<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 144/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.144.2014
Evidenčna številka:VDS0012149
Datum odločbe:28.05.2014
Senat:Metod Žužek (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - žalitev - letni dopust

Jedro

Nadrejena je tožniku z močnejšim glasom očitala nestrokovnost in način dela, ki ga je izbral. Opisano dejanje ne ustreza zakonski definiciji mobbinga, saj gre pri mobbingu ali trpinčenju za ravnanja, ki so ponavljajoča ali sistematična, torej ravnanja, ki se izvršujejo dlje časa. Ob enkratnem dogodku pa je tožbeni zahtevek neutemeljen. Enkraten dogodek ali dva takšna dogodka namreč ne moreta predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Prav tako morebitno opozarjanje tožnika na napake, storjene pri delu, ni mobbing.

Dejstvo da tožnik ni mogel koristiti rednega letnega dopusta v času, ko je on to želel, ni v nasprotju z določili 165. člena ZDR, ki določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti (1. odstavek 165. člena). Tretji odstavek istega člena pa določa, da ima delavec pravico izrabiti en dan dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najmanj tri dni pred izrabo. Delodajalec tudi lahko delavcu odreče izrabo letnega dopusta po 2. in 3. odstavku, če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces (4. odstavek 165. člena).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki plačati 567,19 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema sodbe (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz razloga kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, glede stroškov pa odloči, da jih je dolžna plačati tožena stranka. Navaja, da se je trpinčenje začelo z deli in nalogami, ki ne spadajo v delo tehnično vzdrževalne službe oziroma tožnik zanje ni bil usposobljen. Odrejanje dela v nevarnem okolju z možnostjo nastanka električnih poškodb, pregrevanje telesa na temperaturah v strojnici, ki niso primerne za delo z dodanimi neustreznimi zaščitnimi sredstvi, oteževanje dela z ukrepi, kot so odvzem nošenja ključev za dostop do vzdrževanih objektov, je privedlo do porušenja psihičnega ravnovesja tožnika. Sodišče je poudarilo, da je bila zahteva A.A., da mora tožnik nositi obleko z dolgimi rokavi, pravilna. Navedeno drži v primeru, če je zagotovljena pravilna temperatura prostorov do 28 stopinj, kar pa ni bilo zagotovljeno. Priča B.B. je izpovedal, da je bila za organizacijo dela odgovorna A.A.. A.A. je na tožnika vpila, ga žalila, zato bi moralo sodišče odločati na podlagi 179. člena OZ. Če sodišče ni ugotovilo trpinčenja, bi moralo ugotoviti, da je šlo za kršitev pravic po 179. členu OZ. S tem, ko je C.C. na sestanku zaposlenih izjavil, da je dobil anonimen klic, da gre za sabotažo v strojnici, je tožnik menil, da je bil obdolžen on.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik zatrjuje, da se je trpinčenje tožnika začelo z delom, ko mu je bilo odrejeno delo, ki ni spadalo v tehnično-vzdrževalno službo. Ta trditev ni utemeljena, saj je bilo potrebno delo kot je čiščenje trave na plaži nujno opraviti s pomočjo večjega števila delavcev, ker je bilo delavcev v komunalni službi premalo. Delo je bilo potrebno opraviti v čim krajšem dopoldanskem času. Takšnega dela ni opravljal samo tožnik, pač pa še drugi delavci, zaposleni pri toženi stranki. Zaslišani priči A.A. in B.B. sta povedala, da so ta dela opravljali tudi drugi delavci, ki niso bili zaposleni v komunalni službi. Vsekakor pa je vsa dela, ki jih delavec opravlja v delovnem času, težko do podrobnosti opisati in spadajo med ostala dela nadrejenega. Ta dodatna dela mu je odrejal njegov nadrejeni B.B.. Nerazumljive so navedbe in zatrjevanja tožnika, da ga je generalni sekretar D. C.C. posredno žaljivo obdolžil za sabotažo. Delodajalec mora preveriti, kako se delovni proces odvija in kako se napake ali okvare odpravljajo. Povsem logičen in pravilen je bil postopek za rešitev problema, ki je nastal v strojnici. Nihče tožnika ni ničesar obdolžil. Odrejena dela v okviru zadolžitve delovnega mesta niso šikaniranje. Tudi sam tožnik je pri zaslišanju v pravdi povedal, da duševnih težav zaradi diskriminacije pri izbiri kandidata ni imel, v pravdi, ki se je vodila zaradi diskriminacije pri izbiri, pa je navajal povsem drugače.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 6.a členu ureja prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu in določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom pri čemer gre za dejanje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z njim, pri čemer se ravnanje lahko ponavlja kontinuirano in žrtvam povzroča večje ali manjše socialne, psihične in zdravstvene težave. Prav tako sodišče pravilno navede, da je „mobbing“ po definiciji Heinza Leymanna s konfliktnostjo obremenjena komunikacija med sodelavci ali med predpostavljenimi in podrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in jo ena ali več oseb sistematično, pogosto in dalj časa neposredno ali posredno napada z namenom ali učinkom izključitve iz delovnega razmerja. Ciljni namen takšnega ravnanja je odstraniti posameznika z njegovega področja delovanja. Gre torej za proces povezanega dejanja na delovnem mestu, v katerem se proti posamezniku izvajajo različna destruktivna dejanja, ki se napovedujejo dalj časa in jih prizadeti občuti kot oviranje in oškodovanje njegove osebnosti. Če potekajo neovirano, pri prizadetem načelno vodijo v stanje, ko sta njegova psihična občutljivost in zdravje vedno bolj prizadeta, povečata se njegova osamitev in izključenost na delovnem mestu, nasprotno pa njegove možnosti za zadovoljivo rešitev kopnijo in se praviloma končajo z izgubo njegovega dotedanjega delovnega področja. Za navedena ravnanja delodajalec odgovarja delavcu na podlagi določil 184. člena ZDR po splošnih pravilih civilnega prava. Tako je sodišče pravilno ugotavljalo, ali je tožena stranka odškodninsko odgovorna, torej ali so kumulativno izpolnjene štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer nastanek škode, protipravno oziroma nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost za nastalo škodo. V kolikor manjka le eden od naštetih elementov, ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti. Pri tem pa je sicer dokazno breme na strani delodajalca.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, ter po vpogledu v zdravstveno dokumentacijo tožnika in zaslišanja tožnika ter priče B.B., E.E., A.A. in C.C., nekdanjega generalnega sekretarja pri toženi stranki ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi šikaniranja, trpinčenja, posega v osebnostne pravice, dostojanstvo, pravico do dela, pravico do zasebnosti, žalitev in posega v njegov ugled, neutemeljen. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas od 11. 5. 2009 do 10. 11. 2010 na delovnem mestu „vzdrževalec hišnik“, ob tem pa je bil njegov edini nadrejeni B.B., ki mu je odrejal dela. Tožnik je toženi stranki očital, da je A.A. kot vodja zdravilišča od tožnika zahtevala, da čisti travo na plaži, čeprav to ne spada v njegov delokrog, da je zahtevala od tožnika, da prihaja na delo eno uro prej glede na njegov delovni čas brez dodatnega plačila, da je tožniku nalagala delo preko polnega delovnega časa, da mu večkrat ni odobrila dopusta, da je kričala in žalila tožnika, ko je pleskal WC v upravi tožene stranke, da je od tožnika zahtevala, da nosi neprimerno delovno obleko ter da je bil s strani C.C. in A.A. obtožen sabotaže v strojnici.

Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da bi moralo sodišče v 9. točki presojati ali so podani pogoji z vidika 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. OZ). Glede dogodka pri beljenju WC-ja je sodišče pravilno sledilo izpovedbi B.B., ki je izpovedal, da je prišel tožnik k njemu bled, jecljav, z občutkom krivde, preplašen, češ da mu je A.A. z močnejšim glasom očitala nestrokovnost ter mu tudi očitala z močnejšim glasom način dela, ki ga je izbral. Sodišče je pravilno štelo, da opisano dejanje ne ustreza zakonski definiciji mobbinga, saj gre pri mobbingu ali trpinčenju za ravnanja, ki so ponavljajoča ali sistematična, torej ravnanja, ki se izvršujejo dlje časa. Ob enkratnem dogodku, pa je tožbeni zahtevek neutemeljen, tudi sicer na delovnem mestu očitanje z „močnejšim glasom in očitanje nestrokovnosti“ ni mobbing. A.A. je takrat očitno ocenila, da tožnik ne dela primerno, pri čemer je šlo za enkraten dogodek. Pritožbeno sodišče je namreč že zavzelo stališče v zadevi opr. št. Pdp 622/2012, da enkraten dogodek ali dva takšna dogodka ne moreta predstavljati trpinčenja na delovnem mestu, nadaljnje to izhaja tudi iz zadeve opr. št. Pdp 226/2012, kjer je razvidno, da ni šlo za mobbing, kljub dejstvu, da je sodelavec o tožniku grdo govoril in se norčeval iz njega, ker ravnanja niso bila sistematična in prisotna v daljšem obdobju. Prav tako morebitno opozarjanje tožnika na napake storjene pri delu ni mobbing, kot izhaja že tudi iz sodne prakse, ko je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 561/2011 na primer zapisalo, da je opozarjanje na napake in na nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, če ne gre za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oziroma očitno žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti delavcu. Glede na podani pritožbeni ugovor glede uporabe določil 179. člena OZ pa pritožbeno sodišče navaja, da je ZDR specialni predpis, po katerem sodišče odloča, prav tako pa tožnik tudi ni podal ustrezne trditvene podlage, na katero je sicer sodišče vezano pri odločanju.

Glede dejanja, ko naj bi A.A. in C.C. žalila tožnika in posegla v njegov ugled, ker sta ga obtožila sabotaže v strojnici, pa je sodišče prav tako po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da navedeno dejanje ne predstavlja žalitve, tako na podlagi prvega odstavka 179. člena OZ. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je C.C. na sestanku povedal, da je prejel anonimni klic, v katerem je dobil sporočilo, da nekoga v F. dobro delo moti in da se ukvarja v strojnici bazena sabotaža s strani zaposlenih. Ob tem nihče ni bil poimensko izpostavljen, kdo naj bi bil odgovoren za sabotažo. Tako je C.C. na sestanku prenesel vsebino anonimnega sporočila in ni zatrjeval, da je tožnik izvršil sabotažo. To je namreč sklepal tožnik sam, čeprav on ni bil konkretno imenovan. Sodišče je tudi ugotovilo, da ne drži zatrjevanje tožnika glede disciplinskega postopka, v katerem naj bi bil obtožen sabotaže, z njim je bil opravljen zgolj razgovor z namenom ugotovitve utemeljenosti vsebine anonimnega sporočila. Tudi dejstvo, da je bil uveden nov način razpolaganja s ključi strojnice, ko je bilo uvedeno obvezno prevzemanje ključev v recepciji z evidentiranjem, ne pomeni, da se je nad tožnikom izvajal mobbing. Ključe so na navedeni način dvigovali vsi zaposleni in ne samo tožnik, s tem pa je tožena stranka zagotovila kontrolo nad gibanjem zaposlenih v strojnici in s tem tudi preprečila vstop nepooblaščenim v prostore. Evidentiranje tistih, ki so dvignili ključe v recepciji je tako logična odločitev tožene stranke, saj je prišlo v preteklosti do situacije, za katero so nekateri sicer anonimno ocenili, da gre za „sabotažo“.

Neutemeljena je trditev tožnika o trpinčenju, ki je povezana z nošenjem zaščitne obleke v vročini. Zaščitna sredstva so predpisana s strani pooblaščene organizacije po predhodno opravljeni oceni tveganja za zdravje delavcev. O nošenju zaščitnih oblačil ne morejo in ne smejo odločati nadrejeni. Nadrejeni so odgovorni, da delavci predpisane zaščitne obleke nosijo in so jih dolžni glede nošenja tudi opozarjati. Čiščenje trave v okolici zdravilišča tudi ne predstavlja mobbinga, saj so tudi drugi zaposleni opravljali to delo, prav tako pa ni mogoče šteti, da predstavlja trpinčenje na delovnem mestu to, da nadrejeni delavcu odredi določeno delo - čiščenje trave, ki ni opisano v delokrogu, saj opis delovnega mesta ne more vsebovati vseh del, pač pa vsebuje opis delovnega mesta naloge - vzdrževalna hišniška dela, pripravljalna in pomožna vzdrževalna hišniška dela, sestanki, skrb za red in čistočo na delovnem mestu, druga dela, ki smiselno spadajo v delokrog delovnega mesta ter vsa dela po nalogu poslovodstva. Dejstvo da tožnik ni mogel koristiti rednega letnega dopusta v času, ko je on to želel, ni v nasprotju z določili 165. člena ZDR, ki določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti (1. odstavek 165. člena). Tretji odstavek istega člena pa določa, da ima delavec pravico izrabiti en dan dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najmanj tri dni pred izrabo. Delodajalec tudi lahko delavcu odreče izrabo letnega dopusta po 2. in 3. odstavku, če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces (4. odstavek 165. člena).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilih 353. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 6.a. ZDR člen 165, 165/1, 165/3, 165/4, 184. OZ člen 179, 179/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5MjA1