<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sodba Cp 516/2009

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2009:CP.516.2009
Evidenčna številka:VSC0002526
Datum odločbe:10.09.2009
Senat, sodnik posameznik:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vročitev vabila stranki - prvi narok - odsotnost toženca - zamudna sodba - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka

Jedro

Pooblaščencu vročeni vabili na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za oba toženca, ki sta vsebovali ustrezna opozorila o posledicah izostanka z naroka, sta pravilno vročeni vabili tožencema.

Ker tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo ni dopolnil tožbene trditvene podlage glede obstoja ene oblike škode, je tožbeni zahtevek glede dela zahtevka nesklepčen in ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, zato bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek glede zneska odškodnine za to obliko škode s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu delno spremeni tako, da poslej v celoti glasi:

Toženca sta dolžna plačati tožniku v roku 15 dni 2.578,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2008 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 637,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2008 do plačila.

V preostalem delu se pritožbo zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

Tožnik je dolžan povrniti tožencema stroške pritožbenega postopka 54,73 EUR, tožnik pa mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo na podlagi pripoznave in delno zamudno sodbo (vsebovanima v eni odločbi in je z njo v celoti odločilo o tožbenem zahtevku) razsodilo:

da sta toženca dolžna plačati tožniku 3.078,00 EUR v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2008 dalje do plačila in

da sta toženca dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 758,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

S tako sodbo je sodišče prve stopnje v delu glede obveznosti tožencev plačati tožniku 78,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2008 dalje do plačila (odškodnino za materialno škodo) prisodilo tožniku na podlagi toženčeve pripoznave tega dela zahtevka (delna sodba na podlagi pripoznave), zamudno sodbo pa je izdalo v delu glede obveznosti tožencev plačati tožniku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2008 dalje do plačila (odškodnino za nematerialno škodo).

Toženca sta s pravočasno pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v delu glede prisojene odškodnine za nematerialno škodo in posledično stroške pravdnega postopka ter pri tem uveljavljala pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sta navajala, da je sodišče prve stopnje izdalo delno zamudno sodbo v nasprotju z določbo I. odst. 318. čl. ZPP, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker tožencema ni pravilno vročilo vabila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče opozorilo toženca o posledicah izostanka z naroka preko pooblaščenca, iz I. odst. 142. čl. ZPP pa izhaja, da se vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo vroča osebno stranki in takšno vabilo mora nositi tudi ustrezna opozorila o posledicah izostanka z naroka. Za izdajo zamudne sodbe v obravnavanem primeru pa nista izpolnjena pogoja iz 3. in 4. tč. I. odst. 318. čl. ZPP, saj toženca zatrjujeta, da utemeljenost tožbenega zahtevka nima podlage v dejstvih, ki jih navaja tožnik v tožbi, predloženi dokazi pa ne utemeljujejo tožbenih navedb o dejstvih, celo več, zatrjevana dejstva so v nasprotju s predloženimi dokazi. Nadalje sta navajala, da tožnik v tožbi navaja glede telesnih bolečin in neugodnosti, da je bil poškodovan 19.9.2005, zdravniško pomoč pa je poiskal šele 21.9.2005, iz zdravniškega potrdila in kartona ne izhaja, da bi tožnik trpel dva dni hude telesne bolečine, ker so take bolečine neznosne in jih je potrebno lajšati takoj, tožnik pa je šel k zdravniku šele po dveh dneh, prav tako ne izhaja, da bi tožnik trpel še en teden zmerne bolečine in en mesec občasne lažje, da bi imel pogoste glavobole in vrtoglavice. Ni dokazov, da bi tožnik trpel neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče mu je prisodilo celoten zahtevek 2.000,00 EUR, ta odškodnina pa je občutno previsoka tudi ob predpostavki, da bi bile trditve o dejstvih dokazane in je sodišče v tem delu preseglo določbo I. odst. 179. čl. OZ, kar je zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi 500,00 EUR odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav tožnik v tožbenih navedbah niti ni zatrjeval, da je duševno trpel zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožnik je navajal začasno in trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kje so dokazi v zvezi s temi trditvami, zakon pravi, da se lahko izda zamudna sodba, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi. Kje je podlaga za zamudno sodbo, če glede trditev o določenih dejstvih ni dokazov, kar pomeni, da sploh ne more priti do nasprotja med dejstvi in dokazi, ker dokazov sploh ni, torej ne more biti tudi zamudne sodbe, ampak mora biti opravljena obravnava o zatrjevanih dejstvih. Tožnik naj bi se ob škodnem dogodku tudi močno prestrašil in zaradi tega trpel močne psihične težave in posledice, utrpel naj bi primarni strah ob samem napadu in udarcu, ker naj bi bila poškodba tudi silovita. Sodišče mu je za ta del zahtevka priznalo 800,00 EUR odškodnine, tudi glede zatrjevanja teh dejstvih ni dokazov, ker iz zdravniškega potrdila in zdravstvenega kartona ni razvidno, da bi tožnik utrpel kakršenkoli strah. Če ni dokazov, ne more biti zamudne sodbe, ker ni mogoče primerjati skladnosti ali nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in dokazi. Sodišče prve stopnje pa je tožniku za posamezne vrste nepremoženjske škode priznalo odškodnino v višini, kot jo je zahteval, v izreku sodbe pa mu je potem zahtevek zmanjšalo na 3.000,00 EUR, ne da bi pojasnilo, katero vrsto nepremoženjske škode je znižalo, v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in tudi to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilni vročitvi vabila tožencema na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Ob neizpodbijani in tudi pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je le-to v vabilu tožencema preko pooblaščenca opozorilo toženca, da lahko sodišče v primeru, če na poravnalni narok toženca ne prideta, izda zamudno sodbo brez nadaljnjega obravnavanja, čeprav sta odgovorila na tožbo in glede možnosti zastopanja po pooblaščencu (v skladu s I. odst. 87. čl. ZPP) je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča toženca pravilno in v skladu z določbami ZPP povabilo na poravnalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo. Določba I. odst. 142. čl. ZPP res določa, da se osebno vroča stranki (med drugim tudi) vabilo na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, VII. odstavek istega člena pa izrecno določa, da se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Določba 137. čl. ZPP pa pravi, da se pisanja vročajo pooblaščencu, če ima stranka pooblaščenca.

Vabili sta bili za oba toženca vročeni njunemu pooblaščencu in sta vsebovali tudi ustrezna opozorila o posledicah izostanka z naroka, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zoper toženca delno zamudno sodbo na podlagi II. odst. 282. čl. ZPP, zato so morali biti kumulativno podani pogoji iz 318. čl. in iz II. odst. 282. čl. ZPP.

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena navedba o odsotnosti pogoja iz 4. tč. I. odst. 318. čl. ZPP, ker da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Listinski dokazi tožnika v prilogah od ... do ... res ne dokazujejo tožnikovih trditev o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in o obsegu prestanih neugodnosti, dokazujejo tožnikove trditve o nastanku škodnega dogodka in obsegu oziroma vrsti tožnikove telesne poškodbe. Vendar za izpolnitev pogojev za izdajo zamudne sodbe ni potrebno, da tožnik za svoje tožbene trditve predloži tudi dokaze, utemeljenost njegovega zahtevka mora izhajati iz v tožbi navedenih dejstev. Če pa predloži tožnik tudi dokaze za zatrjevana dejstva, pa ta dejstva ne smejo biti v nasprotju z dokazi.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da dokazi, ki jih je predložil tožnik (zdravniško potrdilo v prilogi ... in fotokopija tožnikovega zdravstvenega kartona v prilogi ...) niso v nasprotju s tožnikovimi trditvami o dejstvih za utemeljenost odškodninskega zahtevka za nematerialno škodo. Za izdajo zamudne sodbe, s katero se ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku za povrnitev nematerialne škode, mora tožba vsebovati dejstva o vseh elementih odškodninske odgovornosti povzročitelja škode oziroma toženca in tudi vsa dejstva o višini zahtevane odškodnine. Sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov, temveč le preveri obstoj pogojev iz 318. čl. ZPP.

Pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so tožbene navedbe o dejstvih glede obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti obeh tožencev popolne, da torej iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka po temelju, da je podana sklepčnost zahtevka glede temelja.

Za sklepčnost tožbenega zahtevka po višini pa mora tožnik navesti dejansko podlago, ki utemeljuje zahtevek po višini, navesti mora vse oblike in celotni obseg nematerialne škode, ki je predmet zahtevka.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnik v tožbi navedel vso potrebno dejansko podlago o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja in o trajanju ter intenzivnosti prestanega strahu. Ob pasivnosti tožencev je tudi pravilno štelo, da priznavata dejanske trditve o obsegu teh oblik škode. Na podlagi izkustva v podobnih primerih glede na vrsto in način nastanka telesne poškodbe pa je tudi pravilno presodilo, da tožnikov zahtevek za denarno odškodnino za prestane telesne bolečine in neugodnosti ter za strah predstavlja pravično denarno odškodnino v skladu z določbo 179. čl. OZ. Ob tem navedenem toženca s pritožbo ne moreta izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu teh dveh oblik škode (II. odst. 338. čl. ZPP), neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine za navedeni obliki nematerialne škode zmotno uporabilo navedeno zakonsko določbo 179. čl. OZ. V tožbi zatrjevana dejstva o obsegu te škode tudi po presoji pritožbenega sodišča opravičujejo odškodnino 2.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in neugodnosti in 800,00 EUR za prestani strah, kot je presodilo sodišče prve stopnje.

Pritožba pa utemeljeno navaja, da tožnikov zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po višini ni utemeljen, ker ni sklepčen, saj iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost te oblike škode.

Tožnik je pod II. tožbenih navedb sicer navedel, da so se njegove življenjske aktivnosti v posledici poškodovanja zmanjšale začasno in trajno, pri tem pa je glede začasnega zmanjšanja navedel dejstvo, da je to zmanjšanje trajalo en mesec po napadu, ta čas pa se ujema (oziroma pokriva) z navedbami o dejstvih o trajanju telesnih bolečin in neugodnosti. Duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so sicer lahko pravno priznana škoda, vendar le takrat, kadar je ta škoda posebno intenzivna in traja nekaj časa oziroma določen čas po tem, ko je zdravljenje že zaključeno. Tožnik pa v tožbi ni navedel dejstev, potrebnih za utemeljenost zahtevka za duševne bolečine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato za to obliko škode zahtevek ni sklepčen.

Prav tako pritožba utemeljeno navaja, da ni sklepčen zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot trajno posledico poškodbe oziroma bodočo škodo. Tožnik je namreč zgolj navedel dejstvo, da “ima trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj ima še sedaj pogoste glavobole, kar ga zelo ovira.” Obstoj glavobolov, ki naj bi bil trajna posledica poškodbe, ni škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč je to bodoča telesna bolečina in torej škoda iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti (trditev o obstoju te škode v tem obsegu tožnik v tožbi ni podal). Učinek bodočih telesnih bolečin (v obliki glavobolov) se sicer lahko kaže na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar zgolj navedba, da tožnika “ovira”, ne zadošča, tožnik bi moral opisati, katere so tiste življenjske aktivnosti, ki jih v posledici (obstoječega oziroma bodočega) glavobola ne more opravljati v prejšnjem obsegu ali jih sploh ne more več opravljati (v primerjavi s stanjem pred poškodbo). Hkrati pa bi poleg dejstev o omejitvah v vsakodnevnem življenju moral navesti tudi obstoj duševnih bolečin.

Ker v tožbi ni navedenih teh dejstev potrebnih za utemeljenost zahtevka za to obliko škode, tožnik pa tudi na prvem naroku za glavno obravnavo tožbenih navedb o dejstvih glede obstoja te oblike škode ni dopolnil, je njegov tožbeni zahtevek nesklepčen, utemeljenost tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 500,00 EUR ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, zato v tem delu tožbenega zahtevka ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. I. odst. 318. čl. ZPP in bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi te zakonske določbe moralo tožbeni zahtevek glede tega zneska s pripadajočimi obrestmi zavrniti. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, kar pritožba utemeljeno očita.

Zamudno sodbo pa je sodišče prve stopnje izdalo na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je tožnik še imel možnost tožbene navedbe dopolniti in napraviti tožbeni zahtevek sklepčen tudi v tem delu, pa tega ni storil, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (6. alineja 358. čl. ZPP).

Sicer pa ni utemeljena pritožba v delu, ko očita sodišču prve stopnje storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj ne bi pojasnilo, katero vrsto nepremoženjske škode je znižalo, ko je priznano odškodnino znižalo na znesek zahtevka.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo, da je na podlagi določbe 2. čl. ZPP prisodilo le toliko, kot je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Stvar tožnikove volje (oziroma tožnikov riziko) je, če v tožbenem zahtevku zahteva manjši znesek, kot je znesek, katerega utemeljenost sicer izhaja iz tožbenih navedb.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo obstoja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Zaradi delne ugoditve pritožbi in spremembe sodbe prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe, tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik je uspel pred sodiščem prve stopnje s 84 % zahtevka, ob neizpodbijani ugotovitvi, da znašajo tožnikovi potrebni stroški postopka 758,95 EUR, sta toženca dolžna povrniti tožniku 637,52 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in ne 758,95 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Toženca sta delno uspela s pritožbo, njun uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo na 16,6 % (ob upoštevanju zavrnitve zahtevka za 500,00 EUR glede na izpodbijan znesek 3.000,00 EUR), zato jima je tožnik dolžan povrniti uspehu ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Toženca sta priglasila 342,04 EUR stroškov pritožbe, ki obsegajo 375 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003), 2 % materialnih stroškov po III. odst. 13. čl. OT, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 210,68 EUR, vključno z 20 % DDV ter sodno takso za pritožbo 131,36 EUR pa skupaj znaša zahtevanih 342,04 EUR. Vsi priglašeni stroški so bili tudi potrebni, uspehu ustrezen del pa znaša 54,73 EUR in toliko stroškov jima je dolžan povrniti tožnik. Toženca nista zahtevala zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri plačilu stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik je tudi priglasil stroške vložitve odgovora na pritožbo, vendar po presoji pritožbenega sodišča ti stroški niso bili potrebni stroški postopka, saj odgovor na pritožbo ni vplival na presojo utemeljenosti pritožbe.

Pritožbeno sodišče je o vseh stroških pravdnega postopka odločilo na podlagi določbe II. odst. 165. čl. ZPP v zv. z II. odst. 154. čl. ZPP in v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 137, 142, 142/1, 142/7, 318
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2008) - ZPP-D - člen 31, 31/1, 73
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQyODc2