<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 540/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.540.2016
Evidenčna številka:VDS00002648
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Marko Hafner (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - šikana

Jedro

Ravnanja tožene stranke, ki so bila v tem sporu predmet presoje v smislu določb, ki se nanašajo na mobbing, so bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izključno ravnanja delodajalca oziroma ravnanja, ki pomenijo po svoji vsebini dopustno organiziranje delovnega procesa, tako glede izrabe in odobritve letnega dopusta, kot tudi upoštevanja omejitev ter organiziranja tožnikovega dela v enoti, kjer bi lahko delal ne glede na svoje omejitve. Zaradi navedenega niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi želi tožnik izpostaviti, da je nadrejena ravnala z namenom šikaniranja tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.500,00 EUR od 6. 8. 2014 dalje ter od zneska 1.000,00 EUR od 8. 6. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 871,20 (EUR) v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka. Pritožba navaja, da je tožnik svoje navedbe gradil na ponavljajočem se, sistematičnem, graje vrednem in očitno negativnem ter žaljivem ravnanju tožene stranke, ki ga tožena stranka v daljšem časovnem obdobju usmerja zoper njega. Ta ravnanja se kažejo v raznih oblikah, ki jih je tožnik opisal po posameznih dogodkih. Napačen je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so ravnanja enkratna in da na enkratnih ravnanjih utemeljuje tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč trdil, da je bil podvržen dalj časa trajajočemu šikaniranju na delovnemu mestu. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo opisana ravnanja kot posamična in enkratna, saj bi glede na tožbene navedbe moralo presojati z vidika zatrjevanih raznih načinov, ki se jih je tožena stranka posluževala z namenom doseči prenehanje delovnega razmerja s tožnikom. Sodišče prve stopnje je kršilo pravilo o dokaznem bremenu (47. člen ZDR-1), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navaja, da v zvezi z izrabo letnega dopusta tožena stranka ni zatrjevala in dokazala, da bi bil ogrožen delovni proces s tem, ko se je tožniku odrekla izraba letnega dopusta. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da tožena stranka tožniku v letu 2004 ni dopustila, da bi izrabil letni dopust, ki je bil že predhodno dogovorjen, enako velja tudi za obdobje od 27. 6. do 8. 7. 2005, pri čemer vodja ni upoštevala družinskih obveznosti tožnika in tudi ne njegove pravice, da zaradi mladoletnih otrok v času poletnih počitnic izrabi dva tedna dopusta skupaj. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinske dokumentacije, ki je v spisu in je nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je opozoril, da težavo vidi na osebni ravni, pri čemer pritožba izpostavlja, da iz elektronske pošte A.A. z dne 20. 7. 2005 izhaja, da ne razume, zakaj tožnik želi pisno obrazložitev odločitve o tem, da ne more izrabiti letnega dopusta v predvidenem primeru. Direktorica mu je odgovorila, naj se ne obremenjuje s stvarmi, ki niso neposredno vezane na delovni proces in naj raje dragoceni delovni čas nameni trženju storitev. Iz tega jasno izhaja, da sta nadrejeni uperjeni zoper tožnika in da ju njegova izraba pravice do letnega dopusta ne zanima. Navaja, da v letu 2005 ni prišlo do premestitve delavke B.B. v enoto C. iz poslovalnice D., čeprav mu je bil dopust, ki je bil planiran in odobren od 27. 2. 2005 do 3. 3. 2005, ukinjen prav s to utemeljitvijo. V tem času je imel urejeno bivanje v E., o čemer je bila tožena stranka seznanjena. Meni, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ravnanja niso bila šikanozne narave. Nadalje se pritožba ne strinja, da je bil tožnik v letu 2006 dolžan opravljati vsa dela in naloge v skladu s takrat veljavno pogodbo o zaposlitvi, saj je bila tožena stranka dolžna upoštevati omejitve na podlagi dokončne odločbe ZPIZ šele od julija 2007 dalje. Navaja, da je bila tožena stranka seznanjena s tožnikovimi težavami od 18. 9. 2006 dalje. Prvo opozorilo mu je tožena stranka izdala 6. 10. 2006, ko je zavrnil delo s popisom gotovine in ker ni želel delati v popoldanskem času. Vse od 18. 9. 2006, odkar mu je ZPIZ priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, je imel tožnik pravico zavrniti delo, ki mu ga je odrejala tožena stranka, saj ni ustrezalo njegovemu zdravstvenemu stanju, tožena stranka pa ga je kaznovala z dvema opominoma z dne 23. 3. 2007 in 3. 4. 2007. F.F. je tožniku od septembra 2009 do februarja 2010 samovoljno odrejala izmenski delovni čas. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da mu je tožena stranka na podlagi posredovanja delovne inšpekcije ponudila v podpis aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 4. 