<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 789/95
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.789.95

Evidenčna številka:VS03191
Datum odločbe:03.07.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 147/95
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost za drugega - odgovornost staršev - silobran, stiska, odvrnitev škode od drugega - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina

Jedro

Pretirana tolerantnost staršev do mladoletnikovih negativnih lastnosti ima za posledico odgovornost za njegovo ravnanje, ki je povzročilo škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku znesek 525.175,00 SIT odškodnine s pripadki. Pritožbo tožeče stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencema naložilo, da morata tožniku plačati odškodnino v znesku 275.175,00 SIT s pripadki, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti taki sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soodgovornost tožnika za nastalo škodo je odmerjena v tožnikovo škodo. Mladoletniku, ki je povzročil škodo, je tožnik dal klofuto zaradi njegovega arogantnega obnašanja. Nadaljnji mladoletnikov napad na tožnika pa kaže na mladoletnikovo večjo odgovornost in s tem večji delež odgovornosti tožene stranke.

Odškodnina po posameznih odškodninskih postavkah je določena v prenizkem znesku. Premalo so bile upoštevane izjemne nevšečnosti v času zdravljenja in precejšnje bolečine. Kar štiri mesece je tožnikova življenjska aktivnost bila zmanjšana za 10 odstotkov.

Izjemno nizka je tudi odškodnina za strah.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ravnanje mladoletnika ni bilo takšno, da bi pogojevalo tožnikov odziv. Sicer pa bi bilo treba mladoletnikovo ravnanje opredeliti kot dovoljeno samopomoč po določbi prvega odstavka 161. člena ZOR. Tožnik je namreč imel namen fizično obračunati z mladoletnikom, ta pa se je branil. Zatrjevana popustljivost pri vzgoji mladoletnika torej ni v vzročni zvezi z dogodkom. Stališče sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, je do tožencev zelo strogo in celo krivično. Življenjske navade ljudi, še zlasti mladoletnikov, so se na področju motorizacije v zadnjih 10 letih fantastično spremenile.

Pravdni stranki na revizijo druga druge nista odgovorili, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Po določbi četrtega odstavka 165. člena ZOR starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. V večini življenjskih situacij to pomeni, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči njihov otrok (razen v obsegu oškodovančevega soprispevka), kadar ob vzgoji niso storili vsega za boljšo mladoletnikovo vedenjsko prilagojenost konkretnim, tudi konfliktnim situacijam. Sodišči nižje stopnje sta šteli (posebej sodišče prve stopnje), da sta toženca bila pretirano tolerantna do nekaterih mladoletnikovih negativnih lastnosti (na primer do agresivnosti in postavljaštva), zaradi česar sta odgovorna za neprimerno otrokovo ravnanje, ko je dne 17.11.1990 po predhodnih hrupnih vožnjah z motornim kolesom in tožnikovi reakciji temu povzročil škodo.

Izpodbijana sodba je te ugotovitve, ki pretežno slone na psihološkem izvidu, opredelila z navedbo pravno relevantnih dejstev, ki v konkretnem primeru potrjujejo starševsko odgovornost. Gre predvsem za ugotovitev, da "nista poskrbela, da se njun mladoletni otrok ne bi vozil z glasnim motorjem po dvorišču med bloki, čeprav sta se morala zavedati, da s takimi vožnjami moti mir in vznemirja stanovalce". Drugače povedano: otroku sta kupila moped, nato pa tolerirala postavljaške vožnje brez dušilca hrupa. Prav to pa je povzročilo nastop konfliktne situacije, ko je vznemirjeni tožnik interveniral in po zatrjevanem otrokovem arogantnem obnašanju izzval spopad, ki se je zaradi mladoletnikovega ravnanja končal s telesnimi poškodbami.

Revizijsko sodišče, ki je v tem obsegu vezano na dejanske ugotovitve (tretji odstavek 385. člena ZPP), ne najde okoliščin, ki bi oba toženca mogle razbremeniti opisane krivde in odgovornosti za nastalo škodo.

Predvsem pa ne more slediti revizijskim navedbam tožencev, ki merijo na ugotovitev, da je zaradi otrokove samopomoči ob tožnikovem napadu (prvi odstavek 161. člena ZOR) eventualno odgovornost zaradi opustitve dolžne vzgoje odpadla. S trditvami, da je mladoletnik ravnal v okviru dovoljene samopomoči, namreč toženca na revizijski stopnji navajata nova dejstva, kar pa po določbi 387. člena ZPP ni dopustno.

Opisani razlogi deloma že pojasnjujejo utemeljenost ugotovitve o tožnikovi sokrivdi za nastalo škodo. Konfliktna situacija je res bila povzročena z otrokovo postavljaško vožnjo, vendar pa se je tožnik na to neprimerno odzval. O tem izpodbijana sodba vsebuje prepričljive razloge, katerih bistvo je, da se tožnik ne bi smel zateči k fizičnemu obračunavanju. Obseg tožnikovega prispevka (mladoletnika je dvakrat udaril v obraz) je tolikšen, da ni mogoče zmanjševati v višini 50 odstotkov od celote ugotovljene soodgovornosti za nastalo škodo.

Ugotovljena dejanska podlaga o obsegu tožniku nastale škode ne omogoča revidiranja višine dosojene odškodnine. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja škod različnega obsega in odškodnin zanje. V tem obsegu je treba doseči enaka merila pri dosoji višine odškodnin, kar pomeni, da je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode tudi v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Pregled dejanskih ugotovitev pokaže, da so v izpodbijani sodbi v zadostni meri upoštevana dejstva, ki se nanašajo na trajanje in intenzivnost prestanih bolečin in nevšečnosti zaradi poškodb, pa tudi na manjše zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je bilo časovno omejeno. Znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti na 300.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 200.000,00 SIT, je utemeljeno in tako dosojenih odškodnin ni mogoče korigirati v skladu z revizijskim predlogom. Glede strahu, ki ga je prestajal tožnik, pa je ugotovljeno, da gre za strah v blagi do srednje močni obliki, ki je trajal 14 dni, zaradi česar mu višja odškodnina od zneska 50.000,00 SIT iz tega naslova ne pripada. Ob upoštevanju lastne soodgovornosti za nastalo škodo je torej tožniku na drugi stopnji bila dosojena primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 275.000,00 SIT.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v revizijah pravdnih strank navedenih nepravilnosti, niti napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).


Zveza:

ZOR člen 165, 165/4, 161, 161/1, 200, 203.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzM1