<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba VIII Ips 525/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.525.2007
Evidenčna številka:VS3003568
Datum odločbe:26.01.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - diskriminacija - starost - neutemeljeni odpovedni razlogi

Jedro

Kršitev prepovedi diskriminacije ima na podlagi sedmega (prej petega) odstavka 6. člena ZDR za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca, kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le tisti, navedeni v deveti (prej osmi) alineji 89. člena ZDR. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi nobenega od takih razlogov, ampak zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga, zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in zahtevke za plačilo plače od decembra 2003 do (ponovnega) nastopa dela. Ugotovilo je, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto vodja projekta. Konec leta 2002 in v začetku leta 2003 je bil zadolžen za dva projekta, vendar nobenega ni izdelal. Tožena stranka ga je najprej na podlagi 83. člena ZDR pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, nato mu je omogočila zagovor in pridobila pisno mnenje sindikata ter izdala redno odpoved iz krivdnega razloga, pri tem je spoštovala tudi tridesetdnevni rok iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Tožnik je imel vse pristojnosti za izvedbo nalog in jih je bil sposoben izvesti, sodišče pa ni ugotovilo nobenega objektivnega razloga, ki bi tožnika opravičeval, da projektov ni izvedel. Tožnik ni dokazal, da je odpoved rezultat šikaniranja. Delovne naloge so bile tožniku odrejene, obrazložene in tudi izvedljive. Rok izdelave je bil velikokrat podaljšan v korist tožnika. Razporeditev tožnika je bila zakonita, odnosi z nadrejenim delavcem so bili dobri, tožnik pa se je tudi izobraževal na podlagi pogodbe s toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je odpoved podala v tridesetih dneh od dneva, ko se je iztekel zadnji rok, do katerega je bil tožnik dolžan projekta izdelati. Tožnik je šele tekom (sodnega) postopka začel zatrjevati, da je bila naloga prezahtevna, da ni imel tima, s katerim bi sodeloval in ni imel pooblastil. Dokazno breme, da krivda za neizpolnitev nalog ni na njegovi strani, je bilo na tožniku in tega ni dokazal. V ravnanju tožene stranke ni bilo šikaniranja, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je tožnik izrecno odklanjal izvedbo naloge in se izmikal obveznosti z izgovori, da sta nalogi nepotrebni.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja diskriminatorne razloge, navedene v 6. členu ZDR, saj se je nad njim daljše časovno obdobje izvajal mobbing, česar sodišča niso upoštevala. Je starejši delavec, naloženi pa so mu bili v delo projekti, ki očitno niso bili izvedljivi brez dodatnih znanj in strokovnega tima. Odpoved bi lahko bila podana kvečjemu iz razloga nesposobnosti, pri čemer bi imel vsaj pravice za brezposelnost. Ni bila ugotovljena tožnikova krivda, za odgovornost pa ne zadostuje pomanjkanje strokovnega znanja. Predlaga postavitev izvedenca ustrezne stroke za ugotovitev ali je bil pri svojih letih in znanju sposoben naložene naloge opraviti. Zaradi ponovnega pretehtanja vseh zatrjevanih okoliščin ter zaradi načela poštenosti in pravičnosti predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik pa uveljavlja zgolj to: „ponovno pretehtanje vseh zatrjevanih okoliščin“, torej ponovno dokazno oceno. Tudi revizijski predlog za postavitev izvedenca „ustrezne stroke“ pomeni le uveljavljanje revizijskega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Druge navedbe se deloma neposredno sploh ne nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitev prepovedi diskriminacije ima na podlagi sedmega (prej petega) odstavka 6. člena ZDR za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca, kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le tisti, navedeni v deveti (prej osmi) alineji 89. člena ZDR. Vendar tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi nobenega od takih razlogov, temveč zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi starost ni bila niti posredno razlog za odpoved, sploh pa je bil tožnik ob odpovedi star šele 52 let in ga tudi po opredelitvi ZDR (201. člen) ni bilo mogoče šteti za starejšega delavca, ki bi užival posebno varstvo.

Tožena stranka je dokazala utemeljen razlog odpovedi (82. člen ZDR). Tožnik je bil z dokončnim sklepom razporejen na delovno mesto vodja projekta, taka razporeditev je bila potrjena tudi v sodnem postopku in za tako delovno mesto je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi. Njegova obveznost je torej bila, da opravlja delo na tem delovnem mestu in tožnik niti ne zatrjuje, da bi mu bilo odrejeno delo izven tega okvira. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhaja, da je bilo odrejeno delo izvedljivo (saj ga je potem opravil nekdo drug) in da je tožnik imel vse možnosti in pooblastila, da delo opravi. Sklicevanje tožnika na nepotrebnost projektov in na to, da bi to delo težko opravil zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, je neutemeljeno. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik imel vsa pooblastila, da kot vodja projekta sestavi projektno skupino, česar ni niti poskušal. Nenazadnje pa je tožnik celo sodeloval pri projektu, ki ga je (namesto njega) nato izdelal nekdo drug.

Nižji sodišči sta utemeljili ugotovitve o tem, da odpoved ni bila posledica šikaniranja ali diskriminatornega ravnanja tožene stranke. Ravno nasprotno. Odnosi z nadrejenim delavcem so bili dobri, tožniku nihče ni odklonil sodelovanja, imel je možnost izobraževanja in rok izdelave projektov se je podaljševal v njegovo korist. Tožnikovo pavšalno zatrjevanje šikaniranja in diskriminiranja („mobbinga“) ne more spremeniti prepričljive in na dokazih temelječe drugačne presoje sodišča.

Ker glede na navedeno revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-3, 89.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzM1NA==