<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00049253
Vrsta:Članki
Datum objave:14.06.2021
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), 1/2021, str. 27
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:vročitev sodnega pisanja - vročanje v tujino - vročanje po diplomatski poti - prevod listine - mednarodna pravna pomoč - pravna pomoč med državami članicami EU - vročanje v države članice evropske unije - vročanje po osrednjem organu, pristojnem za sprejemanje zaprosil za vročitev - vročanje v tujini po pošti - procesna neaktivnost stranke
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Avtor:Lenart Željko

Besedilo

Vročanje v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah(1)

Celotno besedilo

1. UVOD

Kadar je treba zaradi zagotovitve pravice stranke do informacije in s tem pravice do izjave v postopku določeno (sodno) pisanje vročiti v drugi državi, tj. ko ni mogoča vročitev tega pisanja na območju Republike Slovenije, nastane potreba po vročanju v tujini. Nekateri pravni viri, ki urejajo vročanje pisanj v tujino, sicer omogočajo tudi vročanje nesodnih pisanj, vendar se bom v nadaljevanju tega prispevka omejil na sodna pisanja. Vročanje v tujino je praviloma potrebno, kadar je naslovnik sodnega pisanja (običajno je to ena od strank postopka, čeprav to ni nujno) v tujini, hkrati pa mu tega pisanja ni mogoče vročiti na območju Republike Slovenije. Pri odgovoru na vprašanje, ali je pisanje mogoče vročiti na območju Republike Slovenije, je treba upoštevati dva položaja, in sicer, ali gre za vročanje iz ene države članice v drugo državo članico Evropske unije (v nadaljevanju EU) in ali se uporabi Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/20002 (v nadaljevanju Uredba št. 1393/2007), ali pa gre za vročanje v drugo državo, ki ni država članica EU. Kadar gre za vročanje v drugo državo, ki ni članica EU, se glede vprašanja, ali je pisanje treba vročiti v tujini, tj. ali naslovniku pisanja ni mogoče vročiti na območju Republike Slovenije, uporabi slovensko pravo. Slovensko procesno pravo se sicer s tem, ko v 146. členu Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) določa obveznost imenovanja pooblaščenca za sprejem pisanj za stranko, ki je v tujini oziroma katere zakoniti zastopnik je v tujini in nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji oziroma s tem, ko določa, da sodišče imenuje začasnega zastopnika za sprejem pisanj, če tega ne storita stranka ali njen zakoniti zastopnik, vročanju v tujino primerih skuša izogniti. Vendar tudi ZPP predvideva, da se vročitev prvega pisanja (na primer tožbe) toženi stranki opravi v tujini (gl. drugi odstavek 146. člena ZPP). Kakor izhaja iz nadaljevanja, pa navedenih določb ni mogoče uporabiti v primeru, ko je treba pisanje vročiti v drugo državo članico EU. V primeru vročanja v drugo državo članico EU se namreč glede vprašanja, kdaj je treba pisanje vročiti v tujini, ne uporablja nacionalno pravo. V zadevi Alder je Sodišče EU zavrnilo tezo poljske vlade, da je treba glede na nacionalno pravo države članice, na ozemlju katere poteka postopek, opredeliti okoliščine, v katerih je pisanje „treba“ v skladu s to uredbo vročiti v drugi državi članici. Pri tem se je najprej sklicevalo na prvi odstavek 1. člena Uredbe št. 1393/2007, nato pa nadaljevalo, da besedilo te določbe ne določa, kdaj je „treba“ tako pisanje iz ene države članice vročiti v drugo, pa druge določbe te uredbe dajejo koristna pojasnila. V nadaljevanju se je nato sklicevalo na drugi odstavek 1. člena Uredbe št. 1393/2007, ki določa, da se ta uredba ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan, in na uvodno izjavo 8 te uredbe, kjer je navedeno, da se ta uredba ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, v kateri poteka postopek. Sklenilo je, da je iz sistematične razlage Uredbe št. 1393/2007 tako razvidno, da ta predvideva le prej navedeni okoliščini, v katerih je vročitev sodnega pisanja med državami članicami zunaj področja uporabe, v drugih primerih pa vročitev sodnega pisanja, kadar naslovnik takega pisanja prebiva v tujini, nujno spada na področje uporabe Uredbe št. 1393/2007 in je zato vročitev treba opraviti na načine, ki jih določa ta uredba. Nadaljevalo je še, da bi bila v primeru, ko bi bila določitev teh primerov prepuščena nacionalnemu zakonodajalcu, preprečena vsaka enotna uporaba Uredbe št. 1393/2007, ker ni izključeno, da države članice glede tega sprejemajo različne rešitve.4 Glede slednjega se je Sodišče EU sklicevalo na zadevo Leffler.5 Dejansko stanje v Sloveniji sicer ni enako kakor na Poljskem, saj slovenski predpisi predvidevajo imenovanje začasnega zastopnika za sprejem pisanj, če tega ne stori stranka (gl. 146. člen ZPP), in vročanje njemu (on pa naj bi navezal stik s stranko), medtem ko iz odločbe v zadevi Alder izhaja, da je poljsko pravo predvidevalo, da se v takšnem primeru pisanja vložijo v spis in se s tem štejejo za vročena, vendar pa je Sodišče EU v tej zadevi tudi poudarilo, da je takšna fiktivna vročitev nezdružljiva z doseganjem cilja varstva pravice do obrambe, ki ga skuša doseči Uredba št. 1393/2007.6 Verjetno pa le prej navedena razlika v predpisih še ne zadostuje za drugačen sklep v primeru presojanja skladnosti slovenske ureditve.7 Vendar pa menim, da bi v primeru, ko bi stranka iz tujine pooblaščenca za sprejem pisanj prostovoljno postavila in s tem izrazila voljo, naj se pisanja vročajo temu pooblaščencu, vročitev njemu ne bi smela šteti za nepravilno, saj bi s tem nastopil položaj iz uvodne izjave 8 Uredbe št. 1393/2007. Po mojem mnenju pa ne bi bilo pravilno vročanje začasnemu zastopniku za sprejem pisanj, ki ga postavi sodišče. Besedilo uvodne izjave 8 Uredbe št. 1393/2007,8 ki izključuje uporabo te uredbe za vročanje pisanj pooblaščencu v državi članici, kjer poteka postopek, jasno določa, da se ne uporablja za vročitev pisanj pooblaščenemu predstavniku, torej tistemu, ki stranko zastopa na podlagi njenega pooblastila.9

2. NAČINI VROČANJA

2.1 Diplomatska pot

To je najstarejša pot za uveljavitev čezmejnega vročanja in se uporablja še danes, če se ne more uporabiti mednarodna ali dvostranska konvencija ali uredba EU (ali pa se ni uveljavila dejanska praksa manj formalnega medsebojnega nudenja pravne pomoči). Vročanje po diplomatski poti se izvede tako, da se zaprosilo (poseben obrazec ni predpisan) skupaj z dvema izvodoma listin z overjenim prevodom pošlje Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije, ki ga nato pošlje Ministrstvu za zunanje zadeve. Ta ga nato pošlje slovenskemu diplomatsko-konzularnemu predstavništvu v zaprošeni državi, ki ga pošlje ministrstvu za zunanje zadeve zaprošene države. To ga nato pošlje ministrstvu za pravosodje zaprošene države, ki ga pošlje organu (najpogosteje sodišču), ki opravi vročitev naslovniku. Tuje sodišče (ali drug organ) pošlje zapisnik ali drugo dokazilo o ugoditvi ali neugoditvi zaprosilu po enaki poti nazaj. Postopek je zapleten in dolgotrajen. Zaradi velikega števila udeleženih organov pa lahko pride tudi do napak, zamud in „založitev“.10 Ni sicer predpisa, ki bi določal obvezni prevod pisanj in zaprosila, vendar se v praksi načeloma vroča skupaj s prevodi. Kdo nosi stroške prevoda, se določi po nacionalnem pravu.

2.2 Dvostranske pogodbe

Dvostranske pogodbe pogosto poenostavljajo prej opisani način tako, da izpuščajo vsaj eno (včasih pa tudi več) stopenj. Pogosto uvajajo t. i. resorno pot, pri kateri ministrstvo za pravosodje ene države pošlje pisanja ministrstvu za pravosodje druge države. Dvostranska pogodba, ki jo je Republika Slovenija sklenila z Republiko Srbijo, pa omogoča celo pošiljanje pisanj neposredno med sodišči. V praksi najbolj uporabne (in verjetno tudi največkrat uporabljene) so dvostranske pogodbe, ki jih je Republika Slovenija sklenila z nekaterimi državami na območju nekdanje Jugoslavije. Druge so precej starejše in so se lahko v času od njihovega podpisa vzpostavili tudi enostavnejši in/ali hitrejši načini vročanja.11 V tem prispevku so druge pogodbe navedene zaradi popolnosti pregleda.

2.2.1 Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 21. 10. 200912

Ta pogodba kot glavni način predvideva vročanje prek organov zaprošene države, za kar je treba sestaviti zaprosilo, ki se skupaj z listinami za vročitev pošlje po resorni poti, torej prek ministrstva za pravosodje. Pogodba sicer ne izključuje diplomatske poti. Obrazec zaprosila ni predpisan, je pa v 6. in 10. členu te pogodbe določena vsebina zaprosila. Glede jezikovnih zahtev pogodba predvideva, da je zaprosilo sestavljeno v jeziku države prosilke, pri čemer zaprosila ni treba prevajati. Pogodba sicer določa, da se pisanja za vročitev pošljejo v jeziku države prosilke skupaj s prevodom v uradni jezik oziroma enega od uradnih jezikov zaprošene države, vendar pa določa izjemo od tega, in sicer, da prevod listin ni potreben, če naslovnik pisanja prostovoljno sprejme. Kadar naslovnik pisanja brez prevoda prostovoljno sprejme oziroma pisanja brez prevoda ne zavrne, odsotnost prevodov ne vpliva na pravilnost vročitve. Naslovnik mora zavrnitev sprejema pisanj izraziti. To lahko stori na primer tako, da po možnosti takoj odkloni podpis vročilnice oziroma podobnega dokumenta, če zaradi načina sprejema pošiljke njene vsebine pred podpisom ni mogoče pregledati, pa tako, da vsaj nemudoma vrne pisanje pošiljatelju z navedbo, da takega načina ne sprejema.13 Če naslovnik zavrne sprejem pisanj v slovenskem jeziku brez prevoda, takšna vročitev ne more šteti za pravilno in je torej naslovniku pisanja treba (ponovno) vročiti s prevodom. Kdo krije stroške prevoda pisanj, ki se vročajo, določajo slovenski procesni predpisi (gl. 146. a člen ZPP). Odgovor na zaprosilo je v jeziku zaprošene države. Če je treba zagotoviti prevod odgovora na zaprosilo, stroške takšnega prevoda krije sodišče (90. člen Sodnega reda). Listine se praviloma vročijo v skladu s pravom države vročitve. To pomeni, da se pravilnost vročitve vključno z morebitno vročitvijo s fikcijo presoja po pravu zaprošene države. Pogodba pa predvideva, da se na izrecno prošnjo države prosilke lahko za vročitev uporabi predpis države prosilke, če to ni v nasprotju s predpisi zaprošene države. Vročitev pisanj se prav tako dokazuje v skladu s predpisi o vročanju zaprošene države, pri čemer pristojni organ v potrdilu o vročitvi navede čas in kraj vročitve ter osebo, ki ji je bilo pisanje vročeno. Pri ugotavljanju, ali je bila vročitev opravljena, gre za presojo, ki jo je treba opraviti v vsakem konkretnem primeru. Pri tem je glede na prej navedeno bistveno predvsem potrdilo oziroma morebitna druga listina (na primer zapisnik, vročilnica ipd.) organa, pristojnega za vročitev. Spremljajoča dokumentacija (večinoma bodo to razni spremni dopisi ministrstev za pravosodje) je lahko v pomoč pri tej presoji oziroma razumevanju dokumenta organa, pristojnega za vročitev, vendar ga po mojem mnenju ne morejo nadomestiti.

2.2.2 Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 6. 2. 199614

Način, ki ga ureja ta pogodba, je v bistvenem podoben načinu, ki je uveljavljen s prej opisano pogodbo. Tudi tu je kot glavni način predvideno vročanje prek organov zaprošene države, za kar je treba sestaviti zaprosilo, ki se pošlje po resorni poti. Prav tako tudi ni izključena diplomatska pot. Tudi tu obrazec zaprosila ni predpisan, je pa v 6. in 10. členu te pogodbe določena vsebina zaprosila. Glede jezika, prevodov, stroškov prevodov, prostovoljnega sprejema pisanj brez prevodov, ravnanja v primeru zavrnitve sprejema pisanj brez prevodov, načina vročanja in dokazovanja vročanja velja pri tej pogodbi smiselno enako, kakor je navedeno zgoraj.

2.2.3 Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 15. 4. 201115

Čeprav ta pogodba nekatera vprašanja ureja podobno, se od prejšnjih dveh v nekaterih zadevah bistveno razlikuje. Tako na primer kot glavnega načina komuniciranja ne določa resorne poti, temveč predvideva neposredno komunikacijo med pristojnimi organi. Tudi ta pogodba sicer predvideva predvsem vročanje prek organov zaprošene države in prav tako kakor prejšnji dve ne izključuje diplomatske poti. Vsebina zaprosila, ki se za razliko od prejšnjih dveh pogodb pošlje neposredno pristojnemu pravosodnemu organu, torej sodišču, je določena v prvem odstavku 7. člena in prvem odstavku 12. člena. Dopušča pa tudi, da se v posebnih primerih zaprosila pošljejo prek ministrstev za pravosodje. Prav tako izrecno določa, da lahko država izvora brez prisile vroča pisanja svojim državljanom tudi po diplomatskih in konzularnih predstavnikih. Glede jezika tudi ta pogodba določa, da se zaprosilo za pravno pomoč sestavi v jeziku in pisavi države, ki prosi za pravno pomoč, in tudi po tej pogodbi zaprosila ni treba prevajati, mora pa biti zaprosilu (če ni v latinici) dodan prepis v latinico. Tudi glede prevodov, stroškov prevodov in morebitnega prostovoljnega sprejema pisanj brez prevoda ter ravnanja v primeru zavrnitve sprejema pisanj brez prevoda velja smiselno enako kakor že prej navedeno. Odgovor na zaprosilo je v jeziku zaprošene države, ki pa mu mora biti (če ni v latinici) dodan prepis v latinico. Pravna pomoč, torej tudi vročanje listin, se po tej pogodbi zagotavlja v skladu z zakonodajo zaprošene države. Mogoča pa je tudi izvršitev zaprosila oziroma vročitve na način in v obliki, za katera prosi država prosilka, če to ni v nasprotju s temeljnimi načeli pravnega reda zaprošene države. Glede dokazovanja vročitve velja smiselno enako, kakor že prej navedeno, le da je potrdilo o vročitvi nekoliko obsežnejše, in sicer morajo biti navedeni čas in kraj vročitve, ime in položaj osebe, ki so ji bila pisanja vročena, kako je bila vročitev opravljena, oziroma morajo biti navedeni razlogi, zakaj vročitev ni bila opravljena. Kadar je bil zahtevan poseben način vročitve, ki mu ni bilo ugodeno, pa morajo biti posebej obrazloženi razlogi, zakaj takšnemu načinu ni bilo ugodeno. V pogodbi je sicer še izrecno navedena dolžnost zaprošenega organa, da v primeru, ko osebe, ki ji je treba vročiti pisanja, ni na naslovu, navedenem v zaprosilu, izvede vse potrebne ukrepe v skladu z notranjo zakonodajo za ugotovitev pravega naslova.

2.2.4 Druge dvostranske pogodbe

Konvencija med Kraljevino Jugoslavijo in Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska o medsebojni pomoči pri vodenju sodnih postopkov v civilnih in gospodarskih zadevah, ki so obravnavane ali utegnejo biti obravnavane pred njunimi sodnimi organi z dne 27. 2. 1936,16 predvideva tri načine vročanja, in sicer vročitev prek organov države izvršitve, pri čemer zaprosilo za vročitev naslovi in pošlje diplomatski ali konzularni predstavnik države izvora, vročitev po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države izvora in vročitev po pošti. O veljavnosti vročitve, izvršene z uporabo katerega koli od zadnjih dveh načinov, svobodno odločajo sodišča pogodbenic v skladu z njunima zakonodajama. Navedeno pomeni, da tudi, kadar je vročitev na določen način dopustna, to še ni zagotovilo, da jo bo sodišče v drugi državi pogodbenici štelo za pravilno. V odstavku b 3. člena je navedena vsebina zaprosila. Zaprosilo je treba sestaviti v jeziku države izvršitve, pisanje, ki naj se vroči, pa mora biti sestavljeno v jeziku države izvršitve, ali pa mu mora biti priložen prevod v ta jezik. Prevod je obvezen tudi pri vročitvi po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države izvora, le da v tem primeru velja izjema, kadar gre za vročitev državljanu države izvora. Pri vročanju po pošti prevod sicer ni obvezen, je pa zaželen. Listine se vročijo v skladu s pravom države vročitve, kadar pa je v zaprosilu navedeno, naj se vročitev opravi na poseben način, se vročitev opravi na ta način, če to ni nezdružljivo z zakonodajo države izvršitve. Zaprošeni organ izda potrdilo, s katerim potrdi vročitev, ali navede razloge, zaradi katerih vročitev ni bila izvršena, ter navede to dejstvo, način in dan vročitve oziroma poskusa vročitve, potrdilo pa skupaj z drugim izvodom pisanj pošlje diplomatskemu ali konzularnemu predstavniku, ki je poslal zaprosilo za vročitev.

Pogodba med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Zvezo sovjetskih socialističnih republik o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 196217 določa, da se zaprosilo in pisanja pošiljajo prek ministrstev za pravosodje. Slovenskim državljanom je sicer mogoče vročati tudi prek diplomatskih in konzularnih predstavništev, če so ti pisanja voljni sprejeti, sicer pa ta pogodba predvideva vročanje prek organov zaprošene države, za kar je treba sestaviti zaprosilo z vsebino iz 6. člena te pogodbe. Zaprosilo se sestavi v slovenskem jeziku. Pogodba predvideva, da se pisanja, ki niso sestavljena v jeziku zaprošene države, vročajo s prevodom v ta jezik. Vendar pa dopušča tudi, da se v primeru, kadar pisanje ni sestavljeno v jeziku zaprošene države, ali mu ni priložen overjeni prevod v ta jezik, vročitev kljub temu opravi, vendar le, če je naslovnik pisanja voljan sprejeti. Vročitev se opravi po pravu zaprošene države. Pogodba določa tudi obveznost zaprošenega organa, da ugotovi pravi naslov, kadar pisanja ni mogoče vročiti na naslovu, navedenem v zaprosilu. Potrdilo o vročitvi se sestavi v skladu s predpisi zaprošene države, mora pa vsebovati navedbo dneva vročitve in podpis prejemnika, po možnosti pa tudi način in čas vročitve. Zaprošena država lahko zavrne pravno pomoč, torej tudi vročanje, če bi to lahko ogrozilo njeno suverenost ali varnost ali je v nasprotju s temeljnimi načeli zakonodaje zaprošene države.

Konvencija med Kraljevino Jugoslavijo in Republiko Turčijo o medsebojnih razmerjih v sodnih, civilnih in trgovinskih zadevah z dne 3. 7. 193418 določa, da se vročitve aktov opravljajo po diplomatski poti in v prvem odstavku 9. člena določa vsebino zaprosila. Glede jezika določa, da mora biti zaprosilo v jeziku zaprošene države ali francoskem jeziku. Zaprošeni organ po enaki poti vrne dokazilo, ki dokazuje vročitev ali v katerem je naveden razlog, ki je vročitev onemogočil. Vročitev pristojni organ zaprošene države opravi tako, da pisanja preda naslovniku, če jih je voljan sprejeti, razen kadar se zahteva vročitev na način, kakor ga predvideva zakonodaja prosilke in to ni v nasprotju z zakonodajo zaprošene države. Vročitev se dokazuje s potrdilom o prejemu, ki ga datira in legalizira prejemnik, ali s potrdilom organa zaprošene države o opravljeni vročitvi, njenem načinu in dnevu vročitve.

2.3 Haaški konvenciji

Republika Slovenija je podpisnica dveh haaških konvencij, ki urejata vročanje v tujino, in sicer Konvencije o civilnem postopku z dne 1. 3. 195419 in Konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini z dne 15. 11. 1965.20 Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu (HCCH) na svojih spletnih straneh21 zagotavlja (nekatere) podatke, ki so potrebni za vročanje po teh dveh konvencijah. Ti podatki vključujejo na primer podatke o podpisnicah, osrednjih (in drugih) organih držav, pridržkih in izjavah ipd. Že na tem mestu pa opozarjam, da državam po Konvenciji o civilnem postopku z dne 1. 3. 1954 drugače kakor pri Konvenciji o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini z dne 15. 11. 1965, ni treba sporočiti omejitev ali zadržkov, zato po domači pravni teoriji odsotnost vnaprej izraženega pridržka še ne pomeni, da ta država takšnemu vročanju ne sme nasprotovati.22 Zadostuje torej že dejansko nasprotovanje.

2.3.1 Konvencija o civilnem postopku z dne 1. 3. 1954

Konvencija o civilnem postopku z dne 1. 3. 1954 kot primarno določa vročanje po konzularni poti, čeprav dopušča tudi možnost, da posamezna država izjavi, da pričakuje, da se ji zahteve za vročitev pošljejo po diplomatski poti. Prav tako dopušča tudi dogovor, da se dopustijo neposredni stiki med pristojnimi organi. V praksi lahko komunikacija tako poteka tudi med ministrstvi za pravosodje (na primer na podlagi sporazumov, utečene prakse, dejanske vzajemnosti).23 Konvencija sicer kot mogoče navaja še tri načine vročanja, vendar jih podrobneje ne ureja. Tako navaja možnosti, da se listine pošljejo po pošti neposredno zadevni osebi, ki je v tujini, da osebe, ki imajo interes, sodne uradnike ali pristojne funkcionarje namembne države zaprosijo, da neposredno izvršijo vročitev, ali da država po svojih diplomatskih ali konzularnih predstavnikih neposredno vroči listine osebi, ki je v tujini. Bistveno pa je, da lahko, kadar med državama ne obstaja dvostranska ali večstranska pogodba, ki navedene načine omogoča, namembna država tem trem načinom vročitve nasprotuje. Vendar namembna država po tej konvenciji ne more nasprotovati vročitvi, če se listina po pošti ali diplomatskih ali konzularnih predstavnikih brez prisile vroča državljanu države prosilke. Pri uporabi drugih treh načinov vročanja je treba upoštevati morebitne zadržke.

Pri vročanju po konzularni poti se pisanja prek ministrstva za pravosodje (in po potrebi še prek ministrstva za zunanje zadeve) pošljejo konzulatu v namembni državi, ta pa pošlje na pristojni organ namembne države zahtevo oziroma zaprosilo. Vsebina zaprosila je določena v prvem odstavku 1. člena te konvencije. Zaprosilo se sestavi v jeziku zaprošene države. Pisanja za vročitev pa morajo biti sestavljena v jeziku zaprošene države ali jeziku, za katerega sta se dogovorili obe državi, oziroma jim mora biti priložen prevod v enega od teh jezikov. Nomotehnično ta konvencija izrecno ne določa izjeme od obveznosti prevodov pisanj, vendar pa v 2. členu ureja vročanje ob prostovoljnem sprejemu z izjemo primerov iz 3. člena (za katere prostovoljnost sprejema, torej za pravilnost vročitve ne more biti odločilna), medtem ko v drugem odstavku 3. člena kot pogoj za vročanje predpisuje prevod. Iz tega izhaja, da je vročanje brez prevoda vendarle mogoče, če naslovnik pisanja prostovoljno sprejme.24 Kdo nosi stroške prevoda, konvencija ne ureja, zato se to določi po nacionalnem pravu. Vročitev se opravi po pravu države vročitve. Konvencija dopušča tudi opravo vročitve na poseben način, če ta ni v nasprotju s pravom države vročitve. Željo za poseben način vročanja je treba izraziti v zaprosilu. Namembna država lahko odkloni izvršitev zaprosila za vročanje, če presodi, da bi to pomenilo kršitev njene suverenosti ali varnosti. Predvideva še, da se morebitne težave rešujejo po diplomatski poti.

2.3.2 Konvencija o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini z dne 15. 11. 1965

Ta konvencija izključuje svojo uporabo, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti listino, ni znan. Kadar naslov prejemnika ni znan, torej uporaba načinov vročanja iz te konvencije ne pride v poštev. Po tej konvenciji je vročanje možno z uporabo glavnega načina vročitve (torej preko osrednjega organa oziroma drugih organov, ki jih je v ta namen imenovala določena država) ali z uporabo alternativnih načinov vročanja. Alternativni načini vročanja, ki jih predvideva ta konvencija, so neposredno vročanje po diplomatskih in konzularnih predstavnikih, vročanje neposredno naslovniku po pošti, vročanje neposredno po sodnih oziroma državnih uradnikih ali drugih pristojnih osebah namembne države ter konzularne oziroma izjemoma diplomatske poti vročanja. Država vročitve lahko prvim trem načinom nasprotuje. Za razliko od doslej obravnavanih instrumentov za vročanje ta konvencija pri uporabi glavnega načina vročitve predvideva uporabo posebnega obrazca zaprosila (uporaba tega obrazca je pri alternativnih načinih vročanja sicer priporočljiva,25 ni pa obvezna).26 Konvencija alternativnih načinov vročanja podrobneje ne ureja, kar sicer res pomeni, da glede tega konvencija ne uvaja posebnih jamstev (na primer glede jezika, načina pošiljanja o pošti ipd.), vendar pa je pri njihovi uporabi treba spoštovati morebitne zadržke in omejitve, ki so jih sporočile posamezne države, iz katerih pa lahko izhajajo določena jamstva. Države namreč lahko ne samo v celoti dopustijo ali prepovejo uporabo alternativnih načinov, temveč smejo določiti tudi pogoje, pod katerimi jih dopuščajo.27, 28 Pri tem je z vidika morebitne izvršitve sodne odločbe v državi vročitve treba upoštevati tudi, da to, da država ne nasprotuje načinu vročitve oziroma ga ne šteje za kršitev suverenosti, še ne pomeni nujno tudi tega, da bo takšen način vročanja vedno priznala za veljaven.29

Pri vročanju z uporabo glavnega načina vročitve se pisanja skupaj z zaprosilom na standardnem obrazcu pošljejo neposredno osrednjemu organu države naslovnice, ki ga je ta država v skladu z določbami konvencije določila v ta namen.30, 31 Konvencija torej ne predvideva več pošiljanja prek ministrstev za pravosodje. Pri tem načinu vročanja je obvezna uporaba standardnega obrazca zaprosila. Obrazci zaprosila so dostopni na spletni strani HCCH.32 Konvencija določa, da se težave, ki nastanejo v zvezi s pošiljanjem sodnih listin za vročitev, rešujejo po diplomatski poti.

Glede jezika zaprosila konvencija določa, da morajo biti stalni izrazi v obrazcu vedno napisani v francoščini ali angleščini, lahko pa so poleg tega napisani tudi v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov države, iz katere listine izvirajo,33 takšen obrazec pa se nato izpolni v enem od naslednjih treh jezikov: v jeziku zaprošene države, francoščini ali angleščini. Glede jezika pisanj, ki se vročajo, pa konvencija določa, da osrednji organ lahko zahteva, da je listina napisana v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov zaprošene države ali v ta jezik prevedena. Kdo nosi stroške prevoda, ta konvencija ne določa, zato se to določi po nacionalnem pravu.

Osrednji organ je tisti, ki v primeru, kadar je zaprosilo v skladu z določbami konvencije (če ni, o tem takoj obvesti prosilca in navede svoje ugovore na zaprosilo), bodisi sam vroči pisanja, bodisi zagotovi, da so ustrezno vročena. Vročitev se opravi bodisi po pravu zaprošene države bodisi na poseben način, ki ga zahteva prosilec, če ta ni v nasprotju s pravom zaprošene države. Na zadnjega od teh načinov je sicer vedno mogoče vročiti pisanje, če ga naslovnik prostovoljno sprejme. Potrdilo o vročitvi na predpisanem obrazcu, ki je sicer del obrazca zaprosila, ki ga izpolni osrednji ali drug pristojni organ, se vrne neposredno prosilcu. V tem potrdilu mora biti navedeno, da je bila listina vročena, ter navedeni način, kraj in dan vročitve ter oseba, ki ji je bila listina dostavljena, oziroma če listina ni vročena, razlogi, ki so preprečili vročitev. Takšno potrdilo torej dokazuje skladnost vročitve z zahtevami te konvencije.

Ta konvencija za razliko od prej navedenih pogodb in konvencij vsebuje tudi nekatere posebne določbe za primer neodzivnosti toženca. Tako v prvem odstavku 15. člena določa, da se, kadar je treba zaradi vročitve poslati v tujino vabilo ali enakovredno listino v skladu z določbami te konvencije in toženec ne pride na obravnavo, sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi: a) ali je bila listina vročena na po pravu zaprošene države predpisani način za vročanje listin osebam, ki so na njenem ozemlju, ali b) je bila listina dejansko dostavljena tožencu ali na naslov njegovega prebivališča na drug način, predviden s to konvencijo, in da je bila v obeh primerih listina vročena ali dostavljena dovolj zgodaj, da lahko toženec pripravi svojo obrambo. Pogoja iz a in b sta torej alternativna, vendar pa mora biti vsaj eden od njiju podan kumulativno z naslednjim pogojem, tj. da je imel toženec dovolj časa za pripravo obrambe. V drugem odstavku 15. člena pa je državi pogodbenici prepuščena možnost, da izjavi, da lahko sodnik v primerih, ko se za vročitev uporablja ta konvencija, ne glede na določbe prvega odstavka tega člena izreče sodbo, tudi če ni prejel potrdila o vročitvi ali dostavi, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) da je bila listina poslana na enega od predvidenih načinov v tej konvenciji, b) da je od dneva odpošiljanja listine preteklo najmanj šest mesecev, če sodnik meni, da je to v določeni zadevi dovolj dolgo obdobje, c) da kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila od/prek pristojnih organov zaprošene države ni bilo prejeto nobeno potrdilo. Republika Slovenija je k temu členu podala izjavo, da lahko sodnik ne glede na določbe prvega odstavka 15. člena izreče sodbo, tudi če ni bilo prejeto potrdilo o vročitvi, če so izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 15. člena konvencije.34 Pogoji iz drugega odstavka 15. člena so torej kumulativni. Ne glede na te določbe pa je v nujnem primeru mogoče odrediti začasne in zaščitne ukrepe. Po izdaji sodbe pa je, če ne gre za sodbe v zvezi s statusom ali poslovno sposobnostjo oseb, v primeru neodzivnosti toženca v razumnem roku po tem, ko je toženec izvedel za sodbo, mogoče dovoliti pritožbo kljub poteku roka za pritožbo iz sodbe: a) če toženec ni po svoji krivdi izvedel za listino pravočasno, da bi lahko pripravil obrambo, ali ni pravočasno izvedel za sodbo, da bi se lahko pritožil, in b) je toženec v obrambo predložil zadostni dokaz glede vsebine zadeve. Zadnji pogoj naj bi torej preprečil vlaganje očitno neutemeljenih pritožb po poteku roka. Konvencija daje državi možnost, da izjavi, da takšne prošnje ne obravnava, če je podana po izteku določenega roka, ki ne sme biti krajši od enega leta od dneva sodbe. Republika Slovenija je podala izjavo, da se prošnja za pravno sredstvo iz 16. člena konvencije ne obravnava, če je vložena več kot eno leto po dnevu sodbe.35

2.4 Vročanje v države članice Evropske unije

Za vročanje sodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v države članice Evropske unije se uporablja Uredba št. 1393/2007. Ta uredba se uporablja tudi za vročanje na Dansko, ki je s posebno izjavo na podlagi vzporednega sporazuma z Evropsko skupnostjo potrdila svoj namen za izvajanje vsebinskih določb te uredbe. Informacije o organih in druge informacije, ki so jih v skladu s to uredbo Evropski komisiji posredovale države članice, ter druge koristne in potrebne informacije so dostopne na spletni strani evropskega portala e-pravosodje.36 Pomembno je opozoriti, da se Uredba št. 1393/2007 ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan (drugi odstavek 1. člena), oziroma kadar se ne glede na stalno prebivališče stranke vroča pisanje pooblaščencu stranke v državi, v kateri poteka postopek (uvodna izjava 8). V teh dveh primerih se vročanje torej opravi po nacionalnem pravu. V vseh drugih primerih, vključno v zvezi z vprašanjem, kdaj je potrebno vročanje v tujino (gl. zgoraj), pa se uporablja Uredba št. 1393/2007. Uredba št. 1393/2007 omogoča štiri načine vročanja, in sicer: (1) vročanje prek organov za sprejem v državi članici izvršitve, (2) vročanje po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države članice izvora, (3) vročanje po pošti in (4) neposredno vročanje. Slednjega sodišče načeloma ne uporablja (primer takšnega vročanja bi bilo sicer lahko neposredno vročanje vlog med odvetniki po 139. a členu ZPP). Uredba najbolj obširno ureja vročanje prek organov za sprejem, vendar pa vsebuje tudi določbe, ki se nanašajo na druge načine vročanja. Vsi ti načini so enakovredni, kadar je pisanje poslano na več načinov, pa je treba upoštevati prvo veljavno vročitev.37 Posamezna država članica lahko sicer nasprotuje vročanju po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države članice izvora, neposredno vročanje pa je odvisno od tega, ali pravo države vročitve takšno vročitev dopušča. Ne more pa država članica nasprotovati vročanju po pošti.

2.4.1 Vročanje prek organov za sprejem

Za namene vročanja po Uredbi št. 1393/2007 vsaka država članica imenuje organe za pošiljanje, organe za sprejem in osrednji organ. Organi za pošiljanje so javni uradniki, organi ali druge osebe, ki so pristojni za pošiljanje sodnih ali izvensodnih pisanj z namenom vročitve v drugi državi članici. V Republiki Sloveniji so to okrajna sodišča, okrožna sodišča, delovno in socialno sodišče, upravno sodišče, višja sodišča, vrhovno sodišče, ustavno sodišče in državno odvetništvo.38 Organi za sprejem so javni uradniki, organi ali druge osebe, ki so pristojni za sprejem sodnih ali izvensodnih pisanj iz druge države članice. V Republiki Sloveniji so to vsa okrožna sodišča.39 Osrednji organ pa je tisti, ki je odgovoren za zagotavljanje informacij organom za pošiljanje, reševanje vseh težav, ki lahko nastanejo pri pošiljanju pisanj za vročitev, ter v izjemnih primerih in na zaprosilo organa za pošiljanje za prepošiljanje zaprosila za vročitev pristojnemu organu za sprejem. V Republiki Sloveniji je to Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije.40 Za reševanje težav torej Uredba št. 1393/2007 ne predvideva (več) diplomatske poti, temveč za to predvideva osrednji organ. Uredba predpisuje uporabo obrazcev v komunikaciji med organi in za obvestilo naslovnika o pravici do odklonitve sprejema pisanja. Predvidenih je sedem obrazcev (ki so priloga Uredbe št. 1393/2007), in sicer so to „zaprosilo za vročitev pisanj, potrdilo o prejemu, obvestilo o vračilu zaprosila in pisanja, obvestilo o posredovanju zaprosila in pisanja pristojnemu organu za sprejem, potrdilo o prejemu krajevno pristojnega organa za sprejem organu za pošiljanje, potrdilo o vročitvi ali nevročitvi pisanj in obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“.41

Postopek vročanja se začne s tem, da organ za pošiljanje dobi pisanje, ki naj se vroči naslovniku v drugi državi članici. Organ za pošiljanje mora prosilca poučiti o pravici naslovnika do zavrnitve sprejema pisanja, če pisanje ni v enem od jezikov iz 8. člena. Po naravi stvari je to smiselno storiti, še preden organ za pošiljanje pisanje pošlje organu za sprejem v namembni državi, saj se lahko prosilec tako odloči, da bo že v prvem poskusu zagotovil ustrezni prevod pisanja. Uredba opredelitve prosilca posebej ne podaja, vendar pa iz besedila prvega odstavka 5. člena Uredbe št. 1393/200742 izhaja, da je to tisti, od katerega organ za pošiljanje prejme pisanje, ki ga je treba vročiti v drugi državi članici EU.

Zaprosilo in listine za vročitev pošlje organ za pošiljanje neposredno organu za sprejem. V izjemnih primerih je mogoče pisanje poslati tudi osrednjemu organu, ki pisanja prepošlje organu za sprejem. Uredba izjemnih primerov sicer ne opredeljuje, verjetno pa bi se ta način lahko uporabil, kadar na primer v določenem primeru kljub znanemu naslovu ne bi bilo mogoče ugotoviti ustreznega (krajevno pristojnega) organa za sprejem. Pisanja se pošljejo na kakršen koli primeren način, ki omogoča, da je vsebina prejete listine enaka vsebini poslane listine in da so vse informacije v njej dobro čitljive. Izjemoma je za pošiljanje pisanj organu za sprejem ali osrednjemu organu mogoče uporabiti konzularne ali diplomatske poti. Glede jezika zaprosila uredba določa, da se obrazec zaprosila izpolni v uradnem jeziku zaprošene države članice oziroma enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev, ali v jeziku, ki ga je država članica vročitve navedla kot sprejemljivega.43

Organ za sprejem po prejemu zaprosila potrdi prejem zaprosila na posebnem obrazcu, nato pa vroči pisanja oziroma skuša zagotoviti njihovo vročitev, ali pa ravna na enega od naslednjih načinov. Če nima dovolj informacij, naveže stik z organom za pošiljanje, da se zagotovijo manjkajoče informacije. Če je zaprosilo očitno izven področja uporabe Uredbe št. 1393/2007, ali izpolnjevanje formalnih pogojev onemogoča vročitev, zaprosilo in pisanja vrne organu za pošiljanje z obvestilom o vračilu na ustreznem obrazcu. Če ni krajevno pristojen, pisanje skupaj z zaprosilom pošlje krajevno pristojnemu organu za sprejem v isti državi članici pod pogojem, da zaprosilo izpolnjuje pogoje glede jezika, in o tem obvesti organ za pošiljanje na ustreznem obrazcu. Za vročitev je predviden enomesečni rok. Če vročitev v tem času ni mogoča, mora organ za sprejem o tem obvestiti organ za pošiljanje s potrdilom na ustreznem obrazcu in še naprej izvajati vse potrebne ukrepe za vročitev pisanja. Vročitev se opravi v skladu s pravom zaprošene države članice, lahko pa tudi na poseben način, če je ta združljiv s pravom te države članice. Organ za sprejem mora naslovnika z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007 vedno poučiti, da lahko zavrne sprejem pisanja ob vročitvi ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če pisanja niso sestavljena v jeziku oziroma jim ni priložen prevod: (a) v jezik, ki ga naslovnik razume, ali (b) v uradni jezik zaprošene države članice oziroma če je v njej več uradnih jezikov, v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev. Organ za sprejem pri tem nima diskrecijske pravice44 Uredba št. 1393/2007 torej naslovniku prepušča odločitev, ali bo pisanja, ki niso prevedena, sprejel, ali pa jih bo zavrnil.45 Pri tem Uredba št. 1393/2007 tudi postavlja drugačno merilo. Ne določa več, da morajo biti pisanja prevedena v uradni jezik zaprošene države oziroma uradni jezik ali enega od uradnih jezikov kraja vročitve, temveč so lahko pisanja tudi v jeziku, ki ga naslovnik razume, oziroma v ta jezik prevedena.46 V zvezi z obsegom listin, ki morajo biti prevedene, je pomembna zadeva Weiss. Iz sodbe Sodišča EU v tej zadevi izhaja, da naslovnik nima pravice zavrniti sprejema tožbe, če so tožbi priložene priloge z dokazili, ki sicer niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, vendar imajo samo dokazno vlogo in niso nujne za razumevanje predmeta in podlage zahtevka. O tem odloča nacionalno sodišče.47 Opustitev zgoraj navedenega opozorila ne povzroči neveljavnosti vročitve, torej zato ni treba celotne vročitve ponoviti, temveč je treba to opustitev popraviti, in sicer tako, da se naslovniku pošlje ustrezno opozorilo na predpisanem obrazcu.48 O morebitni zavrnitvi pisanj organ za sprejem s potrdilom na ustreznem obrazcu iz Priloge I k Uredbi št. 1393/2007 obvesti organ za pošiljanje in pri tem vrne zaprosilo in pisanja, za katera se zahteva prevod. O utemeljenosti zavrnitve odloča sodišče države članice izvora49, in ne sodišče države članice vročitve. Vročitev je potem mogoče opraviti tako, da se naslovniku vroči pisanje z ustreznim prevodom.50 To velja v primeru, da je bila zavrnitev upravičena. V takšnem primeru se kot dan vročitve pisanja v razmerju do naslovnika šteje dan, ko je bilo naslovniku vročeno pisanje s prevodom. Dan vročitve se sicer določa po pravu zaprošene države. Po vročitvi organ za sprejem organu za pošiljanje pošlje potrdilo na ustreznem obrazcu iz Priloge I k Uredbi št. 1393/2007. Kadar vročitev ni bila opravljena, na istem obrazcu obvesti organ za sprejem. Potrdilo se izpolni v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov izvorne države članice ali v drugem jeziku, ki ga je ta država članica navedla kot sprejemljivega. Uredba št. 1393/2007 pa za razliko od prej opisanih podlag v drugem odstavku 5. člen ureja tudi to, kdo vsaj v prvi fazi nosi stroške prevodov, in sicer določa, da je to prosilec. Prosilec je tisti, od katerega organ za pošiljanje prejme pisanje v pošiljanje (gl. zgoraj). Kadar sodišče na lastno pobudo izdaja pisanja, ki jih je treba vročiti, je po mojem mnenju za prosilca treba šteti tudi sodišče. Nikakor pa po mojem mnenju za prosilca ni mogoče šteti naslovnika, saj bi v tem primeru naslovnik pisanja (prek organa za pošiljanje in organa za sprejem) pošiljal sam sebi. Ta določba pa ne ureja, kdo naj te stroške nosi na koncu. To se še vedno določa po nacionalnem pravu.

Kaj se zgodi v primeru neutemeljene zavrnitve pisanja, Uredba št. 1393/2007 ne določa. Odgovor na to vprašanje je vsaj delno mogoče dobiti v sodni praksi Sodišča EU. V obrazložitvi sodbe v zadevi Alpha Bank je Sodišče EU zapisalo, da mora po tem, ko je naslovnik izkoristil pravico do zavrnitve pisanja, sodišče izvora na zahtevo tožeče stranke preveriti utemeljenost te zavrnitve in pri ugotavljanju znanja jezikov naslovnika pisanja ustrezno upoštevati vse elemente iz spisa in ob upoštevanju narave pisanja, za katero gre, odločiti, ali je potreben prevod tega pisanja.51 Menim, da navedeno stališče sicer ne preprečuje nacionalnemu sodišču ugotavljanja utemeljenosti zavrnitve tudi po uradni dolžnosti, vendar pomeni, da ob zahtevi prosilca to mora storiti. Ker je postopek ugotavljanja lahko povezan z določenimi stroški in tudi traja nekaj časa,52 pa menim, da je to smiselno početi predvsem na zahtevo prosilca. Prosilec je namreč stranka, ki vsaj v prvi fazi nosi stroške prevodov in ki je praviloma zainteresirana za čim hitrejši potek postopka. V zadevi Alta Realitat pa je Sodišče EU odločilo, da „se mora sodišče, ki mu je bila v izvorni državi članici zadeva predložena, prepričati, da je bil ta naslovnik z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II k tej uredbi primerno poučen o svoji pravici, da lahko zavrne sprejem tega pisanja“, da „mora to sodišče v primeru opustitve te postopkovne zahteve v skladu z določbami navedene uredbe odpraviti to kršitev postopka“, da „sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, ne sme ovirati izvrševanja pravice naslovnika do zavrnitve sprejema pisanja“, da „lahko sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, šele po tem, ko je naslovnik dejansko izvršil svojo pravico do zavrnitve sprejema pisanja, preveri utemeljenost te zavrnitve; v ta namen mora to sodišče upoštevati vse upoštevne elemente iz spisa za ugotovitev, ali zadevna oseba razume jezik, v katerem je bilo pisanje sestavljeno“, in da „kadar navedeno sodišče ugotovi, da zavrnitev naslovnika pisanja ni bila upravičena, lahko načeloma naloži posledice, določene v nacionalnem pravu za tak primer, če se ohrani polni učinek Uredbe št. 1393/2007“.53 V primeru ugotovitve, da je bila zavrnitev neupravičena, torej ni samodejne domneve, da je bila vročitev opravljena, temveč je treba za takšne primere uporabiti nacionalno pravo države članice izvora. To za postopke v Republiki Sloveniji, kjer se uporablja ZPP, po mojem mnenju pomeni smiselno uporabo določbe 144. člena ZPP.54 Kot izhaja iz obrazložitve prej navedenega sklepa, pa se nacionalni predpisi uporabijo šele, ko so končane vse faze, določene v Uredbi št. 1393/2007. Sodišče EU pri tem navede obvestilo naslovniku o možnosti zavrnitve sprejema pisanja na standardnem obrazcu in v primeru zavrnitve pravnomočno sodno odločbo nacionalnega sodišča, s katero se ugotovi neupravičenost te zavrnitve.55 Niti Uredba št. 1393/2007 niti prej navedena sodna odločba ne določata, po kakšnih pravilih se to ugotavlja. Ker uredba tega ne določa, je treba uporabiti nacionalno pravo. V postopkih, kjer se uporablja ZPP, to pomeni, da je to treba ugotavljati v kontradiktornem postopku. Treba je namreč spoštovati pravico do izjave iz 5. člena ZPP. Ker slovenski procesni predpisi ne določajo, da bi o takem zahtevku sodišče lahko odločilo, ne da bi se nasprotna stranka o njem izjavila, bi nasprotno ravnanje po mojem mnenju pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zoper sklep o tej odločitvi je dovoljena pritožba, saj je ZPP ne izključuje (prvi odstavek 363. člena ZPP).

Glede presoje znanja jezika iz sodbe Sodišča EU v zadevi Weiss izhaja, da „dejstvo, da se je naslovnik vročenega pisanja pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi s tožečo stranko dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku te države članice, ne ustvarja domneve o znanju jezika, je pa znak, na katerega se lahko sodišče opre pri ugotavljanju, ali naslovnik razume jezik države članice prosilke“.56 Po mojem mnenju bi to moralo veljati tudi v primeru, ko bi se stranki iz različnih držav članic dogovorili za uporabo nekega tretjega jezika. Na dejstvo, ali pogodbena stranka res razume jezik, za uporabo katerega se je dogovorila, namreč dejstvo, za jezik katere države članice gre, oziroma če sploh gre za jezik države članice EU, samo po sebi ne bi smelo biti odločilno. Kakor izhaja iz obrazložitve v zadevi Alta Realitat, pa je to stališče treba razumeti splošnejše, namreč tako, da se pri ugotavljanju naslovnikovega znanja jezika ni mogoče opreti na kakršno koli domnevo.57 Sodišče EU je v zadevi Weiss v obrazložitvi med drugim navedlo, da „stopnja znanja jezika, ki je potrebna za dopisovanje, ni enaka tisti, ki je nujna za obrambo v sodnem postopku“.58 Tudi to je po mojem mnenju okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri odločanju o znanju jezika. Nadalje iz te sodbe izhaja tudi, da „naslovnik vročene tožbe ne sme … zavrniti sprejema prilog k pisanju, ki niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, kadar pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke, ter se priloge nanašajo na to dopisovanje in so napisane v dogovorjenem jeziku“.59 Iz zadeve Weiss torej izhaja ena izmed okoliščin, na katero se je mogoče opreti pri presoji o upravičenosti zavrnitve sprejema pisanja, in tudi to, kako je to okoliščino treba uporabiti pri odločitvi.60

2.4.2 Vročanje po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države članice izvora

Takšen način vročanja je mogoč, če država članica, v kateri je treba opraviti vročitev, temu načinu vročanja ne nasprotuje. Vendar pa mora biti takšno vročanje izvedeno brez prisile. Država članica vročitve ne more nasprotovati takšnemu načinu vročanja, če se pisanje vroča državljanu države članice izvora. Uredba št. 1393/2007 takšen način vročanja sicer ureja, vendar skopo. Določa le, da morajo diplomatski ali konzularni predstavniki z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007 poučiti naslovnika o možnosti zavrnitve sprejema pisanja in da o morebitni zavrnitvi pisanj nato organ za pošiljanje obvestijo diplomatski ali konzularni predstavniki. Tudi v tem primeru je vročitev potem mogoče opraviti tako, da se naslovniku vroči pisanje z ustreznim prevodom.

2.4.3 Vročanje po pošti

Za razliko od haaških konvencij država članica takšnemu načinu vročitve ne more nasprotovati. Tudi ta način vročanja je v Uredbi št. 1393/2007 urejen skopo. Iz Uredbe št. 1393/2007 izhaja, da je treba pri takšnem načinu vročanja uporabiti priporočeno pismo z vročilnico ali drug enakovreden način. Od države članice vročitve je odvisno, kakšne poštne storitve obstajajo na njenem ozemlju. Tudi v primeru takšnega vročanja mora biti naslovnik obveščen o pravici do zavrnitve pisanja. To z uporabo standardnega obrazca stori organ, ki pisanja pošilja. O morebitni zavrnitvi naslovnik obvesti organ, ki je pisanja poslal, in tudi v tem primeru je vročitev nato mogoče opraviti tako, da se naslovniku vroči pisanje z ustreznim prevodom.

V zvezi z vročanjem po pošti je pomembna zadeva Henderson. Iz odločbe v tej zadevi izhaja, da pri vročitvi po pošti ni nujno, da je uporabljena vročilnica, temveč je lahko „ … vročilnica priporočenega pisma, ki je vsebovalo pisanje, ki se vroča naslovniku, nadomeščena z drugim dokumentom, če se z njim nudijo jamstva, ki so enakovredna glede posredovanih podatkov in dokazovanja“, sodišče v izvorni državi članici pa se mora prepričati, da je naslovnik zadevno pisanje prejel tako, da je bila spoštovana njegova pravica do obrambe.61 Ta odločba torej po mojem mnenju odpravlja tudi težavo, ki je nastala zaradi nedoslednosti pri slovenskem prevodu Uredbe št. 1393/2007.62 Ta odločba pa je tudi odpravila dvom glede tega, komu mora biti v primeru vročanja po pošti pisanje (dejansko) izročeno. Iz te odločbe tako izhaja, da je vročitev po pošti veljavna ne samo takrat, kadar je bilo pisanje vročeno naslovniku osebno, temveč tudi, „ … če je bilo izročeno odrasli osebi, ki je na kraju običajnega prebivališča naslovnika in ki je bodisi član njegove družine bodisi pri njem zaposlena“.63 V tem primeru je naslovnik tisti, ki „mora po potrebi s katerim koli dokaznim sredstvom, ki je dopustno pred sodiščem, ki v zadevi odloča v izvorni državi članici, dokazati, da se ni mogel dejansko seznaniti s tem, da je bil proti njemu v drugi državi članici začet sodni postopek, ali ugotoviti predmeta tega pravnega sredstva in razloga zanj, ali razpolagati z dovolj časa za pripravo svoje obrambe“.64 V zvezi s pravico do zavrnitve pisanj in presojo utemeljenosti te zavrnitve smiselno velja vse že zgoraj povedano.

2.4.4 Neaktivnost toženca

Glede neaktivnosti toženca Uredba št. 1393/2007 v prvem odstavku 19. člena določa, da se v takšnem primeru sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi, ali: a) je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki so na ozemlju te države članice, oziroma ali je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu, b) je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo, in ali je bila v obeh primerih vročitev oziroma dostava opravljena dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo. Prva dva pogoja sta alternativna, vsaj eden od njiju pa mora biti podan kumulativno s tretjim pogojem. Država članica pa lahko izjavi (drugi odstavek 19. člena Uredbe št. 1393/2007), da sodnik ne glede na to lahko izreče sodbo, čeprav ni prejel potrdila o vročitvi oziroma o dostavi, če so kumulativno izpolnjeni pogoji: a) da je bilo pisanje poslano na enega od načinov, predvidenih v tej uredbi, b) da je od dne pošiljanja pisanja preteklo obdobje, ki ga sodnik v vsaki posamezni zadevi oceni kot dovolj dolgo, vendar ni krajše od šestih mesecev, in c) da kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni bilo mogoče pridobiti nobenega potrdila. Če sodišče torej dobi potrdilo, na katerem je navedeno, da pisanje ni bilo vročeno, se torej ta določba ne uporabi. Republika Slovenija je takšno izjavo podala.65 Ne glede na vse te pogoje pa je mogoče odrediti začasne ali zaščitne ukrepe. Po izdaji sodbe pa je, če ne gre za sodbe v zvezi s statusom ali sposobnostjo oseb, mogoča vrnitev v prejšnje stanje: a) kadar toženec brez svoje krivde s pisanjem ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali ni bil seznanjen s sodbo dovolj zgodaj, da bi lahko vložil pritožbo, in b) ima obramba toženca v glavni stvari prima facie možnosti za uspeh. Takšen predlog je mogoče vložiti v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo. Uredba pa državi članici dopušča možnost, da izjavi, da takšnega predloga ne bo obravnavala, če je vložen po preteku določenega roka. Republika Slovenija je sporočila, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko poda v enem letu po dnevu izdaje sodbe.66

LITERATURA IN VIRI:

- BADOVINAC – BJELIČ, Irena. Mednarodna pravna pomoč. Pravosodni bilten, 1994, letn. 15, št. 1/3, str. 81–129.

- EKART, Andrej. Vročanje v države članice EU v postopkih izvršbe in zavarovanja. Pravosodni bilten, 2014, letn. 35, št. 2, str. 131–141.

- GALIČ, Aleš. Ustavno civilno procesno pravo. Ljubljana: GV Založba, 2004.

- GALIČ, Aleš. Vročanje sodnih pisanj v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah. Pravni letopis, 2010, št. 1, str. 51–72.

- <https://www.hcch.net/en/home> (9. 3. 2020).

- <https://www.hcch.net/en/instruments/specialised-sections/service> (9. 3. 2020).

- <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/notifications/? csid=1062&disp=resdn> (9. 3. 2020).

- <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/notifications/?csid=407&disp=resdn> (9. 3. 2020).

- <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/?cid=17> (9. 3. 2020).

- <https://www.hcch.net/en/publications-and-studies/details4/?pid=6560&dtid=65> (9. 3. 2020).

- <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/notifications/?csid=420&disp=resdn> (9. 3. 2020).

- <https://e-justice.europa.eu/home.do?plang=sl&action=home> (9. 3. 2020).

- <https://e-justice.europa.eu/content_serving_documents-373-si-sl.do?member=1#a_68> (9. 3. 2020).

- <https://e-justice.europa.eu/content_serving_documents_forms-269-sl.d>o> (9. 3. 2020).

- <https://e-justice.europa.eu/content_serving_documents-373-si-sl.do?member=1#a_79> (9. 3. 2020).

- <https://assets.hcch.net/docs/eb709b9a-5692-4cc8-a660-e406bc6075c2.pdf> (9. 3. 2020) – Conclusions and Recommendations of the Special Commission on the practical operation of the Hague Service, Evidence and Access to Justice Conventions (20-23 May 2014).

- <https://assets.hcch.net/upload/wop/jac_concl_e.pdf> (9. 3. 2020) – Conclusions and Recommendations of the Special Commission on the practical operation of the Hague Apostille, Service, Taking of Evidence and Access to Justice Conventions (2 to 12 February 2009).

- <https://assets.hcch.net/docs/0edbc4f7-675b-4b7b-8e1c-2c1998655a3e.pdf> (9. 3. 2020) – Conclusions and Recommendations adopted by the Special Commission on the practical operation of the Hague Apostille, Evidence and Service Conventions (28 October to 4 November 2003).

---------------

1 Prispevek je nastal na podlagi predavanja na Izvršilni šoli 2020, ki je bilo 27. 1. 2020 in 10. 2. 2020 v Portorožu. Namen tega prispevka je na enem mestu podati kratek pregled možnih načinov vročanja in predstaviti nekatere rešitve, ki so se doslej večinoma že izoblikovale.

2 UL L 324, 10. 12. 2007.

3 Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03 – odl. US, 2/04, 2/04 – ZDSS-1, 69/05 – odl. US, 90/05 – odl. US, 43/06 – odl. US, 52/07, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 6/14, 10/14 – odl. US, 48/14, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 32/18, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US.

4 Gl. sodbo Sodišča (prvi senat) z dne 19. decembra 2012 v zadevi C-325/11; Krystyna Alder, Ewald Alder proti Sabini Orłowski, Czeslawu Orłowskemu, točke 20–27.

5 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. novembra 2005 v zadevi C-443/03; Götz Leffler proti Berlin Chemie AG.

6 Gl. sodba Sodišča (prvi senat) z dne 19. decembra 2012 v zadevi C-325/11; Krystyna Alder, Ewald Alder proti Sabini Orłowski, Czeslawu Orłowskemu, točka 40.

7 Gl. še Ekart str. 135-136, kjer avtor zavzame jasno stališče, da je že poziv sodišča, naj si stranka postavi pooblaščenca za sprejem pisanj, v nasprotju s prvim odstavkom 1. člena Uredbe št. 1393/2007.

8 „Ta uredba se ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, kjer poteka postopek“.

9 Tudi primerjava besedila te določbe v nekaterih tujih jezikih podpira takšen sklep. Tako hrvaško besedilo govori o ovlaštenom zastupniku te stranke, nemško besedilo o Bevollmächtigten einer Partei, angleško besedilo pa uporablja izraz party’s authorised representative.

10 Prim. Badovinac – Bjelič, str. 81–101, in Galič 2010, str. 56.

11 Tako so na primer Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Ruska federacija in Republika Turčija hkrati tudi podpisnice Konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini z dne 15. 11. 1965, medtem ko za prvo navedeno (oziroma vsaj za Anglijo in Wales, Škotsko, Severno Irsko in Gibraltar) vsaj v prehodnem obdobju še veljajo določbe Uredbe št. 1393/2007.

12 Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 12/10.

13 Prim. na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 344/2010, z dne 16. 3. 2010, ki se sicer nanaša na vročanje po Konvenciji o civilnem postopku z dne z dne 1. 3. 1954, vendar določbe te konvencije glede prostovoljnega sprejema pisanja niso bistveno različne, zato bi morala takšna razlaga veljati tudi v drugih primerih.

14 Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 11/97.

15 Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 13/15.

16 Službene novine Kraljevine Jugoslavije št. 1937/116-XXXV.

17 Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 5/63.

18 Službene novine Kraljevine Jugoslavije 1936/263-LXV.

19 Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 6/62.

20 Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 19/00 in 13/12.

21 Naslov domače strani HCCH je <https://www.hcch.net/en/home> (9. 3. 2020).

22 Prim. Galič 2010 str. 57.

23 Prav tam.

24 Prim. še sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 344/2010, z dne 16. 3. 2010.

25 Gl. https://assets.hcch.net/docs/eb709b9a-5692-4cc8-a660-e406bc6075c2.pdf (9. 3. 2020), <https://assets.hcch.net/upload/wop/jac_concl_e.pdf> (9. 3. 2020) in tudi objavo na spletni strani <https://www.hcch.net/en/instruments/specialised-sections/service> (9. 3. 2020).

26 V primeru vročanja z uporabo glavnega načina vročitve se od treh delov zaprosila, tj. (1) zaprosilo (Request), (2) potrdilo (Certificate) ter (3) opozorilo (Warning) in vsebina (Summary) izpolnita le prvi in zadnji del, tj. zaprosilo ter opozorilo in vsebina, medtem ko se pri uporabi alternativnih načinov vročanja izpolnita le opozorilo in vsebina.

27 Prim. https://assets.hcch.net/docs/eb709b9a-5692-4cc8-a660-e406bc6075c2.pdf (9. 3. 2020), <https://assets.hcch.net/upload/wop/jac_concl_e.pdf> (9. 3. 2020) in <https://assets.hcch.net/docs/0edbc4f7-675b-4b7b-8e1c-2c1998655a3e.pdf> (9. 3. 2020).

28 Tako je na primer Avstralija glede vročanja po pošti sporočila, da morajo biti dokumenti poslani s priporočeno pošto, da se omogoči potrditev prejema. Gl. na <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/notifications/?csid=1062&disp=resdn> (9. 3. 2020).

29 Japonska je na primer svoje nasprotovanje vročanju po pošti izjavila šele 21. 12. 2018 (gl. <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/notifications/?csid=407&disp=resdn> [9. 3. 2020]), pred tem pa je štela, da vročanje po pošti ne pomeni kršitve njene suverenosti, vendar pa je pojasnila, da to še ne pomeni, da odsotnost formalnega nasprotovanja pomeni, da je takšen način vročanja vedno upoštevan kot veljaven oziroma da takšen način vročanja ne bo štel za veljavnega, če niso bile spoštovane pravice naslovnika (gl. <https://assets.hcch.net/docs/0edbc4f7-675b-4b7b-8e1c-2c1998655a3e.pdf> [9. 3. 2020]).

30 Zvezne države lahko imenujejo več kakor en osrednji organ. Država pogodbenica lahko poleg osrednjega organa imenuje še druge organe in določi obseg njihovih pristojnosti, vendar ima tudi v tem primeru prosilec pravico poslati zaprosilo neposredno osrednjemu organu.

31 Podatki o osrednjih organih in tudi druge informacije, na primer informacije o zadržkih, izjavah ipd., so dostopni v preglednici na spletni strani <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/?cid=17> (9. 3. 2020).

32 Dostop do zaprosil v različnih jezikih je omogočen na spletni strani <https://www.hcch.net/en/publications-and-studies/details4/?pid=6560&dtid=65> (9. 3. 2020).

33 Obrazci, kjer bi bil poleg obveznih jezikov uporabljen tudi slovenski jezik, v času pisanja tega prispevka niso dostopni.

34 Gl. <https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/notifications/?csid=420&disp=resdn> (9. 3. 2020).

35 Prav tam.

36 Domača stran: <https://e-justice.europa.eu/home.do?plang=sl&action=home> (9. 3. 2020).

37 Prim. sodba Sodišča (tretji senat) z dne 9. februarja 2006 v zadevi C-473/04, Plumex proti Young Sports NV.

38 Gl. <https://e-justice.europa.eu/content_serving_documents-373-si-sl.do?member=1#a_68> (9. 3. 2020).

39 Prav tam.

40 Prav tam.

41 Obrazci za izpolnjevanje so dostopni na spletni strani evropskega portala e-pravosodje stran: <https://e-justice.europa.eu/content_serving_documents_forms-269-sl.d>o> (9. 3. 2020).

42 „Organ za pošiljanje pouči prosilca, od katerega prejme pisanje v pošiljanje, da lahko naslovnik odkloni sprejem pisanja, če ta ni v enem od jezikov iz člena 8“.

43 Glede jezika pisanja več v nadaljevanju.

44 Prim. sodba Sodišča (prvi senat) z dne 16. septembra 2015 v zadevi C-519/13, Alpha Bank Cyprus Ltd proti Dauu Siu Senhu, idr.

45 Uredba tega vprašanja za razliko od prej navedenih pogodb in konvencij nomotehnično ne ureja več na način, da bi predpisovala vročitev s prevodom in izjemo od tega v primeru prostovoljnega sprejema, temveč tako, da v primeru pomanjkanja prevoda predvideva pravico naslovnika do zavrnitve pisanja in določa obveznost opozorila naslovnika o tej pravici.

46 Več o obsegu prevoda in tem, kako se ugotavlja, ali naslovnik jezik razume, ter kakšne so posledice v nadaljevanju.

47 Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 8. maja 2008 v zadevi C-14/07, Ingenieurbüro Michael Weiss und Partner GbR proti Industrie- und Handelskammer Berlin ob udeležbi Nicholas Grimshaw & Partners Ltd.

48 Prim. sodba Sodišča (prvi senat) z dne 16. septembra 2015 v zadevi C-519/13, Alpha Bank Cyprus Ltd proti Dauu Siu Senhu idr., in sodba Sodišča (deseti senat) z dne 2. marca 2017 v zadevi C-354/15, Andrew Marcus Henderson proti Novo Banco SA.

49 Prim. sodba Sodišča (tretji senat) z dne 8. maja 2008 v zadevi C-14/07, Ingenieurbüro Michael Weiss und Partner GbR proti Industrie- und Handelskammer Berlin ob udeležbi Nicholas Grimshaw & Partners Ltd , sodba Sodišča (prvi senat) z dne 16. septembra 2015 v zadevi C-519/13, Alpha Bank Cyprus Ltd proti Dauu Siu Senhu idr., in sklep Sodišča (deseti senat) z dne 28. aprila 2016 v zadevi C-384/14 (točka 41), Alta Realitat SL proti Erlock Film ApS (in) Ulrichu Thomsenu.

50 Tako zdaj določa tretji odstavek 8. člena Uredbe št. 1393/2007. Za predhodnico te uredbe pa je takšno stališče zavzelo Sodišče EU v zadevi Leffler (sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. novembra 2005 v zadevi C-443/03, Götz Leffler proti Berlin Chemie AG.

51 Gl. sodba Sodišča (prvi senat) z dne 16. septembra 2015 v zadevi C-519/13, Alpha Bank Cyprus Ltd proti Dauu Siu Senhu idr., točka 42.

52 Gl. spodaj.

53 Za vse gl. sklep Sodišča (deseti senat) z dne 28. aprila 2016 v zadevi C-384/14, Alta Realitat SL proti Erlock Film ApS (in) Ulrichu Thomsenu.

54 Za podoben sklep, sicer brez upoštevanja te zadeve, v kateri v tistem času še ni bila izdana odločba, gl. tudi Galič 2010, str. 68.

55 Prav tam, točka 87.

56 Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 8. maja 2008 v zadevi C-14/07, Ingenieurbüro Michael Weiss und Partner GbR proti Industrie- und Handelskammer Berlin ob udeležbi Nicholas Grimshaw & Partners Ltd.

57 Gl. sklep Sodišča (deseti senat) z dne 28. aprila 2016 v zadevi C-384/14, Alta Realitat SL proti Erlock Film ApS (in) Ulrichu Thomsenu, točka 79.

58 Gl. sodba Sodišča (tretji senat) z dne 8. maja 2008 v zadevi C-14/07, Ingenieurbüro Michael Weiss und Partner GbR proti Industrie- und Handelskammer Berlin ob udeležbi Nicholas Grimshaw & Partners Ltd, točka 87.

59 Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 8. maja 2008 v zadevi C-14/07, Ingenieurbüro Michael Weiss und Partner GbR proti Industrie- und Handelskammer Berlin ob udeležbi Nicholas Grimshaw & Partners Ltd.

60 Kot zanimivost naj navedem, da sta španski sodišči v zadevi Alta Realitat kot okoliščine, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da toženec razume angleško, upoštevalo to, da so bili pogodba in dokumenti, ki so se pripisovali tožencu in so bili priloženi tožbi, sestavljeni v angleškem jeziku, nadalje, da je toženec v profilu v spletni kinematografski zbirki podatkov navedel, da tekoče govori ta jezik, da je spletni dnevnik, katerega avtor je (toženec), napisan v tem jeziku in da so v spis vložene DVD-plošče s posnetki, v katerih nastopa posameznik, ki je imenovan kot U. Thomsen in ki govori angleško (gl. sklep Sodišča (deseti senat) z dne 28. aprila 2016 v zadevi C-384/14, Alta Realitat SL proti Erlock Film ApS (in) Ulrichu Thomsenu, točka 35).

61 Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 2. marca 2017 v zadevi C-354/15, Andrew Marcus Henderson proti Novo Banco SA.

62 Gl. na primer Glič 2010, str. 51, kjer avtor opozarja na to nedoslednost.

63 Gl. sodba Sodišča (deseti senat) z dne 2. marca 2017 v zadevi C-354/15, Andrew Marcus Henderson proti Novo Banco SA.

64 Prav tam.

65 Gl. <https://e-justice.europa.eu/content_serving_documents-373-si-sl.do?member=1#a_79> (9. 3. 2020).

66 Prav tam.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP člen 146, 146/2, 146a

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 - člen 19, 19/1
Datum zadnje spremembe:
31.05.2022

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MTIwMw==