VDSS sodba Pdp 1321/2010

Jedro

Tožena stranka je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenega razloga, saj je potreba po delu na tožnikovem delovnem mestu direktor projekta prenehala, ko je uprava tožene stranke sprejela sklep, da je projektno delo, ki ga je vodil tožnik, uspešno zaključeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 17. 2. 2009 tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2007 ni prenehala veljati, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu direktor podjetja po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 5. 2007, da mu obračuna in izplača razliko med plačo, ki jo je prejemal na delovnem mestu direktor podjetja in plačo na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsako mesečne razlike v plači do plačila ter mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 17. 2. 2009, nezakonita, da odpovedni razlog, ki predstavlja podlago za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen, da je tožena stranka dolžna tožniku, zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga, mesečno izplačevati odškodnino, ki ustreza razliki v plači in sicer med plačo, ki jo je tožnik prejemal na delovnem mestu direktor projekta in plačo izplačano na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec, od dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku. Uvodoma tožnik v pritožbi navaja, da v izpodbijani sodbi ni pravilno naveden poslovni naslov tožene stranke, saj je izpuščena hišna številka naslova tožene stranke. Poslovni naslov tožene stranke je na naslovu Ulica ... 4, C., v uvodu sodbe pa je naveden poslovni naslov Ulica ..., C.. V pritožbi navaja, da se v sodnem postopku presoja zakonitost odpovedi oziroma odpovednega razloga, pri čemer se presoja dejansko stanje, kot ga je tožena stranka opisala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je tako povsem jasno, da ne morejo biti upoštevane navedbe tožene stranke, ki v času sodnega postopka spreminjajo podlago za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta direktorja projekta, zaradi česar je postalo nepotrebno delo na navedenem delovnem mestu. Delovno mesto pa ni bilo in ni ukinjeno, kar je razvidno iz akta o sistemizaciji delovnih mest, ki je v sodnem spisu in kar med strankama niti ni sporno. Na tem delovnem mestu so bili in so še sedaj namreč zaposleni 3 delavci in sicer pred odpovedjo tožniku, poleg tožnika še dva delavca, po odpovedi tožnika pa T.V. in še dva delavca. T.V. je bil na delovno mesto, ki naj bi bilo že ukinjeno, zaposlen dne 31. 3. 2009, torej drugi delovni dan po izteku 30 – dnevnega roka tožniku za sklenitev ponujene pogodbe oziroma izteka odpovednega roka. Sodišče se glede te okoliščine ni opredelilo, temveč je zgolj povzelo izjave prič, npr. E.H., ki pa jih vsebinsko sploh ni presodilo in ni izvedlo nobenega zaključka, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožnik je ves čas, od sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor projekta pa do danes, opravljal enako delo, torej razvoj trženja telekomunikacij, posodabljanje telekomunikacijskega omrežja, koordinacijo in usklajevanje z ustreznimi ministrstvi. Prav tako sta vse od leta 2006 obstajali dve službi in sicer Služba za telekomunikacije in služba za trženje telekomunikacij. V teh dveh službah so zaposleni 3 delavci. Priča E.H. je izpovedala, da naj bi se sedaj delo opravljalo preko dveh služb, t.j. Službe za telekomunikacije in službe za trženje telekomunikacij, čeprav je iz vseh izvedenih dokazov razvidno, da temu ni tako. Navedeni službi sta bili ustanovljeni še pred zaposlitvijo tožnika na delovnem mestu direktor projekta ter se število zaposlenih vseskozi, od ustanovitve navedenih služb, ni v ničemer spremenilo. Tožnik je kot direktor projekta dejansko opravljal tudi naloge vodje obeh služb, saj kadrovske zasedbe t.j., da bi se zaposlili delavci, ki bi opravljali dela vodja posamezne službe, ni bilo. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da mu nihče od vodstvenih delavcev ni pojasnil, kaj naj bi bil dejanski razlog odpovedi, saj poslovni razlog, ki je naveden v odpovedi, ne obstaja. Po mnenju tožnika je odpoved le posledica nekaterih zamer in osebnih odločitev, ki pa nima nobene podlage v zatrjevanem zaključku projekta. Da opravlja tožnik še nadalje naloge direktorja projekta, dokazuje tudi poslovni načrt „Trženje telekomunikacijskih kapacitet – v upravljanju družbe D.“ iz leta 2007. Tožena stranka je dne 22. 1. 2008 sprejela sklep, s katerim je potrdila odločitev o začetku medresorskega usklajevanja poslovnega načrta za trženje kapacitet in kolokacij, kot je to predlagano v poslovnem načrtu. Tožena stranka je posredovala ta poslovni načrt Ministrstvu za promet dne 15. 2. 2008. Poslovni načrt obsega tudi poglavje o organizacijski strukturi in kadrih. Iz 6. poglavja poslovnega načrta izhaja, da tožena stranka svojemu lastniku navaja, da bo za izvajanje trženja skrbel direktor projekta, ki bi koordiniral vse dejavnosti v zvezi s trženjem kapacitet in koordiniral tehnične aktivnosti in potrebne spremembe na omrežju. V navedenem poglavju poslovnega načrta je navedeno, da bo znotraj obstoječega kadra za izvajanje trženja skrbel izvršni direktor, direktor projekta, samostojni strokovni sodelavec in merilec/montažer oziroma referent za meritve. Tožena stranka še vedno usklajuje poslovni načrt iz leta 2007 z lastnikom oziroma Ministrstvom za promet in čaka na potrditev poslovnega načrta. Tožena stranka svojemu lastniku t.j. državi dokazuje, vse od 15. 2. 2008, t.j., tako v času veljavnosti izpodbijane pogodbe, kot tudi v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je za izpolnitev cilja trženja elektronskih komunikacij potrebno izvesti vsa opravila po poslovnem načrtu, ki ga je uprava tožene stranke sprejela in posredovala v odobritev. Uprava tožene stranke je torej sprejela odločitev in jo posredovala v odobritev lastniku, da za izvajanje trženja elektronskih komunikacij skrbi direktor projekta. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo dokaza, t.j. dopisa tožene stranke z dne 14. 1. 2010, ker iz 5 strani obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče vpogledalo v navedeni dokaz, čeprav je sodišče na naroku obravnave dne 13. 4. 2010 sprejelo ta dokaz in tudi toženi stranki naložilo, da se do njega opredeli v 15 dneh. Posledično je bil sprejet sklep, da se sodba izda izven glavne obravnave oziroma na sami seji senata. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedeni dokaz dokazuje, da je tožena stranka zavezana k predstavljenemu poslovnemu načrtu in da še po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku potekajo dokazovanja in potrjevanja upravičenosti poslovnega načrta. Po mnenju tožnika sodišče tudi ni pravilno ocenilo izpovedbe priče S.S., kot tudi izpovedbe tožnika. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča, je bilo po prenehanju projekta predvideno nadaljevanje dejavnosti v dveh službah, vendar navedeno ne drži. Nekdanji direktor S.S. je izpovedal, da je bilo predvideno, da se bo projekt telekomunikacije nadaljeval v dolgoročni organizacijski enoti (s tem je bilo mišljeno samostojno podjetje). Smiselno enako je izpovedala priča S.Ž., ki je izpovedal, da je vizija družbe, da bo zadeva s trženjem organizirana v okviru hčerinske firme. Nadalje to potrjuje dejstvo, da sta bili Službi za telekomunikacije in za trženje telekomunikacij oblikovani v letu 2006 in se število zaposlenih v teh družbah, obseg del, vrsta del itd., v teh službah ni v ničemer spremenila. Prav tako je priča S.S. izpovedal, da je bilo predvideno, da bo projekt trajal 4 leta in da se bo projekt izvajal najmanj do leta 2011. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje nepravilna. Projekt telekomunikacij ni ukinjen, saj tožnik isto delo, kot ga je opravljal, ko je bila veljavna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor projekta, opravlja še sedaj. Tožnik pa tudi meni, da mu tožena stranka ni ponudila ustrezne zaposlitve, saj se je za opravljanje dela na delovnem mestu direktor projekta zahtevala univerzitetna izobrazba tehnične smeri, medtem, ko se za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca zahteva univerzitetna izobrazba, pri čemer pa smer ni določena.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik je podal odgovor na odgovor na pritožbo.

Tožnik in tožena stranka sta priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje, v obrazložitvi izpodbijane sodbe, navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje, pri odločanju o njegovem tožbenem zahtevku, ni upoštevalo dopisa tožene stranke z dne 14. 1. 2010 in se ni opredelilo do tega dokaza, saj se je sodišče prve stopnje dolžno opredelit le do dokazov, ki so v zadevi odločilnega pomena in ne do vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. V konkretnem primeru tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da naveden dopis z dne 14. 1. 2010, ki ga je tožena stranka naslovila Ministrstvu za promet v zvezi s poslovnim načrtom za trženje kapacitet in kolokacij, za odločitev v sporni zadevi ni odločilnega pomena.

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo stranki tudi sklenili. Če delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, na podlagi tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V takšnem primeru je sodno varstvo bistveno zoženo in zajema zgolj presojo utemeljenosti odpovednega razloga, ne presoja pa se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti, kot to izhaja iz določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS že sprejelo v več zadevah in pri tem ugotovilo, da je takšno ožje sodno varstvo razumljivo, glede na to, da delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu na podlagi nove pogodbe na drugem ustreznem delovnem mestu (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 232/2006 z dne 21. 11. 2006, VIII Ips 35/2007 z dne 17. 6. 2008 in VIII Ips 56/2008 z dne 8. 6. 2009).

Tožnik je pri toženi stranki sklenil dne 23. 5. 2007 pogodbo o zaposlitvi za opravljanje nalog na delovnem mestu direktor projekta. V 4. členu pogodbe sta se stranki dogovorili, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas, vendar na delovnem mestu direktor projekta pa le za čas trajanja projekta. V 21. členu sta se stranki dogovorili, da mora delodajalec tožniku po zaključku projekta ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam ter za osnovno plačo najmanj v višini 2.939,93 EUR bruto. Uprava tožene stranke je dne 17. 2. 2009 sprejela sklep, da je projekt, ki ga je vodil tožnik, zaključen ter da se aktivnosti nadaljujejo v okviru Službe za telekomunikacije in službe za trženje telekomunikacij, za katere je tudi tožnik izpovedal, da sta obe službi bili ustanovljeni leta 2006 in se njuna organizacija v tem času ni nič spremenila.

Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je bistveno, da delodajalec dokaže, da je delo delavca, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Delodajalec mora torej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njegove potrebnosti in smotrnosti. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga pogodbe o zaposlitvi je torej bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007). Potreba po delu na delovnem mestu direktor projekta je prenehala dne, ko je tožena stranka oziroma uprava tožene stranke sprejela sklep, da je projektno delo, ki ga je vodil tožnik, uspešno zaključeno. Prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest, delodajalec lahko izvede reorganizacijo tudi, ne da bi sprejel nov ali spremenil akt o sistemizaciji. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker delovno mesto „direktor projekta“, ki ga je zasedal tožnik, tožena stranka ni ukinila in da je v aktu o sistemizaciji delovnih mest to delovno mesto še vedno sistemizirano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, z vpogledom v Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, da je v 6. točki evidentirano delovno mesto direktor projekta, za zasedbo katerega se zahteva najmanj VII/II stopnja univerzitetne izobrazbe, projektu ustrezne smeri. Tožnik se je v pritožbi tudi sam skliceval, da so na delovnem mestu direktor projekta zaposleni še trije delavci (za posamezne projekte), zato tožena stranka tudi ni imela razlogov, da ukine to delovno mesto. Je pa uprava tožene stranke dne 17. 2. 2009 ugotovila, da je bil projekt, ki ga je vodil tožnik, uspešno zaključen. Ugotovila je, da so bili s tem, ko je bil projekt uspešno zaključen, podani pogoji, da se nadaljnje aktivnosti trženja vodijo preko Službe za trženje in telekomunikacijo. S tem, ko pa je bil projekt zaključen, pa so nastopile posledice določene v 4. členu in 21. členu pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 23. 5. 2007. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da tožnik še naprej opravlja delovne naloge direktorja projekta, ker to dokazuje poslovni načrt „Trženje telekomunikacijskih kapacitet in kolokacij – v upravljanju družbe D.“ iz leta 2007 in ker tožena stranka še vedno usklajuje poslovni načrt z lastnikom oziroma Ministrstvom za promet ter v poslovnem načrtu tožena stranka svojemu lastniku (t.j. državi) dokazuje, da je za izpolnitev cilja trženja elektronskih komunikacij potrebno izvesti vsa opravila po poslovnem načrtu. Dejstvo, da tožena stranka še vedno usklajuje poslovni načrt z lastnikom in čaka na potrditev poslovnega načrta, iz katerega izhaja, da bo način trženja vodil direktor projekta (ki ga je zasedal tožnik), ne dokazuje, da tožnik še naprej opravlja delovne naloge direktorja projekta.

Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je organizacija dela v pristojnosti tožene stranke in v kolikor je tožena stranka ugotovila, da je projekt ukinjen zaradi uspešne realizacije in da se bo po zaključku projekta, ki ga je vodil tožnik, delo opravljalo v Službi za telekomunikacije kot tehnični del in Službi za trženje telekomunikacij, je navedeno vsekakor v pristojnosti tožene stranke in le-ta ni dolžna dokazovati potrebnosti in smotrnosti takšne organizacije. Glede na navedeno pa je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da sodišče ni pravilno ocenilo izpovedbe priče S.S., ki je izpovedal, da je bilo predvideno trajanje projekta štiri leta. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni določen čas trajanja projekta, zato ugovori tožnika glede nedokončanosti projekta niso utemeljeni.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da mu je tožena stranka ponudila neustrezno zaposlitev, saj se za opravljanje dela na delovnem mestu direktor projekta zahteva univerzitetna izobrazba tehnične smeri, medtem, ko se za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca zahteva univerzitetna izobrazba, pri čemer pa smer ni določena. Iz Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in kataloga delovnih mest pri toženi stranki (priloga B7) izhaja, da se za delovno mesto direktor projekta zahteva strokovna izobrazba najmanj VII/II stopnje – univerzitetna izobrazba projektu ustrezne smeri, za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec pa je zahtevana strokovna izobrazba najmanj VII/II stopnje – univerzitetna izobrazba delovnemu področju ustrezne smeri. Zato ni mogoče trditi, da je tožena stranka tožniku ponudila neustrezno zaposlitev (ki jo je tožnik sicer sprejel). Ob primerjavi opisov delovnih mest direktor projekta in samostojni strokovni sodelavec je imelo sodišče prve stopnje tudi dovolj podlage za ugotovitev, da sta bili navedeni delovni mesti različni ter je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da ne drži zatrjevanje tožnika, da sta bili obe zgoraj navedeni delovni mesti praktično identični in da je tožnik ves čas opravljal enako delo. Pritožbeno sodišče tako soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil podan utemeljen in resen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 705/2008
• VDSS sklep Pdp 515/2012
• VDSS sodba Pdp 550/2010