<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep Cst 166/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:CST.166.2012

Evidenčna številka:VSL0070138
Datum odločbe:19.06.2012
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:odpust obveznosti - nesorazmerno prevzemanje obveznosti

Jedro

Okoliščine, kot so „lahkomiselnost in neodgovornost“ upnika na eni strani ter „lahkomiselnost in neodgovornost stečajnega dolžnika“ na drugi so zgolj okoliščine, ki vplivajo na presojo, ali je bilo prevzemanje obveznosti nesorazmerno glede na premoženjski položaj dolžnika, ne morejo pa biti – ob nesporno ugotovljenem nesorazmernem prevzemanju obveznosti - razlog za zavrnitev upnikovega ugovora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in se predlog za odpust obveznosti zavrne.

II. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika B. B. d.d. proti odpustu obveznosti.

2. Zoper sklep se je upnik pritožil zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, postopek odpusta obveznosti ustavi ter predlog za odpust obveznosti zavrne, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust iz 399. člena ZFPPIPP, med drugim, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Slednje je sodišče prve stopnje nedvoumno ugotovilo. Ob jasni zakonski določbi 399. člena ZFPPIPP višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje lahko podalo zgolj razlago, kako je treba presojati standard „nesorazmernega prevzemanja obveznosti“, ni pa imelo podlage za zaključek, da pritožnik kot finančna institucija ne more biti žrtev dolžničinega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja.

5. Višje sodišče soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da standard, zapisan v 4. točki 399. člena ZFPPIPP, in sicer, da je „dolžnik prevzemal obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem“, ni strogo objektiven, prav tako tudi, da je namen navedene določbe predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je pri tem potrebno upoštevati, ali so morebiti tudi upniki sami ravnali neodgovorno in lahkomiselno. Ne glede na navedeno pa pritožba utemeljeno opozarja, da so lahko okoliščine, kot so „lahkomiselnost in neodgovornost“ upnika na eni strani ter „lahkomiselnost in neodgovornost stečajnega dolžnika“ na drugi zgolj okoliščine, ki vplivajo na presojo, ali je bilo prevzemanje obveznosti nesorazmerno glede na premoženjski položaj dolžnika, ne morejo pa biti – ob nesporno ugotovljenem nesorazmernem prevzemanju obveznosti - razlog za zavrnitev upnikovega ugovora.

6. Institut odpusta obveznosti je v zakonu predviden z namenom, da se prezadolženi osebni dolžnik reši primeža insolventnosti oziroma dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov. Upoštevajoč, da vrednost gospodarskih družb v lasti dolžnice ni znana, ni pa znano niti to, kolikšen dobiček naj bi družbe prinašale, višje sodišče šteje, da se dolžnica ob mesečnih dohodkih v višini 317 do 432 EUR ter potnih stroških v višini 12 EUR, ni niti mogla, niti smela zanašati na to, da bodo prevzete obveznosti poravnane iz dobičkov njenih gospodarskih družb.

7. Kot izhaja iz navedb v spisu, naj bi bile dolžničine gospodarske družbe v spornem času „relativno uspešne“, pri čemer ni jasno, kaj konkretno to pomeni, niti kakšne dobičke so družbe sploh ustvarjale. Dolžnica je od leta 2007 že imela kredit pri pritožniku, ob zgoraj navedenih mesečnih prejemkih pa je prevzemala dodatne obveznosti v višini preko milijon EUR. Njeno ravnanje je po zaključku višjega sodišča mogoče razlagati zgolj v luči lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja dolžnice, ki je v ZFPPIPP določeno kot ovira za odpust obveznosti. Zakon z določbami o ovirah za odpust obveznosti želi preprečiti in sankcionirati zlasti nepremišljeno zadolževanje dolžnikov; da se je dolžnica nepremišljeno zadolževala nesorazmerno svojemu položaju, pa je mogoče zaključiti na podlagi do sedaj navedenega.

8. Dejstvo, da je S. d.d. dolžnici še v letu 2009 dajala kredite, ne more biti relevantno za odločitev, prav tako pa ravnanje S. d.d. ne more biti pritožniku v škodo. Pritožnik je dolžnici kredit odobril v letu 2007, svojo terjatev je zavaroval s hipoteko, vse pogodbe s S. d.d. pa so kasnejšega datuma. Pritožnik na ravnanje dolžnice po letu 2007 ni mogel vplivati, niti ni imel nad tem nadzora, zaradi česar ni pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da zgolj zaradi tega, ker gre za bančno institucijo, ni bil žrtev dolžničinega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja.

9. Ker višje sodišče ocenjuje, da pri dolžnici obstaja ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399.člena ZFPPIPP, je pritožbi upnika ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

10. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti


Zveza:

ZFPPIPP člen 399, 399/4.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3NDU1