<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 740/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.740.2015

Evidenčna številka:VSL0060747
Datum odločbe:09.04.2015
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.),Polona Marjetič Zemljič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:posodbena pogodba - odpoved posodbene pogodbe - odpoved posodbene pogodbe brez odpovednega roka - nepredvidljive spremenjene okoliščine - smrt - prenehanje obveznosti

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med tožničinim pravnim prednikom in toženko sklenjena posodbena pogodba o brezplačni uporabi stanovanja s časovno omejitvijo do toženkine smrti. Ker je pogodba časovno zamejena s trenutkom toženkine smrti, se sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je posodbeno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas/trajno, sploh mogoče odpovedati tudi po splošnih predpisih (333. člen OZ), ali pa je to mogoče zgolj iz razlogov, navedenih v 584. členu OZ. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica navedla, da stanovanje nujno potrebuje, zato je posodbeno pogodbo odpovedala v skladu s 3. točko 584. člena OZ. Te navedbe, če bi se izkazale za resnične, bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali bi ob sklenitvi posodbene pogodbe posodbenik moral in mogel predvideti okoliščine, zaradi katerih stanovanje sedaj nujno potrebuje, saj golo dejstvo, da je do sprememb okoliščin prišlo, ne zadošča za odpoved posodbenega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na njenem stanovanju in iz njega odstranitev njenih predmetov. Ravno tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo, da toženki povrne 1.294,79 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da toženka ni pravočasno zatrjevala obstoja posodbene pogodbe, časa njenega trajanja in v tej zvezi ni predlagala ustreznih dokazov. Nepravilna je ugotovitev, da naj bi bila med tožničinim pravnim prednikom in toženko sklenjena posodbena pogodba. Tožnici je bila odvzeta možnost obravnavanja in pravica do izjave. Neutemeljena je obrazložitev, da dovoljenje lastnika tretji osebi za prinos opreme in stvari v stanovanje pomeni obstoj dogovora o dovoljenosti uporabe stanovanja. Sodišče je časovno opredelitev posodbene pogodbe ugotavljalo zgolj na podlagi nejasnih izpovedb pristranskih prič (sina in nečaka toženke), ki v času sklepanja pogodbe tudi po lastnih izpovedbah nista bili prisotni. Sodišče je v nasprotju z 212. členom ZPP štelo, da dokazno breme glede toženkine obrambe nosi tožnica. Sodišče ni ugotavljalo predpostavk za sklenitev posodbene pogodbe in manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti, v kakšnih krajevnih in časovnih okoliščinah naj bi bila pogodba sklenjena, kdo je pogodbo sklenil, kdo je bil pri tem prisoten, kakšna naj bi bila njena vsebina. Sodišče tudi ni ugotavljalo dejstev v zvezi z dogovorjenim obsegom uporabe stanovanja in zmotno ni upoštevalo, da so v postopku izvedeni dokazi potrdili, da ji je tožničin pravni prednik dovolil zgolj občasno uporabo ter da je toženka stanovanje na tak način, skupaj in sočasno s souporabo tožničine družine, uporabljala do smrti tožničinega pravnega prednika. Takšen način uporabe izključuje izročitev stvari v rabo, ki predstavlja bistveni element posodbene pogodbe. Toženka vse do smrti tožničinega pravnega prednika stanovanja nikoli ni izključno uporabljala, kar je v nasprotju z odločilnimi razlogi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev, dejstev in okoliščin glede odpovedi pogodbe, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi bila sklenjena posodbena pogodba, sta tožničin pravni prednik in tožnica od toženke že večkrat zahtevala vračilo oziroma izpraznitev in prenehanje uporabe stanovanja. Tožnica zaradi nepredvidljivih okoliščin, in sicer smrti svojega moža, stanovanje nujno potrebuje. Tudi če bi bila pogodba med tožničinim pravnim prednikom in toženko res sklenjena in če ne bi bila odpovedana, bi imela učinek inter partes in inter vivos. Posodbena pogodba ne more imeti učinka erga omnes in mortis causae in je bil z izpodbijano sodbo kršen prvi odstavek 38. člena SPZ. Tožbeni zahtevek na izpraznitev je utemeljen tudi na podlagi 111. člena SZ-1. Toženka ni sklenila najemne pogodbe in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev sodišča predstavlja poseg v tožničino pravico do zasebne lastnine ter kršitev 33. člena Ustave. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med tožničinim pravnim prednikom (sicer tožničinim možem in toženkinim sinom) pok. G. F. in toženko sklenjena posodbena pogodba o brezplačni uporabi stanovanja s časovno omejitvijo do toženkine smrti. Ker je toženka s tem izkazala obligacijsko pravico za bivanje v stanovanju, je tožničin tožbeni zahtevek na izselitev (ki je temeljil na očitku, češ da toženka v njem biva brez pravnega naslov), posledično pa tudi glede plačila uporabnine (saj je bila dogovorjena brezplačna raba), zavrnilo.

6. Pritožbeni očitek o prekoračitvi toženkine trditvene podlage ne drži. Toženka je že na prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da je med tožničinim pravnim prednikom obstajal dogovor o trajni uporabi stanovanja (list. št. 43). Njena trditvena podlaga je bila sicer res širša/večplastna in tudi materialnopravne podlage so bile različne (primarno je zatrjevala pridobitev lastninske pravice na stanovanju, nato osebno služnost ...), kar pa ne odvezuje sodišča, da utemeljenost navedb presodi z vidika vseh pravno-odločilnih podlag, kot je to pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu z dne 6. 2. 2013, opr. št. I Cp 2190/2012. Tožnici ob tem ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in njena pravica do izjave ni bila kršena, saj se je o obstoju posodbenega razmerja imela možnost izjaviti in se tudi je izjavila v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2014, ki jo je sodišče prve stopnje delno upoštevalo, delno pa ne, kar je tudi razlog za razveljavitev tokratne sodbe, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Bistvo pogodbenega razmerja med tožničinim pravnim prednikom in toženko predstavlja njun ustni sporazum o neodplačni rabi predmetnega stanovanja do toženkine smrti – posodbena pogodba (579. člen OZ v zvezi s 15. členom OZ). Takšen sporazum je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepričljivih in verodostojnih izpovedb A. S., Z. F., V. H. in R. N. Tožničinih nasprotnih trditev pa razen njenih sinov ni potrdil nihče drug. Dogovor o dopustitvi vnosa toženkine opreme v stanovanje predstavlja po presoji pritožbenega sodišča še dodaten indic, ki glede na toženkino starost izkustveno potrjuje ugotovitev o obstoju soglasja o neodplačni rabi stanovanja do toženkine smrti. Neutemeljena je pritožbena navedba o pristranskosti sodišča, ker je sledilo R. N. z obrazložitvijo, da ni izpovedal drugače, kot sicer navaja toženka. V zvezi s presojo njegove verodostojnosti je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da priča nima interesa, ki bi jo vodil k drugačni izpovedbi od resnične. Toženkino zmotno (laično) prepričanje o lastništvu stanovanja pa tudi ne izključuje njene volje uporabljati stanovanje do konca življenja, zato ni dvoma o soglasju volj med njo in njenim pokojnim sinom glede te bistvene sestavine pogodbe. Toženka je zadostila svojemu dokaznemu bremenu, pritožbena graja o napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu pa ni utemeljena.

8. V skladu s 579. členom OZ se za veljavnost posodbene pogodbe ne zahteva izročitev stvari v izključno rabo. Že toženkina občasna uporaba stanovanja pred smrtjo tožničinega pravnega prednika pomeni prepustitev nepremičnine v uporabo in nadzor nad njo. (1) Drugačna pritožbena izvajanja niso utemeljena. Ker toženka uporablja stanovanje na podlagi ustne posodbene pogodbe, ki ji v skladu s 579. členom OZ omogoča neodplačno rabo, je pritožbena navedba o napačni uporabi 111. člena SZ-1 nerelevantna, saj ni bila sklenjena najemna pogodba za stanovanje.

9. Tožnica je v skladu s 334. členom OZ v zvezi z 132. členom ZD v trenutku smrti G. F. po samem zakonu vstopila v njegov pravni položaj – v pravni položaj posodnika. Pritožbena navedba o kršitvi 38. člena SPZ ni utemeljena, saj ima toženka pravno zavarovano pričakovanje uporabljati stanovanje na pogodbeno določen način. (Prosto)voljna omejitev lastninske pravice ne more predstavljati protiustavnega posega v tožničino pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), prekomeren poseg pa nenazadnje varujejo tudi določbe o odpovedi pogodbe.

10. Prav na tej točki je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je namreč v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2014 navedla, da je posodbeno pogodbo odpovedala. Na tem mestu mora pritožbeno sodišče najprej pojasniti, da se glede odpovedi konkretne posodbene pogodbe sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem (in tožničinimi trditvami v tej smeri), ali je posodbeno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas/trajno, sploh mogoče odpovedati po splošnih predpisih (333. člen OZ) ali pa je odpoved možna zgolj iz razlogov, ki so navedeni v 584. členu OZ. Pogodba je bila namreč časovno zamejena s trenutkom toženkine smrti, zato je sklenjena za določen čas. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica navedla, da stanovanje nujno potrebuje, zato je posodbeno pogodbo odpovedala v skladu s 3. točko 584. člena OZ. Te navedbe, če bi se izkazale za resnične, bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali bi ob sklenitvi posodbene pogodbe posodbenik moral in mogel predvideti okoliščine, zaradi katerih stanovanje sedaj nujno potrebuje, (2) saj golo dejstvo, da je do sprememb okoliščin prišlo, ne zadošča za odpoved posodbenega razmerja, sklenjenega za določen čas.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

----------------

Op. št. (1): Cigoj, dr. S., Institucije obligacij, posebni del obligacijskega prava, kontrakti in reparacije, str. 217.

Op. št. (2): Šinkovec, dr. B., Tratar, mag. B., Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, str. 538.


Zveza:

OZ člen 333, 334, 579, 584, 584-3.
Datum zadnje spremembe:
08.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5Mzk2