Strokovni članki

Besedilo

Izvajanje 12. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah v praksi

Celotno besedilo

1. UVOD

Poleg reševanja konkretnih pobud državljank in državljanov se Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: varuh) s posebno pozornostjo ukvarja tudi s spremljanjem doslednega spoštovanja pravic in temeljnih svoboščin ranljivih družbenih skupin, kakor so otroci, starejši, invalidi ipd. Področje otrokovih pravic zaradi svoje specifičnosti zahteva drugačen, subtilnejši pristop in drugačne načine reševanja. Otroci že po Ustavi Republike Slovenije¹ (56. člen) uživajo posebno varstvo in skrb, da bodo deležni ustreznega pravnega položaja in zaščite pri uveljavljanju svojih pravic. Leta 2002 je bil pri varuhu oblikovan poseben oddelek za otrokove pravice s primarno nalogo izobraževanja o otrokovih pravicah in njihovi promociji ter ozaveščanja širše javnosti o najbolj žgočih, vselej aktualnih vprašanjih, kakor so pravica otroka do obeh staršev, pravicah otroka živeti v zanj spodbudnemu okolju, o posledicah otroka, ki odrašča v patoloških odnosih, ipd.

Država mora ustvarjati primerne pogoje za doseganje visoke ravni kakovosti življenja otrok in zagotavljati njihovo varstvo ter zaščito, ki jo kot najbolj ranljiva družbena skupina potrebujejo. Poleg širokega mednarodnega pravnega okvira, ki mu je zavezana Slovenija, tudi Ustava Republike Slovenije določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb ter da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Človekove pravice in temeljne svoboščine otroci uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo ob upoštevanju otrokove osebnosti in identitete. Država mora s posebnim(i) zakonom(i) otrokom zagotoviti posebno varstvo pred ekonomskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabami ter nuditi posebno varstvo tistim otrokom in mladim osebam, za katere starši ne skrbijo, oziroma, ki nimajo staršev, ali so brez ustrezne družinske oskrbe (na primer namestitev otroka v rejniško družino, zavodsko varstvo ali k drugi odrasli osebi).

V Sloveniji sta do leta 2017 področje pravnega zastopanja otroka v sodnih postopkih urejala civilna in kazenska zakonodaja, vrzel pa je zevala na področju vsebine 12. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah² (v nadaljevanju KOP) oziroma t. i. zagovorništva v sodnih in izvensodnih postopkih glede nudenja strokovne pomoči otroku, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, ki vplivajo na otrokovo prihodnost. Ob tem velja poudariti, da so imeli otroci pred tem od sprememb Zakona o pravdnem postopku leta 1999 sicer možnost izraziti svoje mnenje ob pomoči centra za socialno delo, vendar pa niso imeli možnosti, da bi bili deležni strokovne pomoči, ki zadeva čustveno razbremenitev s psihosocialno podporo, seznanjanjem s postopki in dejavnostmi, ki tečejo pred sodiščem ali drugimi organi, v zanj razumljivem jeziku, z iskanjem najprimernejše rešitve skupaj z otrokom ter spremljanjem otroka pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. To velja poudariti zlasti z vidika KOP, ki v ospredje vseh sodnih in upravnih postopkov postavlja največjo korist otroka, njegov interes, s čimer ga prvikrat v zgodovini obravnava kot samostojnega nosilca pravic, ki ni več podredno povezan s svojimi starši.

Temeljno poslanstvo instituta zagovornika otroka je okrepiti otrokov glas, da je slišan v vseh postopkih, kjer se odloča o njegovi prihodnosti, pri čemer gre za celostno pomoč pri uveljavljanju njegovih pravic, tudi izrecno uporabo 12. člena KOP. Ta oblika pomoči ne predstavlja zgolj pomoči otroku v določenih upravnih in sodnih postopkih, praviloma pred centrom za socialno delo ali sodiščem, saj zagovornik otroka ni njegov pravni zastopnik, temveč tudi aktivno pomoč otroku, da sam izrazi svoje želje in mišljenje. Otroku v zapletenem življenjskem položaju, kakor je razpad družine, v kateri je doslej živel, ali prenos pravice, komu bo zaupan v varstvo in vzgojo, ne zadošča le pravno formalno zastopanje. Otrok v takšnem položaju nujno potrebuje čvrsto psihosocialno oporo, ki mu bo omogočila, da se njegov glas lahko okrepi, na podlagi česar je v upravnem ali sodnem postopku ustrezno upoštevan tako, kakor opredeljuje KOP.

Varuh povprečno dobi 80 pobud za postavitev zagovornika otrok letno; izmed njih jih je največ s sklepom sodišča in soglasjem staršev ter pobud centrov za socialno delo. V povprečju dobi zagovornika 65 otrok na leto, saj je treba upoštevati, da niso vse pobude, ki jih prejme varuh, utemeljene. V letu 2019 so imeli vsi zagovorniki skupaj 591 srečanj z otroki. Starost otrok v zagovorništvu se giblje od šest do osemnajst let, velika večina jih je v starostni skupini od osem do trinajst let. V skladu s KOP si varuh prizadeva, da bi bili otroci v postopkih in zadevah, kjer se odloča o njihovi največji koristi, s tem pa pomembno vpliva na njihovo nadaljnje življenje, slišani. Institut zagovornika otroka je vnesel v slovensko družbo neposredno uresničevanje 12. člena KOP in s tem zagotovil otrokom polnopravni položaj pri njihovi obravnavi. Vendar pa je treba upoštevati, da je praksa institucij, ki odločajo o otrokovi prihodnosti, precej raznolika, čeprav bi morala biti obravnava otrok in omogočanje njihovih pravic povsod enaka, vendar žal še vedno ni.

Za Slovenijo pomembni mejniki v mednarodnem okviru otrokovih pravic

Evropsko pravo o otrokovih pravicah, vsaj njegov primarni del, ki mu je zavezana tudi Republika Slovenija s svojimi institucijami, sta v evropskem prostoru doslej razvila EU in Svet Evrope. Pomembne instrumente, ki ostajajo podlaga za razvoj evropskega prava, so poleg Organizacije združenih narodov sprejele tudi druge mednarodne institucije, kakor je Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu. Čeprav so ti mednarodni okviri delovali ločeno drug od drugega, pa se med njimi vse pogosteje vzpostavljajo povezave, med katerimi velja poudariti zlasti dobro medinstitucionalno sodelovanje med Svetom Evrope in EU. Nedvomno je KOP, ki jo je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov soglasno sprejela leta 1989, temeljni mednarodni dokument, ki so mu zavezane vse države podpisnice. V Sloveniji, ki je status pogodbene stranke nasledila kot ena od naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, je KOP začela veljati 25. junija 1991. Do zdaj je edina mednarodna pogodba s tako izjemno podporo držav. KOP je sistematično uredila posamezna področja otrokovih pravic in otrokom v najširšem pomenu podelila status subjekta, s čimer je prekinila dolgoletno pojmovanje otrok, da so to le mali ljudje z malo pravicami. S svojo uveljavitvijo je KOP na svetovni ravni postavila nov pravni standard glede celovite in enakovredne obravnave otroka, ki šteje za pomemben civilizacijski premik v razviti družbi 20. stoletja.

Eden glavnih ciljev Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic³ (v nadaljevanju MEKUOP) je zaveza držav pogodbenic, da sprejmejo zakonodajne, upravne in druge potrebne ukrepe za uresničitev pravic otrok, ki jim jih podeljuje že KOP. Ob tem pa gre MEKUOP še korak dlje in od držav pogodbenic zahteva tudi procesne pravice otrok, in sicer pravico do obveščenosti in izražanja lastnega mnenja (3. člen), pravico zaprositi za imenovanje posebnega zastopnika (4. člen), pravico, da v postopkih, ki zadevajo otroka, pravosodni organi pred sprejetjem odločitve ustrezno upoštevajo izraženo otrokovo mnenje (6. člen), in druge procesne pravice. Z institutom zagovornika otroka se lahko ta določila celostno izvajajo v praksi.

Na ravni strateške politike Sveta Evrope velja poudariti, da je leta 2006 Svet Evrope začel izvajati svoj zelo prepoznavni program Gradimo Evropo za otroke in z njimi (Building a Europe for and with children), ki je bil v obdobju 2012–2015 horizontalni akcijski načrt za obravnavo vprašanj v zvezi z otrokovimi pravicami, vključno s sprejetjem instrumentov za določanje standardov na področjih, kakor so spodbujanje otroku prijaznih storitev in sistemov, odprava vseh oblik nasilja nad otroki, spodbujanje sodelovanja otrok ter zagotavljanje pravic otrok v ranljivem položaju.⁴ Vsebinsko nadaljevanje tega programa je Strategija Sveta Evrope za otrokove pravice 2016–2021,⁵ pri njenem oblikovanju pa je kot polnopravna članica sodelovala tudi Republika Slovenija, ki je novembra 2020 sprejela tudi nacionalni strateški dokument Program za otroke 2020–2025, ki določa temeljne cilje in ukrepe na področju otrokovih pravic ter blaginje in kakovosti življenja otrok v danem obdobju.

Na tem mestu moramo spomniti tudi, da se je lani začel v celoti uporabljati Družinski zakonik,⁶ ki ureja obsežno področje: zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, razmerja med starši in otroki, oblike pomoči države pri težavah partnerskega in družinskega življenja, ukrepe za varstvo koristi otroka ter preživljanje, posvojitev, podelitev starševske skrbi sorodniku, rejništvo in skrbništvo za otroke in odrasle osebe, ki potrebujejo posebno varstvo. Družinski zakonik je dal v 182. členu pravno podlago tudi zagovorništvu otrok, saj je določil, da zagovornik varuje koristi otroka v postopkih in dejavnostih, ki ga zadevajo, če varstva njegovih koristi ni mogoče zagotoviti na drug primernejši način.

Prav tako je bil leta 2019 dopolnjen Zakon o nepravdnem postopku,⁷ ki določa pravila postopka, po katerih sodišče pridobi in obravnava mnenje otroka v postopku za varstvo koristi otroka v povezavi z vlogo centra za socialno delo (96. člen) ter določi nosilca stroškov postopka postavitve zagovornika otroku (97. člen). Nedvomno je cilj obeh zakonov izboljšanje položaja otrok, oceno učinkov obeh zakonov pa bo prinesel čas. Dejstvo pa je, da so velika težava tako v družinskih kakor tudi kazenskih postopkih pred sodiščem zastoji zaradi nezadostnega števila sodnih izvedencev različnih strok (klinična psihologija otrok in mladostnikov, pedopsihiatrija in psihiatrija). Kako je danes po trideseti obletnici KOP? Država je v tem obdobju sistem zaščite otrokovih pravic nadgradila, vendar se v praksi še vedno dogajajo primeri, ko sistem odpove, otrok pa ostane neslišan.

1.2 Drža Slovenije pri uresničevanju otrokovih pravic

Na področju otrokovih pravic je Slovenija od ratifikacije KOP zavzemala stališče, da je skrb za otroke in njihovo blaginjo ena ključnih nalog tako v okviru varnostne politike kakor tudi humanitarne pomoči in mednarodnega sodelovanja. Aktivna udeležba Slovenije v mednarodnem okviru se v zgodovini kaže v prizadevanjih za zviševanje standardov pri uresničevanju otrokovih pravic, pri podpori mandata posebnih predstavnic generalnega sekretarja za otroke v oboroženih spopadih in pri nasilju nad otroki. V tem vsesplošnem družbenem ozračju se je odnos do področja otrokovih pravic razvijal tudi pri varuhu, ki je bil ustanovljen na podlagi 159. člena Ustave Republike Slovenije.⁸ V prvem mandatu delovanja te institucije, ki je bila ustanovljena leta 1994, otrokove pravice sicer niso bile prednostna naloga, kar je razumljivo, saj se je šele vzpostavljala nova institucija z novim poslanstvom. V letu 2002 je bil oblikovan posebni oddelek za zaščito otrokovih pravic, katerega temeljne naloge so bile vezane na neposredno uporabo določb KOP, predvsem v iskanju razmerij med otroki in starši v različnih življenjskih položajih (na primer razvezni postopki, določanje stikov). V nadaljevanju je bil kot nadgradnja v letu 2007 pri varuhu zasnovan pilotni projekt »Zagovornik – glas otroka«, kjer so bili partnerji poleg varuha še tedanje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in Fakulteta za socialno delo. Varuh je namreč v svojih letnih poročilih več let opozarjal, da Slovenija ne izpolnjuje vseh zavez iz KOP, predvsem v povezavi z izvajanjem 12. člena KOP.

Namen pilotnega projekta je bil zagotoviti aktivno sodelovanje otrok v postopkih odločanja, seznanitev otrok s pomenom in posledicami postopkov, ki neposredno vplivajo nanje, ter okrepiti otrokov položaj in procesne pravice otroka v postopkih, ki vplivajo na njegovo prihodnost (razpad družinske skupnosti, namestitev otroka v drugo obliko bivanja, prešolanje idr.). Glavni cilj tega pilotnega projekta je bil v praksi preveriti možnost uveljavljanja pravice otrok, da v postopkih in zadevah izrazijo svoje mnenje. Na podlagi te ugotovitve naj bi partnerji v projektu pripravili primerno strokovno podlago za celovito zakonodajno rešitev zagovorništva otrok. Zaradi neuspelih poskusov priprave novega družinskega zakonika, ki naj bi nadomestil tedanji Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, se je podaljševalo tudi izvajanje prvotno zastavljenega dveletnega pilotnega projekta zagovorništva otrok.

Leta 2013 je varuh na podlagi tretjega odstavka 43. člena Zakona o varuhu človekovih pravic⁹ objavil posebno poročilo o izvajanju pilotnega projekta »Zagovornik – glas otroka« in predlog Državnemu zboru Republike Slovenije, da sprejme sklep o vladnem oblikovanju posebnega zakona, ki bo institucionaliziral zagovorništvo otrok. Državni zbor Republike Slovenije je poročilo varuha obravnaval, prav tako pa je sprejel predlagani sklep; zaradi tedaj še vedno nesprejetega družinskega zakonika, ki je bil zaradi referendumov precej ohromljen, je varuh leta 2017 pravno uredil področje zagovorništva otrok s sprejetjem sprememb Zakona o varuhu človekovih pravic¹⁰ (v nadaljevanju ZVarCP). Desetletno izvajanje pilotnega projekta je pokazalo, da je optimalna rešitev v razširitvi tedanjega obsega dela varuha in umestitvi naloge zagovorništva otrok med druge redne naloge, ki jih varuh v okviru svojega ustavnega mandata že izvaja. Pilotni projekt je bil dvakrat tudi evalviran, prvo evalvacijo je po dveh letih opravil Pedagoški inštitut, drugo pa v letih 2016 in 2017 Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Namen evalvacije je bil pregled uresničenih ciljev zagovorništva, ki so bili večinoma uresničeni, nekoliko manj pa v delu, ki se nanaša neposredno na upoštevanje otrokovega mnenja v praksi. Izvajalec druge evalvacije je predlagal, naj se mora varuh glede na empirično analizo, opravljeno na vseh območjih Slovenije, opraviti sistematično promocijo instituta zagovorništva otrok med strokovno in laično javnostjo. Takšna oblika promocije se je začela lani na različnih območjih Slovenije (Maribor, Murska Sobota, Koper, Novo mesto, Celje), letos pa je zastala zaradi pandemije nove koronavirusne bolezni. V okviru promocije v letu 2019 je varuh posebno pozornost namenil predstavitvi konkretnih primerov zagovorništva, saj se prav ob določenih življenjskih dogodkih (na primer razveza, določitev stikov idr.) najbolj pokažejo prednosti zagovorništva, pa tudi njegove (omejene) možnosti.

Vendar pa varuh na področju otrokovih pravic že več let v svojih letnih poročilih opozarja, da se ugotovljene nepravilnosti in neučinkovitosti pri delovanju državnih in lokalnih oblasti, povezanih s pravicami otrok, odpravljajo prepočasi, saj institucije še vedno ne delujejo dovolj usklajeno, zato je tudi obravnava otrok neenaka.

2. USTROJ ZAGOVORNIŠTVA OTROK V PRAKSI

Zasnova ključnih elementov instituta zagovornika otroka

Institut zagovornika je otrokova pravica, in ne dolžnost, zato pred vsakim zagovorniškim procesom varuh pridobi načelno soglasje otroka, da ta sprejema zagovorništvo. To je velikega pomena zato, ker so otroci pogosto sočasno izpostavljeni več različnim specialističnim obravnavam, kar zanje praviloma pomeni veliko breme. Namen zagovornika pa ni, da bi poglabljal stisko otroka, temveč da bi ga okrepil in razbremenil. Ključni cilji zagovorništva otrok so od vsega začetka trije: (1) glas otroka naj bo slišan v vseh sodnih in upravnih postopkih, kjer se odloča o pomembnih vprašanjih otrokovega življenja v prihodnosti, (2) zagotoviti dostopnost instituta zagovornika čim bolj enotno po vsej državi in s tem vsem otrokom omogočiti, da izrazijo svoje mnenje, in (3) pravica do instituta zagovornika otroka mora biti omogočena otrokom ne glede na socialno-ekonomski položaj njihovih staršev. Zato je zakon uredil to področje, saj je bil to edini način za vzpostavitev stabilne institucionalne ureditve zagovorništva otrok ter zagotovitev tako institucionalne kakor tudi finančne avtonomije.

Za kakovostno izvajanje zakonskega instituta zagovornika otrok je moral varuh zagotoviti tudi stalno kakovostno interdisciplinarno strokovno opremljenost, ki za operativno delo potrebuje neprestani razvoj in vzdrževanje mreže zagovornikov po vsej državi. Varuh je z vključitvijo zagovorništva v zakon sprejel številne obveznosti, od vzpostavljanja mreže zagovornikov, organizacije in izvedbe usposabljanja za nove zagovornike, rednih letnih izobraževanj obstoječih zagovornikov, organizacije supervizij in intervizij za zagovornike, do obravnave pisnih pobud za postavitev zagovornika otroku, izdaje sklepov varuha za imenovanje zagovornika otroku, spremljanja in nadzora vsakega zagovorniškega primera, predstavitve otrokove izjave staršem, sodišču, centru za socialno delo ali drugim organom ter v zadnjih dveh letih pa varuh izvaja tudi aktivno promocijo zagovorništva za strokovno javnost na vseh območjih Slovenije.

Zakon je opredelil merila za izbiro zagovornikov, določil njihov obseg dela in pristojnosti, dodatno izobraževanje ter opravljanje preizkusa usposobljenosti. Prav tako je zakon določil načine postavitve zagovornika. Pobudo¹¹ za imenovanje zagovornika otroku lahko poda vsakdo, ki meni, da otrok ne more uresničiti pravice do izražanja svojega mnenja. Kadar pobudo pošlje varuhu kateri koli organ, je zaradi optimizacije časa, v katerem otrok dobi zagovornika, potrebno, da pobuda že v začetni fazi vsebuje vse potrebne informacije. Te so zlasti: za katero vrsto upravnega ali sodnega postopka gre in koliko časa postopek že traja, podatke o otroku in njegovih morebitnih posebnostih, razloge za postavitev zagovornika, krajši opis družinske situacije, ki je lahko povzet po mnenju centra za socialno delo, kontaktne podatke otrokovih staršev ter izraženo pričakovanje organa, ki vlaga pobudo, glede postavitve zagovornika glede na to, ali je organ že pridobil soglasji staršev in načelno privolitev otroka. Iz tega namreč izhaja, kdo postavi zagovornika, varuh ali organ predlagatelj. Varuh namreč v skladu z ZVarCP postavi zagovornika izključno na podlagi prejetega soglasja obeh staršev.

Če varuh oceni, da je pobuda utemeljena, pridobi soglasje obeh staršev ali zakonitih zastopnikov ter skupaj s koordinatorjem izbere otroku najprimernejšega zagovornika s seznama zagovornikov, ki ga vodi varuh. V praksi se dogaja, da v zlasti visoko konfliktnih razvezah eden od staršev ne poda soglasja k postavitvi zagovornika bodisi zaradi načelnega nestrinjanja z drugim staršem bodisi iz katerega drugega razloga. Kadar soglasja enega ali obeh staršev ali zakonitih zastopnikov glede imenovanja zagovornika ni, varuh pošlje predlog za imenovanje zagovornika pristojnemu centru za socialno delo ali sodišču, ki vodi postopek. Center za socialno delo lahko postavi zagovornika otroku z odločbo, sodišče pa s sklepom. Sodišče namreč pomeni varovalko v primeru, ko interes staršev ni največja korist otroka, tj. da se izreče o zadevi in izrazi svojo voljo.

Soglasje staršev ni potrebno v primeru, če z imenovanjem zagovornika soglaša otrok, ki je že dopolnil 15 let. Otroci, stari 15 let in več, ki so dobro seznanjeni s svojimi pravicami in institutom zagovorništva, so varuhu v dosedanji praksi večkrat sami podali pobudo za zagovornika, zlasti v primerih prešolanja oziroma namestitve izven družine.

Za boljšo organizacijo in usklajevanje dela zagovornikov so pristojni območni koordinatorji, katerih naloge so opredeljene v Splošnem aktu o načinu izvajanja zagovorništva otrok, organizaciji, vključitvi otroka v zagovorništvo ter nalogah, sestavi in načinu dela strokovnega sveta,¹² ki je podzakonski predpis s področja zagovorništva otrok. Koordinator organizira in vodi primere zagovorništva na posameznem območju, ki je določeno z mrežo zagovornikov. Je tudi tisti, ki komunicira s starši, medtem ko je zagovornik namenjen izključno otroku. Tu gre za neke vrste prevencijo, da oče ali mama s svojim videnjem položaja ne pritiska in skušata vplivati na zagovornika.

Koordinator, ki ga varuh izbere na podlagi javnega poziva, mora izpolnjevati naslednje zakonsko določene pogoje, da je za to primerna oseba: je državljan Republike Slovenije; je poslovno sposobna oseba; ji ni odvzeta starševska skrb; ni bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja; zoper njo ni bila vložena pravnomočna obtožnica zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti; ima končano najmanj višješolsko izobrazbo; ima najmanj deset let delovnih izkušenj na področju dela z otroki in starši; je opravila usposabljanje za kandidate za zagovornike otrok v enem letu od izbire; je zaupanja vredna oseba; je pripravljena redno sodelovati z varuhom na način, ki ga določajo predpisi s področja zagovorništva, ter se udeleževati izpopolnjevanja in usposabljanja, ki ga ta organizira; ima zagotovljen lastni prevoz za terensko delo; in ni drugih zadržkov, ki bi vzbujali dvom, da bo kot zagovornik delovala v največjo korist otrok.