2008, katerega podpis pa je tožnik zavrnil, saj ni upošteval dogovorjenega razporeda dela v dopoldanskem času. Ker je tožnik še vedno prihajal na delo v dopoldanskem času, ga je tožena stranka celo poskušala odstraniti iz delovnega mesta s pomočjo varnostne službe. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pač pa je zahtevek zavrnilo brez razlogov o odločilnih dejstvih in ni upoštevalo, da tožena stranka ni uspela dokazati zakonitih in utemeljenih razlogov za tovrstne odredbe in kasnejšo sankcijo zoper tožnika. Sodišče prve stopnje je prezrlo pravnomočno ugotovljeno protipravnost ravnanja delodajalca in povsem pavšalno zaključilo, da v odrejanju popoldanskega dela ni našlo elementov trpinčenja. Glede na to, da je bilo že sodno ugotovljeno, da so bile odredbe v popoldanskem delovniku nezakonite, ni jasno, zakaj bi bil na strani tožene stranke zakonit razlog za njihovo pisno odredbo. V tem delu sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in zavzelo pravilnih materialnopravnih zaključkov v delu, v katerem je tožnik zatrjeval šikanozno ravnanje kot posledico dejstva, da tožena stranka ni ugodila njegovi prošnji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega. To je pogojevala z izrecnim tožnikovim soglasjem za delo v G., namesto v D.. Ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bila odredba tožene stranke tožniku za delo v G. nezakonita, ter ob upoštevanju izpovedi priče H.H., da za tožnika v D. ni bilo dela, je nelogično, da mu tožena stranka ni omogočila dela s skrajšanim delovnim časom od polnega v poslovalnici v D. in je krajši delovni čas pogojevala s poslovalnico v G.. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Premestitev v G. je bilo nedopustno ravnanje, o čemer je sodišče odločilo s pravnomočno sodbo Pd 244/2013, zato je podana protipravnost kot eden od elementov odškodninske odgovornosti in to niti ne more biti več predmet sodne presoje. Z odredbo je tožena stranka tožniku onemogočila usklajevanje družinskega in službenega življenja, saj bi bil tožnik odsoten od doma od 7.00 do 19.00 ure. Prav tako ni upoštevalo navodil tožnikovega zdravnika iz leta 2014, da je treba tožniku zagotoviti delovno mesto bližje domu. Sodišče prve stopnje je svojo odločbo oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke dr. I.I., ki pa ga je tožnik grajal kot neobjektivno in pristransko ter zahteval imenovanje drugega izvedenca. Tožnik je utemeljil dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa z zaslišanjem izvedenke dr. I.I. ni bilo mogoče odpraviti. Zato je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga o poimenovanju novega izvedenca bistveno kršilo 254. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožba opozarja, da izvedenka ni upoštevala celotnega poteka tožnikovega zdravljenja, niti ni pridobila celotne dokumentacije o njegovem zdravljenju pri lečečem psihiatru dr. J.J.. Ni jasno, zakaj izvedenka meni, da se tožnikove življenjske aktivnosti niso bistveno zmanjšale, kot tudi njeno mnenje, da še vedno kvalitetno skrbi zase in družino. Izvedenka minimalizira škodo, ki jo je v posledici ravnanja tožene stranke utrpel tožnik, poleg tega pa tožnik meni, da je izvedensko mnenje tako nepopolno in pavšalno, da tega ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenke.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti in je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je navajal, da so se dogodki, ki jih šteje za mobbing oziroma trpinčenje na delovnem mestu, začeli že leta 2004, trajali pa naj bi tudi po reintegraciji tožnika v letu 2013, potem, ko je sodišče ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja v letu 2010. Glede na takšne navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova mobbinga, je potrebno zadevo presojati tako po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR), kot tudi po Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji; ZDR-1), ki je pričel veljati 12. 4. 2013. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec v skladu s sedmim odstavkom 6. člena ZDR delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Četrti odstavek 6.a člena ZDR pa določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. ZDR-1 pa v 6. členu nalaga delodajalcu, da zagotavlja takšno delovno okolje v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev ter da je delodajalec dolžan sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. O sprejetih ukrepih v tej zvezi mora delodajalec pisno obvestiti delavca na običajen način. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo o obstoju takih ravnanj, je dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki kažejo na trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu, na strani delodajalca. Delodajalcu je naložena odškodninska odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava. Nadalje je v skladu s 7. členom ZDR-1 trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na posameznem delovnem mestu, ki je v zvezi z delom. ZDR-1 v 6. členu tudi prepoveduje neenako obravnavo oziroma diskriminacijo glede na osebne okoliščine.

7. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje (tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016). Bistveno je torej, da sodišče ne sme presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, da ne more predstavljati trpinčenja, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Presoje vseh ravnanj kot celote pa sodišče prve stopnje ni opravilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. Sodišče prve stopnje je natančno povzelo vse tožnikove trditve, za katere je trdil, da predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu oziroma diskriminatorno ravnanje tožene stranke in sicer:

- da mu je neposredno nadrejena delavka F.F. v letu 2004, 2005, 2006 in 2010 zavrnila izrabo dopusta v terminu, ki je bil predhodno dogovorjen in mu sama odredila koriščenje dopusta v drugem terminu ter ni upoštevala družinskih obveznosti tožnika in njegove pravice, da dopust izrabi v času počitnic dva tedna skupaj;

- da mu je bilo po priznanju III. kategorije invalidnosti v letu 2006 odrejeno delo v nasprotju z omejitvami, priznanimi z odločbo ZPIZ, ker je tožnik ta dela odklanjal so mu bila neutemeljeno izdana opozorila pred odpovedjo;

- da mu je tožena stranka šele v letu 2008 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki je upoštevala priznano invalidnost z omejitvami pri delu;

- da leta 2006 ni prejel skupinske stimulacije zaradi dveh neutemeljenih opominov, da je bil s tem šikaniran in diskriminiran zaradi invalidnosti, tožena stranka pa ni upoštevala omejitev, ki jih ima kot delovni invalid;

- da mu je bilo v letu 2009 in 2010 neutemeljeno odrejeno delo v popoldanskem času, kar je tožnik tudi zavračal ter prihajal na delo v predhodno dogovorjenem dopoldanskem času, pri tem pa je prišlo do dogodka, ko ga je tožena stranka želela odstraniti iz delovnega mesta z varnostniki;

- da so mu bila v letu 2010 neutemeljeno izdana tri opozorila ter istega leta nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi;

- da po pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi ter reintegracij v letu 2013 tožniku ni bilo omogočeno delo s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva oziroma je bilo to pogojevano s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za delo v G.;

- da je bil leta 2013 nezakonito premeščen v poslovalnico v G.;

- da mu tožena stranka ni plačala nadomestilo za čas dopusta v času od nezakonite odpovedi do reintegracije in niti viška ur pred odpovedjo,

- da je tožena stranka tožnika neutemeljeno opozorila, da je vdrl v omaro njegove nadrejene F.F. ter

- da tožena stranka v letu 2014 ni spoštovala navodilo tožnikovega zdravnika, da mu tožena stranka zagotovi delovno mesto bližje doma iz zdravstvenih razlogov.

9. V zvezi s trditvami, da je bil tožnik diskriminiran glede odobritve in izrabe dopusta je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, na podlagi zaslišanja tožniku neposredno nadrejene delavke F.F., da je bilo pri toženi stranki običajno, da so se dopusti usklajevali z vsemi delavci. Če zaradi potreb delovnega procesa ni bilo mogoče zagotoviti datuma dopusta, se je izraba določila oziroma zagotovila v drugem terminu. Tožniku je običajno odobrila dopust v želenem terminu, razen ob redkih priložnostih, poslednje zaradi delovnega procesa oziroma potreb delovnega procesa ni bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno razlogovalo, da ravnanje tožene stranke ni bilo v nasprotju s 165. členom ZDR, ki določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces mu lahko delodajalec odreče izrabo letnega dopusta v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik niti ne navaja, da v letih 2004, 2005, 2006 in 2010 ni imel možnosti izrabe dopusta. Način izrabe pa je v pristojnosti delodajalca in odrejanje dopusta ni mogoče šteti kot trpinčenja. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da tožena stranka tožniku v letu 2004 ni dopustila, da bi izrabil letni dopust, ki je bil že predhodno dogovorjen, enako velja tudi za obdobje od 27. 6. do 8. 7. 2005, pri čemer naj vodja poslovalnice ni upoštevala tožnikovih družinskih obveznosti in njegove pravice, da zaradi mladoletnih otrok v času poletnih počitnic izrabi dva tedna dopusta skupaj. Zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nadrejena delavka tožniku običajno odobrila dopust v želenem terminu, razen ob redkih priložnostih, ko to zaradi delovnega procesa oziroma potreb delovnega procesa ni bilo mogoče, niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinske dokumentacije v spisu oziroma da je nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje. S tem, ko je A.A. v elektronskem sporočilu tožniku z dne 20. 7. 2005 navedla, da ne razume, zakaj tožnik želi pisno obrazložitev odločitev o tem, da ne more izrabiti letnega dopusta v predvidenem primeru ter mu odgovorila, da naj se ne obremenjuje s stvarmi, ki niso neposredno vezane na delovni proces in naj raje dragoceni delovni čas nameni trženju storitev, ni kot nadrejena izvajala mobbinga zoper tožnika. Pritožbeno sodišče poudarja, da delodajalcu ni potrebno pisno obrazlagati odločitve o neodobritvi dopusta. V kolikor pa je tožnik menil, da je tožena stranka kršila pravice iz pogodbe o zaposlitvi bi lahko uveljavljal predhodno varstvo pravic pri delodajalcu oziroma v sodnem postopku zatrjeval kršitev pravice do izrabe letnega dopusta, česar pa ni storil. V tem delu torej ni mogoče šteti, da tožena stranka ne bi zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da sta bili tožniku nadrejeni delavki A.A. in F.F. uperjeni zoper tožnika. Tudi če ni prišlo do premestitve delavke B.B. v enoto C. (iz poslovalnice D.), čeprav mu je bil dopust, ki je bil planiran in odobren od 27. 2. 2005 do 3. 3. 2005, ukinjen prav s to utemeljitvijo, tega dogodka ni mogoče šteti za mobbing, saj ne gre za sistematično, graje vredno ravnanje tožene stranke.

10. Nadalje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v letu 2006 dolžan opravljati vsa dela in naloge v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi, saj je bila dolžna tožena stranka upoštevati omejitve šele na podlagi dokončne odločbe ZPIZ, ki je postala dokončna julija 2007. Tudi, če je bila tožena stranka seznanjena z odločitvijo, ki je bila sprejeta v letu 2006, pa do dokončnosti te odločbe ni bila dolžna ravnati v skladu z ugotovljenimi omejitvami, saj odločba učinkuje šele z dnem dokončnosti oziroma pravnomočnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da tožnik ni bil šikaniran, ker mu je tožena stranka šele v letu 2008, po pridobitvi dopolnilnega mnenja o ustreznosti prilagojenega delovnega mesta, ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Ker tožnik v letu 2006 ni imel status delovnega invalida, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje za to leto neutemeljeno tudi sklepati, da bi bil šikaniran in diskriminiran zaradi invalidnosti.

11. V zvezi z odločitvijo o neplačilu skupinske stimulacije je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so običajno to plačilo dobili tisti delavci, ki niso bili odsotni. Zaradi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo niti izkazane diskriminacije niti drugih razlogov, ki bi utemeljevali sklepanje o mobbingu zaradi neizplačila skupne stimulacije, temveč za odločitev delodajalca, ki temelji na razlogu, ki ni diskriminatoren.

12. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pravilno zaključilo, da zaradi dejstva, ker je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni mogoče sklepati o tem, da je šlo za mobbing tožnika. Posledično tudi ni mogoče enostavno izenačiti nepravilnega ravnanja ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, s protipravnostjo kot velja za ravnanje, ki predstavlja mobbing oziroma trpinčenje na delovnem mestu v smislu določbe 6. in 6.a člena ZDR oziroma 7. člena ZDR-1. Tožniku je bilo delo odrejeno v popoldanski izmeni zaradi potreb delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni izključevalnih in zaničevalnih ali drugih negativnih elementov, zaradi katerih je tožena stranka tožniku odrejala delo v popoldanskem času.

13. V zvezi z zaključkom, da tožena stranka z neugoditvijo predlogov tožnika za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom od polnega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaradi tega ni bil izvajan nedovoljen pritisk ali negativna obravnava tožnika, pač pa da so bile osnovni razlog za takšno ravnanje tožene stranke potrebe in zmožnosti delovnega procesa. Glede razloga tožnikove premestitve v G. je sodišče prve stopnje natančno raziskovalo razloge za to ravnanje ter na podlagi zaslišanja priče H.H. ugotovilo, da je poslovalnica tožene stranke v D., zaradi slabih rezultatov poslovanja, zaposlovala optimalno število delavcev, to je tri, za toženo stranko pa je bilo ključno, da so v tej enoti vsi zaposleni lahko ravnali z gotovino. Tožnikove omejitve pri delu zaradi zdravstvenih razlogov so prav na področju ravnanja z gotovino, saj tožnik nima finega prijema oziroma je pri tem omejen ter ne more šteti oziroma ravnati z gotovino. Zato mu tožena stranka dela v D. ni mogla zagotoviti. Bistveno je tudi, da je bil tožnik tri leta odsoten, da je imel po oceni sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo izpoved priče K.K., ob reintegraciji približno 40 % potrebnega osnovnega znanja za vse produkte, ki jih je tožena stranka uvedla oziroma je šlo za nove produkte, zato je potreboval osvežitev starega znanja in osvojitev novega znanja. To pa je lahko tožena stranka zagotovila le v G. in L., pri čemer se je tožena stranka odločila, glede na to, da je poslovalnica v G. bližje tožnikovemu bivališču, da bo delo opravljal tam. Šlo je tudi za eno uspešnejših oziroma najuspešnejšo poslovalnico z najbolj uspešno vodjo, odločitev da bo tožnik delal v G. pa je bila izključno, kot že obrazloženo, posledica dejstva, da tožnik ne more ročno ravnati z gotovino, kar nedvomno pomeni okoliščino, ki utemeljuje ravnanje tožene stranke, da mu poizkuša zagotoviti delo, kjer bodo upoštevane tožnikove zdravstvene omejitve.

14. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izdajala pisna opozorila iz 85. člena ZDR, ker je štela, da so njegova ravnanja takšna, da predstavljajo kršitev delovnih obveznosti. Vsa ta ravnanja so bila storjena v okviru pravic delodajalca organizirati delovni proces ter zahtevati izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Če sodišče kasneje v sporu ugotovi, da je bila odpoved, ki je temeljila tudi na teh opozorilih, nezakonita, samo zaradi tega ni mogoče šteti, da gre za protipravno ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja mobbing.

15. Sodišče prve stopnje je tudi povsem prepričljivo pojasnilo, da tožnik ni upravičen do nadomestila za čas dopusta v času nezakonite odpovedi do reintegracije, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo opr. št. Pd 199/2013 z dne 27. 11. 2014. Kot preveč pavšalne in nekonkretizirane ter dokazno nepodprte je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo tožnikove trditve o zatrjevanem neplačilu viška ur pred odpovedjo.

16. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pojasnilo tožene stranke, da ni bila dolžna upoštevati priporočila oziroma izvida tožnikovega delodajalca, da naj tožniku zagotovi delo bliže domu iz zdravstvenih razlogov. Tožena stranka je dolžna upoštevati omejitve, kot jih ugotovi pristojni organ pri ZPIZ, zato eventualna dodatna priporočila, mnenja in izvidi zdravnikov, v kolikor ne nastopajo v vlogi izvedenskega organa pri ZPIZ-u, ne morejo biti podlaga za ukrepanje delodajalca.

17. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in zavzelo pravilnih materialnopravnih zaključkov v delu, v katerem je tožnik zatrjeval šikanozno ravnanje kot posledico dejstva, da tožena stranka ni ugodila njegovi prošnji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega, oziroma je pogojevala z izrecnim tožnikovim soglasjem za delo v G., namesto v D., pritožbeno sodišče poudarja, da pritožba ni utemeljena. Tožnik zoper takšno odločitev ni uveljavljal varstva pravic oziroma sodnega varstva. Bistveno je, kar tudi iz odločbe ZPIZ (B1) izhaja, da lahko tožnik delo z omejitvami opravlja v polnem delovnem času, zato tožena stranka ni bila dolžna upoštevati tožnikove želje oziroma pobude in skleniti pogodbo s krajšim delovnim časom od polnega, če je k temu ne zavezuje odločba ZPIZ.

18. Ravnanja tožene stranke, ki so bila v tem sporu predmet presoje v smislu določb, ki se nanašajo na mobbing, so bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izključno ravnanja delodajalca oziroma ravnanja, ki pomenijo po svoji vsebini dopustno organiziranje delovnega procesa, tako glede izrabe in odobritve letnega dopusta, kot tudi upoštevanja omejitev ter organiziranja tožnikovega dela v enoti, kjer bi lahko delal ne glede na svoje omejitve. Zaradi navedenega niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi želi tožnik izpostaviti, da je nadrejena ravnala z namenom šikaniranja tožnika.

19. Ker tožena stranka ni ravnala protipravno oziroma tožnika ni diskriminirala oziroma nad njim izvajala mobbinga, tudi niso bistvene tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve izvedenke, specialistke psihiatrinje dr. I.I., dr. med. Tudi če bi sodišče prve stopnje angažiralo drugega izvedenca, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 6, 6/1, 6a, 6a/4.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNTQ5