<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 395/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.395.2012
Evidenčna številka:VDS0009381
Datum odločbe:27.09.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - dokazna ocena - kršitev pravic osebnosti - protipravnost

Jedro

V opisanih ravnanjih (opustitev pogajanj tožene stranke o tožnikovi plači s kasnejšim izplačevanjem plače v višini, kot jo je enostransko določila; zavrnitev izrabe letnega dopusta kot enkratno dejanje), ni znakov trpinčenja v smislu četrtega odstavka 6.a člena ZDR.

S postavitvijo odškodninskega zahtevka zaradi nezakonite odpovedi delavec ne more obiti 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil oziroma uveljavljal nezakonitost odpovedi šele po navedenem zakonskem roku. Če v prekluzivnem roku ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi, je odpoved zakonita, odškodninski zahtevek zaradi nezakonite odpovedi pa je iz tega razloga neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (II. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika od bruto zneska 300,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2009 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov odškodninski zahtevek po plačilu 25.000,00 EUR (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.572,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 - dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

Zoper II. in III. točko navedene sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovitev sodišča o neobstoju vzročne zveze med ugotovljenimi kršitvami tožnikovih pravic in nastalo škodo v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, zlasti z izpovedjo tožnika ter z zaključki v pisnem izvedenskem mnenju A.A. in njegovo izpovedjo, ki jih tožnik povzame v pritožbi. Na podlagi izpostavljenih delov tožnikove izpovedbe, pisnega in ustnega izvedenskega mnenja ter tožnikove zdravstvene dokumentacije je mogoče s stopnjo verjetnosti, ki je večja od polovične, zaključiti, da so bile zdravstvene težave tožnika, do katerih je prišlo po maju 2009, tudi posledica dogodkov, izpostavljenih v točkah a) in d) obrazložitve prvostopenjske sodbe. Ob izpolnjevanju vseh elementov odškodninskega delikta bi moralo sodišče prisoditi tožniku ustrezno odškodnino za škodo, ki jo je na svojem zdravju utrpel v posledici trpinčenja na delovnem mestu s strani tožene stranke. V zvezi z očitki o načinu komunikacije med tožnikom in direktorjem tožene stranke tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o obstoju protipravnosti tožene stranke poverilo preveliko mero zaupanja zaslišanim pričam A.B. in A.C., ki nista verodostojni, saj sta še vedno zaposleni pri toženi stranki. Priložene listine (celotna listinska dokumentacija), ki imajo večjo težo od izpovedi prič, dokazujejo drugačno dejansko stanje. Opozarja na problematičnost dokazovanja mobbinga na delovnem mestu v obravnavanem primeru, ko tožnik ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, delodajalec pa lahko predlaga zaslišanje delavcev, ki so pri njem še vedno zaposleni in so v podrejenem položaju. Glede neustreznosti komunikacije med toženo stranko (direktorjem) in tožnikom največ pove dejstvo, da direktor tožene stranke na elektronsko sporočilo tožnika pretežno sploh ni odgovarjal, kar ni mogoče šteti za sprejemljiv način komuniciranja. Najmanj, kar bi moral direktor tožene stranke storiti, je to, da bi tožniku na poslana elektronska sporočila odgovoril na način, da naj mu elektronskih sporočil ne pošilja več ter tožniku predlagati, naj se oglasi pri njem, ali mu povedati, da bo odgovore na podane predloge in vprašanja prejel na naslednjem kolegiju. Delodajalec mora delo organizirati na način, da posluje zakonito v vseh pogledih. Enaki očitki kot glede težavnosti dokazovanja neustrezne komunikacije veljajo tudi za ugotovitve sodišča v zvezi z ravnanji v točkah c) in č) prvostopenjske sodbe. Obrazložitev sodišča v zvezi z odsotnostjo toženkinega „zlonamernega ravnanja“ pri dodelitvi neustrezne pisarne tožniku je neprepričljiva. Dejstva, da je bila tožniku dodeljena pisarna manjša od ostalih, da se je nahajala na koncu hodnika, da je bila neustrezna za številne sestanke z večjim številom strank, da je bila na razpolago večja pisarna ob upoštevanju dela podjetniškega svetovalca, sama po sebi vodijo do zaključka o neprimernosti pisarne. Dodelitev neprimerne pisarne bi moralo sodišče vključiti v opis ravnanj tožene stranke, s katerimi je bilo kršeno tožnikovo dostojanstvo. Sodišče je nekritično upoštevalo navedbe tožene stranke glede odrejanja dela tožniku. Meni, da je delodajalec dolžan delavcu delo odrediti oziroma mu sproti nalagati izvajanje delovnih nalog in da delavec ne more biti prepuščen lastni samoiniciativnosti. Navedeno še posebej velja v konkretnem primeru, ko je tožnik z elektronskimi sporočili zahteval navodila za izvedbo oziroma zaključek izvedbe posameznih del, ki jih je opravljal pri toženi stranki. Neustrezen je po mnenju tožnika argument sodišča, da je tožnikova trditev o tem, da je imel dela vedno manj, v nasprotju z njegovo trditvijo o višku ur. Od aprila 2009 dalje se je število viška ur znižalo, kar dodatno dokazuje resničnost navedb tožnika. Tudi sicer je sodišče ugotovilo, da v času odpovednega roka tožnik razen primopredaje, za katero je potreboval nekaj ur, ni imel drugega dela. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na redno odpoved, tožnik opozarja, da prekluzivnih rokov iz 204. člena ZDR ni mogoče širiti na odškodninske (denarne) zahtevke. Tožnik ni imel na voljo pravnega sredstva zoper neupravičeno in neutemeljeno voden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni ovir za obravnavanje neutemeljenega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem odškodninskem sporu. Meni, da je z ravnanjem v točki d) obrazložitve, zaradi katerega se je počutil prizadet, tožena stranka kršila pravico do dobrega imena in časti. Zato bi moralo sodišče, ne glede na ostale kršitve, tožniku prisoditi pravično odškodnino na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik uspel izkazati odškodninski delikt tožene stranke. Zahtevek je bil zavrnjen zaradi domnevnega neobstoja vzročne zveze. Sodišče bi moralo odločiti tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta se stranki s 1. 1. 2009 dogovorili skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela finančnega in podjetniškega svetovalca za nedoločen čas in da je po tem sporazumu tožnik upravičen do plače, ki jo je prejemal kot direktor od vključno januarja do vključno marca 2009. Odtlej dalje pa v revalorizirani višini in na način, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2002 za delovno mesto „finančno in podjetniško svetovanje“, kot je določeno v tretji alinei 2. točke sporazuma z dne 22. 12. 2008. Med strankama tudi ni sporno, da pisne pogodbe o zaposlitvi nista sklenili in da je tožnik dejansko opravljal naloge svetovalca vse do prenehanja delovnega razmerja po izteku odpovednega roka po predloženi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 11. 5. 2009. Zoper to odpoved tožnik ni uveljavljal sodnega varstva.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da so mu bile kršene pravice iz delovnega razmerja, ker kljub njegovim pozivom ni bila podpisana pisna pogodba o zaposlitvi. Delovno razmerje med strankama je bilo od 1. 1. 2009 dalje sklenjeno in se je opravljalo dejansko brez pisne pogodbe. Po določbi četrtega odstavka 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji; ZDR) na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva to, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ob tožnikovih nadaljnjih prizadevanjih za sklenitev pogodbe o zaposlitvi toženkina opustitev pogajanj o tožnikovi plači s kasnejšim izplačevanjem plače v višini, kot jo je enostranska določila, predstavljala trpinčenje v smislu 6. a člena ZDR. Takšna presoja je materialnopravna zmotna, saj ne upošteva, da pravilnost izračuna in izplačevanja plače sama po sebi ne predstavlja posega v delavčevo osebnostno pravico. Tožnik je za mesece od vključno januarja do vključno marca 2009, ko je bil v delovnem razmerju, tudi prejel plačo, ki jo je prejemal kot direktor, po tem času pa je med strankama ostalo odprto vprašanje revalorizacije oziroma pravilnega izračuna plače. To vprašanje, ki je bistveno pri ugotavljanju zakonitosti in pravilnosti izplačil iz delovnega razmerja, je povzročilo, da je bil tožnik glede svojega pravnega položaja v delovnem razmerju v negotovosti. Negotovost bi lahko tožnik odstranil, če bi postopal v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi od delodajalca in ima glede tega tudi sodno varstvo. Tega tožnik ni uveljavljal. V opisanih okoliščinah opustitev „pogajanj“ za sklenitev pisne pogodbe ne predstavlja psihičnega posega v integriteto delavca oziroma nima znakov trpinčenja.

ZDR v četrtem odstavku 6.a člena namreč določa, da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Mobbing pomeni praviloma ponavljajoče se aktivnosti ene ali več oseb, usmerjene proti posamezniku, ki so lahko bodisi psihične narave ali fizične narave, in katerih cilj je namen povzročiti škodo. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z navedeno prepovedjo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. II 673/2004 z dne 19. 1. 2006 poudarilo, da prvi del določbe pomeni uvedbo znižanega dokaznega standarda (izkazanost domneve z navedbo ustreznih dejstev), drugi del pa uvaja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, za vse primere, ko pride do postopka zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. V primerih kršitev zapovedi iz prvega in drugega odstavka 45. člena ZDR je po določbi tretjega odstavka 45. člena ZDR delodajalec odgovoren delavcu po splošnih pravilih civilnega prava.

Delavcu z ozirom na določbo drugega odstavka 45. člena ZDR ni potrebno dokazovati t. i. mobbinga, kot to navaja pritožba. Zadošča, če navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi in dopustil trpinčenje. Tožnik je v tem sporu sicer zatrjeval, da je bil trpinčen zaradi neodziva direktorja na njegova elektronska poročila, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zadostila dokaznemu bremenu oziroma dokazala, da je bil razlog za neobičajen način tožnikove komunikacije na strani tožnika. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je direktor tožene stranke s sodelavci praviloma kontaktiral na kolegijih in osebno ter da se po elektronski pošti ni imel navade pogovarjati. Izpoved direktorja je podprta z izpovedjo prič A.B. in A.C., ki sta z direktorjem prav tako komunicirala na kolegijih in osebno in ki se jima je prav tako zgodilo, da včasih direktor ni bil dosegljiv. Tožnik z očitkom, da bi moralo sodišče bolj kot izpoved prič upoštevati priloženo listinsko dokumentacijo oziroma elektronska sporočila, graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Listine (elektronska sporočila), na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, po določbah ZPP nimajo večje dokazne moči. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sprejeta po načelu proste presoje predloženih dokazov v skladu z določbo 8. člena ZPP in je po presoji pritožbenega sodišča tudi vsebinsko prepričljiva, kar velja za ugotovitev sodišča o neutemeljenosti očitka dodelitve neustrezne pisarne, kot tudi za ostala ravnanja, ki so opisana v točkah c) in č) obrazložitve. Pritožbeno sodišče po izvedbi dokazov soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dodelila tožniku neprimerne pisarne, še manj pa, da bi bila takšna dodelitev zlonamerna, kar naj bi po mnenju tožnika izhajalo iz ugotovljenih dejstev, ki jih našteva. Gre zgolj za trditve tožnika, ki pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila ugotovljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil običajen način dela na kolegijih, da so se delavci sami javljali za posamezne naloge in da jih je direktor odredil samo v primeru, da interesenta ni bilo. Ni pa izkazano, da bi direktor tožene stranka tožniku odrekel nalogo, za katero se je javil. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene, glede trditev o zmanjšanju viška ur v času po aprilu 2009 pa tudi protispisne, saj iz priložene evidence opravljenih urah za maj 2009 izhaja, da je tožnik opravil 25,5 nadur.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v zvezi s pripravo predloga odgovora na vprašanje mestnega svétnika tožnik glede na reakcijo direktorja tožene stranke „naj ga ne zajebava“ upravičeno užaljen. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za takšen poseg v tožnikovo osebnostno pravico, ki bi glede na intenzivnosti in trajanje utemeljeval prisojo odškodnine iz tega naslova. Tožnik ni zatrjeval, ne dokazal, da trpi duševne bolečine zaradi posega v dobro ime in čast. Res je sicer, da je šlo za neprimeren način komunikacije direktorja tožene stranke, ni pa izkazano, da bi bila izjava dana z namenom zaničevanja. Pri tem je ob subjektivnem doživljanju tožnika vselej upoštevati do neke mere tudi objektivno stran, se pravi, ali je tisto, kar je izrečeno tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 179/1998). To pa v obravnavanem primeru ni dokazano, zato je neutemeljeno pritožbeno prizadevanje za prisojo odškodnine zaradi kršitev pravic osebnosti po 179. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Tožnik ne more nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2009 uveljavljati kadarkoli, temveč le v 30-dnevnem roku od njene vročitve, skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Ker tožnik sodnega varstva zoper odpoved ni uveljavil, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se v takem primeru podana odpoved šteje za veljavno. S postavitvijo odškodninskega zahtevka zaradi nezakonite odpovedi pa delavec ne more obiti tega roka - torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil oziroma uveljavljal nezakonitost odpovedi šele po navedenem zakonskem roku. Nasprotne tožnikove pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom trpinčenja zaradi izrabe letnega dopusta ugotovilo, da tožnik v času od 25. 5. 2009 dalje res ne bi smel izostati z dela brez direktorjeve odobritve in da ni bil direktor tisti, ki je ravnal protipravno. Po drugi strani pa je upoštevalo tudi direktorjevo izpoved, da tožnik v času odpovednega roka ni imel drugega dela razen primopredaje, za katero je potreboval nekaj ur. V takšni situaciji bi se po presoji sodišča tožniku lahko odobril izrabo letnega dopusta, ne da bi bil s tem moten delovni proces. Iz izvedenih dokazov še izhaja, da je tožnik po dogovoru z direktorjem tožene stranke izkoristil letni dopust do poteka odpovednega roka.

Povrnitev škode zaradi trpinčenja lahko zahteva delavec, če so podani pogoji odškodninske odgovornosti. Prvi pogoj je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, pri čemer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se zavrnitev izrabe letnega dopusta ne šteje kot protipravno, marveč kot očitno negativno in graje vredno v smislu četrtega odstavka 6. a člena ZDR. Takšna ugotovitev je protislovna, saj obstoj znakov trpinčenja pomeni nedopustnost (protipravnost) takšnega ravnanja. Obenem pa je presoja sodišča prve stopnje zmotna, ker zavrnitev izrabe letnega dopusta kot enkratno dejanje sama po sebi še ne pomeni sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku, s katerim bi bilo poseženo v njegovo integriteto, zato v obravnavanem primeru ne gre za trpinčenje.

Pritožbeno sodišče na podlagi vsega obrazloženega ugotavlja, da v opisanih ravnanjih ni znakov trpinčenja v smislu četrtega odstavka 6. a člena ZDR, s tem pa tudi ni podanega elementa protipravnosti. Za odškodninsko odgovornost skladno s tretjim odstavkom 45. člena ZDR morajo biti podani vsi štirje pogoji, saj v primeru, da manjka le eden od njih, ni odškodninske odgovornosti. Iz navedenih razlogov je kljub zmotni materialnopravni presoji sodišča o obstoju trpinčenja v ravnanjih, opisanih v točkah a), d) in g) prvostopenjske sodbe, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za povrnitev škode pravilna. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po plačilu 25.000,00 EUR pravilna že zaradi neobstoja elementa protipravnosti, v primeru ravnanja, opisanega v točki d) prvostopenjske sodbe (odgovor na vprašanje mestnega svétnika) pa tudi zaradi odsotnosti elementa pravno priznane škode, se pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na vprašanje obstoja elementa vzročne zveze.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik z zahtevkom za plačilo odškodnine v znesku 25.000,00 EUR v celoti ni uspel. Uspel je le s sorazmerno majhnim delom zahtevka za plačilo 300,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožniku utemeljeno naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (II. in III. točko izreka) sodbe.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6.a, 6.a/4, 8, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwODk0