<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS049080
Vrsta:Članki
Datum objave:01.07.2014
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 2/2014, str. 279
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:vpis v sodni register - zavod - javni zavod - zasebni zavod - javni gospodarski zavod - javni sklad - sprememba namenskega premoženja - nadzorni svet - kapitalske naložbe - statusno preoblikovanje - javna agencija - ustanovitev - akt o ustanovitvi - obvezne sestavine akta - ustanovitelj - pristojnosti - ime - sedež - organi - svet - članstvo - zakoniti zastopnik - imenovanje direktorja - sredstva za začetek dela - odgovornost za obveznosti - statusne spremembe - prenehanje - izstop ustanovitelja - izključitev ustanovitelja - smrt ustanovitelja - odgovornost za obveznosti
Področje:STATUSNO PRAVO - SODNI REGISTER
Avtor:mag. Darja Novak Krajšek

Besedilo

Zavodi in posebnosti nekaterih drugih pravnih oseb, ki se vpisujejo v sodni register

Celotno besedilo

UVOD

Zavodi, javni zavodi, javni skladi in javne agencije so pravne osebe, katerih statusne značilnosti urejajo posebni zakoni. Za sodni register so pomembne in zato v tem prispevku prikazane predvsem tiste določbe navedenih zakonov, ki urejajo ustanovitev teh pravnih subjektov, njihovo ime, ustanovitelje in vprašanje odgovornosti za obveznosti, organe in njihove pristojnosti, premoženje, statusne spremembe in način njihovega prenehanja.

I. ZAVODI

Zavodi so pravne osebe, ustanovljene za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja teh dejavnosti ni pridobivanje dobička. Zavodi so lahko

zasebni

ali

javni

. Obe vrsti zavodov in njihove statusne značilnosti ureja

Zakon o zavodih

, Uradni list RS/I, št. 17/91, 55/92, 13/93, 66/93, 45/94, 8/96, 31/00, 36/00 in 127/06 (

v nadaljevanju ZZ)

. Ta zakon glede javnih zavodov nima veliko posebnih določb, kar pomeni, da tudi za javne zavode v osnovi veljajo enake določbe kot za zasebne. Je pa iz določbe 6. člena ZZ razvidno, da so lahko za nekatere vrste zavodov posamezna vprašanja urejena drugače še v drugih zakonih in da se za taka vprašanja uporabijo določbe teh drugih posebnih zakonov.

Pomanjkljivost ZZ je, da nima nobenih določb o načinu, postopku in pravnih posledicah izstopa posameznih ustanoviteljev ter določb o vprašanju vstopa novih članov. V praksi namreč izstopi posameznih ustanoviteljev in vstopi novih članov niso redki. V 8. členu ZZ je sicer predpisano, da se medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev in zavoda uredijo v aktu o ustanovitvi. V 9. členu pa, da se v primeru več ustanoviteljev njihove medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti uredijo s pogodbo. Iz teh določb lahko ugotovimo, da je torej treba odgovore na vprašanja o načinu, postopku in posledicah izstopa ustanoviteljev oz. članov zavodov ter vstopu novih članov predvsem iskati v ustanovitvenih aktih zavodov in morebitni pogodbi, sklenjeni med ustanovitelji. Če pa v teh aktih določb o izstopu ustanoviteljev ali vstopu novih članov ni, se seveda zastavlja vprašanje, kako se lahko iz zavoda izstopi ter ali lahko in kako v zavod vstopajo novi člani. O tem več v nadaljevanju.

Kaj se v zvezi z zavodi vpiše v sodni register

, predpisuje 57. člen ZZ:

ustanovitev zavoda,

statusne spremembe,

prenehanje zavoda,

podatki, pomembni za pravni promet.

Konkretno je tudi določeno, kateri podatki so pomembni za pravni promet:

ime in sedež zavoda,

dejavnost zavoda,

pravice in odgovornosti zavoda v pravnem prometu,

pooblastila organizacijskih enot v pravnem prometu,

osebe, ki so pooblaščene za zastopanje, in obseg njihovih pooblastil,

ime in sedež ustanovitelja,

odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda,

datum in oznaka akta o ustanovitvi.

Opozarjam še na določbo

21. člena ZZ

, ki določa: Zavod lahko sklepa pogodbe in opravlja druge pravne posle samo v okviru dejavnosti, ki je vpisana v sodni register. V tem delu je ZZ očitno v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena in prvim odstavkom 4. člena Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 93/07, 65/08, 49/09 in 82/13 – v nadaljevanju ZSReg), da se dejavnosti subjektov vpisa, med katerimi so tudi zavodi, ne vpisujejo v sodni register. Res je sicer ZSReg glede vpisov v sodni register v razmerju do ZZ posebni zakon, vendar pa ZSReg v drugem odstavku 2. člena določa, da je glavna knjiga namenjena vpisu in objavi podatkov o pravno pomembnih dejstvih, za katere ta ali drug zakon določa, da se vpišejo v sodni register. ZSReg, kot rečeno, vpisa dejavnosti v sodni register pri nobenem od subjektov vpisa ne določa, a ga za zavode izrecno predpisuje 21. člen ZZ. To neskladje bi bilo smotrno v prihodnje odpraviti z ustrezno spremembo ZZ, saj ni videti pravega razloga, zakaj bi se morale v sodni register vpisati zgolj dejavnosti zavodov. Dejavnosti drugih subjektov vpisa se namreč ne vpisujejo v sodni register.

A. Ustanovitev zavoda

Zavod se ustanovi z

aktom o ustanovitvi

, ki ga sprejmejo ustanovitelji, če so

zagotovljena sredstva za ustanovitev in začetek dela zavoda

(8. člen ZZ). Iz 48. člena ZZ je razvidno, da morajo sredstva za začetek dela zavoda zagotoviti ustanovitelji, v nadaljevanju pa zavod sredstva za delo pridobiva tudi s plačili za svoje storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu ali iz drugih virov, ki jih določa akt o ustanovitvi. Zakon ne predpisuje višine sredstev, ki morajo biti zagotovljena za ustanovitev in začetek dela zavoda. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (Uradni list RS, št. 44/07 in 5/10 – v nadaljevanju uredba) v 76. členu sicer zahteva, da se predlogu za vpis zavoda v sodni register priloži tudi dokaz o zagotovljenih sredstvih. A tudi uredba ne predpisuje konkretne višine sredstev, ki morajo biti zagotovljena. Zato se seveda zastavlja vprašanje, kolikšna je višina sredstev, ki morajo biti zagotovljena za ustanovitev in začetek dela zavoda. Taka zakonska ureditev seveda ni primerna, ker ima za posledico arbitrarno odločanje o potrebni višini teh sredstev. Neprimerna je tudi zato, ker zavodi odgovarjajo za svoje obveznosti le s sredstvi, s katerimi razpolagajo (prvi odstavek 49. člena ZZ), ustanovitelji zasebnih zavodov pa praviloma z aktom o ustanovitvi svojo odgovornost za obveznosti zavoda povsem izključijo. Znano mi je, da nekatera registrska sodišča zavračajo predloge za vpis zavodov v sodni register, če iz dokazil ne izhaja dejavnosti zavoda primerna višina zagotovljenih sredstev. A žal v javno dostopni zbirki sodne prakse ni nobene odločbe, iz katere bi lahko povzeli merila, uporabljena za presojo primernosti višine teh sredstev.

8. člen ZZ predpisuje

obvezne sestavine akta o ustanovitvi

:

ime in sedež oz. prebivališče ustanoviteljev,

ime in sedež zavoda,

dejavnost zavoda,

določbe o organih zavoda,

sredstva, ki so zagotovljena za ustanovitev in začetek dela,

vire, način in pogoje pridobivanja sredstev za delo zavoda,

način razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki in način kritja primanjkljaja sredstev za delo,

pravice, obveznosti in odgovornosti zavoda v pravnem prometu,

določbe o odgovornosti ustanoviteljev za obveznosti zavoda,

medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev in zavoda.

Uredba v 76. členu zahteva, da morajo biti na izvirniku akta o ustanovitvi, ki ga je treba priložiti ob vpisu ustanovitve zavoda v sodni register, podpisi vseh ustanoviteljev overjeni. Ali so potrebni overjeni podpisi ustanoviteljev tudi ob poznejših spremembah akta o ustanovitvi, iz uredbe ne izhaja. Po mojem mnenju treba zahtevo iz 76. člena uredbe razumeti tako, da so overjeni podpisi ustanoviteljev oz. članov potrebni tudi za spremembo akta o ustanovitvi, in sicer ali na sklepu, s katerim ustanovitelji spreminjajo določbe akta o ustanovitvi, ali na čistopisu spremenjenega akta, ki ga morajo predložiti ob predlogu za vpis spremenjenega akta v sodni register.

Ker so v 8. členu ZZ predpisane sestavine akta o ustanovitvi obvezne, je treba ob vpisu ustanovitve zavodov in javnih zavodov v sodni register preveriti, ali njihovi akti o ustanovitvi tudi res vsebujejo vse predpisane sestavine. Če jih ne, je treba ustanovitelje pozvati k ustrezni dopolnitvi. Tako se bo mogoče izogniti tudi zgoraj nakazanemu problemu ob morebitnem poznejšem izstopu posameznih ustanoviteljev ali vstopu novih članov, saj je ureditev medsebojnih pravic in obveznosti ustanoviteljev in zavoda obvezna sestavina akta o ustanovitvi. V praksi namreč ugotavljamo, da številni akti o ustanovitvi v sodni register že vpisanih zavodov teh obveznih določb sploh nimajo.

B. Ustanovitelji zavoda

2. člen ZZ določa, da lahko zavod ustanovijo domače in tuje fizične in pravne osebe, če ni za posamezne dejavnosti ali posamezne vrste zavodov z zakonom predpisano drugače. Glede vprašanja, kdo so lahko ustanovitelji javnih zavodov, zakon predpisuje drugače, kar bo prikazano v nadaljevanju.

V zavodih

imajo ustanovitelji te pristojnosti

:

potrebno je njihovo soglasje k spremembi imena in sedeža zavoda (17. člen ZZ), kar je tudi logično, saj take spremembe terjajo tudi ustrezno spremembo akta o ustanovitvi, ker sta ime in sedež obvezni sestavini akta o ustanovitvi;

potrebno je njihovo soglasje k sprememb ali razširitvi dejavnosti zavoda (prvi odstavek 20. člena ZZ), kar prav tako terja ustrezno spremembo akta o ustanovitvi, saj je tudi dejavnost zavoda njegova obvezna sestavina;

zavod lahko v okviru svoje dejavnosti ustanovi drug zavod ali podjetje le s

soglasjem ustanovitelja oz. ustanoviteljev (drugi odstavek 20. člena ZZ);

ustanovitelji odločajo o statusnih spremembah zavoda in njegovem prenehanju (51. člen in tretja alineja prvega odstavka 54. člena ZZ).

Način odločanja ustanoviteljev in za sprejetje odločitev potrebna večina sta vprašanji, ki morata biti urejeni v aktu o ustanovitvi, ker je sicer po mojem mnenju za vse odločitve potrebno soglasje vseh ustanoviteljev.

Za vpis ustanoviteljev zavodov v sodni register seveda ne veljajo omejitve iz 10. a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), saj ta določba velja le za družbe in podjetnike.

C. Ime, sedež in dejavnost zavoda

Ime zavoda je urejeno v 13. členu ZZ:

ime zavoda vsebuje označbo, ki navaja na dejavnost

in sedež zavoda,

ime zavoda lahko vsebuje ime ustanovitelja,

s soglasjem republike, občine ali mesta lahko ime zavoda vsebuje ime republike, občine ali mesta,

s privolitvijo zakonitih dedičev lahko ime zavoda vsebuje ime zgodovinske ali druge umrle pomembne osebnosti,

sestavni del imena zavoda je lahko tudi znak ali grafična oblika imena,

zavod ima lahko skrajšano ime.

Tudi za zavode velja določba novega četrtega odstavka 4. člena ZSReg, da mora predlagatelj vpisa, če zavod ni lastnik objekta na prijavljenem poslovnem naslovu, priložiti overjeno izjavo lastnika objekta o dovoljenju, da zavod lahko posluje na tem naslovu.

14. člen ZZ tudi predpisuje, da v sodnem registru

pri istem sodišču

ne sme biti vpisano pod

istim imenom

dvoje ali več zavodov, ki opravljajo

enako dejavnost

. Kadar več zavodov, ki opravljajo

enako dejavnost in imajo sedež na območju istega

registrskega sodišča

, priglasi za vpis v sodni register enako ime, ima pravico do vpisa tega imena tisti zavod, ki ga je prvi priglasil za vpis. Iz teh določb izhaja, da enako ime ni ovira, kadar so zavodi vpisani pri različnih registrskih sodiščih. Taka določba je tudi smiselna ob upoštevanju zahteve iz 13. člena ZZ, da mora ime zavoda vsebovati tudi njegov sedež. Ob upoštevanju te določbe se namreč pri zavodih z območja različnih registrskih sodišč niti ne more zgoditi, da bi bili imeni dveh zavodov povsem enaki. Pri tem opozarjam še na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cpg 1435/2010 z dne 22. 12. 2010, iz katerega izhaja, da se mora ime zavoda jasno razlikovati tudi od firm že registriranih gospodarskih družb, tudi tistih z območja drugih registrskih sodišč. Tudi v tem pogledu dosledno upoštevanje zahteve zakona, da mora ime zavoda vsebovati tudi njegov sedež, bistveno prispeva k razlikovanju imen zavodov od firm že registriranih družb.

Glede dejavnosti zavodov iz 1. člena ZZ izhaja, da zavodi lahko opravljajo v tem členu izrecno naštete dejavnosti ali pa tudi druge dejavnosti, če cilj opravljanja ni pridobivanje dobička. Kot dejavnosti zavodov so izrecno dovoljeni:

vzgoja in izobraževanje,

znanost,

kultura,

šport,

zdravstvo,

socialno varstvo,

otroško varstvo,

invalidsko varstvo,

socialno zavarovanje.

Za te dejavnosti se očitno domneva, da njihov cilj ni pridobivanje dobička.

Po 18. členu ZZ zavodi lahko opravljajo eno ali več dejavnosti. Gospodarsko dejavnost pa lahko opravljajo le, če je namenjena opravljanju tiste dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen. Torej zgolj kot pomožno dejavnost.

D. Organi zavoda

Organ upravljanja zavoda je

svet zavoda

ali drug kolegijski organ, ki ga sestavljajo predstavniki ustanovitelja, predstavniki delavcev zavoda in predstavniki uporabnikov oz. zainteresirane javnosti. Sestava, način imenovanja, mandat in pristojnosti sveta zavoda se določijo v aktu o ustanovitvi ali v statutu.

Svet zavoda ima te pristojnosti:

sprejema statut oz. pravila in druge splošne akte,

sprejema programe dela in razvoja zavoda,

določa finančni načrt,

sprejema zaključni račun,

predlaga ustanovitelju spremembo ali razširitev dejavnosti,

daje ustanovitelju in direktorju predloge in mnenja,

opravlja druge naloge, določene z aktom o ustanovitvi ali statutom oz. pravili.

Svet zavoda ni organ, ki bi ga bilo treba vpisati v sodni register

(57. člen ZZ in 75. člen uredbe). Za odločanje sodnega registra je pomemben le toliko, če je v aktu o ustanovitvi konkretnega zavoda določeno, da odloča o imenovanju in razrešitvi direktorja (kar je sicer primarno pristojnost ustanoviteljev).

Zakoniti zastopnik

zavoda

je

direktor

ali drug individualni poslovodni organ, ki vodi in organizira poslovanje zavoda ter

zastopa in predstavlja zavod

. Direktorja

imenuje in

razrešuje ustanovitelj

, če ni z aktom o ustanovitvi določeno, da je to pristojnost sveta zavoda (prvi odstavek 32. člena ZZ). Če poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela nista ločeni, kadar torej zavod nima poleg direktorja tudi strokovnega vodje, imenuje in razrešuje direktorja svet zavoda s soglasjem ustanovitelja (tretji odstavek 32. člena ZZ). V tem primeru je torej načeloma imenovanje direktorja v pristojnosti sveta zavoda, vendar je treba po mojem mnenju dopustiti, da se to vprašanje v ustanovitvenem aktu reši tudi drugače. Torej tako, da je pristojnost za imenovanje in razrešitev direktorja na strani ustanovitelja. Določbe o organih zavoda in njihovih pristojnostih so namreč obvezna sestavina akta o ustanovitvi.

Direktor

zavoda se imenuje na podlagi

javnega razpisa

, če ni z aktom o ustanovitvi določeno drugače (34. člen ZZ). Mandat direktorja je štiri leta, če akt o ustanovitvi ne določa drugače in je po poteku mandata mogoče ponovno imenovati za direktorja isto osebo (33. člen ZZ).

Direktor zavoda ali drug individualni poslovodni organ (npr. ravnatelj)

je zakoniti zastopnik

zavoda

, ki se vpiše v sodni register (drugi odstavek 57. člena ZZ in 6. točka 75. člena uredbe). Direktor načeloma zastopa zavod samostojno.

Za vpis direktorja zavoda v sodni register se zahteva soglasje imenovanega, kot določa prvi odstavek 5. člena uredbe.

38. člen ZZ določa, v katerih primerih je

l

ahko direktor razrešen pred potekom mandata

. Ker je pri tem izrecno predpisano, da je v teh primerih pristojni organ zavoda (ustanovitelj ali svet zavoda) dolžan direktorja razrešiti, je iz tega člena tudi razvidno, kateri so tisti sklepi ustanovitelja ali sveta zavoda, ki so lahko podlaga za izbris direktorja zavoda iz sodnega registra pred potekom njegovega mandata. Pa tudi to, da je

potreben sklep pristojnega organa

zavoda o razrešitvi tudi tedaj, če direktor odstopi

.

Drugi odstavek 38. člena ZZ namreč določa: Pristojni organ zavoda je

dolžan razrešiti

direktorja:

če direktor sam zahteva razrešitev (torej če odstopi),

če nastane kateri od razlogov za prenehanje delovnega razmerja po Zakonu o delovnih razmerjih,

če direktor pri delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda oz. ravna v nasprotju z njimi,

če z nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti.

Tretji odstavek 38. člena ZZ tudi zahteva, da mora pristojni organ pred sprejetjem sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Ta določba je pomembna za sodni register zato, ker 3. točka prvega odstavka 34. člena Zakona o sodnem registru določa, da lahko registrsko sodišče ugodi predlogu za vpis spremembe v sodni register, če je bila listina, ki je podlaga za vpis, torej v konkretnem primeru sklep o razrešitvi direktorja, izdana v predpisanem postopku. Zato mora biti iz sklepa o predčasni razrešitvi razvidno, da je bila ta zahteva zakona spoštovana. Če to ni tako, je treba predlagatelja pozvati, da upoštevanje te zahteve izkaže z ustreznim dokazilom. To pa seveda ne more veljati tudi za razrešitev zaradi odstopa, ker bi bilo to nesmiselno. Zato v tem primeru zadošča, če se sklepu o razrešitvi priloži le odstopna izjava razrešenega direktorja. Stališče, da mora predlagatelj izkazati, da je bil direktor pred samo razrešitvijo seznanjen z razlogi razrešitve, ker sicer ni mogoče zaključiti, da je bil sklep o njegovi razrešitvi izdan v predpisanem postopku, izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cpg 493/2011 z dne 30. 5. 2012.

ZZ v 40. členu in 43. členu določa, da ima zavod lahko tudi strokovnega vodjo in strokovni svet. Strokovnega vodjo imenuje in razrešuje svet zavoda po predhodnem mnenju strokovnega sveta, če ni v aktu o ustanovitvi določeno drugače. Strokovni vodja vodi strokovno delo zavoda, strokovni svet pa obravnava vprašanja s področja strokovnega dela, daje mnenja in predloge direktorju in strokovnemu vodji glede organizacije dela itd. Niti strokovni svet niti strokovni vodja se ne vpiše v sodni register.

E. Odgovornost za obveznosti zavoda

49. člen ZZ v prvem odstavku določa, da je zavod odgovoren za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi lahko razpolaga. V drugem odstavku pa, da so za obveznosti zavoda odgovorni ustanovitelji, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi določeno drugače. V zakonu je torej mišljeno, da za obveznosti zavoda praviloma odgovarjajo njegovi

ustanovitelji. V praksi pa je glede zasebnih zavodov ravno obratno, saj praviloma vsi v svojih ustanovitvenih aktih odgovornost ustanoviteljev izrecno izključijo.

F. Statusne spremembe zavodov

51. člen ZZ določa, da ustanovitelj zavoda lahko odloči, da:

zavod pripoji k drugemu zavodu,

dvoje ali več zavodov spoji v enega,

zavod razdeli na dva ali več zavodov,

organizacijsko enoto zavoda izloči in pripoji k drugemu zavodu ali pa jo organizira kot samostojen zavod,

zavod ali njegovo organizacijsko enoto organizira kot podjetje.

Po 52. in 53. členu ZZ se lahko zavodi s soglasjem ustanovitelja povezujejo v skupnosti zavodov za opravljanje skupnih zadev ter se združujejo v zbornice in druga splošna združenja. Prvi odstavek 56. člena ZZ pa določa, da se v sodni register poleg zavoda vpiše tudi njegova organizacijska enota, ki ima pooblastila v pravnem prometu.

Problem zakonske ureditve statusnih sprememb zavodov je, da ZZ sicer dopušča skoraj vse oblike statusnih sprememb, kakršne so za gospodarske družbe urejene v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Hkrati pa nima prav nobene določbe o samem postopku izvedbe teh statusnih preoblikovanj, o dokumentaciji, ki jo je treba pripraviti za izvedbo statusnega preoblikovanja in jo predložiti za vpis statusnega preoblikovanja v sodni register. ZGD-1 pa ni zakon, ki bi ga bilo mogoče kar neposredno uporabiti tudi za zavode, saj v 1. členu izrecno določa, da se uporablja za gospodarske družbe, samostojne podjetnike, gospodarska interesna združenja in podružnice tujih podjetij.

Očitno je torej, da gre pri statusnih preoblikovanjih zavodov za pravno praznino, saj ZZ možnost skoraj vseh oblik materialnih statusnih preoblikovanj zavodov izrecno dopušča, načina njihove izvedbe pa ne ureja ne glede pogojev za statusno preoblikovanje ne glede postopka njegove izvedbe. Zato predlagam, da se za materialna statusna preoblikovanja zavodov, ki jih kot mogoča določa ZZ, na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih smiselno uporabijo temeljna pravila o enakih vrstah materialnih statusnih preoblikovanj, ki so urejena v ZGD-1. 3. člen Zakona o sodiščih namreč določa, da kadar se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. ZGD-1 pa zelo natančno ureja vsa materialna statusna preoblikovanja tako v vsebinskem kot tudi postopkovnem smislu, in to enotno za vse vrste gospodarskih družb, torej tako za kapitalske kot tudi osebne družbe, ki so po mojem mnenju v mnogih značilnostih primerljive z zavodi. Hkrati pa je ZGD-1 tudi edini predpis, ki sploh ureja to materijo. Uporaba pravil ZGD-1 mora biti seveda zgolj smiselna, saj so nekatere zahteve ZGD-1 glede na naravo zavodov nepotrebne: npr. glede izvedbe skupščine, glede revizije (saj zavodi nimajo osnovnega kapitala in kapitalskih deležev ustanoviteljev), glede odpovedi izpodbijanju sklepa o soglasju k statusnemu preoblikovanju itd. Treba pa je vsekakor zahtevati, da se pri razdelitvi, oddelitvi ali izločitvi natančno opredelijo obseg premoženja in obveznosti, ki ostanejo na prenosnem zavodu, ter obseg premoženja in obveznosti, ki se prenašajo na drug ali na novoustanovljeni zavod, pa tudi, da se jasno opredelijo razmerja med ustanovitelji, ki nastanejo zaradi statusnega preoblikovanja. Prav tako je treba ustrezno spremeniti in sodnemu registru predložiti čistopisa spremenjenih ustanovitvenih aktov prenosnega zavoda in prevzemnega zavoda. Seveda pa je potreben v sodnem registru ustrezen vpis pod rubriko »razno«, to je vpis podatkov o sklepu

ustanoviteljev, ki je bil podlaga za statusno preoblikovanje, ter vpis podatkov o matičnih številkah in vlogah (prevzemni, prenosni ali novoustanovljeni zavod) vseh pri preoblikovanju udeleženih subjektov.

G. Prenehanje zavoda

Zavod lahko razen iz drugih v ZZ določenih razlogov preneha tudi, če ustanovitelj sprejeme akt o prenehanju zavoda, ker so prenehale potrebe oz. pogoji za opravljanje dejavnosti, za katero je bil ustanovljen (tretja alineja prvega odstavka 54. člena ZZ). Pri tem je tudi določeno, da se v takem primeru opravi postopek likvidacije zavoda v skladu z zakonom. ZZ nima nobene določbe o postopku in načinu izvedbe likvidacije zavoda. Ker pa je iz 419. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09 in nadaljnji, zadnji 100/13) razvidno, da se postopek prisilne likvidacije izvede le, če zakon določa, da postopek likvidacije izvede sodišče, česar ZZ ne določa, je po mojem mnenju dopustno, da tudi zavodi v primeru odločitve ustanoviteljev o prenehanju zavoda izvedejo redno likvidacijo ob smiselni uporabi določb ZGD-1: da torej ustanovitelji sprejmejo sklep o likvidaciji in imenujejo likvidacijskega upravitelja, ki objavi poziv upnikom, izvede poplačilo morebitnih upnikov in razdelitev premoženja zavoda ustanoviteljem ter nato vloži predlog za izbris zavoda iz sodnega registra. Tak postopek je namreč v ZGD-1 predviden razen za likvidacijo kapitalskih družb tudi za likvidacijo osebnih družb, ki so najbolj podobne pravni naravi zavodov in se lahko smiselno uporabijo tudi za likvidacijo zavoda. Opozarjam pa na drugačno stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Kopru v odločbi Cpg 227/2007 z dne 20. 9. 2007, ko je odločilo, da ZZ ne predvideva postopka prostovoljne likvidacije, ker ni določil, da lahko zavod sam izvede postopek likvidacije, niti ni določil pravil oz. pogojev za izvedbo takega postopka. Zato je menilo, da mora likvidacijo zavoda izvesti sodišče po določbah tedaj veljavnega ZPPSL. Da mora zgolj zaradi odsotnosti konkretnih določb o avtonomni likvidaciji v ZZ tudi v primeru, da se za prenehanje zavoda odločijo sami ustanovitelji, likvidacijo izvesti sodišče po pravilih prisilne likvidacije iz ZFPPIPP, po mojem mnenju ni videti prepričljivih razlogov. Ne nazadnje so predpisana opravila redne in prisilne likvidacije povsem enaka. Pravilnost izvedbe redne likvidacije pred izbrisom subjekta iz sodnega registra preveri tudi registrsko sodišče, zato ni videti nevarnosti, da bi se lahko v redni likvidaciji obšle določbe, ki so namenjene varstvu upnikov. V ZFPPIPP pa tudi ni pravne podlage, da bi lahko plačilo stroškov prisilne likvidacije (nagrade upravitelja) zahtevali od ustanoviteljev zavoda, kar pomeni, da ti stroški bremenijo proračun, namesto da bi jih poravnali ustanovitelji, ki so se prostovoljno odločili za prenehanje svojega zavoda.

V primerih, ko zavod preneha iz razlogov, navedenih v prvi in drugi alineji prvega odstavka 54. člena ZZ, torej zaradi pravnomočne ugotovitve ničnosti vpisa zavoda v sodni register ali zaradi izrečenega ukrepa prepovedi opravljanja dejavnosti in ne na podlagi samostojne odločitve ustanoviteljev, pa se seveda mora izvesti t. i. sodna likvidacija po pravilih ZFPPIPP.

H. Problematika izstopa ustanoviteljev in vstopa novih članov v zavod

ZZ nima določb o izstopu

ustanoviteljev

in o možnosti vstopa

novih članov. Kljub temu seveda ne moremo zagovarjati stališča, da zakon izstopa in možnosti vstopa novega člana ne dovoljuje. To vprašanje bi moralo biti urejeno v ustanovitvenih aktih zavodov, a vemo, da pogosto to ni tako. Če se vsi ustanovitelji strinjajo z izstopom enega ali več ustanoviteljev ali z vstopom novega člana ter o tem sprejmejo ustrezne sklepe, ne bi

smelo biti ovir, da se tak izstop ali vstop vpiše v sodni register tudi tedaj, če tega vprašanje ne ureja akt o ustanovitvi. Ne nazadnje ima 78. člen uredbe izrecno določbo o vpisu spremembe ustanovitelja zavoda, in sicer da je treba predlogu za vpis spremembe ustanovitelja priložiti listino o spremembi akta o ustanovitvi. Spremembo akta o ustanovitvi pa seveda lahko sprejmejo le ustanovitelji soglasno, če ni v aktu o ustanovitvi morda določeno, da lahko o spremembah akta odločajo ustanovitelji s kvalificirano večino.

Če pa

akt o ustanovitvi zavoda vsebuje določbe

,

da ustanovitelj lahko iz zavoda izstopi, določa način in postopek izstopa ter dovoljuje in določa pogoje za vstop novih članov, je treba za vpis teh sprememb v sodni register

preveriti

, ali je bil izstop oz. vstop novega člana

izveden v skladu z določbami akta o ustanovitvi

. Predložen mora biti tudi ustrezno popravljen čistopis akta o ustanovitvi, usklajen s spremembami članov zavoda. Da se vprašanja v zvezi z izstopom ustanovitelja zavoda presojajo po določbah akta o ustanovitvi zavoda, izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 74/2008 z dne 20. 8. 2008, v kateri je obrazloženo, da 8. člen ZZ določa, da se medsebojne pravice in obveznosti ustanovitelja in zavoda uredijo v aktu o ustanovitvi, zato ne gre za pravno praznino. V konkretni zadevi je bilo tudi odločeno, da ustanovitelj zavoda zaradi svojega izstopa iz zavoda ni upravičen do izplačila vplačanega ustanovitvenega deleža, ker tako izplačilo ni bilo določeno v aktu o ustanovitvi zavoda.

Težava pa seveda je,

kadar glede izstopa ustanovitelja ni soglasja

drugih ustanoviteljev,

izstopa pa ne ureja niti akt o ustanovitvi zavoda

.

V tem primeru se zastavi vprašanje, ali morda vpisa izstopa ni mogoče dovoliti, ne da bi prej ustanovitelj, ki želi iz zavoda izstopiti, svoj izstop izposloval s tožbo v sodnem postopku. Ob tem pa tudi vprašanje, ali pa je dopustno v skladu z že omenjenim pravilom iz 3. člena Zakona o sodiščih smiselno uporabiti zakonska pravila, ki tako situacijo urejajo v zavodom najprimerljivejših pravnih osebah. Po mojem mnenju ni najprimernejša rešitev, da zaradi odsotnosti ustreznih določb ZZ v primeru, ko določb o izstopu nima niti ustanovitveni akt, izstop iz zavoda sploh ne bi bil mogoč brez predhodno pridobljene sodne odločbe (torej brez tožbe na izstop). Članstvo v pravni osebi namreč ne more biti prisilno, torej proti volji člana. Ne nazadnje je tudi za članstvo v osebnih družbah, ki so zavodom primerljive pravne osebe, v drugem odstavku 106. člena ZGD-1 izrecno predpisano, da je ničen vsak dogovor, ki bi izključil pravico družbenika do odpovedi članstva v družbi ali jo drugače otežil, razen s podaljšanjem odpovednega roka. Po prvem odstavku 106. člena ZGD-1 tako v osebnih družbah lahko družbenik odpove svoje članstvo v družbi z odpovedjo družbene pogodbe na koncu poslovnega leta, če odpoved pisno sporoči drugim družbenikom vsaj šest mesecev pred tem. To pravilo je po mojem mnenju povsem primerno tudi za zavode, če ni v njihovem ustanovitvenem aktu drugačnih določb o izstopu ustanoviteljev.

ZZ tudi izključitve ustanovitelja ne ureja

. Če pravice do izključitve in postopka izključitve ne ureja niti ustanovitveni akt zavoda, je tudi glede možnosti izključitve ustanovitelja zavoda seveda dilema, ali je izključitev sploh dopustna, po kakšnih pravilih in v kakšnem postopku. Razlaga, da zaradi odsotnosti zakonskih določb o izključitvi iz zavoda izključitev ustanovitelja sploh ni dopustna, je po mojem mnenju toga. Še zlasti, ker je za osebne družbe kot zavodom najprimerljivejše pravne osebe v četrtem odstavku 107. člena ZGD-1 predpisano, da je dogovor, s katerim se izključi ali omeji pravica zahtevati izključitev družbenika, ničen. Zato ne bi bilo primerno stališče, da posameznih ustanoviteljev zaradi odsotnosti zakonskih določb o izključitvi sploh ni mogoče izključiti iz zavoda, kajti izključitev je sredstvo za izločitev tistega člana pravne osebe, ki s svojim ravnanjem ali kršitvami resno ovira in moti normalno delovanje pravne osebe. Vendar pa je treba glede izključitve opozoriti, da je tudi v osebnih družbah izključitev družbenika mogoča le iz

utemeljenih razlogov, in to zgolj s tožbo. Kadar izključitve ustanovitelja ne ureja niti akt o ustanovitvi zavoda, je zato po mojem mnenju izključitev iz zavoda mogoča le zaradi utemeljenih razlogov in s tožbo.

Izbris izključenega ustanovitelja

iz sodnega registra je zato mogoč

le na podlagi sklepa ustanoviteljev

, sprejetega

v skladu s pravil

i

ustanovitvenega akta

zavoda, ali pa

na podlagi pravnomočne sodbe o izključitvi.

I. Smrt ustanovitelja zavoda

Tudi posledic smrti ustanovitelja zavoda ZZ ne ureja. Ustanoviteljske pravice v zavodu so sicer članske pravice, vendar se bistveno razlikujejo od korporacijskih članskih pravic v kapitalskih družbah (d. d. in d. o. o.), saj ZZ ne določa, da bi članom zavodov pripadala pravica do izplačila ustreznega dela premoženja zavoda ali do vračila tistega premoženja oz. njegove vrednosti, ki so jo ob ustanovitvi vložil za začetek dela zavoda. Res pa se lahko take pravice ustanoviteljev določijo v aktu o ustanovitvi. Upoštevajoč zakonsko določen namen zavodov in dejavnosti, ki jih sploh smejo opravljati, pa je jasno, da zavodi niso in tudi ne smejo biti namenjeni pridobivanju dobička. Zato najbrž ne more biti sporno, da članstvo v zavodu ni namenjeno uresničevanju članskih pravic premoženjske narave in zato tudi nima premoženjske vrednosti, pač pa je namenjeno uresničevanju drugih skupnih in osebnih interesov ustanoviteljev. Po mojem mnenju je zato članstvo v zavodu osebne narave in kot celota ne more biti predmet dedovanja.

Če pa je morda v ustanovitvenem aktu dogovorjeno, da imajo ustanovitelji ob prenehanju članstva pravico do vračila ustreznega dela v zavod vloženih sredstev ali do vračila posameznih v zavod vloženih delov premoženja, je lahko predmet dedovanja zgolj taka pravica premoženjske narave, ne pa tudi članstvo v zavodu kot celota. Da je članstvo v zavodu osebne narave, kaže tudi dejstvo, da ZZ sploh ne omenja možnosti prenosa ustanoviteljskih pravic na drugo osebo. Zelo podobno situacijo lahko ugotovimo tudi v Zakonu o zadrugah glede članstva v zadrugi, glede katerega tudi mnogi teoretiki zagovarjajo stališče, da kot celota ni prenosljivo.

Menim, da zato v primeru smrti člana zavoda njegovi dediči ne vstopijo ex lege v njegov članski položaj oz. v ustanoviteljske pravice v zavodu. Lahko pa seveda ustanovitelji soglasno sklenejo drugače in dediča umrlega sprejmejo kot novega ustanovitelja oziroma lahko že v ustanovitvenem aktu za primer smrti določijo, da lahko v članski položaj umrlega vstopi njegov dedič ali pa da v takem primeru zavod celo preneha, kar je po določbah 105. člena ZGD-1 zakonska posledica smrti družbenika v osebnih družbah (d. n. o. in k. d.).

II. JAVNI ZAVODI

Javni zavodi se od zasebnih razlikujejo po tem, da so

njihovi ustanovitelji Republika Slovenija, občine, mesto in druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe

in da se praviloma ustanovijo

za opravljanje javnih služb

. Lahko so ustanovljeni tudi za opravljanje dejavnosti, ki niso javne službe, če se opravljanje teh dejavnosti zagotavlja na način in pod pogoji, ki veljajo za javno službo (3. člen ZZ). Soustanovitelji javnega zavoda pa so lahko poleg navedenih javnih pravnih oseb tudi druge pravne in fizične osebe.

Javni zavodi se od zasebnih zavodov razlikujejo tudi po tem, da

so ustanovljeni z zakonom

ali odlokom

občine oz. mesta (10. člen ZZ). Vse statusne značilnosti posameznih javnih zavodov, njihove organe in pristojnosti, odgovornost za obveznosti in medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev zato lahko ugotovimo le iz zakona ali odloka, s katerim so bili posamezni javni zavodi ustanovljeni. ZZ se dejansko za javne

zavode uporablja zgolj podrejeno, če niso posamezna vprašanja drugače urejena v zakonu ali odloku o njihovi ustanovitvi (6. člen ZZ). ZZ glede javnih zavodov tudi sicer vsebuje zgolj nekaj splošnih in za sodni register manj pomembnih določb v 3., 4., 10., 32. in 36. členu.

Kadar imamo opravka z javnimi zavodi, moramo torej glede vseh pomembnih dejstev, ki so predmet vpisa v sodni register, proučiti zakon ali odlok, s katerim je bil konkretni javni zavod ustanovljen, seveda upoštevajoč tudi morebitne poznejše spremembe tega zakona ali odloka. Kadar v njih ni drugačnih določb, pa lahko uporabimo zgoraj prikazane določbe ZZ, ki v odsotnosti posebnih določb veljajo za vse vrste zavodov.

Glede odgovornosti ustanoviteljev za obveznosti javnih zavodov lahko iz javno dostopnih ustanovitvenih aktov ugotovimo, da ustanovitelji teh zavodov večinoma odgovarjajo le za tiste obveznosti zavodov, ki so povezane z opravljanjem javne službe, in do višine sredstev, ki jih v tekočem letu zagotavljajo iz proračuna za delovanje javnega zavoda. Za druge obveznosti javnega zavoda ne odgovarjajo in zanje odgovarja javni zavod s sredstvi, s katerimi razpolaga. Lahko najdemo celo nekaj takih javnih zavodov, pri katerih je ustanovitelj povsem izključil svojo odgovornost za obveznosti zavoda.

Tudi pri javnih zavodih, ki imajo več ustanoviteljev, lahko seveda pride do podobnih težav v zvezi z izstopom ali izključitvijo ustanoviteljev, kot je prikazano zgoraj. V javnih zavodih se po mojem mnenju to vprašanje reši enako kot pri zasebnih zavodih: praviloma upoštevajoč določbe ustanovitvenega akta. Če ustanovitveni akt (zakon oz. odlok) nima določb o izstopu, česar ob vpisu ustanovitve praviloma ne bi smeli dopuščati, pa je treba smiselno uporabiti pravila, ki veljajo za pravne subjekte s primerljivimi pravnimi lastnostmi, kot sem jih že predstavila pri zasebnih zavodih.

Posebnosti nekaterih vrst javnih zavodov najdemo v zakonih, ki urejajo organizacijo in način izvajanja določenih dejavnosti

:

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nadaljnji, zadnji 57/12) tako za

javne vrtce

in

javne šole

predpisuje obvezna pravila postopka imenovanja in razrešitve ravnatelja, ki je zakoniti zastopnik teh vrst javnih zavodov. 53. a in 58. člen tega zakona za imenovanje in razrešitev ravnatelja zahtevata obvezno pridobitev mnenja ministra, pristojnega za šolstvo, in obvezen javni razpis po postopku, ki je v tem zakonu tudi podrobno predpisan.

Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji, zadnji 57/12), ki ureja

centre za socialno delo

kot javne socialnovarstvene zavode, v 55. členu predpisuje za imenovanje in razrešitev direktorja tistih javnih socialno varstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tudi soglasje ministra, pristojnega za socialno varstvo.

V Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 in nadaljnji, zadnji 14/13) je v 25. členu predpisano, da se lahko

javni zdravstveni zavod

ustanovi in spremeni ali razširi dejavnost le s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje. Za imenovanje in razrešitev direktorja javnih zdravstvenih zavodov pa je v 29. členu tega zakona predpisano, da svet zavoda lahko imenuje in razreši direktorja zgolj s soglasjem ustanovitelja.

Posebne določbe

v zvezi z ustanovitelji javnih zavodov, pa tudi drugih pravnih oseb, ki se ukvarjajo z dejavnostjo izdajanja radijskega ali televizijskega programa ali z izdajanjem splošnoinformativnih tiskanih medijev, vsebuje

Zakon o medijih

(Uradni list RS, št. 35/01 in nadaljnji, zadnji 47/12). Te določbe (56. člen in 58. člen) npr. omejujejo pridobitev

deležev v javnih zavodih te vrste in lastniških deležev tudi v drugih pravnih osebah s področja medijske dejavnosti. Med drugim se npr. za veljavnost sklenitve pravnega posla o pridobitvi več kot 20-odstotnega deleža v takem pravnem subjektu zahteva soglasje pristojnega ministrstva.

Pri javnih zavodih

moramo biti torej pozorni ne le na določbe ustanovitvenih aktov teh zavodov, pač pa

tudi na morebitne določbe posebnih zakonov

, ki urejajo organizacijo in sistem izvajanja dejavnosti, za opravljanje katerih so ti pravni subjekti ustanovljeni.

III. JAVNI GOSPODARSKI ZAVOD

Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji, zadnji 57/11) ureja

posebno obliko javnega zavoda,

in sicer

javni gospodarski zavod

, ki ga ustanovita vlada ali lokalna skupnost za opravljanje ene ali več gospodarskih dejavnosti kot javnih gospodarskih služb, kadar se te dejavnosti v celoti opravljajo kot neprofitne, njihovo izvajanje pa zahteva samostojno organizacijo zunaj uprave ali lokalnih služb. Gre za zagotavljanje javnih dobrin predvsem na področju energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva. Soustanovitelji tega zavoda so lahko tudi druge pravne ali fizične osebe, vendar pa njihovi ustanoviteljski deleži skupaj ne smejo presegati 49 odstotkov.

Javni gospodarski zavod se ustanovi z aktom o ustanovitvi, katerega obvezne sestavine so enake kot so za druge zavode, predpisane v ZZ. Dodatno pa morajo biti v aktu o ustanovitvi opredeljeni tudi razmerje zavoda do uporabnikov in naloge, ki jih zavod izvaja kot javno pooblastilo v smislu izdaje predpisanih dovoljenj za priključitev na infrastrukturne objekte in naprave gospodarskih javnih služb ter izdajanja soglasij k dovoljenjem za posege v prostor in okolje v zvezi z infrastrukturnimi objekti in napravami. V aktu mora biti opredeljen tudi organ, ki zastopa ustanovitelja v razmerju do zavoda.

Posebej je v tem zakonu še določeno, da javni gospodarski zavod vodi direktor, ki ga na podlagi javnega razpisa imenuje in razrešuje ustanovitelj zavoda, če ni z aktom o ustanovitvi za to pooblaščen upravni odbor, in da je organ upravljanja takih zavodov

upravni odbor

. Za vsa druga vprašanja teh zavodov pa se uporabljajo določbe ZZ.

IV. JAVNI SKLADI

Javne sklade ureja Zakon o javnih skladih (Uradni list RS, št. 77/08 in 8/10 – v nadaljevanju ZJS-1). Javni skladi so

pravne osebe javnega prava

, ki jih

ustanovijo država ali občine

za izvajanje svoje politike na določenem področju. Ustanovijo jih z aktom o ustanovitvi, pri čemer mora ustanovitelj

zagotoviti tudi namensko premoženje

. Če je ustanoviteljica država, mora zagotoviti namensko premoženje najmanj v vrednosti

30.000.000,00 EUR

, če so ustanoviteljice občine, pa najmanj v vrednosti

10.000.000,00 EUR

(7. člen ZJS-1). Z vplačilom namenskega premoženja v kapital javnega sklada postane javni sklad lastnik tega namenskega premoženja. To namensko premoženje je lahko zagotovljeno v denarju ali kot stvarni vložek oz. stvarni prevzem v obliki finančnih instrumentov, premoženjskih predmetov in pravic z ugotovljivo gospodarsko vrednostjo. Kadar namensko premoženje ni zagotovljeno v denarju, mora

vrednost stvarnega vložka obvezno oceniti pooblaščeni revizor

(četrti odstavek 7. člena ZJS-1). V trenutku vpisa v sodni register mora biti javnemu skladu že omogočeno trajno razpolaganje s stvarnimi vložki oz. stvarnimi prevzemi in denarnimi vplačili. Do vpisa v sodni register morajo biti že izvedena vsa potrebna pravna dejanja za prevzem stvarnih vložkov ali stvarnih prevzemov

oz. nakazilo denarnih vplačil, javnemu skladu pa omogočeno trajno razpolaganje s tem premoženjem (četrti in peti odstavek 6. člena ZJS-1). Ustanovitelj pa javnemu skladu lahko ob ustanovitvi zagotovi tudi uporabo prostorov, opreme in drugih sredstev za delo, ki jih sicer obdrži v lasti ustanovitelj. Premoženje, ki je javnemu skladu dano zgolj v uporabo in ostane v lasti ustanovitelja, se po določbi tretjega odstavka 9. člena ZJS-1 ne šteje za kapital javnega sklada in se ne vpiše v sodni register.

A. Obvezne sestavine akta o ustanovitvi (5. člen ZJS-1):

firma javnega sklada in njegov sedež,

določilo, da je subjekt ustanovljen kot javni sklad po ZJS-1,

namen ustanovitve,

čas, za katerega je ustanovljen,

vrednost in vrsta namenskega premoženja,

določbe, v kakšnem obsegu ustanovitelj odgovarja za obveznosti javnega sklada,

medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev,

navedba organov javnega sklada, števila in načina izvolitve njihovih članov ter njihova mandatna doba,

število članov v posameznem organu, ki jih imenuje posamezen ustanovitelj na podlagi vrednosti vloženega namenskega premoženja.

Iz določb drugega odstavka 102. člena

uredbe

je razvidno:

da mora biti za vpis javnega sklada v sodni register predložen izvirnik ustanovitvenega akta, na katerem so

overjeni podpisi vseh ustanoviteljev,

da morajo biti predloženi

dokazi

o izvedenih razpolagalnih pravnih dejanjih

za prenos

namenskega premoženja,

da mora biti priložen sklep o imenovanju prvih članov uprave in nadzornega sveta.

Zahteva uredbe glede overjenih podpisov vseh ustanoviteljev je po mojem mnenju vprašljiva, saj pri javnih skladih ustanovitveni akt pomeni sklep Vlade Republike Slovenije ali sklep občinskega sveta, ki je bil že pred vpisom javnega sklada v sodni register objavljen tudi v Uradnem listu Republike Slovenije.

B. Firma in sedež javnega sklada

Firma javnega sklada mora obvezno vsebovati

besedo javni sklad

, označbo, ki napotuje na njegovo dejavnost, in

ozemlje

, na katerem posluje.

Sedež

javnega sklada mora biti

v Sloveniji

.

C. Odgovornost za obveznosti

Javni sklad odgovarja upnikom za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem.

Ustanovitelji ne odgovarjajo za obveznosti javnega sklada, če akt o njegovi ustanovitvi ne določa drugače ali če kakšen drug zakon ne določa drugače.

D. Povečanje in zmanjšanje namenskega premoženja

Namensko premoženje javnega sklada je za sodni register pomembno dejstvo, saj je minimalna višina tega premoženja v zakonu izrecno predpisana kot obvezna in ker je to tudi podatek, ki se vpiše v sodni register, kar izhaja iz ZJS-1 in določbe 9. točke prvega odstavka 102. člena uredbe. Iz določb četrtega odstavka 10. člena ZJS-1 in šestega odstavka 11. člena ZJS-1 pa je razvidno, da se v sodni register vpišeta tudi morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje namenskega premoženja.

D.1 Povečanje namenskega premoženja

Namensko premoženje in s tem kapital javnega sklada se po prvem odstavku 10. člena ZJS-1

sočasno povečata

:

1.

z vplačilom dodatnega namenskega premoženja

v kapital javnega sklada s strani ustanovitelja ali

2.

z razporeditvijo presežka prihodkov

nad odhodki v kapital javnega sklada.

V obeh primerih se zahteva pisni sklep ustanovitelja. V prvem primeru sklep, da se javnemu skladu zagotavlja dodatno namensko premoženje, iz katerega morata biti razvidni vrsta in vrednost dodatnega premoženja (drugi odstavek 10. člena ZJS-1). V drugem primeru pa sklep, da se v kapital javnega sklada razporedi presežek prihodkov nad odhodki. Za oba primera povečanja namenskega premoženja peti odstavek 10. člena ZJS-1 zahteva

smiselno uporabo določb o postopku izročanja premoženja ob ustanovitvi

. Torej upoštevanje določbe tretjega in četrtega odstavka 7. člena ZJS-1, ki predpisujeta, da je lahko dodatno namensko premoženje zagotovljeno v denarju ali kot stvarni vložek oz. stvarni prevzem in da je v primeru, ko ni zagotovljeno v denarju, obvezno, da vrednost oceni pooblaščeni revizor. Uredba pa v 2. točki drugega odstavka 102. člena tudi zahteva, da morajo biti predlogu za vpis povečanja namenskega premoženja v sodni register poleg navedenega sklepa ustanovitelja priloženi dokazi o izvedenih razpolagalnih pravnih dejanjih za prenos namenskega premoženja.

V zvezi z dokazi, ki jih za vpis v sodni register zahteva uredba, sta pomembni določbi četrtega in petega odstavka 6. člena ZJS-1, ki urejata vpis namenskega premoženja v sodni register ob ustanovitvi in se po petem odstavku 10. člena ZJS-1 smiselno uporabljata tudi za vpis povečanja namenskega premoženja v sodni register. Te določbe zahtevajo, da mora ustanovitelj že pred vpisom v sodni register opraviti vsa potrebna pravna dejanja za prevzem stvarnega vložka oz. stvarnega prevzema in da mora biti v trenutku vpisa v sodni register javnemu skladu tudi že omogočeno trajno razpolaganje tako s stvarnimi vložki in stvarnimi prevzemi kot tudi denarnimi vplačili.

Dokazi, ki so po uredbi potrebni za izkaz zagotovitve oz. povečanja namenskega premoženja

Katere listine je treba priložiti predlogu za vpis ustanovitve javnega sklada v sodni register in predlogu za vpis povečanja namenskega kapitala, je odvisno od tega, kakšno je premoženje, ki ga ustanovitelj vlaga v kapital javnega sklada ob njegovi ustanovitvi oz. ob sprejetju sklepa o povečanju namenskega kapitala.

Če gre za denarna vplačila, je treba upoštevati, da so ustanovitelji javnih skladov, pa tudi

sami javni skladi, javne agencije in javni zavodi

proračunski uporabniki

, za katere veljajo pravila

Zakona o javnih financah.

Zato od njih ne moremo zahtevati potrdila banke, da so na bančnem računu v korist javnega sklada zagotovljena denarna sredstva, s katerimi lahko sklad prosto razpolaga, kot se to zahteva pri gospodarskih družbah in zasebnih zavodih. Pač pa je ustrezen dokaz o zagotovitvi namenskega premoženja ob ustanovitvi oz. namenskega premoženja za povečanje kapitala javnega sklada izpis stanja oz. nakazila s podračuna ustanovitelja na podračun javnega sklada v okviru sistema, ki ga za proračunske uporabnike vodi Uprava Republike Slovenije za javna plačila. Po 5. členu Pravilnika o postopkih in pogojih vodenja računov neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov lahko namreč proračunski uporabniki prejemajo ali nakazujejo sredstva le prek vzpostavljenega sistema EZR države oz. občine, v katerega so vključeni.

Pri vplačilu s stvarnim vložkom ali stvarnim prevzemom je treba poleg mnenja pooblaščenega revizorja, ki oceni vrednost, glede na naravo premoženja, ki se vlaga, priložiti še:

če se vlagajo nepremičnine, zemljiškoknjižno dovolilo, da se dovoljuje vpis lastninske pravice v korist javnega sklada,

če se vlagajo premičnine, potrdilo, da so bile izročene v neposredno ali posredno posest javnemu skladu,

če se vlagajo terjatve, pogodbo o prenosu terjatev,

če se vlagajo vrednostni papirji, ustrezen razpolagalni posel, ki ga zakon zahteva za prenos konkretne vrste vrednostnih papirjev.

Pri

povečanju namenskega premoženja z razporeditvijo presežka prihodkov

nad odhodki je treba poleg pisnega sklepa ustanovitelja o razporeditvi tega presežka v kapital javnega sklada priložiti tudi

ustrezno bilanco stanja

javnega sklada, ki izkazuje dejanski obstoj presežka prihodkov (torej bilančni dobiček). 103. člen uredbe namreč določa, da se razen posebne določbe uredbe o vpisu ustanovitve javnega sklada za vse druge predloge vpisov v zvezi z javnim skladom smiselno uporabljajo pravila te uredbe o vpisih pri delniški družbi. Pri tem še opozarjam, da sta v 40. in 41. členu ZJS-1 predpisana tudi način razporejanja presežka prihodkov nad odhodki in način pokrivanja presežka odhodkov nad prihodki, in sicer da javni sklad v svojih računovodskih izkazih ne sme izkazovati nepokritega presežka odhodkov nad prihodki iz preteklih let, ker je sicer potreben sklep ustanovitelja o zmanjšanju kapitala ali pa mora ustanovitelj kriti razliko iz svojega proračuna.

D.2 Zmanjšanje namenskega premoženja

11. člen ZJS-1 določa, da se namensko premoženje in s tem kapital javnega sklada zmanjšata:

z izplačilom dela namenskega premoženja ustanovitelju

in sočasnim zmanjšanjem kapitala javnega sklada v enaki vrednosti ali

s pokritjem presežka odhodkov nad prihodk

i v rezultatu poslovanja javnega sklada.

Ustanovitelj lahko sprejme sklep, s katerim zahteva izplačilo v denarni obliki ali prenos dela premoženja javnega sklada v svojo last, če presodi, da javni sklad razpolaga s premoženjem, ki ga ne potrebuje za izvajanje namena, za katerega je bil ustanovljen. Ta sklep mora vsebovati navedbo vrste in vrednosti premoženja, ki se izplača ustanovitelju. Za vpis v sodni register je treba poleg sklepa ustanovitelja predložiti tudi dokazilo o nakazilu denarnega zneska iz javnega sklada ustanovitelju oziroma v primeru drugega premoženja o izvedbi drugega ustreznega razpolagalnega posla, kot je bilo opisano že zgoraj. Kot že rečeno, uredba v 103. členu določa, da se za predloge vpisov v zvezi z javnim skladom smiselno uporabljajo pravila te uredbe o vpisih pri delniški družbi. Po drugem odstavku 11. člena ZJS-1 se z izplačilom istočasno za enako vrednost zmanjša kapital javnega sklada, kar je treba vpisati v sodni register. Enako velja tudi za zmanjšanje kapitala zaradi pokrivanja presežka odhodkov nad prihodki, ki se zmanjša s pisnim sklepom ustanovitelja o pokrivanju izgube. Za vpis takega zmanjšanja kapitala v sodni register pa je treba predložiti poleg sklepa ustanovitelja tudi bilanco stanja javnega sklada, ki izkazuje navedeno izgubo.

E. Organi javnega sklada

12. člen ZJS-1 določa, da sta organa javnega sklada

nadzorni svet

in

direktor

.

Tako

člane nadzornega sveta

kot tudi

direktorja imenuje in razrešuje ustanovitelj

javnega sklada (sedma alineja 13. člena ZJS-1). Nadzorni svet lahko ustanovitelju zgolj predlaga imenovanje in razrešitev direktorja (peta alineja 16. člena ZJS-1). Iz tretjega odstavka 20. člena ZJS-1 je razvidno, da nadzorni svet oblikuje predlog za imenovanje direktorja na podlagi javnega natečaja.

Po 102. členu uredbe se

v sodni register vpišejo tako direktor javnega sklada kot tudi člani nadzornega sveta javnega sklada.

E.1 Nadzorni svet javnega sklada

Če ima javni sklad enega ustanovitelja, ima nadzorni svet najmanj tri in največ sedem članov. Če pa ima javni sklad več ustanoviteljev, ima vsak ustanovitelj pravico, ne pa tudi dolžnost, da imenuje v nadzorni svet enega člana (prvi odstavek 14. člena ZJS-1). Mandat članov nadzornega sveta traja štiri leta z možnostjo ponovnega imenovanja. Člani nadzornega sveta po tretjem odstavku 14. člena ZJS-1 ne morejo biti osebe, zaposlene v javnem skladu, in tudi ne druge osebe, katerih funkcija ali dejavnost je po zakonu nezdružljiva s članstvom v nadzornem svetu. Če je ustanoviteljica javnega sklada država, mora biti vsaj en član nadzornega sveta funkcionar ali javni uslužbenec ministrstva, pristojnega za finance. 15. člen ZJS-1 vsebuje tudi določbe o večini, ki je potrebna za izvolitev predsednika nadzornega sveta in njegovega namestnika: predsednik nadzornega sveta je izvoljen, če zanj glasuje večina vseh članov nadzornega sveta, kar enako velja tudi za namestnika predsednika nadzornega sveta. Pri obeh glasovanjih ima predsedujoči samo en glas in pri neodločenem izidu nima odločilnega glasu. Če ni dosežena predpisana večina za izvolitev predsednika in namestnika nadzornega sveta, mora ustanovitelj v 30 dneh od prejema obvestila imenovati nov nadzorni svet (tretji odstavek 15. člena ZJS-1).

E.2 Direktor javnega sklada

Zakoniti zastopnik javnega sklada je direktor

, ki ga zastopa in predstavlja. Imenuje in

razrešuje ga

ustanovitelj

na predlog nadzornega sveta in

na podlagi javnega natečaja

. Mandatna doba direktorja je največ štiri leta. Po poteku mandata je lahko za direktorja imenovana ista oseba, a ponovno le na podlagi javnega natečaja.

Peti odstavek 20. člena ZJS-1 določa, da je lahko za direktorja imenovan, kdor izpolnjuje te pogoje:

ima najmanj univerzitetno izobrazbo,

vsaj osem let delovnih izkušenj, od tega pet let na vodilnih delovnih mestih podobne zahtevnosti,

ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje z nepogojno obsodbo.

Šesti odstavek 20. člena ZJS-1 določa, da

lahko

vsak član nadzornega sveta ali oseba, ki izkaže pravni interes,

sodišču poda predlog za odpoklic direktorja javnega sklada

, če meni, da na dan imenovanja ni izpolnjeval navedenih predpisanih pogojev. Sodišče mora o takem predlogu odločiti v 30 dneh od prejema predloga.

Izbris

osebe kot direktorja javnega sklada iz sodnega registra tako lahko temelji

tudi na pravnomočni odločbi sodišča

o odpoklicu zaradi neizpolnjevanja pogojev za tako funkcijo.

Iz prve alineje prvega odstavka 22. člena ZJS-1 izhaja, da je direktor lahko predčasno razrešen tudi, če poda pisno odstopno izjavo. Čeprav pri tem ni izrecno navedeno, da mora v takem primeru pristojni organ direktorja predčasno razrešiti, kot za direktorja zavoda predpisuje ZZ, je po mojem mnenju iz določbe, da je lahko

v primeru odstopa direktor

javnega sklada

predčasno razrešen

, razvidno, da je tudi v tem primeru za izbris direktorja iz sodnega registra

potreben sklep ustanovitelja o predčasni razrešitvi

. Torej ne zadošča zgolj predložitev njegove pisne odstopne izjave.

F. Kapitalske naložbe javnega sklada

Za sodni register je pomembna tudi določba 32. člena ZJS-1, iz katere je razvidno, da lahko javni skladi ustanavljajo kapitalske družbe in vlagajo kapital tudi v druge pravne osebe, a je za to

potrebno pisno soglasje njihovega ustanovitelja

, kadar tako določa zakon, ki ureja delovanje določenega javnega sklada. Vendar pa kapitalska naložba javnega sklada v drugo pravno osebo

ne sme presegati 5 odstotkov kapitala javnega sklada

. Vse kapitalske naložbe javnega sklada v druge pravne osebe pa

skupaj tudi ne smejo

presegati 10 odstotkov kapitala javnega sklada

. To pomeni, da je treba v primerih, ko javni sklad nastopa kot ustanovitelj druge pravne osebe ali ko vstopa v drugo pravno osebo kot družbenik, nameniti pozornost tudi višini te njegove kapitalske udeležbe v razmerju do registrirane višine njegovega namenskega premoženja oz. kapitala.

G. Statusna preoblikovanja javnih skladov

Iz 46. člena ZJS-1 lahko ugotovimo, da se javni sklad

lahko združi

z enim ali več javnih skladov v novo pravno osebo in da se

lahko pripoji

k drugi pravni osebi javnega prava.

Niso torej mogoče njegove pripojitve k pravnim osebam, ki nimajo statusa javne pravne osebe, ali združitve z njimi.

ZJS-1 pa ima tudi

konkretne določbe o načinu izvedbe združitve in pripojitve,

in sicer v drugem odstavku 47. člena določa: Javni sklad z združitvijo ali pripojitvijo preneha, ne da bi bila prej opravljena njegova likvidacije. Vse premoženje in vse obveznosti javnega sklada z združitvijo oz. pripojitvijo preidejo na novo pravno osebo, ki nastane z združitvijo, oz. na pravno osebo, h kateri se javni sklad pripoji. Ustanovitelj javnega sklada, ki na ta

način preneha, pa pridobi ustanoviteljske pravice v ustreznem obsegu v pravni osebi, h kateri je bil javni sklad pripojen, oz. v novi pravni osebi, s katero je bil javni sklad združen.

Če je ustanoviteljev več, morajo sklep o združitvi oz. pripojitvi sprejeti ustanovitelji, ki imajo po aktu o ustanovitvi javnega sklada skupaj

najmanj 75 odstotkov glasov

(tretji odstavek 47. člena ZJS-1).

Po 50. členu ZJS-1 se

javni sklad lahko preoblikuje tudi v gospodarsko družbo

, če v preteklih treh poslovnih letih ni prejemal sredstev iz ustanoviteljevega proračuna. To preoblikovanje se po izrecni določbi drugega odstavka 50. člena ZJS-1 izvede ob smiselni uporabi določb ZGD-1 o preoblikovanju zavodov v gospodarske družbe. Torej ob upoštevanju določbe 666. člena ZGD-1, ki predpisuje smiselno uporabo določb tega zakona o preoblikovanju delniške družbe, pri čemer je poleg sklepa pristojnega organa javnega sklada o preoblikovanju potrebno tudi soglasje ustanoviteljev, katerih ustanovitveni deleži znašajo 90 odstotkov, in tistega ustanovitelja, ki bo v družbi odgovarjal za obveznosti s svojim premoženjem (ob preoblikovanju v osebno družbo). Ustanovitelju, ki je nasprotoval sklepu o preoblikovanju, pripada pravica do denarne odpravnine ob smiselni uporabi 651. člena ZGD-1.

H. Prenehanje javnega sklada

Razlogi za prenehanje javnega sklada so urejeni v 46. členu ZJS-1. Poleg združitve in pripojitve so razlogi prenehanja:

pretek časa, za katerega je bil javni sklad ustanovljen,

izpolnitev namena, zaradi katerega je bil ustanovljen,

če se vrednost kapitala zmanjša pod 30.000.000,00 EUR oz. pod 10.000.000,00 EUR,

če postane javni sklad insolventen,

če tako odloči ustanovitelj (če je ustanoviteljev več, z najmanj 75 odstotki glasov).

Za primere preteka časa, izpolnitve namena in odločitve ustanoviteljev o prenehanju je v prvem odstavku 47. člena in prvem odstavku 48. člena ZJS-1 predpisano,

da ustanovitelj

sprejme sklep o začetku likvidacije javnega sklada

,

ki jo izvede ustanovitelj ob smiselni uporabi določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe po sklepu skupščine. Za primera, ko se vrednost kapitala javnega sklada zmanjša pod predpisani minimum in ko javni sklad postane insolventen, je v 49. členu ZJS-1 predpisano, da izvede postopek likvidacije sodišče (torej prisilno likvidacijo po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

Iz določbe 49. člena ZJS-1 lahko tudi razberemo, da

ustanovitelji javnega sklada

odgovarjajo za obveznosti javnega sklada z namenskim premoženjem

, ki sestavlja registrirani kapital javnega sklada.

V. JAVNE AGENCIJE

Javne agencije so osebe javnega prava. Za njihovo ustanovitev mora imeti ustanovitelj vedno

podlago v posebnem zakonu.

Namen javne agencije je opravljanje regulatornih, razvojnih in strokovnih nalog v javnem interesu, če zanje z zakonom ni predvidena druga statusna oblika. Javne agencije ureja Zakon o javnih agencijah (Uradni list RS, št. 52/01,

51/04 in 33/11 – nadaljevanju ZJA). ZJA pa se za posamezne javne agencije ne uporablja glede tistih vprašanj, ki so s posebnimi zakoni urejena drugače. Zakon, ki je pravna podlaga za ustanovitev, določa tudi pristojnosti agencije za izdajanje predpisov, posamičnih aktov in opravljanje oblastnih dejanj. Naloge oz. dejavnosti javne agencije pa se določijo v ustanovitvenem aktu v skladu z zakonom.

A. Ustanovitelji javne agencije

Javno agencijo lahko ustanovijo:

Republika Slovenija

(v njenem imenu vlada),

samoupravna lokalna skupnost

(svet lokalne skupnosti),

zveza samoupravnih lokalnih skupnosti

(njen svet).

Če je ustanoviteljev več, se njihove medsebojne pravice in obveznosti uredijo s pogodbo. Ustanovitveni akt pa morajo sprejeti vsi ustanovitelji.

9. člen ZJA določa, da se ustanovitev javne agencije vpiše v sodni register in da

se vanj vpišejo vsi podatki, ki se po zakonu vpisujejo pri vseh subjektih vpisa

. Torej podatki, ki so predpisani v prvem odstavku 4. člena Zakona o sodnem registru: matična številka, ime in sedež ter poslovni naslov, pravnoorganizacijska oblika, datum akta o ustanovitvi, predpisani podatki o ustanoviteljih, predpisani podatki o osebah, ki so pooblaščene za zastopanje, čas trajanja, če so ustanovljene za določen čas, začetek in zaključek likvidacije oz. pravni temelj za drug način prenehanja subjekta in podatki o morebitnem pravnem nasledniku.

Uredba posebnih določb o vpisu javne agencije nima.

9. člen ZJA tudi predpisuje, da mora ustanovitelj predlogu za vpis javne agencije v sodni register priložiti ustanovitveni akt ter sklep o imenovanju prvih članov sveta javne agencije in vršilca dolžnosti direktorja.

B. Ustanovitveni akt

Ustanovitveni akt javne agencije mora po 7. členu ZJA vsebovati:

ime in sedež javne agencije,

namen javne agencije,

naloge oz. dejavnosti javne agencije,

odgovornost ustanovitelja za obveznosti agencije,

razmerja javne agencije do ustanoviteljev,

sredstva, ki jih ustanovitelj namenja za ustanovitev in začetek dela agencije,

način financiranja javne agencije,

sestava organov javne agencije, število in mandatna doba članov teh organov,

pristojnosti organov javne agencije,

druga za delovanje pomembna vprašanja,

pri več ustanoviteljih tudi način skupnega izvrševanja ustanovitvenih pravic, skupnega financiranja in posledice prenehanja javne agencije.

Ustanovitveni akt se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije ali uradnem listu lokalne skupnosti.

C. Ime in sedež

Ime javne agencije mora biti v slovenskem jeziku, vsebovati mora kratko označbo namena, poimenovanje javna agencija in navedbo ustanovitelja. Če je ustanoviteljev več, se kot ime ustanovitelja v imenu uporablja označba, ki jo določijo v ustanovitvenem aktu.

Sedež javne agencije

mora biti v Sloveniji

.

D. Organi javne agencije

11. člen ZJA določa, da sta organa javne agencije

svet javne agencije

in

direktor

. Pri tem pa lahko zakon, ki je podlaga za njeno ustanovitev, določi tudi drugačno poimenovanje organov.

D.1 Svet javne agencije

Svet ima najmanj tri in največ devet članov (12. člen ZJA).

Imenuje in razrešuje jih

ustanovitelj

. Mandatna doba je pet let z možnostjo ponovnega imenovanja. Predsednika izvoli svet izmed svojih članov. Član sveta javne agencije je lahko oseba, ki izpolnjuje te pogoje:

ima najmanj visoko strokovno izobrazbo,

je strokovnjak s področja dela javne agencije,

ni bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na nepogojno obsodbo zapora več kot šest mesecev,

izpolnjuje druge z zakonom ali ustanovitvenim aktom določene pogoje.

Člani sveta so lahko tudi predstavniki uporabnikov storitev javne agencije, če je tako določeno v ustanovitvenem aktu, a ne manj kot ena tretjina članov in ne več kot ena polovica članov sveta.

Člani sveta ne morejo biti:

osebe, ki so zaposlene v tej javni agenciji,

funkcionarji v izvršilni veji oblasti,

osebe, za katere obstaja možnost konflikta med zasebnimi interesi in javnimi interesi, ki jih zasleduje agencija.

Član sveta se predčasno razreši z upravno odločbo ustanovitelja:

če to sam zahteva (

odstop

),

če ne izpolnjuje pogojev za imenovanje,

če ne opravlja svojih nalog oz. jih opravlja nevestno ali nestrokovno,

če ravna v nasprotju s svojimi obveznostmi.

D.2 Direktor javne agencije

Direktor je zakoniti zastopnik

, ki zastopa in predstavlja javno agencijo.

Imenuje in

razrešuje ga ustanovitelj

na predlog sveta javne agencije. Imenuje ga na podlagi

javnega natečaja

,

ki ga izvede svet agencije v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev. Zoper odločbo o izbiri ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor.

Za direktorja je lahko imenovana oseba, ki:

ima najmanj visoko strokovno izobrazbo,

najmanj deset let delovnih izkušenj,

je strokovnjak na področju dela javne agencije,

ni bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na nepogojno obsodbo zapora več kot šest mesecev.

Direktor se predčasno razreši:

če to sam zahteva (

odstop),

če ne izpolnjuje pogojev za imenovanje,

če stori dejanje, ki je v Zakonu o javnih uslužbencih določeno kot hujša disciplinska kršitev,

če svoje delo opravlja nevestno, nestrokovno ali če se izkaže, da po delovnih ali strokovnih kvalitetah ni primeren za to funkcijo,

če javna agencija ne dosega zadovoljivih delovnih rezultatov ali pri njenem delu prihaja do ponavljajočih se napak oz. težje napake.

Tudi direktor se predčasno razreši z upravno odločbo ustanovitelja

,

zoper katero ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor.

Glede na navedeno je

treba za izbris članov sveta agencije in direktorja

javne agencije iz sodnega registra tudi ob njihovem odstopu

predložiti upravno odločbo

ustanovitelja o razrešitvi

in ne zadošča zgolj predložitev odstopne izjave.

E. Sredstva za začetek dela in odgovornost za obveznosti javne agencije

Sredstva za začetek dela javne agencije, potrebno opremo in prostore mora v skladu z ustanovitvenim aktom

zagotoviti ustanovitelj

(38. člen ZJA). Prostori in oprema ostanejo v lasti ustanovitelja ter se prenesejo javni agenciji zgolj v uporabo in upravljanje.

Javna agencija se financira s sredstvi proračuna, pridobljenimi na podlagi pogodbe, sklenjene s pristojnim ministrstvom oz. lokalno skupnostjo, ter prihodki od prodaje blaga in storitev.

Po 43. členu ZJA je

javna agencija odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim

premoženjem

. Če svojih obveznosti

ne more poravnat

i iz svojega premoženja ali če bi bilo s poravnavo obveznosti

resno ogroženo opravljanje njenih nalog

, je za obveznosti javne agencije

odgovoren njen ustanovitelj.

F. Statusno preoblikovanje in prenehanje javne agencije

Po 49. členu ZJA javna agencija preneha:

če se s pravnomočno odločbo ugotovi ničnost njenega vpisa v sodni register,

če ustanovitelj sprejme akt o njenem prenehanju zaradi prenehanja potrebe oz. pogojev za opravljanje namena ustanovitve,

če se pripoji ali spoji z drugo pravno osebo ali razdeli v dve ali več pravnih oseb,

v drugih z zakonom ali aktom o ustanovitvi določenih primerih.

Iz navedene določbe lahko ugotovimo, da so očitno

mogoča tudi določena statusna preoblikovanja javnih agencij, in sicer pripojitev, združitev ali razdelitev

. Konkretnejših določb o teh statusnih preoblikovanjih ZJA nima. Glede na posebno pravno naravo javnih agencij, ki so pravne osebe javnega prava, za ustanovitev katerih mora obstajati izrecna pravna podlaga v posebnem zakonu, pa menim, da so v 49. členu ZJA najbrž mišljene pripojitve k takim pravnim subjektom, ki imajo tudi sami naravo pravnih oseb javnega prava, ali združitve z njimi. Če niti v posebnem zakonu niti v ustanovitvenem aktu javne agencije glede omenjenih statusnih preoblikovanj ni konkretnejših določb, bo po mojem mnenju za način izvedbe teh statusnih preoblikovanj najprimernejša smiselna uporaba zgoraj navedenih določb ZJS-1, saj so pravila o javnih skladih, ker so tako kot javne agencije pravne osebe javnega prava, dosti primernejša kot pa pravila, s katerimi ZGD-1 ureja statusna preoblikovanja gospodarskih družb.

Glede preostalih dveh načinov prenehanja iz 49. člena ZJA je v drugem odstavku tega člena navedeno, da se

opravi postopek likvidacije javne agencije v skladu z zakonom

. Za prenehanje zaradi odločitve ustanovitelja o prenehanju javne agencije je iz enakih razlogov, kot so pojasnjeni v prejšnjem odstavku, najbolj smiselna uporaba prvega odstavka 47. člena in prvega odstavka 48. člena ZJS-1, ki določata, da ustanovitelj sprejme sklep o začetku likvidacije, ki jo izvede ustanovitelj ob smiselni uporabi določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe po sklepu skupščine; za primer, ko je pravnomočno ugotovljena ničnost vpisa javne agencije v sodni register, pa smiselna uporaba 49. člena ZJS-1, da izvede postopek likvidacije sodišče (torej prisilno likvidacijo po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

Uporabljeni viri:

Zakon o zavodih, Uradni list RS/I, št. 17/91, 55/92, 13/93, 66/93, 45/94, 8/96, 31/00, 36/00 in 127/06.

Zakon o gospodarskih javnih službah (

Uradni list

RS, št. 32/93 in nadaljnji, zadnji št. 57/11).

Zakon o javnih skladih (

Uradni list

RS, št. 77/08 in 8/10).

Zakon o javnih agencijah (Uradni list RS, št. 52/01, 51/04 in 33/11).

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (

Uradni list

RS, št. 12/96 in nadaljnji, zadnji 57/12).

Zakon o socialnem varstvu (

Uradni list

RS, št. 54/92 in nadaljnji, zadnji 57/12).

Zakon o zdravstveni dejavnosti (

Uradni list

RS, št. 9/92 in nadaljnji, zadnji 14/13).

Zakon

o medijih

(

Uradni list

RS, št. 35/01 in nadaljnji, zadnji 47/12).

Zakon o gospodarskih družbah

(Uradni list RS, št. 42/06, 60/06, 26/07, 33/07, 67/07, 10/08, 68/08, 42/09, 33/11, 91/11, 100/11, 32/12, 57/12, 44/13 in 82/13).

Literatura:

V. Trstenjak, Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003.

Š. Ivanjko in M. Kocbek, Korporacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2003.


Zveza:

ZSReg 2, ZSReg 2/2, ZSReg 3, ZSReg 3/1, ZSReg 4, ZSReg 4/1, ZSReg 4/4, ZSReg 34, ZSReg 34/1, Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register 75, Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register 75-6, Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register 76, Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register 102, ZS 3, ZGD-1 , ZZ 1, ZZ 3, ZZ 6, ZZ 8, ZZ 10, ZZ 13, ZZ 14, ZZ 17, ZZ 18, ZZ 20, ZZ 20/1, ZZ 20/2, ZZ 21, ZZ 40, ZZ 43, ZZ 48, ZZ 49, ZZ 51, ZZ 52, ZZ 53, ZZ 54, ZZ 54/1-3, ZZ 57, ZZ 57/2, ZOFVI 53a, ZOFVI 58, ZSV 55, ZZD 29, ZMed 56, ZMed 58, ZJGS , ZJS-1 5, ZJS-1 6, ZJS-1 7, ZJS-1 10, ZJS-1 11, ZJS-1 12, ZJS-1 13, ZJS-1 20, ZJS-1 22, ZJS-1 46, ZJS-1 47, ZJA 7, ZJA 9, ZJA 1, ZJA 12, ZJA 38, ZJA 43, ZJA 48, ZJA 49
Datum zadnje spremembe:
25.01.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NzY5OQ==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*