VDSS sodba Pdp 550/2010

Jedro

Tudi v primeru, če bi tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delo, nima pravice do izpodbijanja odpovedi v celoti, ampak le do uveljavljanja neutemeljenosti odpovednega razloga. Za vzpostavitev delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi bi moral predvsem izpodbiti veljavnost sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi, česar zgolj s sklicevanjem na kredit, ki ga brez službe ne bi mogel odplačati, pa tega ni storil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da odpovedni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi s 14. 3. 2006 ni utemeljen; razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z 22. 2. 2008 in pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kurjača kotla št. 14/2008 s 7. 3. 2008 ter aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. 14/2008 z dne 28. 4. 2008; ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 14. 3. 2006, po kateri je tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje priprave dela in upravljanja stavb, ni prenehala veljati in da ta pogodba še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 22. 2. 2008 do pravnomočnosti te sodbe priznati vse pravice iz dela, plačati vse davke ter prispevke in plačo, ki bi jo prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi s 14. 3. 2006, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače, to je od 15. v mesecu za pretekli mesec in da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine zaradi izvajanja mobbinga plačati nematerialno škodo v znesku 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predmetnega zahtevka do plačila (1. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper izpodbijani del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo po 341. členu ZPP v zvezi z določili 2. alinee drugega odstavka 114. člena, tretjim odstavkom 88. člena in tretjim odstavkom 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj je zmotno ugotovilo, da je izpolnjen pogoj ponujene nove ustrezne zaposlitve iz druge alinee drugega odstavka 114. člena ZDR, ki izključuje uporabo določbe prvega odstavka 114. člena ZDR, ki delodajalcu prepoveduje odpovedati pogodbo o zaposlitvi starejšemu delavcu iz poslovnih razlogov, brez njegovega pisnega soglasja. V predmetnem primeru tudi ni bil izpolnjen pogoj enakega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da se je za zaposlitev na delovnem mestu vodje priprave dela in upravljanja stavb zahtevala V. stopnja izobrazbe in ni upoštevalo, da je delodajalec pri premestitvi tožnika upošteval tudi njegove bogate delovne izkušnje. Prav tako se ni opredelilo do vprašanja, katera vrsta izobrazbe je potrebna za delovno mesto vodje priprave dela in upravljanja stavb ter ali ta vrsta izobrazbe ustreza izobrazbi, ki se zahteva za opravljanje dela kurjača kotla, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da je vrsta izobrazbe pri ponujeni zaposlitvi ustrezna. Zaradi navedenega je podana kršitev pravil pravdnega postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponujeno delovno mesto kurjača kotla ne ustreza delovnemu mestu vodje priprave dela in upravljanja stavb niti po stopnji niti po vrsti zahtevane izobrazbe. Sicer pa je treba tudi upoštevati, da se pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve ne upošteva le vrsto in stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za predhodno in ponujeno zaposlitev tožnika, ampak tudi ostale elemente, ki so bistvenega pomena za delovni in socialni položaj posameznika, na kar opozarja tudi teorija (Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 438). Ob upoštevanju navedenega je očitno, da nova ponujena zaposlitev tožnika, glede na predhodno, ni ustrezna tako glede na vrsto in področje dela, delovne naloge in zahtevnosti dela, kot tudi ne glede na višino plače. Neustreznost ponujene zaposlitve je razvidna tudi iz primerjave predhodne zaposlitve in ponujene zaposlitve glede na veljavno Kolektivno pogodbo komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004 in nadalj.), do česar pa se sodišče prve stopnje, kljub v tej smeri podanimi tožnikovimi navedbami, ni opredelilo, zaradi česar je ponovno podana kršitev pravil postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni relevantna njegova navedba, da je moral podpisati ponujeno zaposlitev, ker v nasprotnem primeru ne bi mogel odplačevati kredita, ni pravilna. Ta ugotovitev kaže tudi na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo temeljnega načela delovnega prava, da je treba delavca, kot šibkejšo stranko v razmerju do delodajalca zaščititi. Prav tako pa tudi ni upoštevalo temeljno načelo obligacijskega prava, da je sklenjen posel veljaven le v kolikor pri obeh strankah obstaja svobodna oz. prava volja za njegovo sklenitev. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da njegov podpis na ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi pomeni, da se je z vsebino ponujene pogodbe strinjal, ne drži, saj je bil v to primoran, ker bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo njegovo preživljanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zaključkom, da ukinitev delovnega mesta vodje priprave dela in upravljanja stavb predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, absolutno bistveno kršilo pravila postopka po 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločilna dejstva, v tem delu izpodbijane sodbe, nasprotujejo izvedenim dokazom. Iz izpovedi direktorja tožene stranke je namreč razvidno, da delovno mesto vodje priprave dela in upravljanja stavb s sistemizacijo del sploh ni bilo ukinjeno, bilo je le preimenovano v delovno mesto vodja sektorja II ter mu dodana le ena nova naloga, in sicer izvršbe. Zato pritožnik meni, da se izpodbijani sodbi tudi v tem delu lahko očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so odločilna dejstva oziroma razlogi sodbe v nasprotju s samo odločitvijo, na kar kaže okoliščina, da pri toženi stranki še vedno obstaja potreba po opravljanju nalog, ki so sodile v delokrog vodje priprave dela in upravljanja stavb. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo, da predstavlja sprejem nove sistemizacije delovnih mest, ne da bi pri tem prenehala potreba po opravljanju določenega dela, poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršilo pa je tudi pravilo o dokaznem bremenu, in sicer tako glede obstoja in utemeljenosti poslovnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi glede prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in glede ustreznosti ponujene zaposlitve, saj tožena stranka navedenih okoliščin ni dokazala. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve njegovega tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila 341. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Tožena stranka je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, vse z namenom ponižati tožnika, kot bivšega direktorja tožene stranke. To potrjuje tudi izjava priče N.T., ki je potrdila, da je direktor tožene stranke delo tožnika kritiziral, ne da bi te kritike argumentiral, vse z očitnim namenom spraviti pritožnika v slabo luč pred sodelavci. Posledica navedenih dejanj je bilo poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja zaradi katerega je moral v bolniški stalež. Sistematiko trpinčenja s strani tožene stranke pa potrjuje tudi okoliščina, da je slednja tožnika, ko se je vrnil iz bolniškega staleža, pustila čakati pred kurilnico, kamor ga je napotila, in sicer brez ključev, z izgovorom, da za to delo še ni bil usposobljen, vse to pa z namenom tožnika ponižati. Sodišče prve stopnje se o tem ni izreklo. Tudi v tem delu je kršilo pravilo o dokaznem bremenu, saj tožena stranka nasprotnega ni uspela dokazati. Negativni odnos direktorja tožene stranke pa dokazuje tudi okoliščina, da kljub temu, da je slednji razpolagal z ustreznim delovnim mestom, le-tega tožniku ni ponudil, ker ga na tem delovnem mestu, ni videl. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo z izjemo manjšega dela, kjer ni v celoti upoštevalo omejenega sodnega varstva v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s podpisom nove pogodbe, ki ga določa 90. člen ZDR, kar pa ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval, da se ugotovi, da odpovedni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2006 ni utemeljen; razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2008 in pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kurjača kotla št. 14/2008 s pripadajočim aneksom; ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 14. 3. 2006, po kateri je tožnik pri toženi stranki opravljal delo vodje priprave dela in upravljanje stavb, ni prenehala veljati in še vedno traja; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 22. 2. 2008 do pravnomočnosti sodbe priznati vse pravice iz dela, plačati vse davke ter prispevke in plačo, ki bi jo prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2006 s pripadki. Prav tako je od tožene stranke zahteval odškodnino iz naslova izvajanja mobbinga (trpinčenja na delovnem mestu).

