<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00047429
Vrsta:Članki
Datum objave:30.06.2021
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 2/2021, str. 23
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:naložbe - davčna goljufija - naložbena prevara - ponzijeva shema - piramidalno naložbenje - denarna veriga - mrežni marketing
Področje:FINANČNO POSLOVANJE - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KRIMINALISTIKA
Avtor:Mag. Tanja Frank Eler

Besedilo

Naložbene prevare

Celotno besedilo

1. UVOD

    Namen prispevka je opozoriti na razširjenost naložbenih prevar, torej prevar, pri katerih sredstva vlagateljev niso bila vložena v predstavljeno naložbo, temveč so šla v žepe organizatorjev sheme. Prikazane so nekatere najznačilnejše oblike naložbenih prevar in njihove značilnosti, s poudarkom na ponzijevih in piramidnih shemah, ki sta v Sloveniji najbolj razširjeni. Opisani sta dve najbolj razvpiti Ponzijevi shemi, ki sta jih zasnovala Charles Ponzi in Bernard Madoff. V nadaljevanju so navedene značilnosti naložbenih prevar z nekaterimi najpogostejšimi identifikacijskimi znaki, ki kažejo na to, da je določeno shemo mogoče opredeliti kot investicijsko prevaro. Na kratko so navedene ugotovitve glede vlagateljev – oškodovancev in razlogi za majhno število prijav teh kaznivih dejanj Prispevek je torej namenjen predvsem strokovnjakom, ki v praksi naletijo na tovrstna ravnanja. Med uporabljenimi viri prevladuje literatura v angleškem jeziku, predvsem ameriškega izvora, ki je na tem področju najobširnejša.1

    1.1 Opredelitev investicijske prevare

    Prevare so izjemno razširjen in kompleksen družbeni pojav, ki ima različne oblike. Prispevek se ukvarja s posebnim področjem prevar, to je investicijskimi prevarami. Gre za prevarantske sheme, katerih namen je prepričati investitorje v posebno naložbeno priložnost (na primer podjetje, finančni instrument, investicijski sklad, nepremičninski projekt), ki pa v resnici ne obstaja, organizatorji sheme pa vedo, da ne bodo uresničili njihovih pričakovanj. Naložbena priložnost so delnice, delež v družbi ali dolžniški instrumenti, ki so jih izdale dvomljive družbe in ki naj bi temeljili na novem in vznemirljivem izdelku, tehnologiji ali drugi poslovni priložnosti.2

    Investicijske prevare temeljijo torej na ponujanju določenih naložb, ki dejansko obstajajo in lahko prinesejo velike donose. V značilnih investicijskih prevarah se tako navidezno tržijo različne donosne naložbene priložnosti, na primer različni finančni instrumenti, alternativni viri energije, redke kovine oziroma surovine, nepremičnine, kriptovalute ali kriptožetoni. Vendar pa prevaranti praviloma ne vlagajo v te produkte, temveč jih uporabijo le za vabo, na katero naj se ujamejo vlagatelji, cilj njihovega delovanja pa je pridobitev premoženjske koristi. Investicijske prevare je zato na prvi pogled težko razmejiti od legitimnih naložb, po katerih se zgledujejo, organizatorji shem pa se vedejo podobno kakor običajni podjetniki.

    Naložbene prevare so lahko organizirane na dva načina. Pri preprostejših prevarantskih projektih organizatorji pod različnimi pretvezami od vlagateljev preprosto poberejo denar, zatem pa poniknejo. Pri izvedbi pogosto uporabljajo navidezna podjetja, ustanovljena v davčnih oazah, kar jim zagotavlja anonimnost in omogoča, da izginejo brez sledu. Poleg tega na ta način opeharjenim investitorjem odvzamejo možnost povračila. V večini primerov pa so investicijske prevare zasnovane dolgoročno, na primer v obliki t. i. ponzijevih shem.3 Za oba pristopa pa je značilno, da ne gre za neko hipno, priložnostno kaznivo dejanje, temveč je vzpostavljena vnaprej premišljena in organizirana struktura.

    Za investicijske prevare je značilno, da si storilci zelo prizadevajo za ustvarjanje videza, da je njihov projekt zakonit in uresničljiv, zato uporabljajo različne strategije,4 ki naj preprečijo, da bi oškodovanci prezgodaj ugotovili, da projekt v ozadju nima nobene ekonomske logike. Uspešnost projekta temelji na učinkovitem sistemu povečevanja števila prihodnjih vlagateljev, kar je posebej značilno za ponzijeve in piramidne sheme. Proces razširjanja sheme poteka na dva načina. Pri prvem se uporabljajo metode, ki ne vključujejo osebnih stikov. Zanj je značilno, da poteka predvsem po spletu, na primer družabnih omrežjih.5 Drug pristop je bolj ciljno usmerjen, vanj so vključeni pospeševalci prodaje, ki osebno tržijo shemo (na primer s telefonsko prodajo, trženjem od vrat do vrat).6 Pri ambicioznejših projektih sodelujejo finančni posredniki, ki naložbo tržijo pri svojih strankah. Tako so ugledne mednarodne finančne institucije po vsem svetu opravljale storitve in prejemale plačilo za pridobivanje novih vlagateljev za razvpitega Bernarda Madoffa.7 Posredniki, ki pridobivajo nove investitorje, so za svoje storitve bogato nagrajeni, pri čemer ni nujno, da so seznanjeni z nepošteno naravo naložbene priložnosti, ki jo ponujajo.8

    Informacijski napredek je storilcem omogočil večji razpon sredstev in priložnosti za izvedbo investicijskih prevar. Ker se aktivnosti lahko opravljajo po spletu in ni več potreben osebni stik, ni več potrebe po zaposlovanju osebja za prodajo. Anonimnost, ki jo zagotavlja splet, ščiti prevarante pred razkritjem. Poleg tega brezosebnost spletnih odnosov pomeni manj čustvenih posledic tudi za prevarante. Možnost izvedbe povsem brez osebnih stikov povzroča večji obseg investicijskih prevar kakor v preteklosti.9

    Prispevek se osredotoča na prevare, ki so usmerjene v širši krog posameznikov in se praviloma izogibajo institucionalnim vlagateljem, torej dobro poučene vlagatelje, ki se poklicno ukvarjajo z naložbami, vlagajo večje količine kapitala in imajo v svoji lasti večje portfelje finančnih naložb, kakor so banke, zavarovalnice, pokojninski skladi ipd. Mednje spadajo tudi druga velika podjetja, katerih glavna dejavnost je vlaganje v finančne instrumente, nacionalne in regionalne vlade ter mednarodne finančne institucije, poleg tega pa lahko na lastno zahtevo status pridobijo tudi majhna in srednje velika podjetja ter fizične osebe.10 Gre torej za osebe, za katere se šteje, da imajo ustrezno znanje in izkušnje, potrebne za presojo tveganj, povezanih z vlaganjem v finančne instrumente.

    Predmet prispevka pa so predvsem tiste naložbene prevare, v katere so svoja sredstva investirale osebe, ki tega znanja in izkušenj nimajo in so brez okrilja, ki ga zagotavlja institucija. Ko pride do razkritja, so te zgodbe medijsko zelo odmevne. Kljub številnim primerom in razvpitosti pa statistični podatki o njihovem obsegu niso na voljo.

    2. ZNAČILNE OBLIKE NALOŽBENIH PREVAR

    V teoriji se je izoblikovalo nekaj značilnih oblik investicijskih prevar. Poznavanje značilnosti lahko olajša prepoznavanje nepoštenih shem, v nadaljevanju pa tudi ugotavljanje elementov kaznivega dejanja. V nadaljevanju sta podrobneje opisani dve najbolj razširjeni obliki, to sta Ponzijeva in piramidna shema. Vsaj na kratko pa velja omeniti še:

    a) klicne centre (»boiler room frauds«). Kakor pove že prevod bistveno bolj slikovitega angleškega izraza kurilnica oziroma kotlovnica, gre za izjemno intenzivne in agresivne prodajne tehnike, katerih namen je, da pri naslovniku spodbudijo hitro in nepremišljeno odločitev.11 Gre za nenaročene in nepričakovane klice ali sporočila, s katerimi nedoločeni krog možnih strank nagovarjajo k nakupu storitve. Delovanje klicnih centrov temelji na ustvarjanju pritiska, da je treba investirati takoj, sicer bo priložnost izgubljena za vedno.12 Predmet prodaje so običajno poceni finančni instrumenti s prikazanimi fantastičnimi možnostmi rastmi vrednosti. Zaradi uspešne tržne manipulacije njihova vrednost sprva res eksponentno raste, dokler prenapihnjeni balon poči. Če je do nedavnega veljalo prepričanje, da Slovenija ni tarča tovrstnih aktivnosti,13 se je to pred kratkim spremenilo. Med številnimi žrtvami mednarodne svetovne prevare, imenovane Tovarna goljufij, (»Fraud Factory«), ki se je izvajala iz klicnega centra v Ukrajini, so bili namreč tudi Slovenci. Združba, ki je imela sedež v Kijevu ter franšize v Albaniji in Gruziji in je za vzpostavitev stikov z vlagatelji uporabljala Facebook, je vlagateljem obljubljala donose iz investicij v kriptovalute in manj znane finančne instrumente;14
    b) prevare s predplačilom (»advance fee fraud«) v različnih oblikah, vsem pa je skupno, da se od naslovnika zahteva vnaprejšnje plačilo (provizija, prispevek) za izdelek ali storitev, ki ga nato ne prejeme. Storilci oškodovance nagovarjajo k vplačevanju v investicijske projekte tako, da jim pošiljajo bolj ali manj splošna elektronska sporočila ali oglase. Zaradi načina izvedbe so tovrstne prevare povezane z neznatnimi stroški in tveganjem in so zato široko zastavljene. Za uspeh je tako treba prepričati le majhen del naslovnikov;15
    c) prevare, ki izkoriščajo pripadnost skupini (»affinity frauds«) in pri katerih se prevarant usmeri v določeno etnično, demografsko, versko ali drugo posebno skupino ljudi, ki ji tudi sam pripada ali pa se pretvarja, da je njen član. Na svojo stran najprej pridobi ugledne člane skupnosti, ki nevede postanejo pospeševalci prodaje prevarantskega naložbenega programa. Za tovrstne prevare je značilno, da izrabljajo občutek pripadnosti in zaupanje med člani skupnosti. Podobne strategije sta uporabljala tudi prevaranta Charles Ponzi, ki je naprej začel delovati med italijanskimi priseljenci v ZDA, ter Bernard Madoff, ki je svoj ugled najprej začel graditi med člani judovske skupnosti v New Yorku;16
    d) visoko donosni investicijski programi (»high-yield investment programs« oziroma HYIP). Gre za spletne investicijske programe, pri katerih so kljub temu, da naj bi šlo za malo tvegane ali povsem netvegane investicije, obljubljeni nerealno visoki donosi, programe pa izvajajo nosilci brez ustreznih licenc. Sredstva za izplačilo se zagotavljajo z vplačili novih investitorjev, pri čemer se večina sredstev prelije v žepe organizatorjev sheme. Finančna struktura teh shem je pravzaprav enaka tradicionalni Ponzijevi shemi, pri čemer je za visoko donosne investicijske programe značilno, da se izvajajo izključno na spletu, omogoča pa jih obsežni spletni prevarantski ekosistem;17
    e) sheme »napihni in zavrzi« (»pump and dump«), pri katerih prevaranti z zavajajočimi informacijami in tržno manipulacijo s tem, da razširjajo lažno promocijsko gradivo po družbenih omrežjih, umetno izjemno napihnejo ceno finančnega instrumenta. Ko njegova cena naraste, jo prodajo in zaslužek pospravijo v žep. Cena delnice zato strmoglavi,18 vlagateljem pa ostanejo ničvredne delnice.19

    3. PONZIJEVE SHEME

    3.1 Charles Ponzi

    Pri Ponzijevi shemi gre za eno od tipologij, ki so znane več stoletij. Ime je dobila po ameriškem prevarantu italijanskega porekla Charlesu Ponziju (1882–1949), ki sicer ni bil njen idejni avtor, bil pa je prvi, ki mu jo je uspelo izvesti v tako velikem obsegu. Svojo »poslovno idejo« je črpal pri mednarodnem poštnem kuponu,20 ki ga je bilo mogoče zamenjati za znamke. Naložba je temeljila na razliki v ceni med italijanskimi in ameriškimi poštnimi kuponi, Ponzi je stranke prepričeval, da trgovanje z razliko med menjalnimi tečaji v obeh državah lahko prinese ogromne dobičke.21 Vlagateljem je zagotavljal, da bodo v 45.-ih dneh dosegli 50-odstotni donos, na ta način pa mu je uspelo zbrati več milijonov dolarjev.22 Obljubljene donose je začetnim investitorjem plačeval z denarjem novih strank, predvsem pa je z njihovim denarjem financiral svoj razkošni življenjski slog.23

    Njegova zamisel je bila torej zelo preprosta in navidezno popolnoma izvedljiva, vendar je bila le krinka.24 Na ta način je privabil izjemno veliko število vlagateljev, ki so sprva dobivali relativno visoke donose, vendar so vsa izplačila vlagateljem temeljila le na vplačilih novih vlagateljev. Po tem, ko je shemo razkril vztrajni raziskovalni novinar in sodni prepovedi sprejemanja novih vložkov, je prišlo do preplaha in množičnega dvigovanja sredstev, kar je seveda povzročilo sesutje sheme, Ponzi pa je bil obsojen na zaporno kazen.25

    3.2 Bernard Madoff – ponzi ponzijev

    V zadnjih letih je daleč največ medijske in akademske pozornosti pritegnila Ponzijeva shema, ko jo je zasnoval razvpiti Bernard Madoff in bi morala biti opozorilo vsem vlagateljem. Glede njenega obsega so v virih navedene različne številke, po katerih naj bi Madoff preslepil od 4.000 do 10.000 investitorjev, ocena zneska oškodovanja pa se giblje med 15 in 65 milijardami dolarjev.26 V okviru sheme, ki jo je izvajal kar štirideset let, je Madoff svojim strankam – sprva izključno članom judovske skupnosti v New Yorku, sčasoma pa mednarodni klienteli, med drugim uglednim finančnim institucijam – ponujal produkt, ki naj bi nastal na podlagi kompleksne naložbene strategije. Donosi, ki jih je obljubljal, niso bili pretirano visoki, saj so znašali od 10 do 12 odstotkov letno, pri čemer niso bili odvisni od gibanja finančnih trgov.27

    Madoff je užival ugled vodilnega finančnega strokovnjaka, na Wall Streetu je dosegel tako rekoč zvezdniški status. Okrog svojega podjetja je načrtno ustvarjal mit ekskluzivnosti in pri svojih vlagateljih ustvarjal vtis, da so s tem, ko so dobili dostop do naložbe, vstopili v skupino izbrancev.28 Vlagatelje je v poročilih redno seznanjal z aktualnim obsegom premoženja in povsem fiktivnim donosom.29 Njegova zgodba se je končala s sesutjem sheme konec leta 2008, marca 2009 je bil po priznanju krivde za več kaznivih dejanj obsojen na 150 let zapora.30

    Danes se zdi skoraj neverjetno, da je shema lahko delovala toliko časa in v takem obsegu ter da je Madoffu uspelo preslepiti izjemno izkušene vlagatelje, dobrodelne organizacije in naložbene sklade. Nenavadno je tudi bilo, da Madoffove stranke očitno niso izvajale nikakršnih skrbnih pregledov, ki bi vključevali preverjanje revizorjev. Za Madoffa je namreč vse od leta 1991 dalje revizijske preglede opravljala malo znana družba Friehling & Horowitz z vsega tremi zaposlenimi, od katerih je bil le eden revizor.31 Madoffu pa niso pretirano zaupali le investitorji, temveč tudi nadzorni organi. Čeprav so nadzorniki večkrat izvedli pregled poslovanja Madoffovega podjetja, je bil ta površen in ni vključeval sistematične in celovite finančne preiskave, pri pregledu pa so bili spregledani številni opozorilni znaki.32

    4. PIRAMIDNE SHEME

    Za piramidne sheme je značilno, da temeljijo na stalnem dotoku članov, ki morajo pridobivati nove udeležence, da povrnejo sredstva, ki so jih vplačali. Bistvo sheme je vzpostavljanje strukture članov, ki jih organizatorji privabljajo z obljubami o hitrem zaslužku in spodbujajo k aktivnemu novačenju novih članov. Denarni donosi so torej neposredno odvisni od sposobnosti pridobiti nove udeležence v obstoječo strukturo. Z vključitvijo so povezani relativno visoki vstopni stroški, ki se včasih skrivajo v stroških za udeležbo na seminarjih ali za literaturo. Pozneje ko se vlagatelj vključi v sistem, manjše so njegove možnosti, da prejme izplačilo vplačanih sredstev, še manj pa je verjetno izplačilo dobička. Izgube velike večine vplačnikov na dnu piramide se prelevijo v dobitek za majhno manjšino na vrhu strukture.33

    Ker je delovanje piramidne sheme odvisno od stalnega pritoka svežih vplačil, kar pa ne more trajati v nedogled, je njen konec neizogiben. Pri tem pa investitorji ne dobijo podatkov o tem, koliko ljudi je vključenih pred njimi in na kateri ravni v shemi so, predvsem pa jim organizatorji prikrijejo najpomembnejšo informacijo, ali je piramidni projekt v fazi rasti ali pa je tik pred propadom.34

    Organizacija piramidne sheme se sicer zgleduje po uveljavljenem modelu (zakonitega) mrežnega trženja kot oblike neposredne prodaje. Zanj je značilna distribucija izdelkov na več ravneh, tako da so stranke/kupci hkrati vključeni v sistem kot sodelavci.35 Mrežno trženje je način, kako se izogniti trgovini na drobno in vsem z njo povezanim stroškom. Prodajalci so udeleženi pri delu dobička sorazmerno z obsegom lastne prodaje in prodaje, ki so jo izvedli njihovi posredni ali neposredni rekruti.36

    Organizatorji piramidnih shem stremijo k temu, da bi bili kar najbolj podobni strukturi mrežnega trženja,37 vendar je med njima bistvena razlika, ki pomeni mejo med zakonitostjo in nezakonitostjo obeh modelov. Če je namen strukture zmanjšanje stroškov oglaševanja in prodaje izdelkov, dobiček pa izvira tako iz prodaje blaga kakor tudi prodaje sodelavcev, pripeljanih v sistem, gre za zakonito mrežno trženje. Če pa se donos ustvarja le z vplačili vlagateljev v shemo, in ne z vlaganjem vplačanega denarja, pa gre za piramidno shemo.38

    Investicijske piramidne sheme je treba razlikovati tudi od denarnih verig, ki prav tako temeljijo na piramidni strukturi. Na tej metodologiji so tudi v Sloveniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja delovali razvpiti sistemi, kot so Fair Play, Gem Collection ali Catch the Cash. Za slednjega, ki je pravzaprav postal sinonim za denarne verige, je bilo na primer značilno, da je sodelujoči z vplačilom v sistem pridobil pravico pridobivati nove stranke. Za vsako novo stranko je prejel provizijo, pri čemer je bila seveda večina vplačil namenjena udeležencem, ki so bili v sistem vključeni prej. Za pridobivanje članov pa so bili organizirani motivacijski seminarji.

    Denarne verige so v drugem odstavku 7. člena Zakona o igrah na srečo39 opredeljene kot igre oziroma dejavnosti, pri katerih udeleženci vplačujejo določene denarne zneske organizatorjem ali drugim udeležencem, ki so se pred njimi vključili v igro oziroma dejavnost in pričakujejo plačilo določenih denarnih zneskov od udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v takšno igro oziroma dejavnost. Opredelitev je povzeta tudi v prvem odstavku 212. člena KZ-1, v katerem je inkriminirano kaznivo organiziranje denarnih verig in nedovoljeno prirejanje iger na srečo.40

    Ali gre pri projektu za denarno verigo ali prevarantsko investicijsko shemo, je torej odvisno od tega, kako je bila zadeva prikazana vlagateljem. Če se zavedajo, da v ozadju ni nobene investicije in da sodelujejo pri igri na srečo, kar pomeni, da je višina dobitka neposredno odvisna od števila udeležencev, ki jih bodo sami uspeli zvabiti v sistem, gre za organizacijo nedovoljenih denarnih verig. Če pa so prepričani, da bodo njihova sredstva vložena v neki projekt, iz katerega naj bi nato prejemali izplačila, pa gre za prevarantske piramidne investicijske sheme.

    5. PRIMERJAVA PONZIJEVIH IN PIRAMIDNIH SHEM

    Čeprav je obema shemama skupna glavna značilnost, da se izplačila starim investitorjem zagotavljajo le iz vplačil novih, večino sredstev pa organizatorji pospravijo v svoj žep, je med obema oblikama nekaj bistvenih razlik. Tako so piramidne sheme v primerjavi s ponzijevimi bistveno bolj kompleksne, hierarhično strukturirane, pri čemer se v strukturi vzpostavljajo posamezne dokaj samostojne skupine. Vlagatelji so pravzaprav člani te strukture, česar se tudi zavedajo, saj so aktivno vključeni v pridobivanje novih vlagateljev v shemo. Njihov zaslužek je namreč neposredno odvisen od vplačil novih vlagateljev, ki jih sami pridobijo.41 Za piramidne sheme je tudi značilno, da se določeni delež naložbe preliva po hierarhični lestvici navzgor tako, da vedno največ zaslužijo osebe na vrhu piramide.

    Naslednja razlika je v tem, da je Ponzijeva shema v primerjavi s piramidno bistveno bolj stabilna, saj za svoje vzdrževanje ne potrebuje hitre rasti. Najznačilnejši in najbolj poučen primer je prav že večkrat omenjeni Bernie Madoff, ki mu je več desetletij uspevalo ohranjati videz izjemno uspešnega poslovanja, čeprav je šlo dejansko za Ponzijevo shemo. Na drugi strani pa piramidni sistem zaradi svoje strukture zahteva hitro rast in eksponentno povečevanje števila vlagateljev. Iz tega razloga se obseg vlagateljev prej izčrpa, zato se shema hitreje sesuje.42

    Naslednja razlika je v obsegu vključenosti obstoječih vlagateljev v delovanje sheme. Medtem ko jim pri Ponzijevi shemi ni treba pridobivati novih vlagateljev, je za delovanje piramidnih shem nujno, da so vlagatelji aktivno vključeni v novačenje novih članov. Od števila pridobljenih investitorjev je namreč neposredno odvisen prejeti donos. Glede na to značilnost se vlagatelji pri piramidnih shemah za razliko od investitorjev v ponzijeve sheme običajno zavedajo, da denar služijo s pridobivanjem novih članov, čeprav jim pravi prevarantski značaj sheme ostaja prikrit.43

    Zadnja bistvena razlika pa je v tem, da imajo vlagatelji v ponzijeve sheme praviloma stike z organizatorjem oziroma ga poznajo. Za piramidne sheme pa to ni nujno, ker vlagatelji vstopajo v shemo na različnih ravneh. Običajno nimajo neposrednega stika z osebami na vrhu piramide, temveč le z vodjo svoje skupine.44

    6. PRODUKTI, KI SE TRŽIJO V NALOŽBENIH PREVARAH

    V naložbenih prevarah se trži razpon različnih naložbenih produktov. Lahko gre za precenjene ali ničvredne vrednostne papirje (najpogosteje delnice), ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop na organizirani trg. V preteklosti so bili izjemno priljubljeni vzajemni skladi in izvedeni finančni instrumenti.

    Za naložbene prevare so posebej vabljive investicije v redke surovine, ki se uporabljajo v proizvodnji visoko tehnoloških izdelkov, na primer v obliki naložbe v delnice neke družbe, ki je imetnica koncesije za izkoriščanje rudnika redkih kovin. Rudnik je običajno geografsko oddaljen, hkrati pa investitor tudi nima potrebnega znanja geologije, tako da težko preveri verodostojnost naložbe.45 Povpraševanje po teh kovinah v resnici obstaja, vendar jih proizvodna podjetja običajno odkupujejo od velikih dobaviteljev, ki lahko zagotovijo ustrezne količine in izpolnijo druge pogoje.46

    V preteklosti priljubljene in še vedno aktualne so naložbe v valutne pare (forex).47 Gre za trg svetovnega decentraliziranega trgovanja z valutami, pri katerem se izkoriščajo nihanja razmerij med valutami. Sprva so na tem trgu lahko delovala samo velika podjetja, skladi in drugi udeleženci, ki so trgovali z velikimi vsotami, z informatizacijo se je pokazala možnost za vzpostavitev lastnih trgovalnih platform, na katerih lahko z valutnimi pari sodelujejo tudi majhni vlagatelji. Gre za poseben trg, za katerega je značilen velik obseg trgovanja, trg deluje neprekinjeno in je izjemno likviden. Na oblikovanje tečaja vplivajo številni dejavniki.48 Hkrati pa je to priložnost tudi za prevarante, ki na primer ponujajo dostop do trgovalne platforme oziroma storitve posrednikov, ki naj bi se ukvarjali z valutnimi pari, čeprav je to le pretveza, da pobirajo denar od vlagateljev. Prevare pa so lahko tudi bolj prefinjene, na primer v obliki trgovalnih platform, ki manipulirajo s tečaji.49

    Zdaj aktualni pa so kriptovalute50 in kriptožetoni, predvsem prva javna ponudba kriptožetonov (»initial coin offering« oziroma ICO). Pri slednjih gre za inovativni način zbiranje sredstev s strani širše javnosti za zagon ali razvoj nekega projekta (start-up). Podobno kakor pri virtualnih valutah se izkorišča tehnologija podatkovnih blokov. Izraz se sicer navezuje na IPO (»inital public offering«), torej prvo javno ponudbo vrednostnih papirjev, ki pa je v nasprotju s kriptožetoni področje, ki je izjemno urejeno. Temeljni predpis, ki ureja ponudbo vrednostnih papirjev javnosti in obveznosti razkrivanja nadzorovanih informacij, je Zakon o trgu finančnih instrumentov,51 podrobneje pa to področje ureja prospektna uredba 2017/1129 in številni drugi predpisi. Projekti prve javne ponudbe kriptožetonov so medijsko sicer izjemno dobro pokriti, saj se oglašujejo predvsem po spletu in družbenih omrežjih. Namenjeni so najširši javnosti, ki pa s temi produkti ni dovolj seznanjena, hkrati pa ni nobenih zahtev, kaj mora vsebovati predstavitvena dokumentacija projekta, na primer katere informacije morajo biti vlagateljem na voljo, kako morajo biti opredeljena tveganja.52

    Priložnost za izvedbo naložbenih prevar so lahko tudi trgovanje z emisijskimi (ogljikovimi) kuponi, torej z dovoljenji za izpuste emisij ogljikovega dioksida, in nepremičninski projekti, najpogosteje v obliki nakupa poceni nezazidljivega zemljišča, ki naj bi ga v nadaljevanju razparcelirali, pridobili gradbeno dovoljenje in nato prodali po bistveno višji ceni.53 Seznam seveda ni končen, pri čemer je treba poudariti, da gre za produkte le po imenu, dejansko pa se sredstva ne vlagajo nikamor.

    7. PREPOZNAVANJE NALOŽBENIH PREVAR

    V nadaljevanju opisujemo okoliščine, ki so lahko v pomoč pri naknadnem ugotavljanju, da je šlo pri naložbi dejansko za prevaro. Hkrati so za morebitne vlagatelje najpogostejši opozorilni znaki, za katere se je uveljavil tudi izraz rdeče zastavice (»red flags«).

    Med najpogostejšimi opozorilnimi znaki so zagotovila vlagateljem o zagotovljenih in nadpovprečno visokih donosih ob hkrati izjemno nizkem tveganju.54 Gre za kombinacijo, ki je za vsakega vlagatelja najbolj zanimiva, hkrati pa neuresničljiva, saj vsaka donosna investicija pomeni določeno raven tveganja.

    Naložba se prikazuje kot ekskluzivna, ponudba pa časovno omejena. Na ta način se bolj ali manj intenzivno ustvarja pritisk na vlagatelje in preprečuje, da bi vlagatelji preverili investicijo.55 Značilno je poslovanje brez pogodb z ustrezno vsebino, v kateri bi bile jasno opredeljene pravice in obveznosti pogodbenih strank, ter brez druge običajne dokumentacije. S tem je povezano podajanje nepopolnih informacij (glede ponudnika, finančne storitve, pravice do odstopa, jamstvenih shem ipd.).56 Produkti, ki se ponujajo, so prikazani kot zapleteni in zato težko razumljivi.57

    Hkrati storilci uporabljajo najrazličnejše strategije, s katerimi pri žrtvah ustvarjajo vtis, da gre za zaupanja vreden in pošten dogovor. Uporabljajo dokumentacijo, ki je oblikovana strokovno, možne stranke sprejemajo v urejenem okolju, organizirajo brezplačne seminarje, predstavitve in promocije, posle pa ponujajo prodajalci, ki so izučeni v prodajnih tehnikah. V procesu pridobivanje stranke uporabljajo različne tehnike privabljanja, vključno s tem, da s svojimi žrtvami zgradijo odnos, ki temelji na prijateljstvu in zaupanju.58

    V praksi se za naložbene priložnosti, ki se pozneje izkažejo za finančne prevare, največkrat ugotovi, da ponujeni naložbeni produkti v Sloveniji niso registrirani oziroma da ponudniki nimajo dovoljenja za trženje v Sloveniji, nimajo poslovne registracije, podružnice, licence in/ali registracije pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) ali sorodni instituciji katere druge države članice EU.59 Dovoljenje ATVP za opravljanje investicijskih storitev investitorjem namreč zagotavlja tudi dostop do ključnih informacij glede vodstva podjetja, finančnih podatkov, finančnega produkta in nato tudi nadzor nad poslovanjem ponudnika.

    Sporazumi pogosto vsebujejo tudi določbo, ki vlagateljem določeno obdobje onemogoča prosto razpolaganje s finančnim instrumentom (»lock-up period«). Tako na primer delnic določeno obdobje ni mogoče prodati oziroma jih je v tem obdobju mogoče prodati le drugim udeležencem sheme. Tovrstne določbe v naložbenih poslih sicer niso neobičajne, vendar pa je za prevarantske sheme značilno, da je obdobje blokade bistveno daljše. Gre za določbo, ki vlagateljem onemogoča, da bi prekmalu ugotovili, da je naložba dejansko ničvredna. Po poteku blokade, ko organizatorji sheme pogosto niso več dosegljivi, pa ugotovijo, da se delnic ne splača prodati.60

    Organizatorji veliko truda vlagajo v vzdrževanje prepričanja o uspešnosti sheme. Zato izdajajo dokumentacijo, ki potrjuje, da so bila sredstva uporabljena za naložbo, nato pa dokumentacijo, ki vlagateljem lažno izkazuje doseženi dobiček oziroma donose. Hkrati vlagatelje intenzivno spodbuja k ponovnemu vlaganju fiktivnega dobička, s čimer se izognejo temu, da bi ga bilo treba izplačati. V manjšem obsegu tudi dejansko izplačajo donose nekaterim vlagateljem, pri čemer ni nujno, da je edino merilo »kdor prvi pride, prvi melje«. Prednost pri izplačilu imajo lahko osebe, ki imajo med vlagatelji največji ugled in vpliv na mnenje, ali osebe, ki so najbolj vztrajne v svojih zahtevkih in jih je najbolj nujno treba pomiriti. Dodatni manever, ki je namenjen kupovanju časa, je konverzija naložbe (»roll-over«), pri kateri organizatorji po tem, ko se sesuje prva naložba, vlagateljem ponudijo prenos sredstev v nadomestno, po možnosti še bolj donosno, vendar prav tako fiktivno naložbo.61

    V zaključni fazi, ko začnejo vlagatelji terjati izplačilo, imajo organizatorji sheme pogosto dodatne formalne zahteve za izplačilo donosov, na primer da mora biti pisni zahtevek podan na posebnem obrazcu, ki mu je treba priložiti določeno dokumentacijo, zahtevek mora biti poslan priporočeno po pošti (čeprav ima na primer vlagatelj osebne stike z organizatorjem). Včasih so določeni prekluzivni roki za vložitev zahtevka, kar pomeni, da mora biti zahtevek vložen najmanj en mesec pred iztekom roka za izplačilo investicije. Če vlagatelj ta rok zamudi, se rok za izplačilo podaljša za dodatno obdobje, vse z namenom, da se oteži vlaganje zahtevkov in zavlačuje izplačilo.

    Pojasnila glede dejavnikov, ki preprečujejo izplačilo, so številna in odvisna od okoliščin. Pogosto je pojasnilo, da so sredstva blokirana zaradi aktivnosti nadzornih institucij (na primer urada za preprečevanja pranja denarja), ali pa je sredstva zadržala banka oziroma druga finančna institucija, razlog pa je preverjanje določenih dejstev (na primer v povezavi z ukrepi preprečevanja pranja denarja ali financiranja terorizma). Vedno gre za začasne ukrepe ali nesporazum, ki bo kmalu razrešen, tako da naj bi bilo izplačilo mogoče v kratkem, čeprav pa to obdobje traja nekaj let. V zadnji fazi so običajni izgovori, da je neizplačilo posledica nepredvidenih razmer na trgu, čeprav je bilo v predstavitvi rečeno, naj bi bila investicija zanesljiva in izjemno dobro zavarovana, tako da naj bi bila skoraj imuna na dogajanje na trgu. Zelo prikladen izgovor je bila kriza finančnih trgov leta 2008, zato je pravzaprav pričakovati, da bo to vlogo v prihodnosti imela finančna kriza zaradi epidemije novega koronavirusa.

    7.1 Druga faza prevare

    Neredko je po prvi fazi še druga faza prevare (»recovery room scam«62). Ko investitor ugotovi, da je naložba brez vrednosti, organizatorji pa poniknejo, se pojavijo osebe, ki vlagateljem ponujajo novo priložnost, pri čemer se izkaže, da želijo le zaslužiti v brezizhodnem položaju, v katerem se znajdejo vlagatelji. V takšnem položaju storilci razočaranim oškodovancem ponudijo pomoč pri izterjavi sredstev ali izsleditvi storilcev. Včasih zatrjujejo, da so povezani z državno nadzorno institucijo (na primer policijo, agencijo za nadzor nad trgom finančnih instrumentov ipd.) ali se celo izdajajo za njenega predstavnika. Drug način je, da navajajo, da imajo kupca za nasedlo naložbo, na primer nekega bogatega posameznika, ki naj bi znižal svoje davčne obveznosti z odkupom terjatev od ogoljufanih vlagateljev, ali da imajo kupca, ki je pripravljen kupiti določeno minimalno število delnic, ki jih vlagatelj še nima. Na ta način prepričajo vlagatelje, da kupijo še več ničvrednih delnic. Naslednja možna strategija je ponujanje storitev odvetniške družbe, najete za zastopanje oškodovancev v pravnih (civilnih, kazenskih) postopkih zoper organizatorje, ponujanje storitev stečajnega upravitelja ali posrednika za izterjavo dolga od organizatorjev. Kakršna koli je storitev, vedno je zanjo treba plačati določeni zneska kot nagrado, provizijo ali kakšen drug lažni strošek.63

    Posledica je ponovna viktimizacija oškodovancev. V ozadju so snovalci izvirne prevarantske sheme ali drugi storilci, ki od prvih pridobijo t. i. sezname lahkovernežev (»sucker lists«), torej sezname ljudi, ki so že investirali v prevarantske sheme in ki naj bi bili torej bolj dovzetni za tovrstne manipulacije.64

    8. MALO PRIJAV KAZNIVIH DEJANJ

    Značilnost investicijskih prevar je tudi, da se relativno malo oškodovanih vlagateljev odloči za prijavo kaznivega dejanja,65 za kar je možnih več dejavnikov. Prvi je ta, da se morda ne zavedajo, da so bili žrtve prevare in živijo v utvari, da je šlo le za nasedlo investicijo.66 Nemara jih od prijave odvrača občutek, da so na neki način prispevali k prevari oziroma da so zanjo deloma sami odgovorni.67 Razlog za neprijavo je lahko nezaupanje v uspešnost državnih institucij (policijo, tožilstvo, sodišče) pri pregonu storilcev.68 Nezanemarljivi razlogi so zagotovo tudi občutek osramočenosti zaradi lastne naivnosti, zaradi česar se oškodovanci nočejo izpostavljati pred bližnjimi in javnostjo, ter predvideno nelagodje in stres, ki ga bodo doživljali v kazenskem postopku. Razlog za pasivnost oškodovancev je tudi dvom v uspešnost izterjave dolgov, kar pojasnjuje predvsem, zakaj se le zelo malo oškodovancev odloči za tožbo in izvršbo v civilnih postopkih. Dejavnik pri odlašanju s prijavo kaznivega dejanja je tudi vprašljivo poreklo vloženih sredstev.69 Neverjetno dolgo so vlagatelji prepričani, da so njihove možnosti za povračilo sredstev večje, če ne sprožijo kazenskega postopka, saj jih storilci prepričujejo, da v primeru prijave svojega denarja ne bodo več videli. Poudariti je treba tudi, da tovrstna izkušnja na oškodovance izredno slabo vpliva materialno, čustveno, psihološko in zdravstveno.70

    Zaradi časovnega zamika prijave organizatorji shem pogosto niso več dosegljivi ali pa nimajo več premoženja, na katerega bi oškodovanci ali preiskovalci lahko posegli.

    9. SKLEP

    Investicijske prevare so lahko zelo ciljno usmerjene, se pripravljajo in izvajajo dalj časa ter vključujejo aktivnosti, katerih namen je, da se prepreči odkritje dejanja in storilca. Pri investicijskih prevarah storilci uporabljajo širok razpon tehnik in strategij, ki spadajo v sklop. t. i. socialnega inženiringa. Zanje je značilno, da storilec z uporabo socialnih veščin oziroma tehnik, kakor so vztrajno prigovarjanje, vzbujanje zaupanja, avtoritativni nastop, ustvarjanje časovnega pritiska ipd. vpliva na oškodovanca. Pri socialnem inženiringu storilec izkoristi zaupljivost žrtve in jo tako rekoč pregovori v izvršitev zanjo škodljivega ravnanja, uspešnost pa je odvisna od njegove prepričljivosti oziroma sposobnosti manipuliranja. Pri izvedbi storilci uporabljajo znane poslovne in trženjske modele.

    Storjena dejanja imajo hude posledice za oškodovance. Povzročena premoženjska škoda je relativno visoka, oškodovanci pa pogosto izgubijo vse svoje prihranke. Kljub temu se pogosto ne odločijo za prijavo, zato lahko storilci ostanejo nekaznovani.

    Pri investicijskih prevarah gre za zadeve, ki so z vidika preiskovanja iz več razlogov izjemno zahtevne in dolgotrajne. Od storitve kaznivega dejanja do prijave in začetka preiskovanja praviloma preteče veliko časa, kar za preiskovalce pomeni precejšnje težave pri pridobivanju dokumentacije. Evidenc o vlagateljih in vloženih sredstvih ni ali pa so nepopolne. Izziv za preiskovanje sta obseg in strukturna zapletenost shem. Število oškodovancev je veliko, poleg tega je treba ugotoviti, na kakšen način so storilci oblikovali in izvedli prevaro.71 Za naložbene prevare je pogosto značilna mednarodna razsežnost, kar pomeni, da preiskovanje zahteva mednarodno sodelovanje. Delo preiskovalcev zahteva posebna ekonomska računovodska znanja in znanja s področja računalniške forenzike.

    Naložbene prevare so izjemno trdovraten fenomen. Čeprav opisane tipologije niso nove in so bile izvedene že ničkolikokrat, se vedno znova potrdi, da jim ljudje vztrajno nasedajo. Gre za donosne strategije z izjemno sposobnostjo prilagajanja trenutni situaciji na investicijskem trgu. Svojevrsten paradoks prevar je, da je njihova edina stalna značilnost sposobnost neprestanega spreminjanja. V taki ali drugačni obliki so vedno aktualne in bodo zagotovo tudi v prihodnosti. Finančna kriza leta 2008 je na površje naplavila številna odklonska ravnanja,72 zato je podobna razkritja pričakovati tudi v obdobju likvidnostnih težav zaradi epidemije novega koronavirusa.

    SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV:

    – BETTS, Michael J.: Investigation of Fraud and Economic Crime. Oxford University Press, Oxford, 2017.

    – BITENC, Mateja: Naložbene prevare: viktimološki pregled. Varstvoslovje 2016, letn. 18, št. 3, str. 303–324.

    – BLANTON, Kimberly: The Rise of Financial Fraud. Brief 12-5. Boston: Center for Retirement Research, Boston College, 2012.

    – BLOIS, Keith; RYAN Annmarie: Affinity Fraud and Trust within Financial Markets. Journal of Financial Crime, 2013, 20, str. 186–202.

    – BUTTON, Mark; LEWIS, Chris; TAPLEY, Jacki: Fraud Typologies and Victims of Fraud. Literature Review, National Fraud Authority, London, 2009.

    – COMET, Catherine: Anatomy of a Fraud: Trust and social Networks. Bulletin de méthodologie sociologique, BMS, 2011, str. 45–57.

    – DANIEL N.: What is the Difference between an ICO and an IPO? <https://baseberry.com/archives/533> (1. 8. 2020).

    – DVORŠEK, Anton; SELINŠEK, Liljana: Problematika finančnega kriminala v Sloveniji. Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Ljubljana, 2005.

    – FRANKEL, Tamar: The Ponzi Scheme Puzzle: A History and Analysis of Con Artists and Victims. New York: Oxford University Press, 2012.

    – FURMAN, Donald J.; DEJOY, John S.: Before and after Bernie: Ponzi Regulation or Lack Thereof? International Review of Business Research Papers 5, 2009, str. 63–71.

    – GEIS, Gilbert: Unaccountable External Auditors and Their Role in the Economic Meltdown. V: Will, S., Handelman S.; Brotherton, D. C. (ur.), How They Got Away with It: White Collar Criminals and the Financial Meltdown. New York: Columbia University Press, 2013, str. 85–103.

    – HYMAN, Michael R.: Multilevel Marketing: A pyramid scheme by design. New Mexico State University, 2007.

    – KEEP, William W.; NAT, Peter J. Vander: Multilevel Marketing and Pyramid Schemes in the United States: A historical Analysis. Journal of Historical Research in Marketing, 2014, Vol. 6, Issue 4.

    – LAMBERGER, Igor; SLAK, Boštjan; DOBOVŠEK, Bojan: Kriminalistično preiskovanje spletnih goljufij s predplačili. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 2, 2013, str. 195–203.

    – MOORE, Tyler; HAN, Jie; CLAYTON, Richard: The Postmodern Ponzi Scheme: Empirical Analysis of High-Yield Investment Programs. V: Keromytis, A. D. (ur.), Financial Cryptography and Data Security. Berlin: Springer, 2012, str. 41–56.

    – NAYLOR, R. Thomas: The alchemy of fraud: Investment scams in the precious-metals mining business. Crime Law Social Change 47, 2007, str. 89–120.

    – NEISIUS, Jens, CLAYTON Richard: Orchestrated Crime: The High Yield Investment Fraud Ecosystem. Prispevek na konferenci APWG (Anti-Phishing Working Group) E-Crime Research Symposium, Birmingham, AL, September 23–25, 2014.

    – NOLASCO, Claire Angelique R. I.; VAUGHN, Michael S.; DEL CARMEN, Rolando V.: Revisiting the Choice Model of Ponzi and Pyramid Schemes: Analysis of Case Law. Crime, Law and Social Change 60, 2013, str. 375–400.

    – PERRI, Frank S., BRODY, Richard, G.: The Optics of Fraud: Affiliations that Enhance Offender Credibility. Journal of Financial Crime, Vol. 19, Isssue 3, 2012, str. 305–320.

    – REURINK, Arjan: Financial Fraud: A literature Review. MPIfG Discussion Paper, No. 16/5, Max Planck Institute for the Study of Societies, Köln, 2016.

    – ROEST, Frans: Share Fraud & Boiler Room Scams Exposed, Institute of Fraud Auditors, Belgija, 2018.

    – SANDER, Peter: Afera Madoff: Prevara ter zlom največje finančne piramide, Soleco, Ljubljana, 2010.

    – SHOVER, Neal; COFFEY, Glen S., SANDERS, Clinton R.: Dialing for Dollars: Opportunities, Justifications, and Telemarketing Frauds. Qualitative Sociology 27, 2004, str. 59–75.

    – TOMASIC, Roman: The Financial Crisis and the Haphazard Pursuit of Financial Crime Journal of Financial Crime 18, 2011, str. 7–31.

    – QUISENBERRY, William L.: Ponzi of All Ponzis: Critical Analysis of the Bernie Madoff Scheme. International Journal of Econometrics and Financial Managment, 2017, Vol. 5, št. 1, str. 1–6.

    ---------------

    1 Za začetek še terminološko pojasnilo. Na tem področju se tudi v slovenskih besedilih pogosto uporabljajo izrazi, ki so se ohranili iz angleškega jezika, zato je iskanje najustreznejšega prevoda včasih precejšen izziv. Zaradi jasnosti je zato ob slovenskem izrazu naveden tudi angleški izvirnik.

    2 Blanton: nav. delo, str. 4-5.

    3 Nolasco, Vaughn, del Carmen: nav delo, str. 378.

    4 Blanton: nav. delo, str. 4-5.

    5 O tem več v Comet: nav. delo.

    6 Shover, Coffey, Sanders: nav. delo, str. 61-62.

    7 Frankel: nav. delo, str. 80–81.

    8 Prav tam, str. 80.

    9 Prav tam, str. 78.

    10 Dobro poučeni vlagatelj je opredeljen v členu 2/e prospektne uredbe 2017/1129 (Uredba (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu, in razveljavitvi Direktive 2003/71/ES, UL L 168/12, z dne 30. junija 2017).

    11 Izraz spominja tudi na dejstvo, da so klicni centri pogosto v kleteh ali drugih pomožnih prostorih.

    12 Roest: nav. delo, str. 27. Delovanje klicnih centrov zelo nazorno prikažeta filma Vroča linija (Boiler room) in Volk z Wall Streeta.

    13 Pred časom so bili odkriti klicni centri v Sloveniji, pri čemer so bile njihove aktivnosti usmerjene na Kitajsko. Organizatorji, ki so delovali v kriminalni združbi, so bili pred kratkim obsojeni zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ker so nad izvajalci izvajali fizično in psihično nasilje in jih prisiljevali, da so izvrševali kazniva dejanja goljufije. Center delovanja je bil v Mariboru z izpostavami po Sloveniji.

    14 Med ogoljufanimi najmanj 25 Slovencev <https://www.ostro.si/si/zgodbe/med-ogoljufanimi-najmanj-25-slovencev> (29. 7. 2020).

    15 Več o tem v Lamberger, Slak, Dobovšek: nav. delo.

    16 Perri, Brody: nav. delo, str. 306; Blois, Ryan: nav. delo, str. 192.

    17 Neisius, Clayton: nav. delo.

    18 Blanton: nav. delo, str. 3.

    19 Roest: nav. delo, str. 32.

    20 IRC – International Reply Coupon.

    21 Frankel: nav. delo, str. 15.

    22 Furman, DeJoy: nav. delo, str. 65.

    23 Frankel: nav. delo, str. 17.

    24 Nolasco, Vaughn, del Carmen, nav. delo, str. 377.

    25 Sander: nav. delo, str. 13.

    26 Geis: nav. delo, str. 89.

    27 Nolasco, Vaughn, del Carmen, nav. delo, str. 376; Frankel, nav. delo, str. 19.

    28 Frankel, nav. delo, str. 20.

    29 Geis, nav. delo, str. 90.

    30 Quisenberry: str. 1.

    31 Geis: nav. delo, str. 90.

    32 Quisenberry: nav. delo, str. 3.

    33 Keep, Nat: nav. delo, str. 8-9.

    34 Nolasco, Vaughn, del Carmen, nav. delo, str. 377.

    35 Keep, Nat: nav. delo, str. 8-9.

    36 Hyman: nav. delo.

    37 Keep, Nat: nav. delo, str. 6.

    38 Prav tam.

    39 Uradni list RS, št. 14/11 – uradno prečiščeno besedilo, 108/12, 11/14 – popr. in 40/14 – ZIN-B).

    40 »Kdor organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju ali izvajanju denarnih verig, pri katerih udeleženci vplačujejo določene denarne zneske organizatorjem ali drugim udeležencem, ki so se pred njimi vključili v igro ali dejavnost in pričakujejo plačilo določenih denarnih zneskov od udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v tako igro ali dejavnost, se kaznuje z zaporom do treh let.«

    41 US Securities and Exchange Commission: Ponzi Schemes: What are some of the similarities and differences between Ponzi and pyramid schemes?
    <https://www.sec.gov/fast-answers/answersponzihtm.html#PonziVsPyramid> (31. 7. 2020)

    42 Prav tam.

    43 Prav tam.

    44 Prav tam.

    45 Naylor: nav. delo, str. 89.

    46 Bitenc: nav. delo, str. 307-308.

    47 Izraz je okrajšava za FOReign EXchange.

    48 Roest: nav. delo, str. 34.

    49 Roest: nav. delo, str. 35.

    50 Med najbolj znanimi je še vedno nedokončana zgodba o projektu OneCoin, v katero naj bi se ujeli tudi številni slovenski vlagatelji.

    51 Uradni list RS, št. 77/18, 17/19 – popr. in 66/19.

    52 Daniel N.: nav. delo.

    53 Bitenc, M.: nav. delo, str. 308.

    54 Blanton: nav. delo, str. 3.

    55 Roest.: nav. delo, str. 91–93.

    56 Nolasco, Vaughn, del Carmen: nav. delo, str. 384.

    57 Blanton: nav. delo, str. 3.

    58 Bitenc: nav. delo, str. 313.

    59 Bitenc: nav. delo, str. 311.

    60 Roest: nav. delo, str. 46.

    61 US Securities and Exchange Commission: Ponzi Schemes <https://www.sec.gov/fast-answers/answersponzihtm.html> (5. 8. 2020).

    62 Izraz sicer pomeni sobo za okrevanje, lahko pa se nanaša tudi na besedo »recover«, torej povračilo.

    63 Roest: nav. delo str. 47–50.

    64 Prav tam, str. 33 in 34.

    65 Podatki za Združeno kraljestvo na primer kažejo, da investicijske prevare prijavijo le en odstotek do trije odstotki oškodovancev (gl. Button, Lewis, Tapley, nav. delo, str. 25).

    66 Button, Lewis, Tapley: nav. delo, str. 26.

    67 Prav tam.

    68 Prav tam.

    69 Lamberger, Slak; Dobovšek: nav. delo, str. 197.

    70 Bitenc: nav. delo, str. 303.

    71 Prav tam, str. 321.

    72 To trditev najbolj nazorno prikaže prav zadeva Madoff, katere razkritje je bilo posledica finančne krize leta 2008. Investitorji so želeli množično potegniti svoja sredstva iz sheme, teh zahtevkov pa shema ni zdržala.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Zakon o igrah na srečo (1995) - ZIS člen 7.
    Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 člen 212.
    Datum zadnje spremembe:
    09.06.2022

    Pravno sporočilo

    Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

    Opombe:

    P2FydC01MTEwOA==