<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 150/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.150.2007

Evidenčna številka:VS23803
Datum odločbe:26.04.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - utemeljen sum - nedovoljen dokaz - posnetek telefonskega pogovora - varstvo pravic zasebnosti

Jedro

Sodišče oceno o utemeljenem sumu lahko opre na digitalne zapise obdolženčevih groženj, čeprav je bilo snemanje opravljeno brez obdolženčeve vednosti in so bili zapisi narejeni brez njegovega soglasja, ko ima pravica oškodovanca prednost pred obdolženčevo pravico do glasu.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 1.4.2007 zoper obdolženega B.Z. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ugotovila je, da je utemeljeno osumljen kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti po 4. v zvezi s 1. odstavkom 143. člena in posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 2.4.2007, opr. št. Ks 72/2007, zavrnil kot neutemeljeno pritožbo obdolženčeve zagovornice.

Zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ne navaja konkretnih kršitev zakona, zaradi katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zoper obdolženca odrejeni pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču je pri obdolžencu podan utemeljen sum, da je storil očitani kaznivi dejanji, na podlagi oškodovankine izjave in izjav T.G. in M.F.

Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obdolžencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva ocenjuje, da je pripor zoper obdolženca nesmiseln, ker iz samega poteka dogodkov in listinskih prilog v spisu izhaja, da kaznivega dejanja sploh ni storil. Sodišče je svojo oceno oprlo na dokaze, ki jih ne bi smelo uporabiti, in sicer na digitalne zapise groženj obdolženca. Snemanje je bilo opravljeno brez obdolženčeve vednosti in zapisi narejeni brez njegovega soglasja. Dokazi so zato bili nezakonito pridobljeni. S temi navedbami zahteva izpodbija presojo napadenega pravnomočnega sklepa glede obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil obravnavani kaznivi dejanji.

Na obstoj utemeljenega suma, ki je eden od pogojev za odreditev pripora, predpisanih v določbah 1. odstavka 201. člena ZKP, je sodišče sklepalo na podlagi podatkov in dokazov, ki so bili predhodno zbrani. Gre za oškodovankino izjavo, ki jo je dala ob podaji ustne kazenske ovadbe (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon) in uradna zaznamka o izjavah T.G. ter M.F., za potrdilo o zasegu sekire ter tudi za digitalni zapis telefonskih pogovorov med obdolžencem in oškodovanko. Glede na vsebino zbranih podatkov in dokazov, ki jih sodišče v zvezi z odločilnimi dejstvi navaja v obrazložitvi pravnomočnega sklepa, ni nobenega dvoma, da je utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj izkazan.

Iz teh razlogov ni mogoče pritrditi nakazovanju vložnice zahteve, da ni dovolj podatkov in dokazov za obstoj utemeljenega suma. Pri tem tudi ni sprejemljivo njeno naziranje, da sodišče presojo utemeljenega suma ne bi smelo opreti na digitalne zapise pogovorov med obdolžencem in oškodovanko. Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče v sodbi z dne 7.4.2005, opr. št. I Ips 186/2003, pri čemer se je oprlo tudi na razlago pravice do zasebnosti, kot jo je sprejelo Ustavno sodišče v odločbah z dne 13.4.1995, opr. št. Up 32/94 in z dne 7.10.2004, opr. št. Up 472/02. Med ostalim je poudarjeno, da se v pravico do glasu kot dela pravice do zasebnosti (35. člen in 1. odstavek 37. člena Ustave RS) lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje določene pravice in bi imela ta pravica ob upoštevanju načela sorazmernosti prednost pred pravico do glasu v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave. Glede na dejansko podlago, ugotovljeno do te faze postopka, je vsekakor mogoče sklepati, da ima pravica oškodovanke, zoper katero naj bi bili storjeni kaznivi dejanji in izrečene grožnje, prednost pred obdolženčevo pravico do glasu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1.URS člen 15,15/3, 35, 37, 37/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjU4NQ==