<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00049257
Vrsta:Članki
Datum objave:14.06.2021
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), 1/2021, str. 119
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:udeležba mladoletnega otroka v postopku - materialni in formalni udeleženci nepravdnega postopka - procesna sposobnost - zastopanje otroka - kolizijski skrbnik - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - udeležba zagovornika otrokovih pravic - namestitev otroka v zavod
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
Avtor:dr. Mateja Končina Peternel

Besedilo

Otrok kot udeleženec postopka (1)

Celotno besedilo

1. UVOD

O postopkih za varstvo koristi otroka in vlogo otroka v teh postopkih sem pisala že ob nastajanju novega Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).2 Takrat sem opisala prednosti nepravdnega postopka pred pravdnim z vidika varovanja koristi otroka in podala kritično analizo predvidenih sprememb ureditve zastopanja otroka in pridobivanja njegovega mnenja.

V vmesnem času (15. aprila 2019) je že začel veljati novi ZNP-1,3 po katerem se o vseh družinskopravnih vprašanjih, povezanih z otroki, odloča v nepravdnem postopku. V letu dni uporabe ZNP-1 so se v sodni praksi že zastavila nekatera nova vprašanja. V tem prispevku zato že zavzeta stališča nadgrajujem z nekaterimi novimi spoznanji.

2. MATERIALNI IN FORMALNI UDELEŽENCI NEPRAVDNEGA POSTOPKA

Že takrat sem poudarila, da se stranka v nepravdnem postopku pomembno razlikuje od stranke pravdnega postopka. V pravdnem postopku je sprejet popolni procesni pomen stranke. Stranka je tista, ki zahteva pravno varstvo (tožnik), in tista, proti kateri tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). V nepravdnem postopku pa ni tako preprosto, ker odločba, ki jo izda sodišče, praviloma ne učinkuje le na pravni položaj predlagatelja in nasprotnega udeleženca, ampak na širši krog ljudi. Poleg tega nepravdno sodišče lahko postopek začne tudi po uradni dolžnosti in takrat ni predlagatelja, praviloma pa tudi nasprotnega udeleženca ne. Zato je v nepravdnem postopku treba stranke oziroma udeležence postopka določiti na podlagi materialnopravnega razmerja.4

Med materialne udeležence tako spadajo vse osebe, ki utegnejo biti z odločbo prizadete. Od materialnih udeležencev je treba razlikovati formalne udeležence. To so osebe, ki se dejansko udeležujejo postopka. To pomeni, da posameznik postane formalni udeleženec s procesnim dejanjem. Večinoma so to materialni udeleženci, poleg teh pa so formalni udeleženci tudi osebe in organi, katerih interes sicer z odločbo ni prizadet, jim pa ZNP-1 daje možnost sodelovanja v postopku zato, da bi varovali koristi drugih oseb. Te osebe postanejo formalni udeleženci, če se v postopek vključijo. ZNP-1 pa uvaja tudi t. i. zakonitega udeleženca, ki je največkrat center za socialno delo (v nadaljevanju CSD), v nekaterih postopkih pa tudi (začasni) skrbnik in starši. Za zakonitega udeleženca ZNP-1 v 58., 72. 108., 114. in 120. členu določa, da je udeleženec postopka ves čas, torej ne glede na to, ali opravlja procesna dejanja ali ne.5

Ne glede na to, ali se postopek začne na predlog ali po uradni dolžnosti, mora sodišče na podlagi drugega odstavka 22. člena ZNP-1 osebe, za katere je jasno, da bodo njihovi pravni interesi neposredno prizadeti z odločbo, obvestiti o postopku, da lahko prijavijo svojo udeležbo. Poleg teh lahko prijavijo udeležbo tudi druge osebe in sodišče jim s sklepom udeležbo dopusti ali pa jo zavrne (tretji in četrti odstavek 22. člena ZNP-1). V sodni praksi se je že zastavilo vprašanje, ali naj se dovoli udeležba osebam, ki niso materialni udeleženci, jim pa ZNP-1 sicer daje pravico začeti postopek. Na primer: ali se dopusti udeležba enemu od (že odraslih) otrok, ki ima možnost tudi sam predlagati postavitev svojega starša pod skrbništvo, v postopku, ki se je začel na predlog druge osebe ali po uradni dolžnosti. Menim, da je treba v takem primeru pravni interes razlagati širše in bi bil utemeljen razlog za zavrnitev udeležbe predvsem nasprotovanje s strani osebe, glede katere se vodi postopek.6

To pomeni, da so formalni udeleženci predlagatelj in tisti, ki jih predlagatelj označi kot nasprotne udeležence, tisti, na katere se postopek neposredno nanaša (na primer oseba, ki se postavlja pod skrbništvo), tisti, ki jih v postopek pritegne sodišče ali če sami priglasijo udeležbo in jim jo sodišče dovoli ter zakoniti udeleženci.7 Stranske intervencije po določbah ZPP v nepravdnem postopku ni, v nepravdnem postopku tudi – drugače kakor v pravdi – ni potrebno soglasje nasprotnih udeležencev za razširitev predloga nanje.8

Praviloma se kroga materialnih in formalnih udeležencev pokrivata, ni pa to nujno. Lahko se zgodi, da se materialni udeleženec ne udeležuje postopka in ne postane tudi formalni udeleženec. Formalni udeleženec ima položaj stranke tako kakor v pravdnem postopku.9 Menim, da je prvostopenjsko odločbo treba vročiti formalnim udeležencem.. Materialnim udeležencem, ki niso bili formalni udeleženci in na katere se odločba neposredno ne nanaša (na primer odločbe o odvzemu otroka materi očetu otroka, ki živi na neznanem naslovu in ni nikoli živel z otrokom), odločbe ni treba vročiti.10

3. PROCESNA SPOSOBNOST UDELEŽENCEV

Udeleženec v nepravdnem postopku je lahko vsaka pravna in fizična oseba. Po 152. členu DZ fizična oseba pridobi popolno poslovno in s tem tudi pravdno sposobnost z 18. letom, pred tem pa s sklenitvijo zakonske zveze ali z odločbo sodišča, če postane roditelj in doseže ustrezno zrelost.

Tudi po ZNP-1 je v nepravdnih postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij otroku, ki je dopolnil 15 let ter je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, podeljena popolna procesna sposobnost.11

V nepravdnem postopku procesna sposobnost nima takšnega pomena kakor v pravdnem postopku. V njem so namreč pogosto udeležene tudi osebe, ki niso poslovno sposobne, pa kljub temu lahko dajejo predloge, mnenja, pobude ali jim sodišče celo dovoli opraviti formalno procesno dejanje (glej prvi odstavek 45. člena ZNP-1).

4. ALI JE OTROK LE MATERIALNI ALI TUDI FORMALNI UDELEŽENEC

Dokler se je o varstvu in vzgoji otroka odločalo v pravdnem postopku, je večina avtorjev zagovarjala stališče, da otrok v teh postopkih ni bil stranka postopka in je imel le pravico, da se izjavi, razen če je po petnajstem letu sam prevzel pravdo.12 V nepravdnem postopku je otrok zagotovo v vseh postopkih za varstvo koristi otroka materialni udeleženec. Če izhajamo iz stališča, da oseba postane formalni udeleženec z opravo procesnega dejanja, potem otrok postane formalni udeleženec le v primeru, ko po petnajstem letu bodisi sam predlaga začetek postopka, bodisi prijavi udeležbo v postopku. Sicer pa ostaja le materialni udeleženec.

Pred petnajstim letom starosti je otrok formalni udeleženec v nepravdnem postopku za pridobitev poslovne sposobnosti otroka, ki je postal roditelj in za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva in materinstva. Po 71. in 88. členu ZNP-1 lahko vloži predlog za začetek postopka ne glede na starost. V očetovskih sporih tako ni dvoma, da otrok od začetka postopka potrebuje kolizijskega skrbnika. Vprašanje pa je, ali otrok potrebuje kolizijskega skrbnika tudi v drugih primerih, ko ni formalni, ampak le materialni udeleženec. Nikakor pa ni mogoče kolizijskega skrbnika postaviti otroku, ki je že procesno sposoben.

5. ZASTOPANJE OTROKA

Kadar namreč otrok po petnajstem letu sam prevzame opravljanje procesnih dejanj, mu je po mojem mnenju treba priznati poslovno sposobnost za sklenitev mandatne pogodbe z odvetnikom. Lahko se mu tudi zagotovi zastopanje po določbah o brezplačni pravni pomoči. Tak otrok je kot stranka tudi zaslišan v postopku pred sodiščem. Šteje se, da je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve in se lahko samostojno odloči, ali se bo aktivno vključil v postopek in kako bo varoval svoje koristi.13

Otroka, ki še ni star petnajst let oziroma za katerega sodišče presodi, da ni sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, zastopa zakoniti zastopnik, to so starši ali skrbnik. ZNP-1 pa v petem odstavku 45. člena ZNP-1 določa, da sodišče, če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, otroku postavi kolizijskega skrbnika. Sodišče lahko zahteva mnenje centra za socialno delo o tem, koga naj imenuje za kolizijskega skrbnika (šesti odstavek 45. člena ZNP-1).

5.1 Kolizijski skrbnik

Tudi DZ v 269. členu določa, da CSD ali sodišče imenuje kolizijskega skrbnika, kadar so koristi otroka in njegovih staršev ali skrbnika v navzkrižju. Kakor rečeno, ni dvoma o nasprotju interesov, kadar so otrok in starši formalni udeleženci postopka, kar je v očetovskih sporih. V drugih zadevah, ko je otrok le materialni udeleženec postopka, pa ta ocena ni preprosta.

Nepravdni postopek se namreč od pravdnega postopka zelo pomembno razlikuje. Že pravila postopka so prilagojena posebni skrbi za osebe, ki same ne morejo varovati svojih koristi. Zato so za nepravdni postopek značilni: večja prožnost, milejše formalne zahteve, usmerjenost k pomoči stranki, poudarjeni javni interes in zato skupna odgovornost sodišča in strank za ureditev pravnih razmerij. Tudi sodnik mora aktivno varovati koristi oseb, ki tega ne zmorejo same in mora biti pri tem ustvarjalen, saj mora upoštevati tudi prihodnji razvoj razmerja med strankami.14 V družinskih nepravdnih postopkih morata tako CSD kakor tudi sodnik varovati koristi otroka. V zahtevnejših zadevah sodišče postavi tudi izvedenca, ki mora oceniti vpliv posameznih okoliščin primera na otrokov razvoj. Na podlagi teh ocen izvedenca pa je sodnik tisti, ki se mora odločiti, kakšna odločitev bo otroku v največjo korist oziroma v najmanjšo škodo. To pomeni, da sodnik kolizijskega skrbnika postavi, kadar oceni, da je nasprotje interesov med starši in otrokom tako hudo, da sam ob sodelovanju in pomoči izvedenca in CSD ne more zadostno zavarovati koristi otroka.

Sodišče s postavitvijo kolizijskega skrbnika omeji pravico staršev do zastopanja otrokovih koristi, zato morajo imeti starši pravico do pritožbe. Tako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom v zadevi I Cp 1241/2018 z dne 27. 9. 2018, v kateri je bil otroku postavljen začasni zastopnik.

Kolizijski skrbnik je eden od skrbnikov za posebni primer. Zanj je značilno, da opravlja varstvo le v omejenem obsegu. Tako se oseba ne postavi pod skrbništvo, ampak se izda le odločba o postavitvi skrbnika.15 Njegove naloge so omejene na varstvo koristi otroka in njegovo zastopanje glede vprašanj, o katerih se odloča v konkretnem postopku.

Kolizijski skrbnik ni otrokov odvetnik, torej pooblaščenec. Kadar gre za manjše otroke, ki niso sposobni razumeti pomena in posledic postopka, mora glede vprašanj, o katerih se odloča v postopku, sam oceniti, kakšna odločitev bi bila otroku v korist in nato s procesnimi dejanji skušati doseči takšno odločitev. Gre za zahtevno in odgovorno delo in zelo malo je fizičnih ali pravnih oseb v Sloveniji, ki bi imele tako strokovno znanje s področja klinične psihologije in socialnega dela, da bi ocenile, kaj je otroku v korist, kakor tudi s potrebnim pravnim znanjem za vodenje zahtevnih pravnih postopkov. Zato je velika težava, koga postaviti za kolizijskega skrbnika. Menim, da bi ministrstvo za pravosodje moralo zagotoviti seznam odvetnikov, ki bi pridobili posebna znanja in bi jih lahko postavljali za kolizijske skrbnike.16

6. PRAVICA OTROKA, DA POVE SVOJE MNENJE

Otrok, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, ima po 96. členu ZNP-1 v vseh postopkih za varstvo svoje koristi pravico izraziti svoje mnenje. To pravico ima ne glede na svojo procesno sposobnost. Če je že procesno sposoben in se vključi v postopek, je formalni udeleženec in ima vse pravice, ki gredo stranki postopka. Če pa se ne vključi v postopek kot formalni udeleženec, ima prav tako pravico, da izrazi svoje mnenje.

To mnenje lahko izrazi sam, lahko pa mu pri tem pomagata zagovornik otroka ali zaupna oseba.17 Menim, da nobeden od njiju ni niti udeleženec postopka niti zakoniti zastopnik otroka in nima pravice do vpogleda v dokumentacijo v spisu.

6.1 Zagovornik otroka

V drugem odstavku 25.a člena Zakonom o varuhu človekovih pravic (v nadaljevanju ZvarCP)18 je določeno, da je namen zagovorništva, da zagovornik nudi strokovno pomoč otroku, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen, ter mnenje otroka sporoči pristojnim organom in institucijam, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. Zagovornik ni otrokov zakoniti zastopnik, nudi mu predvsem psihosocialno podporo in ga seznanja s postopki in dejavnostmi na njemu primeren način, išče najprimernejše rešitve skupaj z otrokom ter spremlja otroka pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih.

Sodišče tudi s postavitvijo zagovornika (tako kakor s postavitvijo kolizijskega skrbnika), ki otroku pomaga le izraziti mnenje, poseže v pravico staršev, da to nalogo opravijo oni, kadar ni njihovega soglasja. To pa lahko stori le, če starši s svojim zastopanjem ogrožajo otrokove koristi. V večini družinskopravnih postopkov sploh ni spora med staršema o tem, kateri od njiju bo po razpadu družine skrbel za otroka, v večini primerov med staršema tudi ni spora o otrokovih stikih, sporna je v večini primerov le višina preživnine. V tovrstnih primerih nikakor ni mogoče govoriti o neustreznem ravnanju staršev, koristi otroka niso v ničemer ogrožene in zato menim, da ne bi bilo prav, da bi sodišča v vseh postopkih otroku samodejno postavljala zagovornika ali kolizijskega skrbnika, saj bi s tem neutemeljeno posegala v pravice staršev, ki so zavarovane z ustavo (54. člen Ustave Republike Slovenije).

7. POSEBEJ O ZASTOPANJU OTROKA PRI NAMESTITVI V ZAVOD

Z DZ je bila na sodišča prenesena tudi pristojnost za odločanje o namestitvi otroka v zavod.19 V 175. členu DZ je določeno, da o namestitvi v zavod odloči sodišče zaradi otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, če je ogrožen on sam ali drugi otroci v družini in je le z njegovo namestitvijo v zavod mogoče zadostno zavarovati njegove koristi ali koristi drugih otrok v družini.

Pri oddaji otroka v zavod po 175. členu ZD gre za primere, ko zaradi hudih psihosocialnih težav otroka starši ne zmorejo, največkrat pa tudi ne želijo več nositi odgovornosti za vzgojo in varstvo otroka. Zato se starši največkrat strinjajo z namestitvijo otroka v zavod in med njimi in otrokom v tem primeru obstaja nasprotje interesov. Zelo pogosto so ti otroci tudi že storilci kaznivih dejanj, le da so mlajši od 14 let in zato še niso kazensko odgovorni (21. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).20 V tovrstnih primerih gre pravzaprav za vsebinsko popolnoma enak ukrep, kakor je vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod po 79. členu Kazenskega zakonika.21 Oba ukrepa pomenita popolnoma enako omejitev otrokovih pravic. Po 454. členu Zakona o kazenskem postopku22 mora imeti mladoletnik v kazenskem postopku zagovornika še pred začetkom pripravljalnega postopka, če mu je bila odvzeta prostost in je bil pripeljan k sodniku za mladoletnike; od začetka pripravljalnega postopka pa mora imeti zagovornika, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora več kakor tri leta.23 Zato menim, da bi moralo sodišče, ko odloča o namestitvi otroka v zavod po ZNP-1 in starši otroka z njo soglašajo, otroku postaviti kolizijskega skrbnika, in to odvetnika.

V zadevi Blokhin proti Rusiji (št. 47152/06) z dne 23. 3. 2016 Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) so dvanajstletnega dečka, ki naj bi izsiljeval vrstnika, po podobnem postopku, kakor je naš nepravdni postopek za namestitev otroka v zavod, za trideset dni namestili v center za mladoletne prestopnike. Zaradi sindroma ADHD (pomanjkanje pozornosti in motnje hiperaktivnosti) in bolezni, povezane z urinsko inkontinenco, se mu je ob pomanjkanju ustrezne zdravstvene oskrbe v centru zdravje občutno poslabšalo. ESČP je ugotovilo, da je država kršila 3., 5. in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (ESČP) zaradi številnih pomanjkljivosti v postopku, saj so ocenili, da je šlo glede na vsebino za kazenski postopek. Poudarili so, da je bil primarni namen namestitve v center za mladoletne prestopnike v discipliniranju, in ne učenju. Med drugim je v 199. točki obrazložitve zapisalo tudi, da je glede na posebno ranljivost otrok in ob upoštevanju njihove stopnje zrelosti ter intelektualnih in čustvenih zmožnosti zelo pomembno, da se otroku, kadar je v priporu, zagotovi dostop do odvetnika.

Določba 175. člena DZ v bistvu ni namenjena nameščanju otrok s posebnimi potrebami,24 razen kadar so za takega otroka podani še posebni pogoji iz 175. člena DZ, torej da je otrok ogrožen ali ogroža druge.25 Za nameščanje otrok s posebnimi potrebami se sicer uporablja Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.

Določba 175. člena DZ tudi ni namenjena nameščanju otrok, ki imajo akutno duševno motnjo in potrebujejo zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, ali otrok, ki zaradi duševne bolezni potrebujejo dolgotrajno oskrbo na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda.26 V teh primerih gre za tako hudo omejitev svobode otroka, da se po mojem mnenju ne smejo uporabiti določbe 35. člena Zakona o pacientovih pravicah,27 ki omogočajo staršem, da do petnajstega leta starosti otroka namesto njega dovolijo zdravstvene posege.28 Menim, da je treba vselej, ko mladoletnik še ni sposoben podati samostojne privolitve za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, izpeljati postopek po 40. in naslednjih členih ZDZdr o sprejemu mladoletnika v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. V teh primerih je po mojem mnenju treba v skladu z drugim odstavkom 31. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr)29 otroku vselej treba postaviti odvetnika.

Za namestitev otroka po 175. členu ZD tudi ne gre takrat, kadar je otrok odvzet staršem zaradi njihove neustrezne skrbi (ne pa zaradi otrokovih vedenjskih motenj), pa se izkaže, da zanj ni najprimernejša rešitev namestitev k drugi osebi ali v rejništvo, ampak v zavod.

Sodišče seveda lahko odloči o namestitvi otroka v zavod tudi brez soglasja staršev, če meni, da psihosocialne težave otroka ogrožajo njegov zdravi osebnostni razvoj. V tem primeru sodišče tudi omeji starševsko skrb ali celo odvzame otroka staršem in gre za kombinacijo ukrepov po 171., 174. in 175. členu DZ.30

8. SKLEPNO

Otrok je materialni udeleženec v vseh postopkih za varstvo koristi otroka. Formalni udeleženec je v postopkih za pridobitev popolne poslovne sposobnosti, ker je postal roditelj in v postopkih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva, v drugih postopkih pa, če aktivno vstopi v postopek potem, ko postane procesno sposoben. Kadar je formalni udeleženec in v postopku kot formalni udeleženci sodelujejo tudi njegovi zakoniti zastopniki, otrok pa še ni procesno sposoben, mu je treba postaviti kolizijskega skrbnika. Kolizijskega skrbnika, ki je odvetnik, mu je treba postaviti tudi v nekaterih postopkih namestitve v zavod. V vseh drugih primerih pa je po mojem mnenju postavitev kolizijskega skrbnika potrebna takrat, kadar sodnik oceni, da je nasprotje interesov med starši in otrokom tako hudo, da on sam ob sodelovanju in pomoči izvedenca in CSD ne bo mogel zadostno zavarovati koristi otroka. Tudi takrat se otroka navaja kot formalnega udeleženca postopka, ki ga zastopa kolizijski skrbnik.

SEZNAM LITERATURE:

– Čujovič, Matej, Problematika udeležbe v nepravdnih postopkih, Pravna praksa, 2015, št. 31-32, str. 10–13.

– Čujovič, Matej, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis, 2019, str. 79–92.

– Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004.

– Finžgar, Alojzij, Rodbinsko pravo, Univerza v Ljubljani – Pravno-ekonomska fakulteta, Pravni oddelek, Ljubljana 1957.

– Končina Peternel, Mateja, Pomoč otrokom, ko starši odpovedo, družinskopravni vidik, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1998.

– Končina Peternel, Mateja, Postopki za varstvo koristi otroka in vloga otroka v teh postopkih, Pravosodni bilten, št. 1/2019, str. 93–105.

– Končina Peternel, Mateja (2019), Pravica do izjave v nepravdnem postopku, Liber amicorum Dragica Wedam Lukić, Pravna fakulteta v Ljubljani, str. 121–133.

– Novak, Barbara, Sposobnost otroka za uveljavljanje pravic v postopkih družinskega prava, Podjetje in delo, št. 6-7/2003, str. 1791–1799.

– Novak, Barbara in drugi, Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019.

– Ogrizek, Dušan, Nov položaj mladostnika in otroka v sporih o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok, Uporaba določb 409. in 410. člena Zakona o pravdnem postopku, Pravosodni bilten, št. 4/2000, str. 35–52.

– Persons with disabilities and the European Convention on Human Rights, European Court of human rights, March 2020, https://www.echr.coe.int/Documents/FS_Disabled_ENG.pdf.

– Rijavec, Vesna, Keresteš, Tomaž, Razmerje med subjekti v družinskih nepravdnih postopkih (problematika centrov za socialno delo, izvedencev in drugih oseb, ki varujejo otrokove koristi), Podjetje in delo, 6-7/2019/XLV, str. 999–1011.

– Wedam-Lukić, Dragica in Polajnar-Pavčnik, Ada, Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 1989.

– Wedam-Lukić, Dragica, Ureditev postopka v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki po novem ZPP, Pravosodni bilten, št. 4/2000, str. 7–14.

– Wedam-Lukić, Dragica, Pravica udeležencev do izjave v nepravdnih postopkih v družinskih zadevah, Podjetje in delo, 6-7/2019/XLV, str. 1012–1021.

-------------------------------------

1 Prispevek je za objavo prirejeno predavanje avtorice na civilnopravni šoli v marcu 2020, ki je v organizaciji Centra za izobraževanje v pravosodju potekala od 4. do 6. marca 2020 v Portorožu.

2 M. Končina Peternel, Postopki ..., 2019, str. 93 in naslednje.

3 Uradni list št. 16/19.

4 ZNP-1 v 21. členu določa, da je udeleženec v nepravdnem postopku predlagatelj postopka, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek, oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, in oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Udeleženci so tudi osebe in organi, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka.

5 Več o tem V. Rijavec, T. Keresteš, str. 1002.

6 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2241/2019 z dne 20. 2. 2020: Če sorodnik, ki je po 57. členu ZNP-1 legitimiran vložiti predlog za postavitev osebe pod skrbništvo (ima predlagalno pravico), želi v postopku sodelovati kot udeleženec zato, da varuje interese svojega sorodnika, ki bo morebiti postavljen pod skrbništvo, mu je po mnenju pritožbenega sodišča to treba dopustiti. Podobno tudi sklep istega sodišča II Cp 2173/2019 z dne 22. 1. 2020.

7 Povzeto po J. Juhart, str. 57 in naslednje.

8 M. Čujovič, str. 11 in 12.

9 Nav. delo, str. 61. Juhart zavzame stališče, da je materialni udeleženec, ki se postopku ni pridružil kot formalni udeleženec, lahko priča.

10 Prav tam.

11 ZNP-1 v 45. členu določa, da sodišče otroku, ki je dopolnil petnajst let ter je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogoči, da kot udeleženec v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Zakoniti zastopnik otroka sme dejanja v postopku opravljati le, dokler otrok ne izjavi, da bo samostojno opravljal procesna dejanja.

12 D. Wedam-Lukić, 2000, str. 11. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 199/2005 in II Ips 536/2009.

13 Več o tem M. Končina Peternel, Pravica ..., 2019, str. 134.

14 J. Juhart, str. 9.

15 A. Finžgar, str. 155.

16 B. Novak, ki se zavzema za možnost kombiniranega zastopanja pravnika specialista in strokovnjaka z znanjem psihologije ali socialnega dela, opozarja, da bi to zahtevalo visoko stopnjo splošne blaginje v državi. B. Novak, 2003, str. 1799.

17 Več o tem M. Končina Peternel, 2019, Postopki ..., str. 100.

18 Uradni list RS, št. 71/93, 15/94 – popr., 56/02 – ZJU, 109/2012, 54/17.

19 Javno varstvene zavode, v katere je mogoče nameščati otroke, ureja Zakon o socialnem varstvu v 16. in 49. do 54. členu.

20 Uradni list RS, št. 55/2008.

21 Prehodna določba 375. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) določa, da se do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike iz drugega odstavka 5. člena tega zakonika za mladoletnike uporabljajo določbe drugega odstavka 70. člena, določbe od 71. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena ter določbe tretjega odstavka 100. člena, prvega odstavka 102. člena, točke 3) četrtega odstavka 103. člena, šestega odstavka 109. člena, drugega odstavka 113. člena in 115. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek, 23/99, 40/04 in 95/04, v nadaljnjem besedilu: Kazenski zakonik), določbe tega zakonika, kakor sicer veljajo za polnoletne, pa le, če niso v nasprotju z navedenimi določbami Kazenskega zakonika.

22 Uradni list RS št. 63/4 do 89/20 – odl. US.

23 Š. Horvat, str. 975

24 Uradni list RS št. 88/13. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS št. 58/11 do št. 42/17-ZOPOPD) v 2. členu določa: Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.

25 Tako tudi M. Čujovič, 2019, str. 90.

26 Tretji odstavek 50. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 do 28/19) določa: Če opravlja dom za starejše institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena tega zakona za mlajše invalidne osebe, opravljanje teh storitev organizira v posebni enoti. Opozarjam, da v Sloveniji nimamo posebne enote za dolgotrajno oskrbo duševno bolnih otrok. Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dopustilo revizijo v zadevi II DoR 393/2020. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) je enega takšnih primerov obravnavalo v zadevi L. R. proti Severni Makedoniji (št. 38067/15) z dne 23. 5. 2020, v kateri je ugotovilo kršitev 3. člena EKČP zaradi neustrezne namestitve nemega, duševno prizadetega dečka s cerebralno paralizo.

27 35. člen Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17) določa:
(1) Kadar otrok ni sposoben privolitve v medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, se ta sme opraviti le, če ga dovolijo njegovi starši ali skrbnik oziroma skrbnica (v nadaljnjem besedilu: skrbnik). Enako velja za posebne vrste privolitev iz tretjega odstavka 26. člena tega zakona, če zakon ne določa drugače.
(2) Šteje se, da otrok do petnajstega leta starosti ni sposoben privolitve, razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da je za to sposoben, pri čemer se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom. Šteje se, da je otrok, ki je dopolnil petnajst let starosti, sposoben privolitve, razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da za to ni sposoben, pri čemer se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom.
(3) O privolitvi iz tega člena odločata starša praviloma sporazumno.
(4) Za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, oziroma medicinski poseg, ki utegne imeti pomembne posledice za otroka, se zahteva privolitev obeh staršev, razen kadar:
- eden od staršev ni znan ali je neznanega bivališča,
- je enemu od staršev odvzeta roditeljska pravica,
- eden od staršev zaradi začasne zadržanosti mnenja ne more dati pravočasno brez nevarnosti za nastanek resne zdravstvene škode za otroka,
- eden od staršev ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za pacientovo sposobnost odločanja o sebi.
(5) Za privolitev po prejšnjem odstavku se uporabljajo določbe 27. člena tega zakona, ki veljajo za privolitev.
(6) Kadar se starša o operativnem ali drugem medicinskem posegu, povezanem z večjim tveganjem ali večjo
obremenitvijo, oziroma medicinskem posegu, ki utegne imeti pomembne posledice za otroka, ne moreta odločiti sporazumno, lahko predlagata, da jima pri tem pomaga ali odloči organ, ki je za to pristojen po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
(7) Za druge medicinske posege oziroma zdravstveno obravnavo, ki ne predstavlja posegov oziroma oskrbe iz
prejšnjega odstavka, lahko da privolitev tisti od staršev, ki je takrat, ko se privolitev daje, prisoten. Če sta prisotna oba in ne soglašata, zdravnik pridobi soglasje konzilija v največjo možno korist otroka, če to ni mogoče, pa od drugega zdravnika, ki dotlej ni bil in pozneje ne bo vključen v pacientovo zdravljenje. Odločitev na obrazcu iz 27. člena tega zakona podpišejo eden od staršev, ki soglaša z medicinskim posegom oziroma zdravstveno obravnavo, in člani konzilija oziroma zdravnik, ki je dal soglasje.
(8) Otrok ima pravico, da se kadar o njegovi zdravstveni obravnavi odločajo druge osebe, kolikor je najbolj mogoče upošteva njegovo mnenje, če ga je sposoben izraziti in če razume njegov pomen ter posledice.
(9) Na način, kot je določen v prejšnjih odstavkih, uveljavlja otrok tudi druge pravice iz 5. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače.

28 Takšno stališče je zavzelo sedem sodnikov ESČP v zadevi Nielsen proti Danski (št. 10929/84) z dne 28. 11. 1988 v ločenem odklonilnem mnenju. Menim, da tako stališče posredno izhaja tudi iz odločbe ESČP v zadevi D. D. proti Litvi (št. 13469/06) z dne 14. 2. 2012.

29 Uradni list RS št. 77/08.

30 Več glej M. Čujovič, Komentar k 175. členu DZ, 2019, str. 585.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 člen 22, 45, 45/5
Družinski zakonik (2017) - DZ člen 175, 269
Zakon o varuhu človekovih pravic (1993) - ZVarCP člen 25a, 25a/2
Datum zadnje spremembe:
09.06.2022

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MTIwMQ==