<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 213/2001
ECLI:SI:VSRS:2004:I.UP.213.2001

Evidenčna številka:VS15844
Datum odločbe:18.03.2004
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:molk organa

Jedro

Tožnik ne more uspeti, če ne izpodbija okoliščin, ki se nanašajo na upravičenost tožbe zaradi molka tožene stranke (2. in 4. točka 26. člena ZUS in 1. odst. 65. člena ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1539/98-24 z dne 18.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbi tožnika in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o tožnikovi pritožbi z dne 2.3.1995.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje med drugim navaja, da je tožnik v tožbi navedel, da je pri Upravni enoti Š.L. 13.2.1995 vložil zahtevo za dostavo njegovih podatkov Agenciji za plačilni promet Š.L. zaradi izdaje državljanskega certifikata, do katerega je imel pravico v procesu lastninskega preoblikovanja družbene lastnine v Republiki Sloveniji v vrednosti 400.000,00 SIT. Upravna enota je z odločbo z dne 17.2.1995 zavrnila zahtevo. Odločba je bila izdana v obliki akta, pravočasno pa je nato vložil pritožbo pri toženi stranki. K izdaji odločbe jo je pozval 17.10.1995, nato tudi urgiral, vendar tožena stranka ni izdala odločbe.

Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da je toženo stranko na podlagi 4. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pozvalo, da predloži upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Tožena stranka je dopis z dne 29.2.1998 prejela 31.2.1998, urgenco z dne 18.2.1999 pa 22.2.1999 in tudi urgenco z dne 25.8.2000 dne 29.8.2000. Spisov ni predložila. Zato je sodišče na podlagi 4. odstavka 36. člena ZUS odločilo o stvari brez spisov. Upravna enota Š.L. je z dopisom z dne 17.2.1995 odgovorila na vlogo tožnika za dostavo podatkov Agenciji za plačilni promet Š.L. zaradi izdaje certifikata. V dopisu je navedeno, da tožnik ni upravičen do certifikata in da lahko uveljavlja svojo pravico do vložitve zahteve do izdaje lastninskega certifikata pri toženi stranki. Iz navedb v tožbi izhaja, da tožnik ta dopis šteje za akt organa prve stopnje. Priložil je tudi pritožbo, naslovljeno na toženo stranko z dne 2.3.1995 s potrdilom o sprejemu priporočene pošiljke in tudi zahtevo za izdajo odločbe v roku 7 dni z dne 17.10.1995 in potrdilom o sprejemu priporočene pošiljke. Na podlagi 2. odstavka 26. člena ZUS sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Tožnik je predložil dopis Upravne enote Š.L. z dne 17.2.1995, ki ga napotuje na vložitev zahteve pri toženi stranki, pritožbo z dne 2.3.1995 in poziv z dne 27.10.1995, da tožena stranka odloči v roku 7 dni. Ker tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožnika z dne 2.3.1995, so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka upravnega organa. Sodišče ne more sprejeti ugovora pasivne legitimacije tožene stranke. Tožnik v tožbi pravilno opozarja na določilo 66.

člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tožena stranka bi morala v primeru, če smatra, da ni pristojna sprejeti tožnikove pritožbe, postopati po citiranem določilu. Ker pa tega ni storila, so tako izpolnjeni formalni pogoji zaradi molka upravnega organa v upravnem sporu.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da v zadevi ni odločila, ker ne vodi upravnih postopkov za izdajo lastniških certifikatov, v kateri bi odločala o tem, katera oseba izpolnjuje z zakonom določene pogoje za pridobitev lastniškega certifikata. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-156/93-17 z dne 6.10.1994 so pravico do lastniškega certifikata pridobile tudi osebe, ki so bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije po 5.12.1992, če so državljanstvo pridobile na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu. Vodenje upravnih postopkov o pogojih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije je v pristojnosti upravnih enot. Drugostopni organ je Ministrstvo za notranje zadeve. Zato je tožena stranka ugovarjala pasivno legitimacijo. Uredba o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (Ur. l. RS, št. 40/93) je v 1. poglavju lastniški certifikati državljanov določala, da se lastniški certifikati izdajo upravičencem na podlagi razvida, ki ga vodi Ministrstvo za notranje zadeve. Na tej podlagi se je vsakemu imetniku lastniškega certifikata odprl poseben račun, tako imenovani evidenčni račun lastniškega certifikata. Po dogovoru med toženo stranko in Ministrstvom za notranje zadeve se baza evidenčnih računov enkrat mesečno ažurira z novimi podatki. Evidenčni računi so se s 1.11.1998 na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. SRS, št. 30/98), zaprli. Imetniki po 1.11.1998 s certifikati ne morejo več razpolagati. Od navedenega datuma certifikati niso več plačilno sredstvo za nakup delnic podjetja. Zato bi bilo njihovo ponovno izdajanje nesmiselno.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da tožena stranka neutemeljno ugovarja pasivno legitimacijo in tudi ne izpodbija sodbe na podlagi določb 72. člena ZUS. Nesporno je izkazano, da ni postopala po določbah ZUP/86 in je zaradi tega prišlo do spora. Tudi pritožba dokazuje, da tožena stranka ne bo izdala odločbe o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija nobene od ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na uporabo 4. točke 36. člena ZUS (odločanje brez spisov), in prav tako nobene izmed okoliščin, na kateri temelji izpodbijana sodba, to je okoliščin, ki se nanašajo na upravičenost tožbe zaradi molka tožene stranke (2. in 4. točka 26. člena ZUS in 1. odstavek 65. člena ZUS). To pa pomeni, da je bila tožba zaradi molka tožene stranke upravičena in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da odloči o tožnikovi pritožbi. Že sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na ugovor tožene stranke o tem, da ni pristojna v zadevi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka v primeru svoje nepristojnosti ravnati po določbi 4. odstavka 66. člena ZUP/86. Tudi ostali pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj se ne nanašajo na okoliščine, ki so relevantne pri presoji tožbe, vložene zaradi molka organa in pri presoji odločitve sodišča prve stopnje o takšni tožbi.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS člen 26, 26-2, 26-4, 65, 65/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xODQ3MQ==