<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00047428
Vrsta:Članki
Datum objave:30.06.2021
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 2/2021, str.9
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:kaznovanje - teorije kaznovanja - namen kaznovanja - ekspresivna kaznovalna teorija - žrtev kaznivega dejanja - zadoščenje
Področje:KRIMINOLOGIJA - PENOLOGIJA
Avtor:Prof. dr. Matjaž Ambrož

Besedilo

Vloga žrtve v teoriji in praksi kaznovanja

Celotno besedilo

1. UVOD

Na kazenskopravni sodniški šoli leta 2019 v Portorožu je bil eden od poudarkov namenjen položaju žrtev v kazenskem postopku, zlasti glede na spremembe v noveli ZKP-N.1 Neodvisno od teh sprememb sem v svojem prispevku »Interes (pravica?) žrtve, da je storilec kaznovan« obravnaval eno od »velikih« vprašanj kazenskega prava, namreč, kakšno vlogo (naj) imajo žrtve v teoriji in ideologiji kaznovanja na eni strani in kakšno v procesu sodne odmere kazni na drugi strani. Pri tem sem želel ovrednotiti zlasti novejše zamisli, ki v kazni vidijo tudi sredstvo komunikacije z žrtvijo kaznivega dejanja.

Ta vidik v novejšem času upoštevajo teorije, ki so si nadele ime »ekspresivne teorije kaznovanja«. Gre za teorije s skupnim s skupnim izhodiščem, v skladu s katerim naj bi bila kazen tudi sredstvo komunikacije z različnimi naslovniki (storilcem, žrtvijo, družbeno skupnostjo, v najabstraktnejši izpeljavi pa celo s »pravno normo«). Pregled ekspresivnih teorij sem opravil v razpravi, ki je pred kratkim izšla v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo.2 V pričujočem prispevku ta pregled izpuščam, hkrati pa skušam dopolniti in izostriti nekatere poudarke, o katerih smo razpravljali na sodniški šoli.

2. PRESEGANJE BINARIZMA ABSOLUTNO/RELATIVNO

Znano je, da so pregledi kaznovalnih teorij običajno narejeni z rabo etiket »absolutno« in »relativno«. Temu običajno sledi obravnava kompromisnih možnosti – takšnih ali drugačnih »mešanih« (eklektičnih, hibridnih) kaznovalnih teorij. Ta binaristični pristop danes ne zadošča več: ne zajema namreč sklopa kaznovalnih teorij, ki osrednjega pomena kazni ne vidijo ne v »zasluženem povračilu« ne v preprečevanju kriminalitete, temveč kazen razumejo predvsem kot sredstvo simbolnega izražanja. Za te teorije se je ustalil izraz ekspresivne kaznovalne teorije. V središču njihovega zanimanja je kaznovanje kot izjava, ki naj (simbolno) nekomu nekaj sporoči.

Ekspresivnih kaznovalnih teorij se je tako prijela oznaka, da so »onstran povračila in prevencije«.3 Njihova logika se precej razlikuje od nam domačega vodila, ki pravi, da je osredni cilj kaznovanja preprečevanje kriminalitete, pri čemer se ta cilj dosega na štiri različne načine: z zastraševanjem vseh potencialnih storilcev (negativna generalna prevencija), utrjevanjem zaupanja javnosti v pravni red (pozitivna generalna prevencija), z onemogočanjem in zastraševanjem konkretnega storilca kaznivega dejanja (negativna specialna prevencija) in prizadevanji za njegovo družbeno reintegracijo (pozitivna specialna prevencija). Pri ekspresivnih teorijah je torej prevencija v ozadju, v središču zanimanja pa je kaznovanje kot komunikacija, izjava, statement, ki naj – kakor že rečeno – nekomu nekaj sporoči. Toda kaj naj sporoči in komu?

Pri odgovoru na zastavljeno vprašanje ekspresivne kaznovalne teorije razcepijo in v ospredje postavijo različne poudarke. V grobem jih lahko razdelimo na tri skupine: 1) tiste, ki poudarjajo predvsem simbolno utrjevanje pravnih norm; 2) tiste, ki poudarjajo komunikacijo s storilcem kaznivega dejanja, in 3) tiste, ki poudarjajo komunikacijo z žrtvijo kaznivega dejanja.4 Slednje so jedro tega prispevka.

Pomemben prispevek na področju vloge žrtve pri kaznovanju pri nas je Petrovčev Kult žrtve, ki v ospredje zanimanja postavlja zlorabo in instrumentalizacijo domnevnih potreb žrtev kaznivih dejanj.5 Sam bom v pričujoči razpravi napravil korak nazaj: zanima me, katera pričakovanja žrtev kaznivih dejanj so legitimna in kolikšna je dolžnost kazenskopravnega sistema, da ta pričakovanja izpolni.

3. KAZENSKO PRAVO IN ŽRTEV

V dvajsetem stoletju je bila v kazensko pravo večkrat usmerjena kritika, da se zanima le za storilca kaznivega dejanja, ne pa tudi za njegovo žrtev.6 Kritike so obrodile sadove. V zadnjih dvajsetih letih je prišlo do premikov na področju kazenskopravnega položaja žrtev kaznivih dejanj, v osrčju vala zakonskih sprememb po Evropi je predvsem izboljšanje njihovega procesnega položaja oziroma prilagoditev kazenskega postopka, da bo ta žrtvam prijaznejši.

V kontinentalni Evropi se na področju teorije in prakse kaznovanja potrebe žrtev redkeje tematizira. Zadržanost si je mogoče razlagati z znanim stališčem, da mora sodobno kazensko pravo biti in ostati razumsko, vpletanje potreb žrtev v kaznovanje pa bi v diskurz nevarno vneslo čustva in ga okužilo z destruktivnimi maščevalnimi vzgibi. Na vprašanje, kakšna naj bo vloga žrtve in njenih potreb v kaznovalnih teorijah, se tradicionalni odgovor glasi, da prav nikakršen.7

Dejstvo je, da so kaznovalne teorije – tudi v slovenskem prostoru – pretežno kolektivistično naravnane. V ospredju zanimanja prevladujočih preventivno naravnanih kaznovalnih teorij je – naj uporabim močno besedo – obramba kolektiva pred kriminaliteto. Manj zanimanja je bilo doslej namenjenega potrebam žrtve kaznivega dejanja kot individuuma. To je presenetljivo, saj je »duh« današnjih evropskih ustavnih ureditev pretežno individualističen: v ospredju zanimanja in varstva so posameznik ter njegove pravice, in ne kolektiv.8 Razlago za to je mogoče iskati v stališču, da se mora kazensko pravo v imenu objektivnosti in enakosti obravnave oddaljiti od delnih, morebiti muhastih ali vsaj nerazumnih želja žrtev kaznivih dejanj po zadoščenju. Toda pri tem je treba biti previden. Vse prelahko bi bilo zavzeti nekoliko vzvišeno držo do domnevno nerazumnih potreb žrtve po zadoščenju (»z njimi naj se ukvarjajo 'pristojne službe' izven kazenskopravnega sistema«). Namesto tega se je treba podati na težavnejšo pot: raziskati je treba, katere potrebe in pričakovanja žrtev so legitimne in kako, če sploh, jih je mogoče vgraditi v sistem kaznovalnih teorij.

To nalogo si zadajajo ekspresivne kaznovalne teorije, usmerjene v komunikacijo z žrtvijo kaznivega dejanja. Pri tem je treba pojasniti, da te teorije nimajo in tudi ne morejo imeti ambicije biti vseobsežna in univerzalno uporabna kaznovalna teorija, že zato ne, ker obstajajo številna kazniva dejanja brez oprijemljivih žrtev (na primer korupcijski delikti, okoljski delikti, delikti, povezani s prepovedanimi drogami, itn.), poleg tega pa pravosodna stvarnost prinaša tudi številne zadeve, kjer žrtev z imenom in priimkom formalno sicer obstaja, vendar zaradi neznatnosti posledic dejanja ali njegove časovne oddaljenosti nima (več) posebnih potreb in pričakovanj.9

O vlogi žrtve v teoriji kaznovanja je torej smiselno razpravljati le v zvezi z razmeroma ozkim krogom kaznivih dejanj, pri katerih gre za znatne posege v osebno integriteto posameznika (posegi v življenje in telo, osebno svobodo in spolno avtonomijo). Zastavlja se vprašanje, ali imajo v teh primerih žrtve legitimni interes, da bo storilec kaznovan, in če ga imajo, kako naj to upoštevajo kaznovalne teorije.

Ena možnost bi bilo zadržano stališče, da ima žrtev interes in seveda tudi pravico do restitucije oziroma ustrezne odškodnine, kaznovanje storilca pa ni v njenem »pravem« interesu in je ne zadeva – to je stvar države. Toda to stališče utegne biti preveč shematsko in oddaljeno od življenja. Ekspresivne kaznovalne teorije, usmerjene v komunikacijo z žrtvijo, izhajajo iz predpostavke, da žrtve hudih kaznivih dejanj potrebujejo nekaj več: potrebujejo zadoščenje, ki presega samo finančno kompenzacijo. Toda »zadoščenje« je skrajno abstrakten izraz. V zvezi z njim se zastavljata dve vprašanji:

1) Kaj pravzaprav pomeni, kadar govorimo o »potrebi žrtve po zadoščenju«? in

2) Ali je ta potreba legitimna in ali mora država zagotavljati njeno zadovoljitev in če da, v kolikšnem obsegu?

4. KAJ JE PRAVZAPRAV »POTREBA PO ZADOŠČENJU«?

Kaj pomeni potreba žrtve po zadoščenju? Na vprašanje je mogoče odgovoriti na različne načine: iz lastnih izkušenj, anekdotično, s pomočjo viktimizacijskih vprašalnikov ali pojmovnega aparata moralne filozofije, na podlagi izsledkov teorije iger ali neposrednih izpovedi žrtev kaznivih dejanj in najbrž še kako.

Začnimo anekdotično. Nazorna je anekdota, ki jo v svojem energičnem eseju v bran povračilnih čustev žrtev kaznivih dejanj poda Murphy.10 Avtor pripoveduje o tem, da si je z nekaj prijatelji, ki so »enako civilizirani in liberalni kakor on« ogledal klasični vestern Silverado. Fabula bi bila težko drugačna: štirje »pošteni in dostojni« možje in njihove družine so žrtve pretresljivo krivičnih in zlih dejanj. Na koncu filma omenjeni viktimizirani možje izvedejo zmagoslavno maščevanje nad svojimi viktimizatorji – profesor Murphy in njegovi enako liberalni prijatelji so jih pri tem navdušeno spodbujali, razplet filma se jim je zdel »tako estetsko dovršen kakor tudi moralno zadovoljujoč«.

Murphyjev vestern se za tukajšnje kulturne razmere nemara zdi karikatura. Zato naj anekdoti dodam še lastno izkušnjo z ogledom švedskega filma Vse tiste lepe stvari.11 Film govori o dekletu iz delavske družine, ki razvije neverjetno ljubezen do klasične glasbe. Zaplete se s snobovskim in arogantnim dirigentom, ki grdo zlorabi njena čustva. Ko ji po uspešnem koncertu sedeč pri odprtem oknu dokončno razkrije svoj pravi obraz, dekle zbere moč in pogum ter ga pahne v globino. Ob tem prizoru je v kinodvorani završal vzdih presenečenja in odobravanja – tudi meni se je zdelo, da je dekle našlo kar posrečeno rešitev nastalega položaja, čeprav je bila kazen za dirigentov prekršek nedvomno stroga.

Opisano so bili odzivi na fikcijo, ki so dobro znani in jih kulturna produkcija tudi dobro izrablja (nastali so žanri, v katerih naposled dobro – običajno na dokaj brutalen način – premaga zlo). Vprašljivo je, koliko imajo ti odzivi na fikcijo skupnega z odzivanjem ljudi v resničnem življenju. Poleg tega gre za občutke, ki nastanejo zaradi empatije do lika žrtve, vprašljivo je, ali lahko iz njih neposredno sklepamo na občutke dejanskih žrtev.

Nekoliko bolj se resničnemu življenju približajo eksperimenti s področja teorije iger. Ti kažejo na razmeroma univerzalno nagnjenost udeležencev igre, da nepoštenega soigralca kaznujejo, tudi če bi bilo ekonomsko bolj upravičeno, da se na kršitve ne bi odzvali.12

Temeljni eksperiment s tega področja so »igre z ultimatom«. V eksperimentu sodelujeta dve osebi. Prva oseba (ponudnik) dobi na voljo denarni znesek in navodilo, naj določi del zneska, ki ga bo odstopila drugi osebi (prejemniku). Ta lahko ponudbo sprejme ali zavrne, če jo zavrne, nobeden ne dobi nič, igra se odigra samo enkrat. Poanta je jasna: za prejemnika je razumno sprejeti kakršen koli znesek, saj mu je ta »padel z neba«, ob zavrnitvi pa bo ostal brez vsega. Toda rezultati eksperimenta v različnih okoljih in z različnimi zneski zanesljivo kažejo, da večina udeležencev ponudbo, ki jih štejejo za nepošteno, zavrnejo in s tem kaznujejo nepoštenega ponudnika, čeprav se s tem odpovedo lastni premoženjski koristi. Igre z ultimatom so hvaležno gradivo za številne razlage.13 Nekateri ekonomisti so na primer v njih našli dokaz, da človek ni le homo oeconomicus,14 v povezavi z raziskovanjem kaznovanja pa je v njih mogoče iskati indic za elementarno človeško potrebo, da se na nepošteno ravnanje odzovemo z ekspresivno kaznijo, tudi če si od nje ne moremo obetati preventivnih učinkov (igra se ne ponovi) in čeprav moramo za to nekaj žrtvovati.

Del moralne filozofije človeško potrebo, da se na »slaba« dejanja odzovemo z očitki in neodobravanjem, jemlje kot nesporno psihično dejstvo in jo označuje z izrazom »reaktivna čustva«.15 Reaktivna čustva so v zadnjem času pri upravičevanju kazni dobila velik pomen: z njimi skušajo nekateri rehabilitirati kaznovanje tudi v primeru, če svobodne volje ni. Logika je naslednja: morda ljudje svojih ravnanj res ne izbiramo svobodno, toda storilce kaznivih dejanj je treba kljub temu kaznovati, da pomirimo reaktivna čustva ljudi, ki so bili s kaznivim dejanjem prizadeti ali so zanj izvedeli.16

Vir spoznanj o potrebah žrtve po zadoščenju so seveda tudi viktimološke študije, pri čemer pa se je treba zavedati razmeroma omejene uporabnosti izsledkov vprašalnikov, ki izpraševance sprašujejo o njihovih lastnih izkušnjah z viktimizacijo. Večina ljudi ima izkušnje z blažjimi (premoženjskimi) kaznivimi dejanji, njihovo dojemanje lastne viktimizacije pa je praviloma drugačno od tistega, ki ga doživljajo žrtve težkih kaznivih dejanj.17 Žrtve težkih kaznivih dejanj svojo refleksijo včasih objavijo v knjižni obliki; poseben primer takšnega avtorja je Jan Philip Reemtsma, čigar pisanje je v nemški strokovni javnosti naletelo na velik odmev.

Reemtsma je nemški jezikoslovec, socialni filozof, mecen in multimilijonar (dedič industrialcev v tobačni panogi); v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil žrtev ugrabitve, ki je trajala 33 dni. Izpuščen je bil po tem, ko je njegova družina ugrabitelju izplačala visoko odkupnino. Storilec je bil pozneje prijet in obsojen, Reemtsma pa se je na podlagi lastne izkušnje začel ukvarjati z vprašanjem pričakovanj in potreb žrtve kaznivega dejanja. V knjigi Im Keller (V kleti) opisuje svoje občutke nemoči in življenjskega nesmisla, ki niso izzveneli niti po izpustitvi.18 Storilec mu je v času neposredno pred izpustitvijo spodbudno dejal: »Zdaj boš življenje užival desetkrat bolj kakor prej!« Reemtsma je to izjavo doživel kot nepopisno surovost in v mislih storilcu zaželel, da bi »v zaporu zgnil«. Po izpustitvi se storilčeva optimistična napoved ni uresničila, Reemtsma se je boril z izgubo veselja do življenja in samomorilnostjo.

V svojem poznejšem delu Reemtsma analitično razmišlja o potrebah žrtve in si zastavi vprašanje o pravici žrtve, da država storilca kaznuje.19 Žrtve hudih kaznivih dejanj utrpijo travmo, ki se je sicer ne da izbrisati, vendar pa je obseg, v katerem bo določala žrtvino prihodnje življenje, odvisen tudi od stališča, ki ga do dejanja zavzame družbena skupnost (v tem kontekstu avtor govori o »potrebi žrtve po resocializaciji«). Avtor ocenjuje, da je za žrtev ključnega pomena, da družbena skupnost s kaznovanjem storilca pokaže solidarnost z žrtvijo: pri tem ne gre za zadovoljevanje žrtvine potrebe po maščevanju (te kazenski postopek praviloma niti ne more zadovoljiti), temveč za simbolno izjavo, da je to, kar se je zgodilo, nedopustno. Država ima dolžnost zmanjševati socialno škodo, ki jo je povzročilo kaznivo dejanje; v sklop te dolžnosti spada tudi skrb za potrebo žrtve, da se ji simbolno potrdi, da ni imela le smole, temveč se ji je zgodilo nekaj nedopustnega.20

Reemtsma pravzaprav napravi dvoje. Najprej skuša opisati potrebe in pričakovanja žrtve težkega kaznivega dejanja, nato pa vključi razumsko razmišljanje družboslovnega znanstvenika in te potrebe »normativno filtrira«: izloči tiste, za katere mora poskrbeti država. Tako brez dlake na jeziku prepozna tudi maščevalne vzgibe žrtve, vendar pa zavrne možnost, da bi država imela vlogo maščevalca v žrtvinem imenu. Vlogo države omeji na zadovoljitev potrebe žrtve po jasni in avtoritativni razmejitvi »neprava« (nem. Unrecht) in »smole«, kar postane osrednje vodilo novejših ekspresivnih kaznovalnih teorij v nemškem pravnem prostoru. Ideja o tem, da država žrtvi dolguje simbolno razmejitev »neprava in smole«, je vendarle nekoliko nejasna in medla, zato jo v nadaljevanju pojasnjujem.

5. POTREBE ŽRTVE IN DOLŽNOSTI DRŽAVE

Ugotovitev, da potreba žrtve po zadoščenju v primeru težkih kaznivih dejanj lahko obstaja, sama po sebi še ne pomeni, da je ta potreba legitimna in da jo mora država izpolniti. Ljudje imamo številne potrebe in pri zadovoljevanju marsikatere med njimi nam država ni v pomoč – po najboljših močeh se moramo znajti sami.

Razprava o legitimnosti potrebe žrtve po zadoščenju je večplastna. Razmeroma nesporna je v delu, ki se nanaša na izrekanje očitka storilcu: v legitimnem interesu žrtve je, da se to zgodi. V jedru današnjih pravnih sistemov, pa tudi socialnih in kulturnih praks je razlikovanje nesreče (naključja, usode) od kaznivega dejanja. To razlikovanje je pomembno tudi za prizadete v tragičnih dogodkih in njihovo psihično predelavo dogodka,21 zato je v legitimnem interesu žrtve, da država na avtoritativno razišče dejansko stanje in pripiše (morebitno) odgovornost storilcu. S pripisom odgovornosti in izraženim očitkom storilcu žrtvi prizna, da dogodek ni bil le smola ali udarec usode, temveč kaznivo dejanje.22 Takšno priznanje je žrtvi lahko v pomoč pri psihični predelavi dogodka (pomaga ji, na primer, da preneha obtoževati samo sebe ali se znebi dvomov o pravilnosti lastnega ravnanja), ni pa to nujno. Interes žrtve po tovrstnem priznanju je legitimen tudi tedaj, kadar ima zelo trden psihični ustroj in je dejanje ni spravilo s tira,23 kakor tudi tedaj, ko bi bilo za njeno duševno zdravje nemara bolje dogodek preprosto pozabiti ali storilcu odpustiti.

Dolžnost države, da poskrbi za zgoraj opisani interes žrtve, se v literaturi utemeljuje na tri različne načine. Nekateri avtorji se zadovoljijo s formalnim sklicevanjem na ustavo in v njej vsebovano splošno pravico do spoštovanja osebnosti,24 drugi utemeljujejo vsebinsko, češ da mora država žrtvam kaznivih dejanj olajšati obvladovanje travmatične izkušnje25 oziroma zmanjševati socialno škodo kaznivega dejanja,26 tretji pa poudarjajo pragmatično-funkcionalni vidik: država mora čustvene potrebe žrtev kaznivih dejanj in njihovih bližnjih vzeti resno ter se nanje odzvati, da bi s tem preprečila samopomoč in druge disfunkcionalne odzive – monopolizacija kaznovanja in nadzor maščevalnih vzgibov je namreč ena osrednjih civilizacijskih pridobitev.27

Nobena od utemeljitev dolžnosti države, da nekaj stori v zvezi z interesi žrtve, se ne zdi sporna, utemeljitve se tudi medsebojno ne izključujejo. Bistveno bolj sporno vprašanje pa je, do kod segajo dolžnosti države oziroma kaj vse obsegajo. Ključni dilemi v tej zvezi sta, ali se mora država ravnati po potrebah individualne žrtve (o tem v naslednjem razdelku) in ali žrtvi dolguje tudi to, da očitke storilcu »simbolno okrepi« (evfemizem za to, da storilcu poleg verbalnega očitka prizadene tudi dejansko zlo – o tem v 7. razdelku).

6. ZNAČILNA ALI KONKRETNA ŽRTEV?

Najprej gre torej za vprašanje, ali mora država pri kaznovanju storilca prisluhniti potrebam konkretne žrtve iz mesa in krvi. Lahko se retorično vprašamo, katere žrtve pa, če ne konkretne?! Toda če za izhodišče vzamemo konkretno žrtev, napravimo kaznovanje odvisno od psihičnega ustroja, občutljivosti in potreb individualne osebe – dejavnikov, ki lahko zelo variirajo. Še natančneje: kaznovanje postane odvisno ne le od občutljivosti in potreb individualne žrtve ali njenih bližnjih, temveč zlasti od njihovih sposobnosti te potrebe artikulirano, prepričljivo in pretresljivo izraziti. Ta pot nas pripelje do victim impact statements, znanih iz ameriškega pravnega okolja.28

Pomisleki zoper vnos tovrstnih prvin v sojenje so znani: sojenje postane na ta način pretirano čustveno, poleg tega pa je s tem kaznovanje odvisno od dejavnikov, na katere storilec ni imel, nima in ne more imeti vpliva (na primer prepričljivost, artikuliranost in simpatičnost žrtev ter njihovih bližnjih). Tu lahko prihaja upoštevanje potreb konkretne žrtve v nasprotje s krivdnim načelom.29 Ne da bi se spuščali v finese in sporna vprašanja kontroverze tega načela, ga je za tukajšnje potrebe mogoče povzeti takole: posameznik je lahko kaznovan le toliko, kolikor je kriv, kriv pa je lahko le za tisto, na kar ima lahko vpliv oziroma kar lahko nadzira.

V tej zvezi je zanimiv poskus rehabilitacije upoštevanja izjav individualne žrtve, ki ga izpelje Murphy.30 Avtor najprej opozori na znano dejstvo, da so v kazenskem pravu kljub vsej retoriki o krivdnem načelu številne stvari odvisne od sreče in smole (šolski primer sta enako malomarna šoferja, eden ima smolo in povzroči hudo nesrečo, pri drugem pa se, ker ima srečo, ne zgodi nič). Prav tako sodišča – tu Murphy komentira razmere v ZDA – pri odmeri kazni oziroma potrjevanju sporazumov o priznanju krivde upoštevajo dejavnike, ki nimajo najmanjše povezave s storilčevo krivdo: (pre)napolnjenost zaporov, obsojenčevo zdravstveno stanje, število otrok, za katere mora skrbeti, možnost ponovitve kaznivega dejanja, morebitno koristnost za družbeno skupnost, ki bi jo obsojenec imel na prostosti, itn. Zakaj na ta več kakor pisani seznam dejavnikov ne bi dodali še potreb in pričakovanj konkretne žrtve?

V tej zvezi se Murphy potrudi in napravi še korak naprej: predlaga kompromisno rešitev, po kateri bi lahko prisluhnili potrebam žrtve in hkrati spoštovali krivdno načelo.31 Rešitev vidi v tem, da bi storilčevo krivdo vzeli za absolutno zgornjo mejo kazni, pod tem pragom pa bi se nam odprl manevrski prostor, v katerem bi pri odmeri kazni lahko upoštevali tudi potrebe oziroma izjave konkretne žrtve kaznivega dejanja. Ideja o krivdi kot zgornji meji kazni je v anglosaškem pravnem prostoru znana pod imenom negativni (omejevalni) retributivizem, pri nas pa je svoj izraz dobila v okviru preventivnih mešanih teorij o namenu kaznovanja.32 Razlika med »našimi« preventivnimi mešanimi teorijami in Murphyjevo zamislijo je v dejavnikih, ki naj se upoštevajo v okviru manevrskega prostora: medtem ko prve stavijo predvsem na specialno in generalno prevencijo, bi Murphy prisluhnil (tudi) potrebam žrtve.

Murphyjeva izvajanja za evropska pravna ušesa zvenijo nenavadno, vendarle pa mu je treba priznati, da ima prav, ko opozori na različno doslednost pri uveljavljanju krivdnega načela: včasih nas igra naključja zmoti bolj, drugič manj. Nimamo na primer težav s smolo storilca nasilnega kaznivega dejanja, da je naletel na žrtev z izjemno krhkim fizičnim ustrojem (»storilec mora žrtev sprejeti, kakršna pač je«), upira pa se nam, da bi ga kaznovali strožje samo zato, ker je naletel na žrtev, ki je bila sposobna ex post nadpovprečno dobro in pretresljivo opisati svojo travmatično izkušnjo. Čemu ta razlika? Zdi se, da gre za intuicijo, pogojeno s pravno kulturo in razumevanjem vloge kazenskega prava v družbi.

Tako ne preseneča, da v nemškem prostoru odločno zavrnejo možnost, da bi bilo kaznovanje odvisno od pričakovanj konkretne žrtve.33 Če bi se žrtvi omogočilo, da sodeluje v postopku odmere kazni, predlaga njeno višino ali o njej celo odloča, bi postali vprašljivi dve pomembni civilizacijski pridobitvi kazenskega prava: socialnopomiritvena funkcija, ki je povezana s (pretežno) izločitvijo individualne žrtve in njenega socialnega okolja iz kazenskega postopka, in načelo enakega obravnavanja pri odmeri kazni.34 Država sicer prevzema vlogo, podobno »pooblaščencu« žrtve, saj je očitek, ki ga izreka storilcu, tudi v žrtvinem interesu, iz česar pa ne izhaja, da mora upoštevati tudi osebne želje in potrebe individualne žrtve. Z drugimi besedami: država s kaznovanjem upošteva tudi interese žrtev, vendar pa te žrtve v imenu civilizacijskih pridobitev kazenskega prava posploši oziroma normativira.35 V teh okvirih je legitimno pričakovanje žrtev, da očitki storilcem kaznivih dejanj niso trivialni in da se jih diferencira glede na težko kaznivega dejanja, ne morejo pa zahtevati, da država poskrbi za zadovoljitev njihovih individualnih potreb po zadoščenju.36

7. JE POVZROČANJE ZLA OZIROMA BOLEČINE STORILCU POTREBNO?

Skupno vsem ekspresivnim kaznovalnim teorijam je vprašanje, ali je za komunikacijo, ki jo vidijo kot bistvo kaznovanja, potrebno »zadajanje« bolečine storilcu. Najprej je treba pozornost nameniti terminologiji. Besedna zveza »nekomu zadati zlo« je stilno zaznamovana in arhaična. Hkrati je zelo neposredna in s tem neznačilna za tisti del sodobnega kazenskopravnega diskurza, iz katerega so izpuhtele vse brutalne besede, ki opisujejo kaznovanje kot ciljno povzročanje bolečine storilcu.37

Vendarle pa obstajajo dobri razlogi za to, da besedno zvezo »zadajanje zla« ohranimo. Manj pomemben razlog je, da se raba besedne zveze v delu novejših razprav v germanskem prostoru krepi: v razpravah o ekspresivnih teorijah kazni se uporablja značilni neologizem Übels-zu-fügung, izraz pomeni nevšečnosti, ki jih država obsojencu ciljno povzroči poleg verbalnega očitka. Bolj pomemben razlog se mi zdi, da tovrstno izražanje ne zamegljuje bistva kazni, ki je – kljub zgodovinskemu procesu postopne debrutalizacije – za storilca v večini primerov zlo oziroma bolečina.

Bistveno vprašanje je, ali ekspresivne kaznovalne teorije, ki se ograjujejo tako od povračilnosti absolutnih teorij kakor tudi od zastraševanja v preventivnih teorijah, lahko delujejo brez povzročanja bolečine storilcu? Pri tem vprašanju se poti zagovornikov ekspresivnih kaznovalnih teorij razcepijo.

Del zagovornikov ekspresivnih teorij se izrecno opredeljuje za to, da povzročanje zla ni potrebno.38 Avtor meni, da je povzročanje zla oziroma »trda obravnava storilca« (hard treatment) le zgodovinsko kontingentna konvencija, simbol, s katerim izražamo očitke. To zgodovinsko konvencijo je mogoče preseči in očitke izraziti drugače: zadoščal naj bi že javni in formalizirani postopek, v katerem bi se storilcu pripisala krivda za njegovo ravnanje. Drugi avtorji so glede tega previdnejši. Bomann-Larsen v svojem zagovoru ekspresivnih kaznovalnih teorij vprašanje potrebnosti povzročanja bolečine storilcu izrecno pusti odprto, kar utemelji s konvencionalno frazo: »Determinig that issue falls outside of the scope of this paper.«39 Walther meni, da je treba najprej preveriti, koliko lahko zadostne učinke dosežemo le z jezikovno-simbolnimi sredstvi (krivdorek, po potrebi tudi določitev kazni ali izrek opomina). Po njeni oceni je treba izražanje očitka okrepiti z realnim posegom v dobrine storilca le v »izjemno težkih primerih«.40

Manj zadržana glede okrepitve verbalnih očitkov je Hörnle, po njeni oceni brez povzročanja zla storilcu ne gre.41 Razlog za to je, da so možnosti za le verbalno stopnjevati očitek zelo omejene. Pri tem niti ne gre za to, da bi za stopnjevanje očitka manjkalo besed, temveč predvsem za to, da je teža le verbalnih sporočil v našem socialnem okolju omejena, in sicer tako, kadar hvalimo kakor tudi, kadar grajamo. Omejenost besednih izraznih sredstev pri pohvalah ljudi pride do izraza v ritualih podeljevanja priznanj, ki so vsi prežeti s simbolnimi okrepitvami (slovesna predaja plakete, denarna nagrada v določeni višini). Tem bolj so simbolne okrepitve potrebne, kadar gre za izražanje očitkov. Vprašanje je seveda, koliko oprijemljivega zla je treba dodati verbalnemu sporočilu, da bo to delovalo verodostojno – to je odvisno od zgodovinske občutljivosti družbe. Popolnoma brez simbolne okrepitve pa v današnjih kulturnozgodovinskih razmerah ne gre, zlasti v primeru najtežjih kaznivih dejanj. Pri teh bi omejitev na besedno grajo delovala protislovno in bi relativizirala izraženi očitek.42 Avtorica v tej zvezi posebej poudari perspektivo žrtve: če bi bil pri težkih osebnih kaznivih dejanjih storilec deležen le verbalnih očitkov, ti očitki na žrtev ne bi delovali verodostojno. Ta ugotovitev se po avtoričinem mnenju ne spremeni, tudi če verbalnim očitkom dodamo dolžnost storilca, povrniti materialno in nematerialno škodo: pri najhujših kaznivih dejanjih očitka ni mogoče ustrezno izraziti le z naložitvijo dolžnosti storilcu, da poravna določeni denarni znesek.

8. RAZPRAVA IN SKLEPNE UGOTOVITVE

Dialektika novejših ekspresivnih kaznovalnih teorij, usmerjenih v komunikacijo z žrtvijo, je zanimiva. Najprej te teorije zavrnejo možnost, da bi država prevzela vlogo maščevalca v imenu žrtve. Dolžnost države opredelijo znatno skromneje: država dolguje žrtvi ugotovitev dejanskega stanja in avtoritativno potrditev, da se ji je zgodilo nekaj pravno nedopustnega.

Toda v drugem koraku pride do obrata: golo verbalno solidariziranje z žrtvijo in očitek storilcu ne zadoščata, v podkrepitev teh izjav je treba storilcu povzročiti oprijemljivo zlo. Država torej žrtvi vendarle dolguje povzročitev zla storilcu, le da do tega vodi nekoliko daljša miselna pot.

Od kod potreba po tako vijugavi miselni poti? Zdi se, da gre za naslednjo napetost:

1) Na letvici vrednot je prepoved povzročanja bolečine oziroma trpljenja postavljena zelo visoko. Zato je težko in nehvaležno zagovarjati kaznovalno teorijo, katere credo bi se jasno in glasno glasil, da je storilcu treba povzročiti stisko in trpljenje, saj bo to žrtvi morda prineslo nekaj zadoščenja.

2) Ogorčenje in druga reaktivna čustva, ki jih sprožajo težka kazniva dejanja pri žrtvah, svojcih žrtev in drugih, ki za kaznivo dejanje izvejo, so socialnopsihološko dejstvo. Vsaj pri najhujših kaznivih dejanjih si je težko zamišljati, da družbena obsodba teh dejanj ne bi vsebovala zadajanja zla.

Kako razrešiti to nasprotje? Manjši del avtorjev skuša biti načelen in dosledno nasprotuje zadajanju zla,43 večina zagovornikov ekspresivnih teorij pa se zavzema za kompromis. Precej je odvisno od izhodiščnega stališča. Z nadzgodovinskega vidika ima Günther najbrž prav, ko opozarja, da je povzročanje bolečine storilcu le začasna socialna konvencija za izražanje očitkov. Prav mogoče je, da bo človek prihodnosti začuden nad našo socialno prakso in bo zanj osupljiv ritual, prežet z mističnim prepričanjem, da je eno zlo mogoče lajšati z zadajanjem drugega. Toda če zadevo pogledamo z vidika tukaj-in-zdaj, se nam zdi nepredstavljivo, da bi pri najhujših osebnih kaznivih dejanjih sankcijo omejili na verbalno grajo.44 S tega vidika so kompromisi neizbežni. Njihov skupni imenovalec je mogoče povzeti takole: potrebe žrtev kaznivih dejanj je treba vzeti resno in jim dati ustrezen prostor v okviru podviga, imenovanega »upravičevanje in osmišljanje državne kazni«; hkrati pa je treba upoštevanju teh potreb postaviti meje, zlasti s tem, da njihovo upoštevnost omejimo na hujša kazniva dejanja in jih posplošimo (neupoštevnost individualnih pričakovanj žrtve v konkretnem postopku).

Sicer pa so ekspresivne kaznovalne teorije relevantne tudi za slovenski prostor. To, da so te teorije za naš prostor relativna novost, nikakor ne pomeni, da kaznovanje doslej pri nas ni opravljalo ekspresivnih funkcij.45 Vsako kaznovanje je hkrati tudi krik ogorčenja in neodobravanja, le da te funkcije kazni doslej večinoma nismo tako skrbno razčlenjevali in pojasnjevali, kakor smo to počeli s preventivnimi funkcijami. Eden od razlogov za to je razmeroma banalen: na razpravljanje o ekspresivnih funkcijah kazni smo pogosto gledali kot na »del svežnja« absolutnih teorij, in ko se je avtor odvrnil od absolutnih teorij, so bile v nemilosti oziroma so postale nezanimive tudi ekspresivne funkcije kazni. Pri enačenju ekspresivnih in absolutnih kaznovalnih teorij je šlo za nekaj pavšalnosti: ne biti preventivno naravnan ne pomeni samodejno biti »absoluten« (tj. šteti, da je kazen treba utemeljiti neodvisno od učinkov, ki jih bo (morda) imela v prihodnosti).46

Če pustimo razvrščanje ob strani, je po vsebinski plati pomembno, da je dilema »preventivne ali ekspresivne funkcije kazni« v znatnem delu umetna. Ne gre namreč za razmerje ali – ali. Zmerni zagovorniki ekspresivnih teorij tako poudarjajo, da so zanje ekspresivne funkcije kazni le ena od sestavin v večplastnem mozaiku funkcij kazni, ki pridobi pomen pri nekaterih kaznivih dejanjih, ne izključuje pa preventivnih funkcij kazni, temveč jih dopolnjuje.47

Za slovenski pravni prostor je razprava o ekspresivnih funkcijah kazni torej pomembna, saj kazen – hočeš nočeš – učinkuje tudi ekspresivno, vendar ta del njenih učinkov doslej ni bil obširneje obravnavan. Razmislek ni pomemben samo zato, da ekspresivne funkcije kazni prepoznamo ter jih opišemo. Ključno je normativno vprašanje, ali in do kod lahko premisleki o želenih ekspresivnih učinkih kazni krojijo teorijo in prakso kaznovanja.

Med ekspresivnimi kaznovalnimi teorijami največ pozornosti vzbujajo tiste, ki so usmerjene v komunikacijo z žrtvijo kaznivega dejanja. Te so bile doslej pri nas v glavnem izvzete iz razprav o namenih kaznovanja. Toda obstajajo nekaj dobrih razlogov, da v razpravo umestimo tudi žrtev in njene potrebe.

Pri težkih kaznivih dejanjih zoper osebno integriteto so odzivna čustva žrtev pričakovana. Ne glede na to, kako jih vrednotimo, jih nemara štejemo za »nizka« ali »nerazumna«, mimo njih ne moremo. Bolj priporočljivo, kakor da jih ignoriramo ali tabuiziramo, je, da o njih odprto razpravljamo – tudi v okviru kazenskopravnega sistema in tudi pri razglabljanjih o namenih kaznovanja. O vprašanjih, katera pričakovanja žrtev so legitimna in do kod jim država v kazenskopravnem sistemu lahko/sme/mora ustreči, je mogoče razumno razpravljati. Razprava nikakor ne spada med lažje, od nje si je v najboljšem primeru mogoče obetati začasne kompromise. V članku je bila prikazana ena možnost takšnega kompromisa: ekspresivna funkcija kazni, usmerjena v komunikacijo z žrtvijo kot dopolnilna funkcija, je mogoča pri težkih osebnih kaznivih dejanjih, pri čemer se ne upoštevajo individualne, temveč normativirane potrebe žrtve. Ta kompromis je lahko izhodišče za nadaljnjo razpravo in izboljšave.

LITERATURA:

- Ambrož, M. (2008). Preventivne mešane teorije o namenu kaznovanja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 59(3), 239–248.

- Ambrož, M. (2016). Namen kaznovanja: pozitivna generalna prevencija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 67(1), 5–15.

- Ambrož, M. (2020). Kaznovanje kot komunikacija z žrtvijo kaznivega dejanja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 70 (1).

- Baurmann, M. (2014). Strafen aus Spaß? Experimentelle Befunde zum Sanktionsverhalten. V C. Prittwitz (ur.), Rationalität und Empathie: Kriminalwissenschaftliches Symposion für Klaus Lüderssen zum 80. Geburtstag (str. 50–81). Baden-Baden: Nomos.

- Bomann-Larsen, L. (2010). Revisionism and desert. Criminal Law and Philosophy, 4(1), 1–16.

- Burghardt, B. (2018). Zufall und Kontrolle. Tübingen: Mohr Siebeck.

- Christie, N. (1981). Limits to pain. Oxford: Martin Robertson.

- Duff, A. (2001). Punishment, communication and community. Oxford: Oxford University Press,

- Günther, K. (2002). Die symbolisch-expressive Bedeutung der Strafe. V C. Prittwitz (ur.), Festschrift für Klaus Lüderssen (str. 205–219). Baden-Baden: Nomos.

- Günther, K. (2014). Zurechnung, Strafe und das Selbstverständnis von Personen. V C. Prittwitz (ur.), Rationalität und Empathie: Kriminalwissenschaftliches Symposion für Klaus Lüderssen zum 80. Geburtstag (str. 9–49). Baden-Baden: Nomos.

- Hamel, R. (2009). Strafen als Sprechakt. Die Bedeutung der Strafe für das Opfer. Berlin: Duncker & Humblot.

- Hörnle, T. (2006). Die Rolle des Opfers in der Straftheorie und im materiellen Strafrecht. Juristenzeitung, 61(19), 950–958.

- Hörnle, T. (2011a). Gegernwärtige Strafbegründungstheorien: Die herkömmliche deutsche Diskussion. V A. von Hirsch (ur.), Strafe - Warum? (str. 11–30). Baden-Baden: Nomos.

- Hörnle, T. (2011b). Straftheorien. Tübingen: Mohr Siebeck.

- Hörnle, T. (2017). Zwecke und Rechtfertigung staatlicher Strafe. V F. Saliger (ur.), Rechtsstaatliches Strafrecht, Festschrift für Ulfrid Neumann zum 70. Geburtstag (str. 593–605). Heidelberg: C.F. Müller Verlag.

- Hörnle, T. (2019). Straftheorien. V E. Hilgendorf, H. Kudlich in B. Valerius (ur.), Handbuch des Strafrechts, Band 1: Grundlagen des Strafrechts (str. 507–537). Heidelberg: C.F. Müller Verlag.

- Klug, U. (1968/1998). Abschied von Kant und Hegel. V T. Vormbaum (ur.), Strafrechtsdenker der Neuzeit (str. 571–576). Baden-Baden: Nomos.

- Kmet, S. (2019). Nekaj misli ob noveli ZKP-N. Pravna praksa, 2019(27), 9–10.

- Moore, M. S. (2016). Stephen Morse on the fundamental psycho-legal error. Criminal Law and Philosophy, 10(1), 45–89.

- Langseth, L. (Režiserka). (2010). Till det som är vackert [Film]. Švedska: Demiurg.

- Murphy, J. G. (1990). Getting even: The role of the victim. Social Philosophy & Policy, 7(2), 209–225.

- Neumann, U. (2007). Institution, Zweck und Funktion staatlicher Strafe. V M. Pawlik in R. Zaczyk (ur.), Festschrift für Günther Jakobs (str. 435–450). Köln, Berlin, München: Heymann.

- Pawlik, M. (2004). Person, Subjekt, Bürger: Zur Legitimation von Strafe. Berlin: Duncker & Humblot.

- Petrovec, D. (2005). Kult žrtve. Ljubljana: GV Založba.

- Plesničar, M. M. (2012). Namen kaznovanja in njegov vpliv na odločanje o sankcijah. Zbornik znanstvenih razprav, 72, 181–210.

- Plesničar, M. M. (2015). Dobri in manj dobri razlogi za razlike v kaznovanju. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 66(2), 116–127.

- Plesničar, M. M. (2017). Postopek odločanja o sankcijah. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 68(3), 258–268.

- Reemtsma, J. P. (1999). Das Recht des Opfers auf die Bestrafung des Täters – als Problem. München: Beck.

- Saliger F. (2017). Über das kommunikative Moment in neueren, insbesondere expressiven Straftheorien – Einige kritische Anmerkungen. V F. Saliger (ur.), Rechtsstaatliches Strafrecht, Festschrift für Ulfrid Neumann zum 70. Geburtstag (str. 689–700). Heidelberg: C.F. Müller Verlag.

- Strawson, P. (1974). Freedom and resentment and other essays. London: Methuen & Co.

- Thaler, R. H. (2019). Nerazumno vedenje: Razvoj vedenjske ekonomije. Ljubljana: UMco.

- Walther, S. (1999). Was soll “Strafe“? Grundzüge eines zeitgemäßen Sanktionssystems. Zeitschrift für die gesamte Strafrechtswissenschaft, 111(1), 123–143.

- Walther, T. (2011). Vergeltung als Strafzweck, Prävention und Resozialisierung als Pflichten der Kriminalpolitik. Zeitschrift für internationale Strafrechtsdogmatik 6(7), 636–647.

- Weigend, T. (2010). “Die Strafe für das Opfer?” – Zur Renaissance des Genugtuungsgedankens im Straf- und Strafverfahrensrecht. Rechtswissenschaft, 1(1), 40–57.

- Weigend, T. (2011). Kommentar zu Tatjana Hörnle, Gegenwärtige Strafbegründungstheorien. V A. von Hirsch (ur.), Strafe - Warum? (str. 31–41). Baden-Baden: Nomos.

------------------

1 Uradni list RS, št. 22/19.

2 Ambrož, 2020.

3 Günther, 2002.

4 Vsaj teoretično bi lahko govorili še o četrti skupini: ekspresivnih kaznovalnih teorijah, usmerjenih v komunikacijo z javnostjo, ki je zaradi kaznivega dejanja vznemirjena. Toda v čisti obliki (tj. brez preventivnih primesi) se ta različica ekspresivnih kaznovalnih teorij ni vidneje razvila (Hörnle, 2019, str. 532). Znana in razširjena pa je seveda ideja, da je razburjeno javnost treba pomiriti v upanju, da bo to delovalo preventivno – v tem primeru govorimo o pozitivni generalni prevenciji (Ambrož, 2016).

5 Petrovec, 2005.

6 Weigend, 2010, str. 39.

7 Weigend, prav tam, str. 43. Navedeno je Weigendova parafraza tradicionalnega stališča, ne njegovo osebno mnenje.

8 Hörnle, 2006, str. 951.

9 O tem, kako pičel je lahko interes oškodovancev kaznivih dejanj za pregon dejanja, na podlagi izkušenj prvostopnega sodnika Kmet, 2019, str. 9.

10 Murphy, 1990, str. 221.

11 Langseth, 2010.

12 Baurmann, 2014; Walther, 2011, str. 638–641; Hörnle, 2017, str. 599; Hörnle, 2019, str. 528.

13 Baurmann, prav tam.

14 Thaler, 2019, str. 185–188.

15 Günther, 2014, str. 23; Strawson, 1974.

16 Moore, 2016, str. 65.

17 Hörnle, 2017, str. 599; Hörnle, 2019, str. 527.

18 Navajam posredno, po Günther, 2002, str. 211.

19 Reemtsma, 1999, str. 24–27.

20 Zakaj je ta simbolna razmejitev za žrtev tako pomembna, avtor podrobneje ne pojasnjuje. Omeni sicer izpovedi preživelih žrtev nacističnih zločinov, iz katerih izhaja, da je bilo številnim priznanje, da so bile žrtve zločinov, in ne morda »nesrečnih zgodovinskih okoliščin«, pomembnejše od materialne odškodnine (Reemtsma, 1999, str. 25). Čeprav avtor tega izrecno nikjer ne navede, je mogoče sklepati, da gre tudi za refleksijo njegove izkušnje kot žrtve hudega kaznivega dejanja.

21 Hamel, 2009, str. 169–170.

22 Günther, 2002, str. 218; Hörnle, 2017, str. 600.

23 Hörnle, 2011b, str. 39.

24 Weigend, 2010, str. 39.

25 Hamel, 2009, str. 180–181.

26 Reemtsma, 1999, str. 27.

27 Hörnle, 2017, str. 601; Hörnle, 2019, str. 530.

28 Za prikaz odločanja o sankcijah v ameriški ureditvi glej Plesničar, 2017, str. 261.

29 V tem smislu Plesničar okoliščine, na katere obdolženec ne more vplivati (na primer, kako dobro si žrtev po kaznivem dejanju opomore), obravnava v sklopu »manj dobrih razlogov za razlike v kaznovanju« (Plesničar, 2015, str. 122).

30 Murphy, 1990, str. 222–223.

31 Murphy, prav tam, str. 223.

32 Ambrož, 2008, str. 245–246; Plesničar, 2012, str. 183–184.

33 Hörnle, 2011a, str. 26; Hörnle, 2011b, str. 40-41, Hörnle, 2017, str. 600; Weigend, 2011, str. 38.

34 Hörnle, 2011b, str. 40–41; Hörnle, 2019, str. 530.

35 O dilemah, ki jih prinaša »normativiranje žrtve«, Saliger, 2017, str. 695–696.

36 Hörnle, 2011a, str. 26; Hörnle, 2017, str. 600.

37 Christie, 1981, str. 15.

38 Günther, 2002.

39 Bomann-Larsen, 2010, str. 16.

40 Walther, 1999, str. 137.

41 Hörnle, 2011b, str. 41–43.

42 Hörnle, 2011a, str. 28. Enak sklep, a bolj skopa utemeljitev v Neumann, 2007, str. 440 in Pawlik, 2004, str. 53.

43 Günther, 2002.

44 Da bi se pri hudih kaznivih dejanjih sankcija omejila na verbalno grajo, je seveda težko predstavljivo tudi z vidika prizadevanj za preventivno delovanje kazni. Toda od tega vidika se zagovorniki ekspresivnih teorij običajno ograjujejo – nujnost zadajanja zla skušajo upravičiti že v okviru ekspresivnih funkcij kazni.

45 Širša analiza ekspresivnih razsežnosti v kazenskopravni terminologiji in organiziranosti kazenskega postopka je na voljo v Burghardt, 2018, str. 198–201.

46 Resnici na ljubo se je pavšalnost, da sem o nekaterih ekspresivnih funkcijah kazni razpravljal v okviru obravnave absolutnih teorij, zgodila tudi meni v Ambrož, 2008, str. 241–242.

47 Hörnle, 2011b, str. 58–59; Walther, 1999.

Datum zadnje spremembe:
09.06.2022

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MTExMQ==