V mreži prostovoljcev, ki opravljajo nalogo zagovornika otrok, je danes 60 oseb, od katerih velika večina to delo opravlja poleg svoje redne zaposlitve, med zagovorniki pa je tudi nekaj mlajših upokojenih oseb. Prevladujejo ženske, povprečna starost je 45 let. Po izobrazbi jih največ prihaja s področja socialnega dela, psihologije, pedagogike, socialne in specialne pedagogike, prava itd. Njihovo delo je častno. Ni zanemarljivo, da so to osebe, ki del svojega prostega časa namenijo izvajanju aktivnosti v okviru zagovorništva otrok. Do lanskega leta je varuh objavljal javni poziv za nove zagovornike glede na potrebe na posameznem območju, zdaj pa je javni poziv odprt vse leto. Na podlagi zadostnega števila prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, varuh pripravi interdisciplinarno izobraževanje za prihodnje zagovornike. Predavanja izvajajo ugledni in priznani strokovnjaki z različnih področij.

Na seznam zagovornikov, ki ga vodi varuh, se lahko uvrsti oseba, ki izpolnjuje natančno določene zakonske pogoje:¹³ je državljan Republike Slovenije; ima poslovno sposobnost; ji ni odvzeta starševska skrb; ni bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, zoper njo ni bila vložena pravnomočna obtožnica zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti; ima končano najmanj višješolsko izobrazbo; ima najmanj pet let delovnih izkušenj na področju dela z otroki oziroma na družinskem področju; je kot kandidat za zagovornika opravila usposabljanje in preizkus znanja za zagovornika po programu in postopku, ki ga določi varuh na predlog strokovnega sveta; je zaupanja vredna oseba; ne obstajajo drugi zadržki, ki bi vzbujali dvom, da bo delovala v največjo korist otrok.

Predhodne izkušnje zagovornikov na področju dela z otroki oziroma družinami so pomembne zlasti zaradi različnih socialnih in psiholoških veščin in tehnik vzpostavljanja zaupnega odnosa med otrokom in zagovornikom. Zagovorniški proces, ki v povprečju traja od dva do tri mesece po eno uro na teden, je razmeroma kratek čas za graditev varnega okolja, v katerem se otrok lahko odpre in zaupa odrasli osebi. V povprečnem času od osmih do desetih srečanj nastaja izjava otroka, ki se gradi od prvega srečanja dalje. Odvisno od vsakega posameznega primera pa se število srečanj med otrokom in zagovornikom lahko tudi poveča.

Skrb za uresničevanje zagovorništva otrok pri varuhu je temeljna naloga Strokovnega sveta za zagovorništvo, ki ga sestavljajo koordinatorji, varuh, zagovorniki, strokovna javnost in nevladne organizacije. Njegove naloge zajemajo obravnavo konceptualnih, organizacijskih in strokovnih vprašanj, oblikovanje stališč in predlogov uresničevanja otrokovih pravic na področju zagovorništva ter tudi načrtovanje promocijskih aktivnosti zagovorništva.

2.2 Volja otroka v obliki izjave

Primarni nalogi zagovornika sta nudenje strokovne pomoči otroku, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen, ter da mnenje otroka sporoči pristojnim organom. Strokovna pomoč zagovornika otroku obsega predvsem psihosocialno podporo, seznanjanje otroka s postopki in dejavnostmi na njemu primeren način razumevanja, upoštevaje starost in zrelost otroka, iskanje najprimernejše rešitve skupaj z otrokom ter spremljanje otroka k organom in institucijam, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. Ta naloga je izjemnega pomena za otroka, saj v konfliktnih razveznih postopkih starša pogosto »pozabita« na otroka, ki si ne zna razložiti, kaj se v družini dogaja in zakaj bo moral na center za socialno delo, predvsem pa ga nihče ne vpraša, kako sam vidi nastali položaj in kaj si glede na nove okoliščine želi v prihodnje. Otroci imajo nemalokrat občutek krivde zaradi družinske situacije, hkrati pa, kar je v naravi otroka, želijo ugajati obema staršema. Z izražanjem svojega mnenja se tako bojijo, da bodo prizadeli bodisi mamo bodisi očeta, prav zato je v takih primerih razbremenitev s pogovorom z zagovornikom izrednega pomena.

Pobude, ki jih prejme varuh v okviru izvajanja instituta zagovorništva otrok, se v veliki večini nanašajo na razvezne postopke med zakonci, na zaupanje v varstvo in vzgojo ter na določitev stikov s tistim staršem, pri katerem otrok ne živi. Nemalo primerov je, ko starša v okviru razveznega postopka skleneta dogovor o skupnem starševstvu, nato pa čez čas eden od njiju sproži postopek pred sodiščem o spremembi tega s ciljem, da mu sodišče zaupa otroka v varstvo in vzgojo, drugemu staršu pa določi stike z otrokom.

Izjava otroka,¹⁴ pridobljena v zagovorniškem procesu, se lahko uporabi v vsakem postopku, v katerem se odloča o otrokovih pravicah in koristih. Organ, ki odloča o otrokovih pravicah ali koristih (praviloma sodišče ali center za socialno delo), mora v svoji odločitvi posebej utemeljiti, kako je upošteval otrokovo izjavo in njegovo največjo korist. Izjava otroka, kakor je opredeljena v zakonu, v praksi pomeni na papir preneseno otrokovo videnje razmer doma in otrokove želje, kako naj bi družinski člani med seboj funkcionirali v prihodnje, kako si želi stike z njemu pomembnimi drugimi osebami (starimi starši, bratranci, prijatelji idr.), kako bi rad preživljal prosti čas in počitnice idr.

Ker so zaradi istega postopka, na primer razveze, otroci večkrat izprašani o isti vsebini pred različnimi organi, to zanje pogosto pomeni veliko stisko. Organi, ki odločajo o otrokovi prihodnosti, bi lahko v izjavi prebrali otrokovo voljo in ga ne bi po nepotrebnem ponovno izpraševali o zadevi, glede katere se je že izrekel. Odgovorno ravnanje institucij je, da storijo vse, da čim bolj zmanjšajo obremenitev otroka, saj s tem delujejo v njegovo največjo korist.

Otrokova volja se spoštuje tudi pri njegovi želji, kdo od udeležencev se sme seznaniti z otrokovo izjavo. Varuh v svoji praksi ugotavlja, da večina otrok želi, da se z vsebino izjave seznanijo vsi (starši, sodišče, center za socialno delo), vendar pa so primeri, ko otrok izrazi, da se z izjavo seznani le sodišče, starši pa ne. Razlogov za takšno odločitev otroka je več, vendar varuh vselej upošteva voljo otroka. Starši, ki jim njihov otrok ne želi prenesti svoje izjave, se s tem dejstvom različno spoprijemajo, eni so razočarani, drugi jezni. Prav tako je v primerih, ko se starši seznanijo z otrokovo izjavo, pa z njo niso zadovoljni, ker so pričakovali drugačno mnenje otroka, morda so zaradi želje po potrditvi tudi predlagali zagovornika otroku, da bi dobili podkrepitev svojega (že jasno izraženega) stališča v predmetni zadevi.

2.3 Pomembnost poznavanja instituta zagovornika otroka

Varuh opaža, da tako starši kakor tudi predstavniki organov nemalokrat ne poznajo dovolj nalog zagovornika, zato to včasih vnaša v odnos napačna pričakovanja in posledično razočaranje. Zagovornik je v vsakem postopku postavljen izključno zaradi otroka, zato je tudi njegova pozornost usmerjena v vzpostavljanje pogojev, v katerih bo lahko otrok varno in suvereno oblikoval svojo izjavo, s katero se bodo seznanili starši in organ, ki odloča o njegovih največjih koristih v prihodnosti.

V vsakem primeru, ko so vzpostavljeni pogoji za postavitev zagovornika otroku, se je treba vprašati, s kakšnim namenom bo otroku postavljen zagovornik, komu bo mnenje otroka preneseno in kdaj približno se bo zagovorništvo končalo. Treba je vedeti, kateri postopek je v teku in koliko časa, saj je tudi zagovorništvo proces, za katerega je potreben ustrezen čas, zato je treba vedeti, da se upravni ali sodni postopek ne bo končal, dokler ni končano zagovorništvo, saj v nasprotnem primeru otrokova izjava ne bi koristila nikomur.

Zagovornik nikoli ne zaslišuje otroka, saj je zagovorništvo otrokova pravica, in ne dolžnost. Prav zato je otrok pred začetkom zagovorništva vselej vprašan, ali si zagovornika želi. Zagovornik se prav tako nikoli ne opredeljuje do otrokove izjave, ne razlaga o svojih občutkih na srečanjih z otrokom in ne ugotavlja največje koristi otroka. Občasno varuh prejme pobudo katerega od centrov za socialno delo za postavitev zagovornika v obravnavanem primeru z obrazložitvijo, da bo pridobitev izjave otroka v procesu zagovorništva prispevala k oblikovanju mnenja centra za socialno delo, ki ga potrebuje sodišče,¹⁵ vendar mora biti mnenje centra za socialno delo vselej ločeno od otrokove izjave.

V nadaljevanju navajamo, v katerih primerih se zagovornik otroku ne postavi:

I. kadar je otrok zaradi dolgotrajne izpostavljenosti nezdravim odnosom in neprimerni skrbi v družini, so posledice tako hude, da je že vključen v terapevtsko obravnavo (pedopsiholog, psiholog, svetovalna služba) – če bi v tem primeru postavili otroku zagovornika, bi bil ta le še ena dodatna odrasla oseba, ki bi ji otrok razlagal svoje stiske in občutke v istem obdobju, kar zagotovo ne bi bilo v njegovo korist;
II. kadar gre za nujni odvzem otroka iz družine – v tem primeru trčijo otrokove želje (na primer, da želi ostati v disfunkcionalni družini) ob otrokove koristi (sistem ugotovi hudo ogroženost, zato poseže po najstrožjem ukrepu – odvzemu otroka iz družine); otrokova naravna želja je, da živi skupaj s starši, četudi ni to njemu v korist, kar so prepoznale institucije; v takem primeru je otrokova volja podrejena koristim, ki jih prepozna stroka, zato se zagovornik otroku ne postavi;
III. kadar gre za odločanje o začasni odredbi – v tem primeru se zagovornik ne postavi zato, ker gre za začasno odločitev sodišča in o začasni odredbi praviloma sodišče hitro odloči;
IV. kadar je otroku postavljen skrbnik za poseben primer; tega otroku, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo, postavi sodišče na podlagi 257. člena Družinskega zakonika zaradi zaščite otrokovih koristi. Sodišče pošlje centru za socialno delo pravnomočno odločbo, s katero je otroka postavilo pod skrbništvo in imenovalo skrbnika, ki mora skrbeti zanj z enako skrbnostjo kakor starši;
V. kadar je otrok žrtev kaznivega dejanja – v tem primeru morajo organi izvesti vse ukrepe za takojšnjo zaščito otroka, zato namen otrokovega mnenja ne bi bil, da bi bil slišan, saj so njegove koristi pred njegovo voljo;
VI. dolgotrajni postopki na sodišču, visoko konfliktne razveze – v tem primeru, ko starša praviloma zavlačujeta s postopkom na sodišču s tem, ko zahtevata različne sodne izvedence, vlagata nasprotne tožbe ipd., otrok pa je žrtev lastnih staršev, ki zaradi spora otroka sploh ne vidiva več, postavitev zagovornika ne bi bila otroku v korist.

Pobudo za postavitev zagovornika otroku lahko poda vsakdo, vendar v nadaljevanju obravnavamo le pobudo sodišča in centra za socialno delo kot primera dveh organov, ki najpogosteje podata pobudo za zagovornika. Da bi se izognili podaljševanju postopka postavitve, mora pobuda vsebovati vse informacije, potrebne za presojo utemeljenosti, in sicer:

(1) informacije o vrsti postopka in opravilna številka zadeve,
(2) podatki o otroku, vključno z informacijo o morebitnih posebnostih otroka,
(3) opis družinske situacije (na primer, kje dejansko živijo starši in otrok, kako potekajo stiki z roditeljem, pri katerem otrok ne živi, ipd.), vključno z opisom morebitnih drugih odprtih postopkov,
(4) telefonski in drugi kontaktni podatki staršev (lahko tudi v obliki dokumentacije centra za socialno delo ali drugih služb);
(5) kratko obrazložitev, zakaj organ meni, da bi bila postavitev zagovornika otroku v korist, in pričakovanja glede možne postavitve zagovornika (ali s soglasjem obeh staršev ter otroka, ali na podlagi sklepa sodišča ali odločbe centra za socialno delo).

Zgoraj navedene informacije, vsebovane v pobudi organa, omogočijo, da varuhu ni treba pridobivati dodatnih mnenj, na primer centra za socialno delo ali sodišča, s pozivanjem za dopolnitev pobude, kar je nedvomno v korist otroku, saj zagovornika lahko dobi zelo hitro, tj. v nekaj dneh.

Varuh v svoji praksi na področju zagovorništva otrok ugotavlja, da so vložene pobude še vedno večkrat nepopolne. Najpogostejše ugotovitve so:

- Pomanjkljivi predlog sodišča ali centra za socialno delo brez potrebnih (zgoraj navedenih) informacij o primeru, kar po nepotrebnem podaljša postopek postavitve zagovornika otroku.
- Pošiljanje pobude po običajni, in ne elektronski pošti, kar podaljša postopek.
- Nedosegljivost sodišča oziroma centra za socialno delo (nosilca pobude) po telefonu.
- Ob prejemu soglasju staršev, ki ga organ pošlje varuhu skupaj s pobudo, varuh ne ve, ali imajo starši vse potrebne informacije o zagovorništvu otrok in ali je organ pridobil tudi načelno soglasje otroka.
- Pričakovanja sodišča do otroka s tem, da sodišče navede konkretna vprašanja, na katera naj otrok odgovori.
- Pričakovanja sodišča do zagovornika, naj zagovornik opravi en razgovor, na podlagi katerega pošlje končno poročilo sodišču, sodišče občasno zahteva tudi vmesna poročila srečanj med zagovornikom in otrokom.
- Mnenje centra za socialno delo, ki ga pripravi za potrebe sodišča, mora biti neodvisno od mnenja otroka v zagovorništvu.

Nedvomno pa je treba nekaj besed nameniti tudi temu, da želje otroka niso nujno v skladu z dolgoročno koristjo otroka. Zato je izjava otroka instrument, ki je sodniku v pomoč zlasti pri končni odločitvi o na primer zaupanju v varstvo in vzgojo ter pri določitvi stikov z drugim roditeljem in drugimi za otroka pomembnimi osebami. Sodišče je tisto, ki presoja, kaj je v največjo korist otroku, da bo v prihodnje živel v spodbudnem psihofizičnem okolju ter lahko optimalno razvil svoje sposobnosti. Skrbno spoštovanje človekovega dostojanstva in telesna nedotakljivost sta tisti dve civilizacijski pravici, ki ju mora država še zlasti negovati pri otrocih.¹⁶ Njihova odvisnost od odraslih oseb zaradi stopnje razvoja, občutljiva faza psihofizičnega razvoja ter ranljivost zaradi starosti in zrelosti so razlogi za višjo raven pravne zaščite otrok pred raznovrstnimi oblikami nasilja, zanemarjanja in zlorabe. Praviloma so otroci žrtve nasilja v ožji ali širši družini, pojavne oblike nasilja, ki ga doživljajo, pa so različne. Dlje, ko so otroci prikrajšani za varno in zdravo otroštvo, hujše so posledice v odrasli dobi. Prav družina, ki naj bi bila varen prostor intimno povezanih oseb, kraj, kjer vsak posameznik, tudi otrok, zadovoljuje svoje temeljne človeške potrebe, med katere spadajo tudi varnost, sprejetost in enakovredno obravnavanje, je pogosto poligon za različne vrste zlorab in patoloških odnosov. V dolgo trajajočih primerih visoko konfliktnih razvez so posledice še hujše. Težo nasilja staršev nad otrokom pa daje še dejstvo, da je v tem primeru otrok žrtev tistih, ki bi ga morali imeti radi, skrbeti za njegov uspešni psihofizični razvoj in ga zaščititi, kadar je to potrebno. Otroci trpinčenih mater imajo pravzaprav enake čustvene in vedenjske motnje, kakor bi jih imeli, če bi bili neposredne žrtve. V družboslovni stroki se posledice nasilja nad otrokom delijo na več temeljnih področij človekovega delovanja, ki imajo dolgotrajne in pogosto usodne posledice na posameznikovo prihodnost.¹⁷ Vodilno načelo stroke pri delu z ogroženim otrokom je največja korist otroka.

Največja korist otroka se zagotovi v postopku, za katerega sta značilni timska in večdisciplinarna strokovna presoja ter sodelovanje staršev in otroka, pri čemer je pomembno upoštevati otrokovo starost in razumevanje ter zmožnost neposredne ali posredne udeležbe ter soodločanja. Sodelovanje otroka se zagotavlja z vzpostavitvijo možnosti, da otrok v pogovoru izrazi svoje želje, stališča in mnenje o vseh stvareh, ki so povezane z njim in v vseh fazah procesa zaščite. Vsi postopki morajo biti prilagojeni starosti, zrelosti in razumevanju trenutnega položaja. Ključnega pomena pri ocenjevanju največje koristi otroka, ki jih je za optimalno nudenje pomoči treba upoštevati, so:¹⁸ otrokove telesne, duševne in vzgojne potrebe ter želje otroka; verjetni učinek vsake spremembe na otroka; ključne individualne značilnosti otroka; škodo, ki jo je otrok že utrpel na zdravju oziroma ali obstaja nevarnost, da jo bo utrpel; možnosti in sposobnosti staršev ali drugih oseb, da zadovoljijo otrokove razvojne potrebe. Še vedno pa obstajajo pri sodelovanju med sodišči in varuhom nekateri izzivi, ker je poznavanje instituta zagovornika otroka med sodniki in sodnicami ter strokovnimi delavci in delavkami na centrih za socialno delo različno.

Velja omeniti nekatere najpogostejše izzive, s katerimi se v praksi spoprijemamo od umestitve instituta zagovornika otroka v ZvarCP:
(1) Kadar sodišče vloži skupaj s soglasjem staršev utemeljeno pobudo varuhu, da postavi zagovornika otroku v predmetnem postopku, ta izda sklep o imenovanju zagovornika otroku; včasih pa se zgodi, da po izdanem sklepu varuha tudi sodišče izda sklep o postavitvi zagovornika, kar pa ni potrebno. Zakon jasno določa, da varuh postavi zagovornika le v primeru, kadar pridobi soglasji obeh staršev in načelno soglasje otroka, medtem ko sodišče postavi zagovornika s sklepom takrat, kadar eden od staršev ne poda soglasja, sodišče pa ocenjuje, da je postavitev zagovornika otroku v korist.
(2) V praksi se je že večkrat zgodilo, da je bila že med zagovorništvom sklenjena sodna poravnava med starši. Dejansko to pomeni, da v takem primeru izjava otroka ni upoštevana, še več, otrok lahko občuti, da je bil popolnoma izigran v postopku, saj sta se starša nekaj dogovorila mimo njega. Tak primer pomeni zlorabo otroka, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da zagovorništvo še poteka, zato se otrok svoje volje še ni izrazil, sodna poravnava pa je bila kljub temu sklenjena.
(3) Kadar je sodišče že prejelo otrokovo izjavo, pa se je postopek na sodišču iz različnih razlogov podaljšal, je vselej treba preveriti izjavo otroka, kajti spremenjene okoliščine lahko vplivajo na to, da otrok spremeni svojo voljo in si želi izjavo dopolniti. To dejstvo je treba upoštevati, kadar med pridobitvijo otrokove izjave in končno odločitvijo sodišča mine več časa. Preverjanje izjave otroka poteka tako, da se zagovornik in otrok srečata še enkrat ali dvakrat, da se preveri vsebina izjave ter se ta po potrebi dopolni in pošlje sodišču.
(4) V praksi so primeri, ko otrok zaradi določenega razloga izrecno želi, da se z njegovo izjavo seznani le sodišče, na kar varuh posebej opozori sodišče v dopisu, ko sporoča otrokovo izjavo sodišču. Praviloma se sodnik, ki vodi primer, z izjavo seznani, jo ponovno zapečati in vloži v spis. Na tak način se starša kot stranki v postopku, ki imata sicer pravico vpogleda v sodni spis, ne moreta seznaniti z otrokovo izjavo. V praksi pa so se žal zgodili primeri, ko je ovojnica, v kateri je bila izjava otroka, ostala v spisu odprta, zaradi česar se je lahko eden od staršev seznanil ali sta se oba starša seznanila z vsebino izjave, za katero je otrok izrecno navedel, da ne želi, da se z njo seznanita starša. Praksa sodnikov, kako ravnajo v takšnih primerih, da zavarujejo otrokovo izjavo, je različna. Če se starša seznanita z otrokovo izjavo proti volji otroka, se otrok počuti ogoljufanega in pod dodatnim pritiskom, kakšen bo odziv staršev. Ob tem velja poudariti, da mora sodnik spoštovati otrokovo voljo glede vpogleda v izjavo, saj ima otrok za to, da se starša ne seznanita z vsebino, svoje razloge.

Zgoraj opisani primeri izzivov pri sodelovanju med varuhom in sodišči na področju zagovorništva otrok bodo nedvomno sčasoma izzveneli, saj za zdaj sodišča zelo različno uporabljajo institut zagovornika, prav tako pa bo k temu pomembno prispevalo tudi nadaljevanje izobraževanja različnih strokovnih delavcev, kadar bo izvedeno po vsej Sloveniji. Pandemija nove koronavirusne bolezni je namreč preprečila, da bi varuh promocijo zagovorništva lahko izvedel v vseh regijah.

Zaupnost postopka in dolžnost prijave

Nekaj besed je treba nameniti tudi zaupnosti postopka zagovorništva in primerom, v katerih je treba podati prijavo suma kaznivega dejanja nad otrokom pristojnim institucijam. Varuh je bil ustanovljen z namenom varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. To pomeni, da se varuh pri svojem delu ravna po določilih ustave in mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri opravljanju svojega dela oziroma poslanstva se lahko sklicuje tudi na načela pravičnosti in dobrega upravljanja. Zakon¹⁹ varuhu nalaga, da mora zaupnost postopka vzdrževati v razmerju med vsemi udeleženci postopka v tej instituciji: v razmerju s pobudniki in organi oblasti (katerih delo nadzoruje) ter prav tako v razmerju s tretjimi osebami in javnostjo. S tem varuh gradi javno zaupanje, ki je vezivno tkivo za njegovo učinkovito delovanje.

Na uvodnem srečanju vseh udeleženih v postopku zagovorništva otrok (starši, otrok, zagovornik, koordinator) koordinator in zagovornik pojasnita, da je postopek zagovorništva zaupen, vendar obstajajo določene izjeme, ki jih morajo upoštevati vsi udeleženci; v primeru, če otrok razodene okoliščine, v katerih se vzbuja sum za njegovo ogroženost kakršne koli oblike (zanemarjanje, nasilje v družini, sum spolne zlorabe idr.), je dolžnost zagovornika in koordinatorja, da v skladu z zakonodajo podata prijavo pristojnim organom, ki preučijo morebitno ogroženost otroka.

Zanemarjanje oziroma opustitev dolžne skrbi lahko opredelimo kot nedvoumno ali zelo verjetno namerno ali nenamerno opuščanje zadovoljevanja otrokovih osnovnih potreb, kakor so zagotavljanje zdravstvene oskrbe, varnosti, ustrezne prehrane, oblačil, higiene, izobraževanja s strani staršev, skrbnikov in drugih, ki morajo skrbeti za otroka, kar povzroča ali bi lahko povzročilo resne motnje zdravja in razvoja v celoti. Zanemarjanje zajema tudi opustitev ustreznega nadzora in zaščite otroka pred poškodbami.

Pri izvajanju zagovorništva pri varuhu se je večkrat zgodilo, da se je otrok zaradi nasilja v družini zaupal zagovorniku, ki je prijavo poslal pristojnim organom po predpisanem protokolu. To pravzaprav ni nenavadno, če vemo, da se zaupni odnos med otrokom in zagovornikom gradi v t. i. varnem okolju, v katerem lahko otrok, ne da bi se bal posledic, odkrito spregovori o svojih izkušnjah in intimnem doživljanju v družini. Pri tem ne moremo mimo največje koristi otroka (angl. best interest of the child), ki je kot ena temeljnih določb opredeljena v 3. členu KOP. Do sprejetja KOP je namreč veljalo prepričanje, da imajo odrasli pravico in dolžnost odločati v imenu otroka, saj sami najbolje vedo, kaj je dobro zanj. Največja korist otroka v navedenem členu pomeni nekaj več, je tisto, kar morajo vsi organi in organizacije upoštevati pri svojih odločitvah, povezanih z otrokom. Koristi otroka so bile s 3. členom KOP postavljene kot imperativ, ki ga je treba upoštevati v vsakem primeru.

Življenjski položaji, na podlagi katerih organi odločajo o prihodnosti otroka, so seveda zelo različni, vendar pa so s to določbo vsi organi in organizacije zavezani, da svoje odločitve pretehtajo ob upoštevanju največje koristi otroka. Sem spada tudi morebitna opustitev dejanj, ki bi jih organi morali izvesti za zaščito koristi otroka, pa jih niso. V praksi, ki jo zaznava varuh, se še vedno prepogosto odgovornost za nerešena vprašanja prelaga na druge, ki posegajo na polje zaščite otrokovih pravic. Institucije si le birokratsko dopisujejo, prelagajo odgovornost na druge, otrok pa ostaja nemočen v sistemu prenormiranosti in zbirokratiziranosti državnega aparata, ki ne izvaja obveznosti po KOP, kakor bi jih moral, na kar varuh opozarja tudi v svojih rednih letnih poročilih.

3. SKLEPNE MISLI

Najboljši način, kako otroke seznaniti z njihovimi pravicami, je, da jih vsakodnevno uživajo. Izobraževanje o otrokovih pravicah ni le zagotavljanje prihodnosti demokracije, temveč je pomembno, da otroke spodbudimo, da jih spoznajo in se lahko, če je to potrebno, postavijo za svoje pravice kakor vsi drugi državljani. To pa zmorejo storiti le, če je njihova drža trdna in glas okrepljen. Prav zato varuh v zadnjem času veliko pozornosti namenja promociji otrokovih pravic in zagovorništva otrok tako med ciljno populacijo otrok kakor tudi med strokovnimi delavci na različnih področjih, kjer delajo z otroki.

Država mora s svojimi podpornimi sistemi zagotavljati blaginjo in varnost za svoje državljane ter kakovostno odraščanje mlade generacije, k temu pa pomembno prispevata splošna družbena odgovornost in vrednostni sistem, na katerega postopno vplivajo preprečevalni ukrepi države. KOP je ključni pravni in konceptualni okvir, v okviru katerega države pogodbenice, tudi Slovenija, zagotavljajo ustrezne, tj. spodbudne možnosti za zdrav psihosocialni razvoj otrok; postavlja pomembno civilizacijsko normo razvitega sveta – največjo korist otroka – hkrati pa zavezuje vse organe in organizacije, ki delajo s ciljno skupino otrok, da dosledno ščitijo največji interes otroka. S tem je KOP naredila pomemben korak naprej v širšem razumevanju celovitega odnosa odraslih do otrok po vsem svetu, ne le v Sloveniji. Prvo obdobje življenja, obdobje otroštva in mladostništva, je eno najobčutljivejših in nedvomno najpomembnejše v življenju posameznika, še zlasti glede zdravja, telesnega, umskega in čustvenega razvoja in oblikovanja temeljnih vedenjskih vzorcev, iz katerih črpamo vse življenje. Čeprav je ta starostna skupina praviloma najbolj zdrava od vseh, današnji dejavniki tveganja in tvegana vedenja pomembno in dolgotrajno zaznamujejo nadaljnje življenje posameznika. Še vedno ugotavljamo, da otroci niso vselej zaščiteni tako, kakor to omogočajo številne pravne podlage; pogosto so žrtve birokratskih zapletov in ovir, česar sami ne morejo preprečiti. Prav v postopkih, ki zadevajo spremenjeno družinsko dinamiko s pogosto spremljajočo patologijo v odnosih, ostajajo najbolj ranljivi.

Mehanizem spremljanja uresničevanja otrokovih pravic in celovita zbirka podatkov o otrocih sta pogoj za uresničevanje največje koristi otroka kot glavnega vodila pri oblikovanju vseh politik, povezanih z otroki. Zanimivo je, da je primerjalno s skupino otrok (torej do 18. leta starosti) področje mladine (osebe, stare od 15 do 29 let) zelo učinkovito podprto s številnimi pravnimi in strateškimi akti, razlogi za takšno razhajanje v okviru dveh zaporednih generacijskih skupin pa so zagotovo različni. Obstajajo sicer sektorski strateški akti glede otrokovih pravic, vendar so ti premalo učinkovito vpeti v sistem varstva človekovih pravic. Zaradi pomanjkanja uvida v celoto so mehanizmi za usklajevanje in vodenje pogosto neučinkoviti, sektorske strategije pa premalo uspešne; to še posebej velja zaradi nepovezanosti reševanja večine zadev, ki sočasno zadevajo več ministrstev in vladnih služb ali vlado v celoti. Strukture izvajanja ukrepov niso prilagojene zapletenim in dolgotrajnim procesom, ki zahtevajo tesno in učinkovito partnerstvo vseh akterjev na različnih ravneh, zlasti tudi tistih izven javne uprave. Vse preveč je teženj za hitro vidne rezultate, s katerimi se želi aktualna politika na hitro promovirati. Za družbene procese in postavljanje novih, višjih civilizacijskih standardov je potreben čas, da družba nove vrednote in standarde ponotranji in temu prilagodi svoja ravnanja, zato rezultati trdega stalnega dela ne morejo biti vidni v kratkem času. V slovenskem sistemu pri načrtovanju predpisov in sektorskih politik manjka celovita presoja vplivov na človekove pravice (human rights impact assesment), ki vpliva na položaj otrok, vendar bo to področje v prihodnje zlasti zaradi aktivnejše vloge EU in Sveta Evrope deležno bolj sistematičnega in vključujočega pristopa tudi v državah članicah.

Z okrepitvijo otrokovega glasu, da ima pravico povedati svoje mnenje, se otrokova drža krepi. Otroci, ki so vključeni v zagovorništvo, niso (več) le objekt sodnega odločanja in nadaljnjega medstarševskega spora, ki je lahko tudi dolgotrajen. Tako sodišča kakor tudi centri za socialno delo vse bolj prepoznavajo pomembnost instituta zagovornika otroka, saj ga vse pogosteje uporabljajo. Čeprav je možnosti za pridobitev otrokovega mnenja več, od neformalnega razgovora sodnika z otrokom do razgovora strokovnega delavca na centru za socialno delo z otrokom, pa vendarle tega ni mogoče enačiti z zagovorniškim procesom, saj je zagovorništvo proces, stkan v niz približno desetih srečanj, medtem ko je razgovor z otrokom na sodišču ali centru za socialno delo enkratno dejanje. Ena od pomembnih nalog zagovorništva je namreč tudi razbremenitev otroka v njegovi čustveni stiski, s katero se zaradi svoje starosti in še nezadostne opremljenosti ne zna učinkovito spoprijeti.

V sodobni družbi, ki jo zaznamujejo globalizacija, individualizacija in otrokocentričnost, sta na spremembe v pojmovanju otroštva, starševstva in vzgoje otrok vplivali vse večja pluralizacija in individualizacija življenjskih potekov. V času, ko je za mnoge starše otrok »projekt«, ki mu je treba pozornost namenjati toliko, da materialno ni za nič prikrajšan, da se bo udejstvoval v vseh mogočih krožkih in tekmovanjih, bil učno čim bolj uspešen, pa po drugi strani ti isti starši niso pripravljeni otroka slišati in spoznati, česa si želi in česa ne. Zato je v takih primerih prav, da država otroku omogoči izraziti njegovo mnenje in da institucije, ki odločajo o njegovi prihodnosti, otrokovo mnenje tudi pravočasno slišijo.

LITERATURA IN VIRI:

– Council of Europe Strategy for the Rights of the Child 2016–2021, www.coe.int/children.

– Družinski zakonik, Uradni list RS, št. 15/17.

– Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic – MEKUOP, Uradni list RS, št. 86/99.

– Glaser, D.: Attachment and Child Protection v Child Abuse Review, BASPCAN, 2001, Volume 10, Issue 6, str. 371–375.

– Javornik Novak, L. (2014), Zloraba otroka – vloga zakonodaje, preprečevalnih ukrepov in družbene odgovornosti v »Otrokove pravice v Sloveniji – od normativnih standardov do učinkovitega varstva«, ur. Jager Agius, I., Založba FDV, Ljubljana, 2014.

– Javornik Novak, L., (2009): v Guidlines on Data Collection and Monitoring Systems on Child Abuse, ChildONEurope, Series 1, Instituto degli Innocenti, Firenze.

– Javornik Novak, L., (2011): Combating Domestic Violence in Slovenia-Social Values and Legislation na mednarodni konferenci I love. I do not hit. The whole Europe against Child Abuse, Warsaw, 3.–4. 3. 2011.

– Kaljenje. Preprečevanje nasilja v družini (2010). Ljubljana: Skupnost CSD Slovenije.

– Konvencija o otrokovih pravicah, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 3/93, 9/93, 5/99, 9/08, 13/11 in 9/13; konvencija objavljena v Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 15/90.

Nolte, L. D, Harris R., (2004): Otroci so podoba svojih staršev: starševstvo, ki oblikuje vrednote, Murska Sobota, Učila International.

– Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, Uradni list RS, št. 31/09.

– Splošni akt o načinu izvajanja zagovorništva otrok, organizaciji zagovorništva, vključitvi otroka v zagovorništvo ter nalogah, sestavi in načinu dela strokovnega sveta, Uradni list RS, št. 44/18.

– Strokovne smernice za delo centrov za socialno delo pri zaščiti otrok pred nasiljem v družini (2011), Bilten Kaljenje. Ljubljana: Skupnost CSD Slovenije.

– Strokovne smernice za delo centrov za socialno delo pri zaščiti otrok pred nasiljem v družini, nav. delo, 2017, Društvo za nenasilno komunikacijo.

– Svet Evrope, Odbor ministrov (2011), Strategija Sveta Evrope o otrokovih pravicah (2012–2015), CM(2011) 171 final, 15. februar 2012.

– Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 69/04, 69/04, 68/06, 47/13, 47/13, 47/13 in 47/13.

– Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS, št. 16/08.

– Zakon o varuhu človekovih pravic, Uradni list RS, št. 54/17, 69/17.

---------------------

¹ Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 69/04, 69/04, 68/06, 47/13, 47/13, 47/13 in 47/13.

² Konvencija o otrokovih pravicah, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 3/93, 9/93, 5/99, 9/08, 13/11 in 9/13; konvencija objavljena v Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 15/90.

³ Uradni list RS, št. 86/99.

⁴ Svet Evrope, Odbor ministrov (2011), Strategija Sveta Evrope o otrokovih pravicah (2012–2015), CM(2011) 171 final, 15. februar 2012.

⁵ Council of Europe: Strategy for the Rights of the Child 2016–2021, www.coe.int/children.

⁶ Uradni list RS, št. 15/17.

⁷ Uradni list RS, št. 16/19.

⁸ Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, štev. 33/91.

⁹ Zakon o varuhu človekovih pravic, Uradni list RS, št. 69/17.

¹⁰ Zakon o varuhu človekovih pravic – ZVarCP, Uradni list RS, št. 54/17.

¹¹ 25.a člen Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP).

¹² Uradni list RS, št. 44/18.

¹³ 25.b člen Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP).

¹⁴ 25.c člen Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP).

¹⁵ Peti odstavek 96. člena ZNP-1.

¹⁶ Lea Javornik Novak, Zloraba otroka – vloga zakonodaje, preprečevalnih ukrepov in družbene odgovornosti v »Otrokove pravice v Sloveniji – od normativnih standardov do učinkovitega varstva«, ur. Jager Agius, I., Založba FDV, Ljubljana, 2014.

¹⁷ Strokovne smernice za delo centrov za socialno delo pri zaščiti otrok pred nasiljem v družini, nav. delo, 2017, Društvo za nenasilno komunikacijo.

¹⁸ Prav tam.

¹⁹ Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP-UPB2).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2022

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Podobni dokumenti:

• Pravosodni bilten (PB), 1/2021, str. 119
• Podjetje in delo št. 6-7/2017, str. 1279.
• Slovenska arbitražna praksa 1/2017 str. 17