VDSS sodba Pdp 1086/2013

Jedro

Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju večkrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi odpovedala iz razloga racionalizacije poslovanja ali pa iz razloga reorganizacije poslovanja. Tožnica teh odpovedi ni nikoli izpodbijala. Tožena stranka zaradi tega nad tožnico ni izvajala mobbinga, ampak ji je s tem le poskušala ohraniti delovno mesto oziroma delovno razmerje. Tožnica ni bila neenako obravnavana v zvezi z obdaritvijo s pršuti, pri izplačilu regresa in in plačilom stimulativnega dela plače in dodatkov. Prav tako tožnica ni bila večkrat kot ostale sodelavke razporejena na čiščenje prostorov. V ravnanju tožene stranke tako ni mogoče ugotoviti elementov mobinga in diskriminacije, zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati iz naslova neenake obravnave ter trpinčenja (mobbinga) odškodnino v višini 12.081,84 EUR od vložitve tožbe dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni (tč. I izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti znesek 1.107,59 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. II izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške sodnega postopka.

Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo ponujanje novih pogodb o zaposlitvi posledica reorganizacije tožene stranke in poskus tožene stranke po ohranitvi zaposlitve tožnici. Reorganizacija se je pri toženi stranki začela šele v drugi polovici leta 2006, kar sta potrdili tako priča A.A., kakor tudi priča B.B.. Zaradi tega ji nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „glavni blagajnik“ v podružnici C., ki jo je tožnica podpisala dne 21. 12. 2005, ni bila ponujena zaradi reorganizacije tožene stranke, ki se v letu 2005 sploh še ni pričela. Kot je bilo navedeno v dopisu, ki ga je tožnica priložila k tožbi, naj bi šlo za nadomeščanje oz. povečan obseg dela v zvezi z računovodskimi storitvami. Vse reorganizacije so se začele v letu 2006. Tožnica je že v tožbi navedla, da ji je bilo s strani tožene stranke določeno, da bo ohranila enako višino plače, kot jo je imela na delovnem mestu na D.. Tega se tožena stranka ni držala, saj je tožnici ponudila delovno mesto „glavnega blagajnika“ z nižjim številom točk, pri tem pa ni navajala organizacijskih razlogov spremembe poslovanja tožene stranke. Tudi navedbe sodišča, da je tožena stranka tožnici na vsak način želela ohraniti zaposlitev in ji je zato tudi ponudila delo prodajalke, ni mogoče upoštevati. Ponujeno delovno mesto (prodajalka) je bilo ovrednoteno oz. razvrščeno v nižjo tarifno skupino kot pa delovno mesto „glavnega blagajnika“ (V. tarifna skupina) in po takrat veljavni zakonodaji tožnica tudi delovnega mesta v nižji tarifni skupini ni bila dolžna sprejeti. To dokazuje, da je tožena stranka tožnico neenako obravnavala v primerjavi z drugimi zaposlenimi na C.. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi s ponudbami novih delovnih mest z znižanjem točkovanja posameznega delovnega mesta ugotovilo zmotno in nepopolno, saj ga je ugotovilo le na podlagi pričanja prič E.E., A.A. in B.B., v ničemer pa ni upoštevalo pričanja tožnice glede ponujanja novih pogodb o zaposlitvi ter tudi ne dejanskih zaposlitev ostalih zaposlenih delavcev na F. d.o.o. vsaj do 30. 4. 2006 oz. se do navedb tožnice ni opredelilo.

V zvezi z neprimernimi delovnimi prostori in izoliranostjo tožnice od njenih sodelavcev navaja, da je sodišče pri ugotavljanju primernosti prostora, za katerega je tožnica zatrjevala, da ni primeren, upoštevalo samo izpovedi prič E.E. in A.A.. Že v prvotnem postopku je tožnica zatrjevala, da je izključno vseh osem ur na dan na prehodnem prostoru sedela sama in da se je lahko s sodelavci pogovarjala samo, če je šla do njih oz. v času malice, vendar ne v času malice v prostoru, ampak izven prostora. To sta potrdili tudi priči G.G. in H.H.. Priča I.I. je na naroku dne 15. 4. 2013 izpovedala, da je bil prostor slabo ogrevan, da je šlo dejansko za prehoden prostor med skladiščem in trgovino ter da je tožnico verjetno tudi kdaj zeblo, saj je bil pogosto prepih. Vodji izmen sta bili v tem prostoru občasno, ko sta prevzemali robo. Pričanja navedenih prič sodišče za ugotovitev dejanskega stanja sploh ni upoštevalo. Priči I.I. in H.H. nista nikoli zatrjevali, da je na tem hodniku oz. v tem prostoru osem ur sedel še kakšen drug delavec. Tako je le tožnica stalno opravljala delo v prostoru, ki ni bil primeren za opravljanje dela. Prav tako nobena izmed navedenih prič ni izpovedala, da bi tožnica imela dnevno stike z ostalimi zaposlenimi. Sodišče je svojo obrazložitev utemeljevalo samo z izpovedbama prič E.E. in A.A., ne pa tudi z izpovedmi ostalih prič. Te so bile bistvenega pomena, saj so bile dnevno prisotne na kraju opravljanja dela tožnice. Sodišče ni moglo iz pričanja vseh prič oceniti (ker nekaterih sploh ni upoštevalo), da tožnica ni bila izolirana od njenih sodelavcev oz. da je bil delovni prostor primeren, saj sta to izpovedali samo priči E.E. in A.A., ki sta bili v J..

V zvezi z zatrjevanim neenakim obravnavanjem tožnice pri novoletnih obdaritvah v letih 2005 in 2006 je sodišče upoštevalo le in izključno izpovedi E.E., B.B. ter A.A., ni pa upoštevalo pričanja vseh ostalih prič. Priča K.K. je izpovedala, da se je oseba, ki je navedeno darilo pripeljala, predstavila kot oseba, ki je pripeljala blago iz firme oz. iz J. in da je dokument, ki ga je morala podpisati, imel oznako F. d.o.o., pri čemer je bilo navedeno za dostavo D.. Tega sodišče ni obrazložilo, ker se je izključno postavilo na stališče, da sta bila pršut in stojalo izključno osebni darili direktorja E.E.. Očitno pa si vsi ostali zaposleni na D. tega niso tako razlagali. Kot priča zaslišani L.L. je izpovedal, da je navedeno darilo razumel kot darilo firme, ne pa osebno darilo direktorja. Zato ne vzdrži ugotovitev sodišča, da je direktor E.E. izročil osebno darilo. Če bi bilo darilo osebno, ne bi imel dokument oznake F.. O tem se sodišče ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedb prič G.G. in H.H. v zvezi z boni za leto 2006. Tudi v tem primeru je sodišče ponovno ugotovilo, da gre za osebno darilo direktorja in to le na podlagi pričanja direktorja E.E. in A.A.. Ker je bila po reorganizaciji, od 1. 5. 2006 dalje, tožnica edina zaposlena pri toženi stranki, saj so se vsi ostali prodajalci prezaposlili na F. d.o.o., je bila samo zato drugače obravnavana. Sodišče se do izpovedi prič K.K. in L.L. ni opredelilo, kljub temu da so glede konkretnih obdaritev izpovedale drugače kot priče B.B.,A.A. in E.E..

Sodišče je v zvezi z navedbo tožnice o večkratnem čiščenju prostorov ponovno napačno povzelo pričanje prič H.H. in G.G.. Ti sta potrdili, da je bila tožnica na razporedu večkrat kot ostale delavke. Sodišče pa je svojo odločitev glede čiščenja oprlo samo na izpovedbo priče H.H., čeprav je bila njena izpoved drugačna, kot jo je povzelo sodišče.

Sodišče se pri obrazložitvi izplačil regresa ni opredelilo do navedb tožnice, da je prišlo do izplačila prvega dela regresa 20. 7. 2007 in da je bil drugi del regresa izplačan 30. 8. 2007, medtem ko je bil vsem ostalim delavcem prvi del regresa izplačan v aprilu 2007, drugi del regresa pa v juniju 2007. Tožnica je regres dobila izplačan šele po urgenci njene pooblaščenke. Tako je bilo tožnici zamaknjeno le plačilo prvega dela. Vsi ostali delavci, na katere se sklicuje tožena stranka, torej tako M.M., N.N. in O.O., so bili v času izplačila regresa na bolniškem staležu. Navedbe tožene stranke o tem, da je zaradi likvidnostnih težav prišlo do zamika pri izplačilu, tako ne zdržijo. Sodišče ni navedlo, kdo so ostali delavci, ki so prejeli izplačan regres dne 20. 7. 2007 in iz kakšnih razlogov. Zatrjevanja tožnice, da samo ona ni dobila izplačanega prvega dela regresa v mesecu aprilu 2007, sodišče ne pojasni. Nepravilna je tudi navedba, da je bil 20. 7. 2007 tožnici izplačan regres, ker je bil izplačan samo prvi del regresa, medtem ko je drugi del regresa prejela 30. 8. 2007.

V zvezi s stimulativnim delom plače in dodatki navaja, da je višje sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi, ali so bili vsi dodatki, za katere je tožnica zatrjevala, da so bili izplačani drugim delavcem, ne pa njej, tudi dejansko izplačani, še zlasti za obdobje od 1. 1. 2006 do 30. 3. 2006. Sodišče tudi v ponovljenem postopku tega ni ugotovilo. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, zakaj tožnic ni prejela dodatkov kot vsi zaposleni delavci v obdobju od 1. 1. 2006 do 30. 4. 2006. Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določen dodatek za skupinsko delovno uspešnost za pozitiven poslovni izid obračunske enote, tega dodatka ni dobila, tožena stranka pa ni izkazala, kakšne dodatke so prejemali vsi ostali zaposleni delavci. Tožena stranka tudi ni izkazala in ni dokazala, da bi bila tožnica edina režijska delavka pri toženi stranki v obdobju 1. 1. 2006 do 30. 4. 2006, da bi drugačen način obračuna veljal izključno zanjo, še zlasti ker so v tej enoti od organizacijskih sprememb v aprilu 2006 poleg prodajalcev opravljali dela tudi drugi delavci. Sodišče se o tem ni opredelilo. Po pravilniku je skupinska delovna uspešnost sestavljena tako iz pozitivnega poslovnega izida obračunske enote, kot tudi iz dodatka za nadpovprečno uspešnost obračunske enote. Po pravilniku imajo navedeni dodatek vsi zaposleni v obračunski enoti. Ker je bila tožnica od 1. 1. 2006 pa do 30. 4. 2006 zaposlena v obračunski enoti C. znotraj tožene stranke, je bila upravičena do nadpovprečne uspešnosti obračunske enote, kakor tudi do pozitivnega poslovnega izida obračunske enote, torej do obeh dodatkov skupaj. To je prejemala priča G.G., ni pa tega prejemala tožnica. Iz plačilnih list G.G. je razvidno, da je prejemala tako dodatek za pozitivni poslovni izid, kakor tudi dodatek za nadpovprečno uspešnost obračunske enote. Dejstvo, da je tožnica v obračunski enoti D. prejemala dodatek za skupinsko delovno uspešnost kot režija, ne more ovreči njenega zatrjevanja, da ni prejemala vseh dodatkov kot vsi ostali zaposleni pri toženi stranki. Tudi niso pravilne navedbe, da je bila skupinska delovna uspešnost ukinjena s 1. 1. 2008. Kot so izpovedale priče, so postale družbe samostojne v aprilu 2006. Dodatka D2 tožnica po letu 2006 ni prejemala. Res je, da se dodatek nanaša na osebno angažiranost tožnice in da je o tem dodatku odločal nadrejeni, vendar pa je nadrejena izpovedala, da je tožečo stranko ocenjevala in da je oceno poslala v J., torej je bila tožnica ocenjena. Zakaj pa J. teh dodatkov ni izplačala, pa sodišče ni ugotavljalo. Diskriminacijo pomeni ravno to, da je bil dodatek tožnici s strani nadrejene določen, ni pa ji bil izplačan, saj je bil drugim dodatek določen in izplačan tudi za obdobje, ko statusnih sprememb še ni bilo (od 1. 1. 2006 do 30. 4. 2006). Sodišče tudi v tem delu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe kot neutemeljene prerekala in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, v njej so jasno navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju sicer večkrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Iz listin, ki jih je tožnica vložila v spis, izhaja, da ji je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi odpovedala ali iz razloga racionalizacije poslovanja ali pa iz razloga reorganizacije poslovanja. Tožnica teh odpovedi ni nikoli izpodbijala. Tako je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpovedi prič E.E. in A.A. in rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jih je v spis predložila tožnica, utemeljeno zaključilo, da tožena stranka zaradi tega nad tožnico ni izvajala mobbinga in da ji je s tem le poskušala ohraniti delovno mesto oziroma delovno razmerje, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točki 7 obrazložitve sodbe. Zaradi tega, ker je tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi sprejela, se ji je znižala tudi plača. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do znižanja plače ni prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke. V podpis so ji bile ponujene pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in plačilo je bilo ustrezno. Razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 8 obrazložitve sodbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tožničinimi navedbami o neprimernosti delovnih prostorov in izoliranostjo tožnice od sodelavcev upoštevalo samo izpovedi prič E.E. in A.A., saj iz obrazložitve sodbe pod točko 9 izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedi I.I., ki je izpovedala, da je bil ta prostor ogrevan in hlajen in da je bil v tem prostoru zaradi odpiranja vrat včasih prepih, kar sta izpovedali tudi tožnica in priča H.H.. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je v istem prostoru imela mizo tudi vodja izmene H.H., ki je izpovedala, da je sicer delala v prodajalni, kadar je morala knjižiti, pa je to delo opravljala v istem prostoru kot tožnica. Tožnica je še izpovedala, da zaradi izpostavljenosti prepihu ni bila večkrat bolna. Glede na to, da je bil prostor, v katerem je delala tožnica, prehoden, tožnica vsekakor ni bila izolirana od sodelavcev. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila razporejena na delo v hodnik z namenom trpinčenja ali izoliranja od sodelavcev, ampak zaradi tega, ker so bili zaradi reorganizacije objekti v lasti tožene stranke oddani v najem ali pa so bili prodani, delavci pa so se morali prilagoditi in si tudi deliti pisarne.

Neupravičen je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z obdaritvami v letih 2005 in 2006 oprlo le na izpovedi prič E.E., B.B. in A.A., saj je tudi na podlagi izpovedi priče P.P., ki je izpovedal, da je bila tožnica zagotovo na seznamu za obdaritev s pršuti v letu 2005, zaključilo, da tožnica ni bila diskriminirana, saj dejstva, da pršuta ni prejela, ni mogoče pripisati namernemu ravnanju tožene stranke. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni bistveno, kako so zaposleni obdaritev razumeli, bistveno je, kako je bila zastavljena. Ker je direktor osebno in ne v imenu tožene stranke obdaroval zaposlene, ni pomembno, kakšno oznako naj bi imel dokument, ki ga je podpisala priča K.K., in tudi ne, da je oseba, ki je darila pripeljala, dejala, da je pripeljala blago iz firme. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede darilnih bonov v letu 2006, da je šlo tudi v tem letu za osebno darilo direktorja tožene stranke delavcem in da dejstvo, da tožnica bona ni prejela, ne pomeni neenakopravnega obravnavanja, ampak je le posledica malomarnosti tožene stranke.

Glede tožničinega zatrjevanja, da jo je vodja večkrat kot ostale delavke razporedila na čiščenje prostorov, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka do tožnice ni ravnala diskriminatorno in je ni večkrat kot ostale delavke razporedila na čiščenje prostorov. Pravilno je povzelo izpoved priče H.H., ki ni izpovedala tako, kot v pritožbi zatrjuje tožnica, ampak tako, kot je v sodbi zapisalo sodišče prve stopnje. Priča G.G. je res izpovedala, da so čistili vedno le eni in isti, da je tožnica prednjačila, eni pa niso bili na vrsti nikoli. Ker pa je tožnica izpovedala, da je čistila v primeru odsotnosti delavk in da je pomagala pri menjalniškem pultu, je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da je čistila večkrat kot ostale delavke, vendar iz opisanih razlogov in ne zato, ker bi jo bila tožena stranka na čiščenje razporedila večkrat kot ostale delavke.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj le tožnica ni prejela regresa za letni dopust v aprilu 2007. Iz obrazložitve pod točko 14 izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka zaradi finančnih težav najprej izplačala regres za letni dopust tistim delavcem, ki so dopust v trajanju dveh tednov že koristili in da so bili to praviloma prodajalci, ki dopusta v višku sezone niso mogli koristiti, tožnica pa je bila v poslovalnici C. edina, ki ni bila prodajalka. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo tožnici, da se je zaradi tega počutila diskriminirano, vendar je pravilno ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni nedopustnih elementov diskriminacije.

Glede pritožbenih navedb v zvezi s stimulativnim delom plače in dodatki je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila drugače obravnavana kot njeni sodelavci v obračunski enoti C., pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica kot režijska delavka ni bila upravičena do enakih dodatkov kot njeni sodelavci prodajalci, med katerimi je bila tudi G.G.. Ti so prejemali dodatek za pozitivni poslovni izid in dodatek za nadpovprečno uspešnost, ki sta se izračunavala na podlagi trimesečnega poslovanja dejavnosti trgovine, medtem ko so režijski delavci prejemali dodatek le na podlagi obračunov za vse trgovine in vse dejavnosti skupaj. Tožnica je, kot izhaja iz njenih plačilnih list, za sporno obdobje prejemala dodatek za skupinsko delovno uspešnost - režija v višini 14 %, na podlagi točke 1.3. priloge 3 k Pravilniku o plačah in drugih prejemkih (B2), ni pa prejemala dodatka D2, ki je bil s pravilnikom določen kot dodatek za osebno angažiranost in je bil izplačan glede na oceno vodje. Vodja I.I. je izpovedala, da je tožnico ocenjevala in ocene posredovala v J., ni pa vedela, ali je tožnica dodatek prejela ali ne. Ker tožnica ni zatrjevala, da bi ji vodja dajala slabe ocene ali da bi bila do nje na kakšen drug način pri ocenjevanju diskriminatorna, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da to, da tožnica dodatka D2 ni prejemala, ne pomeni diskriminatornega ravnanja tožene stranke. Zaradi navedenega so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 53/2020
• VDSS Sodba Pdp 472/2019
• VDSS sodba Pdp 895/2013