 61
Družinski zakonik (2017) - DZ člen 265
Datum zadnje spremembe:
09.06.2022

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MTIxMw==