<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS047376
Vrsta:Članki
Datum objave:01.01.2013
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 39
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:socialni spori - pravica do socialne varnosti - pravica do zasebne lastnine - pravica do pokojnine - pravica do izbire pokojnine - ustavnopravno varstvo pravice - praksa Ustavnega sodišča
Področje:SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
Avtor:dr. Etelka Korpič-Horvat

Besedilo

Novejša sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije s področja socialnih sporov

Celotno besedilo

Uvod

V prispevku sem analizirala ustavnosodne presoje o pravici do pokojnine

kot eni temeljnih človekovih pravic do socialne varnosti, določeni v 50. členu ustave. Predvsem sem upoštevala odločitve Ustavnega sodišča RS, sprejete od 1. januarja 2009 do 21. septembra 2012, po vloženih zahtevah ali pobudah ali ustavnih pritožbah. Ustavno sodišče ima bogate ustavnosodne presoje o pravici do pokojnine.

3

Ker posamezne odločitve, ki so pomembne za opredelitev in razumevanje te pravice, segajo pred leto 2009, na nekatere prav tako opozarjam v tem prispevku.

V drugem delu prispevka obravnavam odločitev Ustavnega sodišča RS s področja socialne varnosti (znižanje pokojnin), ki se nanaša na varčevalne ukrepe, opredeljene v Zakonu za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF).4

Pravica do pokojnine

Slovenija je kot večina kontinentalnega dela evropskih držav prevzela Bismarckov model obveznega pokojninskega socialnega zavarovanja. Pravica do pokojnine je določena kot pomembna človekova pravica iz socialne varnosti, opredeljena v 50. členu Ustave RS, ki temelji na zavarovalnem načelu.

Prvi in drugi odstavek 50. člena Ustave RS določata:

»Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine.

Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.«

5

V dosedanjih ustavnosodnih presojah je Ustavno sodišče RS pomembno prispevalo k opredelitvi vsebine pravice do pokojnine s temi odločitvami:

Odločba št. Up-770/06 z dne 27.5.2009 (zadeva Lazarević)

V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS prvič odločilo, da pravica do pokojnine uživa dvojno ustavno varstvo, in sicer po:

prvem odstavku 50. člena ustave (pravica do socialne varnosti) in

33. členu ustave (pravica do zasebne lastnine).

Kot pravica do socialne varnosti je zagotovljena le državljanom RS, kot pravica do zasebne lastnine pa ne glede na državljanstvo.

Z odločitvijo, da pokojnina uživa tudi ustavnopravno varstvo po 33. členu ustave in ne le kot socialnovarstvena pravica po prvem odstavku 50. člena

ustave, je ustavno sodišče pomembno izpopolnilo vsebino pravice do pokojnine. Pokojnina ima svojo premoženjsko vrednost in je zato varovana tudi po 33. členu ustave.

6

Ustavno varstvo po 33. členu ustave vključuje tudi pravico do izbire pokojnine, če upravičenec izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin.

Ima izbirno pravico do ugodnejše pokojnine po 177. členu ZPIZ- 1. Lahko uživa le eno pokojnino, vendar po lastni izbiri.

7

Odločba št. U-I-1/11 z dne 10.3.2011 (nanaša se na referendum o pokojninski reformi)

V navedeni odločbi je ustavno sodišče jasno ponovilo, da je pravica do pokojnine pravica iz socialne varnosti, ki temelji na zavarovalnem načelu, zato je premoženjska pravica, ki uživa dvojno varstvo po prvem odstavku 50. člena in po 33. členu ustave.

Pri presoji o dopustnosti referendumskega odločanja o Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju8 (v nadaljevanju ZPIZ-2, pokojninski reformi) je ustavno sodišče ugotovilo, da veljavna ureditev pokojninskega sistema po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.9 (v nadaljevanju ZPIZ-1) ne posega v jedro ustavno varovane pravice do pokojnine, zato je referendum dopustilo. Navedlo je, da je treba poseg v jedro pravice do pokojnine ugotavljati z razlago prvega odstavka 50. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ustave. Za njeno ureditev velja zakonski pridržek, saj so pravice in obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prepuščene zakonski ureditvi. Zakonodajalec je dobil pooblastilo, da določi način uresničevanja te človekove pravice (drugi odstavek 15. člena ustave).10 Zakonodajalec ne sme poseči v jedro pravice do pokojnine. Pri posegu v jedro pravice do pokojnine bi moralo Ustavno sodišče RS poseg presojati z upoštevanjem tretjega odstavka 15. člena in 2. člena ustave s strogim testom sorazmernosti. Zakonodajalec ne sme izvotliti pravice do pokojnine; je pa svoboden pri načinu uveljavitve pravice do pokojnine, kar pomeni, da lahko spremeni pogoje za pridobitev pokojnine; same pravice pa ne more ukiniti, ker je ustavno varovana pravica. To je pričakovana pravica na podlagi vplačanih prispevkov. Posameznik si s plačevanjem prispevkov nalaga sredstva za življenje, ko ne bo več aktiven. To je obvezno zavarovalno načelo »varčevanja«, ki je določeno v drugem odstavku 50. člena ustave. Zato je Ustavno sodišče RS v odločbi jasno zapisalo, da je to varovana premoženjska pravica, ki je odvisna od obdobja in višine plačevanja prispevkov.11

Odločba št. U-I- 281/09 z dne 22.11.2011(zadeva odpisi, delni odpisi, odlogi in

obročna odplačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje)

Kot poseg v pravico zavarovancev (delavcev) do zasebne lastnine iz 33. člena ustave je Ustavno sodišče RS opredelilo tudi nedopustne odpise, delne odpise, odloge in obročna odplačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in v tem delu razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1. Pri presoji testa legitimnosti je Ustavno sodišče RS menilo, da zakonodajalec ni izbral ustavno dopustnega sredstva za uresničevanje ciljev (nadaljnje delo pravnih oseb in ohranitev zaposlitve delavcem), ker so vsa tveganja in škodljive posledice na delavcu, pri čemer delavec niti ni vedel za odlog, obročno plačilo ali odpis prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Odločba št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (zadeva Todorović)

Prvič se je Ustavno sodišče RS izreklo o ustavno varovanem jedru pravice do pokojnine v zadevi Todorović.12

V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS odločilo, da mu pravica do pokojnine pripada in ko posameznik izpolni pogoje za pridobitev pokojnine, ima pravico, da jo uveljavlja pri nosilcu zavarovanja. V navedeni odločbi je zapisano: »jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost …«.Ustavno varovano jedro pravice do pokojnine zajema torej pravico dobiti pokojnino, ki zagotavlja socialno varnost.

Poleg tega je v navedeni odločbi Ustavno sodišče RS presodilo, da gre za poseg v jedro pravice do pokojnine, če nosilec zavarovanja ne more uveljavljati pokojnine po svoji izbiri.13 Ustavno varovano jedro pravice do pokojnine, ki ga zakonodajalec mora upoštevati, je tudi pravica do izbire pokojnine.

O ustavnopravnem jedru pravice do pokojnine glede na višino pokojnine pa se ustavno sodišče ni opredelilo. Je pa že v odločbi št. U-I-150/94 z dne 15. 6. 1995 in št. U-I-29/96 z dne 8. 5. 1997 navedlo, da mora pokojnina v neki meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi (dohodkovna varnost), saj se mu s pokojnino v določenem deležu (sorazmerno) nadomešča dohodek, od katerega so se plačevali prispevki za pokojninsko zavarovanje.14

Navedeno je ustavno sodišče dogradilo v odločbi št. U-I- 1/11 z dne 10.3.2011, ko je višino pokojnine umestilo med socialnovarstvene prejemke in plačo in s tem vsaj posredno opredelilo ustavno varovano jedro pravice do pokojnine glede na njeno višino. V sprejeti odločbi je zapisano, da mora biti pokojnina za 40 let pokojninske dobe pri moških in 38 let pri ženskah tolikšna, da zagotavlja upokojencu oziroma upokojenki najmanj socialni minimum, ki ne pomeni le življenjskega minimuma za preživetje, kot se zagotavlja z dajatvami iz sistema socialnega varstva, ampak določeno življenjsko raven. Pri tem ustavno sodišče sicer ni razložilo, kaj pomeni »socialni minimum in življenjski minimum«, je pa jasno zapisalo, da pokojnina mora biti višja kot socialnovarstveni prejemek, ki ne temelji na zavarovalnem načelu. Torej pokojnina mora zagotavljati več kot le življenjski minimum za preživetje, kot se zagotavlja z dajatvami iz sistema socialnega varstva. Upokojencem mora zagotavljati določeno življenjsko raven glede na njihovo delo in plačane prispevke med njihovo aktivno dobo.

Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-36/00 z dne 11.12. 2003 (več pobudnikov, načelo

solidarnosti).

Prvi odstavek 50. člena Ustave RS izrecno določa pravico do pokojnine kot del pravice do socialne varnosti.15 Ker ustava opredeljuje pokojninsko zavarovanje kot vrsto socialnega zavarovanja, so sestavine vzajemnosti oziroma solidarnosti v tem sistemu ustavno dopustne. V navedeni odločbi (15. točka) je izrecno zapisano, da »Spoštovanje tega načela (načela solidarnosti op. avtorice)ne nasprotuje načelu socialne države (2. člen ustave) in tudi ne iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti (50. člen ustave).

V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je zakonodajalec z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove sledil načelu solidarnosti.

Navedene odločitve Ustavnega sodišča RS (pa tudi druge, ki jih ne navajam) so pomembno prispevale k opredelitvi vsebine pravice do pokojnine in njenemu nadaljnjemu razvoju. To je v sedanjem času pomembno predvsem pri oblikovanju novega ZPIZ-2 oziroma pokojninske reforme, pa tudi pri presoji izpodbijanih določb ZUJF, ki se nanašajo na pokojnine. Vsekakor Ustavno sodišče RS še ni odgovorilo na vsa odprta vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z opredelitvijo oziroma razumevanjem ne le samega jedra pravice do pokojnine, ampak tudi presojanj, kdaj bi lahko zakonodajalec posegel v navedeno pravico. To bo predmet nadaljnjih ustavnosodnih presojanj glede na posamezne primere.

3. Odločitev Ustavnega sodišča RS, ki se nanaša na Zakon za uravnoteženje javnih financ

V zvezi s presojo ZUJF, ki se nanaša na socialno varnost, je do 21. septembra 2012 Ustavno sodišče RS sprejelo

Sklep št. U-I-162/12 in Up-626/12 (drugi odstavek 143. člena ZUJF) z dne 12.7.2012

V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS zavrglo ustavno pritožbo zoper dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o znižanju pokojnine na podlagi drugega odstavka 143. člena ZUJF in pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti navedene določbe. Po navedeni določbi se pokojnine, ki se izplačujejo iz državnega proračuna, v skladu z 232 ZPIZ-1, ki presegajo znesek 622 evrov, s prvim dnem naslednjega meseca po uveljavitvi ZUJF zmanjšajo za določene zneske od 150 do 350 evrov, odvisno od višine pokojnine.

Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da je omenjeno znižanje pokojnin oblastni akt, ki posega v pravice, obveznosti in pravne koristi posameznika, zato mora biti o tem skladno z načelom pravne države (2. člen ustave) in načelom enakega varstva pravic v postopkih odločeno z upravno odločbo (1. člen ZUP). Novo višino pokojnine je zato treba določiti z upravno odločbo; ne glede na poimenovanje v ZUJF, da gre »za usklajevanje pokojnin«. Po mnenju Ustavnega sodišča RS dopisa ZPIZ ni mogoče šteti za konkretni, posamični akt, ker v spornem dopisu ni navedeno:

zakaj naj bi se navedena določba ZUJF nanašala na pritožnika oziroma pobudnika,

kako naj bi zakonska določba vplivala na položaj pritožnika oziroma pobudnika,

obvestilo ni bilo izdano v predpisanem postopku in nima vseh sestavin, ki se zahtevajo za upravne odločbe.

Zato obvestila ni dovoljeno izpodbijati z ustavno pritožbo. Na podlagi izdane upravne odločbe pa bo pritožnik moral izčrpati vsa pravna sredstva. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrglo. Glede na doktrino, ki jo je razvilo,16 se pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo. Ker izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobudnik ne izkazuje pravnega interesa, kar je pogoj za meritorno obravnavanje pobude.

-----

...

3 Odločbe Ustavnega sodišča RS, ki se nanašajo na pravico do pokojnine, so me spomnile na Deklico z rastočo knjigo v Župančičevi jami v Ljubljani idejnega avtorja tega projekta dr. Janeza Gabrijelčiča.

4 Zakon za uravnoteženje javnih financ, Uradni list RS, št. 40/12.

5 Pregled ustavnosodnih presoj v zvezi s pravico do socialne varnosti, glej tudi Kresal, B., L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 775– 815.

6 Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-156/98 z dne 11.2.1999 zavzelo stališče, da je pojem lastnine po 33. členu ustave širši od civilnega pojma lastninske pravice, ker zajema razmerja, ki imajo za posameznika vrednost na premoženjskem področju. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice razvršča pravice iz socialnega zavarovanja med varovane pravice po 1. členu protokola, kot pravico do spoštovanja premoženja vsaki fizični in pravni osebi (glej sodbo ESČP Andrejev proti Latviji z dne 18.2.2009 in druge).

7 Drugačnega mnenja je bil ustavni sodnik Zobec, ki je v odklonilnem ločenem mnenju, pridružila se mu je sodnica mag. Klampfer v odločbi Up-360/05 z dne 2.10.2008, 7. točka, menil, da je pravica do pokojnine pravica prejemati pokojnino, pravica do izbire med pokojninami pa je značilen izraz načina uresničevanja pravice do pokojnine.

8 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, EPA 1300-V.

9 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo..

10 V odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-36/00 z dne 11.12.2003 je ustavno sodišče presojalo več ukrepov zakonodajalca (usklajevanje pokojnin, omejitve pokojninske osnove, določitev najnižje in najvišje pokojninske osnove idr.), za katere je presodilo,, da ne gre za poseg v pravico do pokojnine. Če ima zakonodajalec razumen razlog, je prenova pokojninskega sistema dopustna.

11 Glej tudi odločbe US št. U-I-29/96 z dne 8.5.1997, št. U-I- 36/00 z dne 11.12.2003 in druge.

12 V tej odločbi je Ustavno sodišče RS pokojnino varovalo le v okviru prvega odstavka 50. člena, ne pa v okviru 33. člena.

13 Pritožnik, državljan Republike Slovenije, je uveljavljal pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Srbiji, zaradi česar naj bi izkoristil pravico do izbire pokojnine in zato naj ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji po 177. členu ZPIZ-1, čeprav je več kot 30 let vplačeval prispevke slovenskemu nosilcu obveznega zavarovanja. S tem ko je uveljavljal pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, je izkoristil pravico izbire nosilca zavarovanja in zato v Republiki Sloveniji ne more uveljavljati niti sorazmernega dela pokojnine, so odločila sodišča vseh treh stopenj.

14 Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-150/94 z dne 15. 6. 1995 ter št. U-I-29/96 z dne 8. 5. 1997.

15 Pravica do pokojnine je bila v prvi odstavek 50. člena ustave dodana s spremembo ustave leta 2004 (Ustavni zakon o spremembi 50. člena ustave, Uradni list RS, št. 69/04 – UZ50). Iz gradiva za spremembo ustave izhaja, da namen ustavne spremembe ni bil v zagotovitvi t. i. državne pokojnine kot pravice iz sistema socialnega varstva, temveč pokojnine kot pravice, ki temelji na plačanih prispevkih iz minulega dela. Glej M. Cerar, A. Novak in B. Vrišer (ur.), Ustavne razprave 2001–2004: Izbor gradiv Državnega zbora Republike Slovenije, IV. knjiga, Državni zbor Republike Slovenije, Ljubljana 2004, str. 247–248.

16 Glej sklep št. U-I- 275/07 z dne 22.11.2007 in druge.


Zveza:

URS 2, URS 33, URS 50, ZPIZ-1 143, ZPIZ-1 177, ZPIZ-1 228, ZUP 1
Datum zadnje spremembe:
18.11.2014

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NTQ3NQ==