Sodišče prve stopnje je tožnikove zahtevke, uveljavljane iz naslova podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke s ponudbo nove pogodbe v celoti zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka z ukinitvijo delovnega mesta vodje priprave dela in upravljanja stavb, ki ga je zasedal tožnik, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2006, dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določilom 88. člena ZDR; da so tožnikove navedbe, da je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal zaradi kredita, neupoštevne in tudi, da je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev v smislu določila tretjega odstavka 90. člena ZDR. Njegov odškodninski zahtevek pa je zavrnilo, ker ni ugotovilo zakonskih pogojev za odškodnino po tretjem odstavku 45. člena v povezavi s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, nasprotne pritožbene navedbe, ki to odločitev izpodbijajo, pa so v celoti neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, ki se je odražala v sprejemu prvega Akta o sistemizaciji in organizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Tožniku je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je bilo ukinjeno delovno mesto „vodje priprave dela in upravljanje stavb“. Hkrati mu je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „kurjač kotla“, ki jo je tožnik, sicer s pridržki, tudi podpisal.

V skladu z določilom 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Navedena določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva, v smislu določb tretjega odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na takšno zakonsko omejitev delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita v sporu ne more uveljavljati. Tako ne pride v poštev niti varstvo zaščitenih kategorij delavcev (glej npr. odločitev VSRS, opr. št. VIII Ips 56/2008 z dne 8. 6. 2009, VIII Ips 6/2007 z dne 15. 5. 2007). Takšno oženje sodnega varstva glede zakonitosti odpovedi je razumljivo glede na to, da delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS (glej npr. odločitve VSRS, opr. št. VIII Ips 232/2006 z dne 21. 11. 2006, VIII Ips 6/2007 z dne 15. 5. 2007 in VIII Ips 35/2007 z dne 17. 6. 2008).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil razlog za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnika, zaradi organizacijskih razlogov, ker je bilo delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ukinjeno. Razlog za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil torej v prenehanju potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, do prenehanja teh potreb pa je prišlo zaradi ukinitve tožnikovega delovnega mesta. To delovno mesto pa je bilo ukinjeno z novim Aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. S sprejetjem nove sistemizacije so nastali organizacijski in strukturni razlogi, ki v skladu s prvo alineo prvega odstavka 88. člena ZDR predstavljajo utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, za katerega se ugotovi, da preneha potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka za opravljanje tožnikovega dela ni zaposlila novih delavcev, pač pa je naloge, ki jih je opravljal tožnik pripojila drugemu delovnemu mestu. Slednja ima pravico do organizacije, ki bo optimalna glede na njene potrebe. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je sodna praksa enotna, da sodišče v takšnem primeru ne presoja razlogov reorganizacije, ker gre izključno za poslovno odločitev delodajalca, ki ni podvržena sodni kontroli.

Tožnik v pritožbi v tem delu sodišču prve stopnje očita, da je njegova ugotovitev, da je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno, napačno, pri čemer izpostavi izpovedbo direktorja tožene stranke, iz katere po njegovih zatrjevanjih izhaja, da delovno mesto vodje priprave dela in upravljanja stavb s sistemizacijo del sploh ni bilo ukinjeno, da je bilo le preimenovano v delovno mesto sektorja II ter mu dodana le ena nova naloga (izvršbe). Glede na navedeno tožnik v bistvu navaja, da naj bi bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta zgolj navidezna in da naj bi se njegovo delovno mesto po reorganizaciji in sprejeti sistemizaciji zgolj preimenovalo, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so se dela in naloge iz delokroga delovnega mesta vodje priprave dela in upravljanja stavb pripojila k drugemu delovnemu mestu, sicer pa tudi tožnik sam v pritožbi navaja, da je bila delovnemu mestu vodja sektorja II dodana ena nova naloga (izvršbe), kar pa je v nasprotju s tožnikovimi trditvami, da je z reorganizacijo bilo le preimenovano delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je tako pravilo o dokaznem bremenu glede utemeljenosti odpovednega razloga pravilno uporabilo. Njegova odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka po ugotovitvi, da odpovedni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2006 ni utemeljen, je materialnopravno pravilna. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v tem delu navedlo v utemeljitev te svoje odločitve, ne nasprotujejo odločitvi, prav tako tudi ne izvedenim dokazom. Očitane kršitve pravil postopka po 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato niso podane.

Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR pomeni prenehanje prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. To pomeni, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne "oživi" že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da utemeljenega razloga za njeno odpoved ni bilo. Delavec mora izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Samo če bi sodišče ugotovilo, da nova pogodba ni bila veljavno sklenjena, bi bil lahko utemeljen zahtevek za ugotovitev, da prejšnja pogodba, odpovedana brez utemeljenega razloga, ni prenehala.

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „kurjača kotla“ in pripadajoči aneks. Tožnik v zvezi s sklepanjem teh pogodb sicer zatrjuje napake glede volje, vendar ta izpodbojni razlog utemelji z navedbo, da je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal v izogib temu, da bi ostal brez zaposlitve, ker je moral odplačevati kredit ipd.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožnikove navedbe, da je pogodbo podpisal zaradi kredita in si ni mogel privoščiti, da bi ostal brez zaposlitve, neupoštevne. Takšna trditvena podlaga namreč za izpodbojni zahtevek ne zadošča. Sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je mogoče zaradi napake volje izpodbijati le iz razlogov po določbah členov 45. do 50. v zvezi z določbo 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), teh pa tožnik v predmetni zadevi ne zatrjuje. Tožnikovo zatrjevanje, da je bil v podpis pogodbe prisiljen zaradi svojega socialnega položaja in ni imel prave volje za sklenitev pogodbe niso upravičeni razlogi za izpodbijanje sklenjene pogodbe po OZ, ker ne gre za nedopustno grožnjo, ki bi povzročila utemeljen strah v smislu 45. člena OZ.

Kot je razvidno iz pripravljalnega gradiva v zakonodajnem postopku (Poročevalec DZ, št. 90/2001), je zakonodajalec le v primerih, ko delavec sprejme neustrezno zaposlitev upošteval, da delavec na tako zaposlitev (za določen čas, s krajšim delovnim časom ali na neustreznem delu) lahko pristane v stiski. Zato je v takih primerih določil, da ima "glede na razmere na trgu delovne sile in dolgotrajnosti sodnih postopkov" tak delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine.

V obravnavani zadevi pa glede na to, da tožnik ni postavil zahtevka iz naslova odpravnine, tudi ni treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, zato so vse ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu odveč, posledično pa pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih razlogov, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo. Sodišče prve stopnje je v tem delu pri opredelitvi starejšega delavca, kar je po njegovih ugotovitvah tudi tožnik, pravilno tolmačilo 114. člen ZDR, vendar pa pri svoji odločitvi ni upoštevalo omejenega sodnega varstva v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s podpisom nove pogodbe, ki ga določa 90. člen ZDR.

Namreč, tudi v primeru, če bi tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delo nima pravice do izpodbijanja odpovedi v celoti, ampak le do uveljavljanja neutemeljenosti odpovednega razloga. Določilo 90. člena ZDR resda izrecno določa le obseg sodnega varstva delavca, ki je sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, medtem ko sodnega varstva, v primeru sprejema ponujene zaposlitve za neustrezno delo, ne ureja. Delavec, ki v sodnem sporu izpodbije veljavnost sprejete pogodbe za ustrezno zaposlitev in dokaže neutemeljenost odpovednega razloga, lahko uveljavlja (z ustreznimi tožbenimi zahtevki), da odpovedana pogodba ni prenehala veljati in iz tega izvirajoče pravice (restitucijski zahtevki). Tudi pri presoji obsega sodnega varstva delavca, ki je sprejel neustrezno zaposlitev, je potrebno izhajati iz tega, da je sklenil z delodajalcem novo pogodbo o zaposlitvi in da ohranja zaposlitev pri delodajalcu. Sodno varstvo, ki ga delavec, ki je sprejel neustrezno zaposlitev, potrebuje za vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, pa je enako kot v primeru delavca, ki je sklenil pogodbo za ustrezno zaposlitev: izpodbiti mora veljavnost sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi (za neustrezno delo), uveljavljati in dokazati neutemeljenost odpovednega razloga, ter zahtevati vzpostavitev delovnopravnega statusa po odpovedani pogodbi (odločitev VSRS, opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010).

V obravnavanem individualnem delovnem sporu glede na navedeno tožnik ni uspel izpodbiti veljavnosti sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi vseh tožnikovih zahtevkov uveljavljanih zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, materialnopravno pravilna.

Stališča pravne teorije za sodišče ne predstavljajo formalnega pravnega vira, vendar pa pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje, da je z vsebino citiranega strokovnega dela seznanjeno. Komentatorka tega dela zakona, glede obsega sodnega varstva delavca, ki je ob podani odpovedi s strani delodajalca sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, stoji na drugačnem stališču od navedenega, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče po katerem ima delavec v primeru sprejema nove pogodbe o zaposlitvi zoženo pravno varstvo skladno z zakonsko dikcijo določbe 90. člena ZDR, prav tako pa je to stališče tudi enako stališču Vrhovnega sodišča RS, ki ga je slednje zavzelo v številnih svojih že citiranih odločitvah, zato je pritožbeno sodišče pri vprašanju uporabe materialnopravne določbe 90. člena ZDR tej ustaljeni sodni praksi sledilo.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi mobbinga.

Materialnopravno izhodišče za odločanje o tem tožnikovem zahtevku je ZDR, ki v 6.a členu prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu v povezavi s 45. členom, ki varuje dostojanstvo delavca pri delu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR). S to določbo je povezana obveznost delodajalca zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (prvi odstavek 45. člena ZDR). V drugem odstavku 45. člena ZDR je določeno, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca. V primeru, da delodajalec ne zagotovi delavcu varstva pred trpinčenjem, je slednjemu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR).

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ob upoštevanju kronologije v trajanju 6 mesecev (novi direktor tožene stranke je nastopil svojo funkcijo avgusta 2007, Akt o sistemizaciji je bil sprejet 31. 1. 2008, odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 22. 2. 2008, naslednje dne pa je tožnik nastopil bolniški stalež) ni podan element mobbinga, v smislu dlje časa trajajočega slabega ravnanja, da sta delovna vnema in elan tožnika upadla sočasno s sprejemom nove sistemizacije dela, da zatrjevanega zaničevanja ali poniževanja tožnika, s strani novega direktorja, dokazi niso potrdili, da ni mogoče zaključiti, da je bila nova sistemizacija dela prilagojena namenu, da se tožnika izključi iz delovnega procesa, da je tožnik sam prekinil komunikacijo z ostalimi sodelavci in se osamil, do česar je prišlo še pred podano mu odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (22. 2. 2008) in sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (7. 3. 2008). V posledici navedenega je zaključilo, da niso podani zakonski pogoji za odškodnino po tretjem odstavku 45. člena v povezavi s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Ob upoštevanju trditvene podlage in izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja.

Pritožbena graja te dokazne ocene ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje, v svoji dokazni oceni upoštevalo vse relevantne dokaze, tudi izpovedbo priče N.T. in direktorja tožene stranke, ki ju pritožba izpostavlja in jih tudi pravilno dokazno ocenilo, zato se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, le sklicuje (stran 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodatno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo okoliščin, ki bi bile podlaga za zaključek, da je bila nova sistemizacija dela prilagojena namenu, da se tožnika izključi iz delovnega procesa. Nasprotno ugotovitve sodišče prve stopnje takšnega zaključka ne potrjujejo.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka, do prihoda novega direktorja, sploh ni imela sprejetega akta o sistemizaciji, zato je bila odločitev novega direktorja, da ta akt sprejme potrebna. Dejstvo, kako bo poslovni subjekt organiziral svoje delo in temu prilagodil tudi delovna mesta, pa je stvar njegove poslovne odločitve. Novo ponujeno delovno mesto tudi ni bilo očitno neustrezno, kot to navaja tožnik v pritožbi, saj je tožnik pri toženi stranki v preteklosti to delo že opravljal. Kljub temu, da je tožena stranka dela in naloge iz delokroga delovnega mesta vodje priprave dela in upravljanja stavb pripojila k drugemu delovnemu mestu, pa zgolj iz tega razloga še ni bila dolžna tožniku ponuditi to delovno mesto, še predvsem, ker so v delokrog tega delovnega mesta bile dodane nove zadolžitve (izvršba). Sicer pa pritožbeno sodišče še navaja, da tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku ob podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, ob odsotnosti ostalih ugotovitev oziroma elementov mobbinga, zgolj to dejstvo ne bi zadoščalo za zaključek, da je tožnik upravičen do odškodnine iz vtoževanega naslova.

Prav tako pa navedenega zaključka ne izpodbije niti izpovedba zaslišane priče N.T., ki je potrdil, da je direktor pred njim in dvema sodelavkama tožnika kritiziral v smislu, da je odgovoren kot nekdanji direktor za nastale razmere, saj je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo in upoštevalo, da je omenjena priča navedla tudi, da pa slednjega ni nikoli slišal kritizirati tožnika konkretno zaradi dela ter okoliščino, da priče in ostali dokazi niso potrdili zaničevanja in poniževanja tožnika s strani novega direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo in te ugotovitve pritožnik ne izpodbija, da je tožnik sam prekinil komunikacijo z ostalimi delavci in se osamil, do česar je prišlo še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (22. 2. 2008).

Da v obravnavani zadevi tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova mobbinga ni utemeljen pa ne spremeni niti dejstvo, ki ga tožnik v pritožbi izpostavlja, in sicer da ga je tožena stranka po vrnitvi z bolniškega staleža pustila čakati pred kurilnico brez ključev, saj enkratni dogodek ne zadostuje za zaključek, da bi šlo za trpinčenje kot sistematično in dalj časa trajajoče slabo ravnanje v smislu citiranega določila. Sicer pa je že tožnik v pritožbi navedel, da je tožena stranka za takšno svoje ravnanje navedla razlog, in sicer da tožnik za to delo še ni bil usposobljen. Glede na navedeno, okoliščina, da se sodišče prve stopnje do navedenega dejstva v razlogih izpodbijane sodbe ni izrecno opredelilo, na pravilnost odločitve, da tožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen, ne vpliva, posledično pa tudi ni podana v tej smeri očitana kršitev pravil postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilo o dokaznem bremenu tudi v zvezi s tožnikovim odškodninskim zahtevkom pravilno uporabilo in v razlogih izpodbijane sodbe tudi izrecno zapisalo, da je v skladu z določbo drugega odstavka 45. člena ZDR, v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom, dokazno breme na strani delodajalca, zato je tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek neutemeljen.

Ob odsotnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede citiranih elementov mobbinga, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz tega naslova, tudi materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi tudi ni očitanih nasprotij, prav tako pa tudi sam izrek sodbe ne nasprotuje razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka po 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krijejo tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 705/2008
• VDSS sodba Pdp 1321/2010
• VDSS sklep Pdp 515/2012