<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba III U 233/2014
ECLI:SI:UPRS:2014:III.U.233.2014

Evidenčna številka:UN0021484
Datum odločbe:12.12.2014
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Nevenka Zajc
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina - odmera dohodnine - davčna napoved na podlagi samoprijave - posebna olajšava za vzdrževane družinske člane

Jedro

V določbah ZDavP-2 ni razlogov, da davčni organ ne bi upošteval posebne olajšave za vzdrževane družinske člane tudi v primeru davčne napovedi na podlagi samoprijave. To velja še posebej v primerih, kot je obravnavani, ko do neodmere davka ni prišlo iz razloga na strani tožnice, ampak države, ki ni sestavila in odpremila informativnega izračuna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 21-00449-0 z dne 23. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila dohodnino za leto 2012 v višini 18.267,83 EUR. Ugotovila je, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 3.890,58 EUR. Za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi dne 31. 7. 2013, do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 23. 10. 2013 je obračunala obresti po evropski medbančni obrestni meri. Določila je, da mora biti razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine plačana v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe s plačilnim nalogom na navedeni podračun toženke. Po poteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne obveznosti. Ugotovila je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica dne 23. 10. 2013 vložila napoved za odmero dohodnine v skladu s 63. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na podlagi samoprijave. Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane tožnici ni bila priznana.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugotavlja, da tožnici olajšava za vzdrževana otroka utemeljeno ni bila priznana. Kot nesporno ugotavlja, da tožnica olajšave za vzdrževana otroka ni uveljavljala med letom, niti davčnemu organu v zvezi s tem ni posredovala posebne vloge do 5. februarja tekočega leta. Tožnici informativni izračun za odmero dohodnine za leto 2012 ni bil sestavljen oziroma odpremljen. Ker ni sporno, da je zavezanka za plačilo dohodnine, bi morala napoved za odmero dohodnine vložiti najpozneje do 31. 7. 2013, če bi želela uspešno uveljaviti olajšavo za vzdrževana družinska člana. Le v takem primeru bi bilo zadoščeno pogoju iz 271. člena ZDavP-2. Ker je napoved vložila šele 23. 10. 2013, je glede uveljavljanja predmetne davčne olajšave prekludirana. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1878/2012. Napoved, vložena na podlagi samoprijave, se po njenem ne šteje za pravočasno v smislu izenačitve z napovedmi, vloženimi pravočasno v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, ampak je namenjena le izogibu prekrškovnim posledicam zaradi nepravočasne oddaje napovedi.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in meni, da je napačno stališče organov, da se v obravnavanem primeru ne more upoštevati olajšave za vzdrževane družinske člane. Meni, da so okoliščine iz sodbe I U 1878/2012 z dne 5. 2. 2013, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, drugačne od okoliščin konkretnega primera, ko tožnici informativni izračun sploh ni bil izdan. Tožnica zato ni mogla uveljavljati olajšav v ugovoru zoper informativni izračun ali v ugovoru zoper odločbo, kar je bistveno drugače od davčnega zavezanca iz navedene sodbe.

Meni, da je samoprijava institut, ki davčnim zavezancem omogoča, da lahko napoved vložijo tudi po izteku rokov, zato bi bilo v nasprotju z namenom drugega odstavka 271. člena ZDavP-2, če se olajšave v primeru samoprijave ne bi upoštevale. Tožnica se sprašuje, kakšen bi bil sploh namen zakona, ki določa, da lahko zavezanci olajšave ugotavljajo tudi po poteku roka za vložitev napovedi, če tega v praksi ne bi mogli uveljavljati. Meni, da so v predmetnem postopku izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 271. člena, med drugim tudi pogoj, da je bila napoved vložena v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2. Poleg tega tudi iz navodil za izpolnjevanje obrazca ne izhaja, da se v primeru samoprijave olajšave za vzdrževane družinske člane ne bi vpisovale. Sklicuje pa se tudi na namen samoprijave, ki je v stimuliranju davčnih zavezancev, da sami sporočijo napake in so hkrati razbremenjeni sankcij, tako da se jim odmeri davek, ki bi ga tudi sicer bili dolžni plačati.

Napačna je razlaga, da zavezanci zaradi prepozne napovedi izgubijo pravico do ugodnosti (olajšav), saj bi se jih na takšen način sankcioniralo za zamudo, kar pa nikakor ni namen tega instituta. Poleg tega bi bilo takšno odločanje v nasprotju z načelom enakega varstva pravic strank iz razloga, ker bi bili davčni zavezanci v primeru samoprijave ne samo v slabšem položaju od tistih, ki so napoved oddali v roku, temveč tudi od tistih, ki se jim zaradi zamude pri napovedi dohodnina odmeri v postopku davčno inšpekcijskega nadzora. V postopku davčno inšpekcijskega nadzora se namreč upoštevajo olajšave, kot so določene v ZDoh-2 in se zavezancu priznajo, saj se skuša obdavčitev čimbolj približati resničnemu dejanskemu stanju. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila tožnica v letu 2012 zavezanka za plačilo dohodnine. Prav tako ni sporno, da informativni izračun za odmero dohodnine za leto 2012 za tožnico ni bil sestavljen oziroma ni bil odpremljen, saj to navaja upravni organ druge stopnje v odločbi. Domneva vročitve v tem primeru ni podana. Sporno pa tudi ni, da je tožnica dne 23. 10. 2013, torej po poteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, pri pristojnemu organu sama vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2012, v kateri je med drugim uveljavljala tudi olajšavo za vzdrževana družinska člana (otroka).

Sporno je, ali je toženka v izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialno pravo, ko ji olajšave za vzdrževana družinska člana ni priznala.

Primere, kot je obravnavani, ko davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine ni vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, obravnavava šesti odstavek 267. člena ZDavP-2, ki določa, da mora v takem primeru davčni zavezanec do 31. junija vložiti napoved za odmero dohodnine.

Če v tem roku napovedi ne vloži, pa to lahko v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 stori do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. S plačilom davka na podlagi take (prepozne) samoprijave se oseba izogne kaznovanju za prekršek (396. člen ZDavP-2).

Če zakon izrecno izrecno določa, da je tudi v navedenih primerih treba obravnavati napoved za odmero davka, čeprav je bila vložena prepozno, po presoji sodišča ni razlogov, da toženka ne bi upoštevala tudi vseh podatkov, ki so bili navedeni v taki prijavi, tudi uveljavljane olajšave za vzdrževane družinske člane. To velja še posebej v primerih, kot je obravnavani, ko do neodmere davka ni prišlo iz razloga na strani tožnice, ampak države, ki ni sestavila in odpremila informativnega izračuna.

Da se prepozno uveljavljane olajšave za vzdrževane družinske člane ne upoštevajo, namreč iz zakona ne izhaja. Celo nasprotno, ZDavP-2 v drugem odstavku 271. člena, ki ureja uveljavljanje posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, za zavezance, ki vlagajo napoved za odmero dohodnine, ker jim informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, celo izrecno določa, da lahko uveljavljajo posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo zoper odmerno odločbo.

Nobenega razumnega razloga pa ni za različno obravnavanje zavezancev, ki so napoved, v kateri so uveljavljali olajšavo za vzdrževane družinske člane, vložili prepozno, vendar pred izdajo odmerne odločbe, od zavezancev, ki so napoved sicer vložil pravočasno, pa v njej olajšave za vzdrževane družinske člane niso uveljavljali, uveljavljali pa so jo v pritožbi zoper odmerno odločbo (vloženi po 25. juliju). V obeh primerih so zavezanci uveljavljali olajšavo za vzdrževane družinske člane po poteku roka, ki ga zakon določa za vložitev napovedi (31. julij).

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da informativni izračun za odmero dohodnine za leto 2012 za tožnico ni bil sestavljen oziroma ni bil odpremljen, dejansko stanje ni enako dejanskemu stanju, ki izhaja iz sodbe I U 1878/2012. V navedenem primeru je bila potrjena domneva o vročitvi informativnega izračuna.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela odvetnika, se ji na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavke 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006). Tožnici bo plačana sodna taksa v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).


Zveza:

ZDavP-2 člen 63, 63/1, 271, 271/2.
Datum zadnje spremembe:
28.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg0MjEw