<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 138/2009
ECLI:SI:VSRS:2012:III.IPS.138.2009

Evidenčna številka:VS4002150
Datum odločbe:17.12.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 230/2009
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:odstop od pogodbe - odpoved pogodbe - trajno dolžniško razmerje

Jedro

Odpoved je enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero izjavi, da želi, da obligacijsko razmerje preneha. Kot prostovoljen izstop iz pogodbenega razmerja jo je treba razlikovati od odstopa od pogodbe zaradi kršitev (neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve) s strani nasprotne stranke. Razlikovati jo je treba tudi v smislu, da sporazum strank o časovni omejitvi pravice do odpovedi pogodbe ne pomeni tudi izključitve upravičenja pogodbi zveste stranke, da v tem času uresniči svojo pravico do odstopa od pogodbe zaradi njene kršitve. Drugačno stališče revidentke je zmotno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo štirih pogodbenih kazni v skupni višini 200.146,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2004 dalje, tožeči stranki pa naloženo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.165,59 EUR z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila „revizijo in predlog za dopustitev revizije“, in sicer iz vseh razlogov, navedenih v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da vloženo revizijo „dopusti in jo sprejme v vsebinsko obravnavo“ ter da drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov revizije tožeča stranka ni priglasila.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Čeprav je vloga tožnice naslovljena kot „revizija in predlog za dopustitev revizije“, po svoji vsebini predstavlja revizijo in jo je Vrhovno sodišče kot takšno obravnavalo.

5. V zvezi z dovoljenostjo revizije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek opredeljen s seštevkom štirih pogodbenih kazni, ki izvirajo iz štirih pogodb, torej različnih pravnih podlag (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vendar pa je, upoštevaje peti odstavek 367. člena ZPP, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP) ugotovilo s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov, saj je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke. Ta seštevek znaša 200.146,47 EUR, zato je revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka kot producentka in tožena stranka kot „televizija“ sta sklenili štiri pogodbe o objavljanju različnih oddaj producentke. Za primer kršitve pogodbenih določb je bila dogovorjena pogodbena kazen. Pogodbe so bile sklenjene za nedoločen čas s polletnim odpovednim rokom, pri čemer odpovedi ni bilo mogoče predlagati pred potekom enega leta od sklenitve pogodb. Toženka je z dopisi z dne 4. 4. 2003 prekinila izvajanje sklenjenih pogodb zaradi kršitev na strani tožnice.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah(1) že večkrat poudarilo, da mora vlagatelj revizije revizijske razloge natančno navesti. Ni dovolj le sklicevanje na zakonsko opredeljene dopustne revizijske razloge ali sklicevanje na pritožbene navedbe. Tako kršitve procesa, zaradi katerih stranka izpodbija pravnomočno sodbo z revizijo, kakor tudi kršitve materialnega prava s strani sodišč, ki so odločala v pravnomočno končanem postopku, je treba konkretizirati.

8. Temu kriteriju v obravnavanem primeru revidentka ni zadostila. Revizija je namreč (z izjemo dodanega četrtega in petega odstavka na 5. strani in zadnjega odstavka na 6. strani) dobesedno povzeta pritožba. Revizijsko sodišče zato ni odgovarjalo na tiste revizijske očitke, ki jih revidentka ne sooči z argumentiranim odgovorom drugostopenjskega sodišča nanje in ki pomenijo zgolj ponavljanje pritožbenih navedb (glede prekoračitve tožbenega zahtevka ter glede nesklepčnosti trditvene podlage v zvezi z nepravilno izpolnitvijo in odškodninsko odgovornostjo).

9. Sicer pa se bistvo revizijskih očitkov nanaša na grajanje presoje sodišč nižjih stopenj, da enostranski odstop od pogodb tožene stranke zaradi pogodbenih kršitev na strani tožeče stranke ne pomeni kršitve toženkinih pogodbenih obveznosti. Ker so pogodbe določale, da odpovedi ni mogoče predlagati pred potekom enega leta od sklenitve pogodbe, po mnenju revidentke vsakršna enostranska prekinitev pogodb pred dogovorjenim rokom predstavlja kršitev pogodb. Tožena stranka je prenehala z njihovim izpolnjevanjem, s čimer naj bi bila podana podlaga za vtoževane pogodbene kazni.

10. Pogodbe so vsebovale določbo, da je vsaka od njih „sklenjena za nedoločen čas, pri čemer se pogodbeni stranki dogovorita, da jo je mogoče odpovedati s polletnim odpovednim rokom, pri čemer odpovedi ni mogoče predlagati pred potekom enega leta od sklenitve pogodbe.“ Glede na navedeno je treba šteti, da je bilo med pravdnima strankama s sklenitvijo pogodb vzpostavljeno tako imenovano trajno dolžniško razmerje. Namen pogodb, ki sta jih sklenili, namreč ni bil v enkratni izpolnitvi vzajemnih obveznosti, temveč v tem, da se njuno obligacijsko razmerje razteza na neko daljše časovno obdobje. V pogodbi to časovno obdobje ni bilo omejeno, saj je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas. Za tak primer pa prvi odstavek 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da ga lahko vsaka stranka prekine z odpovedjo. Seveda lahko stranki sporazumno omejita pravico odpovedi (2. člen OZ); tako je veljavno pogodbeno določilo (kakršnega so vsebovale tudi pogodbe v konkretnem primeru), ki pravico odpovedi prepoveduje v določenem časovnem obdobju.

11. Odpoved je enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero izjavi, da želi, da obligacijsko razmerje preneha. Kot prostovoljen izstop iz pogodbenega razmerja jo je treba razlikovati od odstopa od pogodbe zaradi kršitev (neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve) s strani nasprotne stranke. Razlikovati jo je treba tudi v smislu, da sporazum strank o časovni omejitvi pravice do odpovedi pogodbe ne pomeni tudi izključitve upravičenja pogodbi zveste stranke, da v tem času uresniči svojo pravico do odstopa od pogodbe zaradi njene kršitve. Drugačno stališče revidentke je zmotno.

12. V preizkus pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj glede same veljavnosti odstopa od pogodb se revizijsko sodišče ni spuščalo, saj ga revidentka mestoma napada skozi očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja (da naj bi ostali razlogi za prekinitev pogodbe iz spornih dopisov z dne 4. 4. 2003 nedokazani), kar ni upošteven revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP); mestoma pa zgolj s pavšalnimi navedbami, da tožena stranka od pogodb ni odstopila na pravno veljaven način, pri čemer zopet meri na (po revidentkinem mnenju) neutemeljen odstop tožnice od pogodbe v času, ko je veljala omejitev pravice do odpovedi. Drugačno presojo sodišč nižjih stopenj v tem delu revidentka napada z očitkom protispisnosti. Vendar neutemeljeno, saj je protispisnost podana zgolj takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin ali izpovedb. Za takšen primer pa pri izpodbijanju pravilnosti (materialno pravnega) stališča sodišč nižjih stopenj ne gre.

13. Revidentka nazadnje uveljavlja očitek, da pritožbeno sodišče kljub njenemu predlogu ni opravilo pritožbene obravnave. Položaje, v katerih obstoji obveznost razpisa pritožbene obravnave, določa ZPP v drugem in tretjem odstavku 347. člena ZPP. Da bi šlo v konkretni procesni situaciji za katerega od teh položajev, revidentka ne zatrjuje. Na nekonkretiziran očitek zato revizijsko sodišče ni bilo dolžno odgovoriti.

Odločitev revizijskega sodišča

14. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Glej na primer odločbe VS RS II Ips 362/2002 z dne 10. 4. 2003, II Ips 536/2003 z dne 25. 11. 2004, II Ips 130/2005 z dne 21. 4. 2005, II Ips 387/2004 z dne 27. 10. 2005 in II Ips 458/2005 z dne 21. 6. 2007.


Zveza:

OZ člen 333, 333/1.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxMjEx