<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sklep Pdp 530/2020
ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.530.2020

Evidenčna številka:VDS00043005
Datum odločbe:17.11.2020
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu

Jedro

Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. Ugotovitev odgovornosti stranskega intervenienta za očitano kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v obravnavanem delovnem sporu. To je le takrat, kadar je kaznivo dejanje sestavina delovnopravnega dejanskega stanja. Resničnost in utemeljenost tožničinih trditev (da je tožena stranka vršila nad njo mobbing) se v delovnem sporu presoja ne glede na kazensko odgovornost stranskega intervenienta za očitano kaznivo dejanje (čeprav se nanaša na iste dogodke).

V ponovnem sojenju prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, pomembnih za presojo, ali je bila tožnica žrtev trpinčenja na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, kljub ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, da se sodišči (v razveljavljenih sodbah) sploh nista ukvarjali z bistvenim vprašanjem, ali je kritika (direktorja v zvezi z delom tožnice na področju vodenja postopkov izvršbe oziroma službe izterjave, katere vodja je bila) presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva in kljub temu, da je VS RS s tem v zvezi podalo natančne napotke sodišču prve stopnje glede dopolnitve dejanskega stanja in dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala:

- da ji je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 3.659,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2014 dalje do plačila in obračunati odškodnino namesto odpovednega roka v višini 5.227,76 EUR bruto ter ji po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila (točka I izreka);

- da ji je tožena stranka dolžna obračunati presežne ure v vrednosti 237,28 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila (točka II izreka);

- da ji je tožena stranka dolžna iz naslova trpinčenja na delovnem mestu obračunati razlike v plači in dodatka za delovno dobo za posamezne mesece od februarja 2014 do julija 2014 v zneskih, kot izhajajo iz izreka, od teh zneskov pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostale neto zneske pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti teh zneskov v plačilo, ki so razvidni iz izreka, do plačila, plačati na osebni račun tožnice (točka III izreka);

- da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 17.213,80 EUR bruto, ki predstavlja vsoto razlik med plačo, ki jo je prejemala pri toženi stranki v višini 2.613,88 EUR bruto in denarnim nadomestilom, ki ga je iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti prejemala na Zavodu RS za zaposlovanje od 18. 7. 2014 do 16. 5. 2015 v višini 892,50 EUR bruto, v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od bruto zneskov pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostale neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti mesečnih zneskov (ki so razvidni iz izreka) pa plačati na osebni račun tožnice in odškodnino v višini 31.366,56 EUR bruto, kar predstavlja vsoto plač tožnice za obdobje od 17. 5. 2015 do 3. 5. 2016, t. j. do invalidske upokojitve, v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh bruto zneskov pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostale neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti mesečnih zneskov (ki so razvidni iz izreka) pa plačati na osebni račun tožnice (točka IV izreka);

- da ji je tožena stranka dolžna iz naslova trpinčenja na delovnem mestu plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR, v 15 dneh od izdaje odločitve sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

Odločilo je, da je tožnica v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 9.074,58 EUR (točka VI izreka), stranskemu intervenientu pa stroške postopka na prvi stopnji in ponovljenega postopka na prvi stopnji v znesku 4.535,12 EUR in stroške pritožbenega ter revizijskega postopka v znesku 2.690,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom instančnega sodišča, saj je na podlagi istega dejanskega stanja spremenilo dokazno oceno, tako da enkrat verjame enim, drugič pa drugim pričam, ne da bi ob tem dopolnilo dokazni postopek. Izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS pri odločitvi izhajalo iz napačne ugotovitve, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju zaposlena na delovnem mestu vodje izterjave, saj je bila zaposlena na delovnem mestu področnega sekretarja. Opozarja, da je direktor tožene stranke tožnico trpinčil namenoma, saj se je nanjo neposredno obračal s kritikami in zadolžitvami, kljub temu, da je bil od 1. 8. 2013 dalje A.A. pooblaščen za organiziranje delovnega procesa v Sektorju B.. Nadalje navaja, da je sodišče nekritično verjelo direktorju tožene stranke, da naj bi se njegova ravnanja nanašala na vse zaposlene, ki so se ukvarjali z izterjavo. Ne pojasni pa, kateri zaposleni so to. Sodišče ni ugotavljalo, kdo je delal v izterjavi preživninskih zavezancev. To bi morala dokazati tožena stranka. Meni, da sodišče ni dovolj razčistilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo C.C., ki bi potrdila, da je direktor o tožnici rekel, da je lažnivka, da ji nič ni in da bo zoper njo začel postopke. Prav tako ni zaslišalo D.D., ki bi potrdila, da je direktor sredi sestanka finančnic poklical tožnico in se iz nje norčeval, da je nesposobna, počasna, da bi z E.E. v pol ure napisal seznam za poizvedbo nepremičnin. Prav tako bi potrdila, da je direktor na sestanku 12. 11. 2013 rekel, da je tožnica krivec za nepriglašanje izvršilnih stroškov in za neizvajanje nepremičninske izvršbe. Sodišče ni zaslišalo ostalih prisotnih na sestanku na F. (G.G., H.H., I.I.), da bi lahko ugotovilo, ali je direktor na sestanku zatrjeval, da ni vedel za informacijsko pooblaščenko. Nadalje navaja, da odločitev o zavrnitvi zahtevkov za plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka temelji na napačni odločitvi glede neobstoja trpinčenja. Sodišče je posamezna zatrjevana dejanja trpinčenja v izpodbijani sodbi ocenilo diametralno nasprotno kot v prvotni sodbi, ne da bi dopolnilo dokazni postopek v zvezi z dodatnimi dokaznimi predlogi, in sicer ni zaslišalo strank, stranskega intervenienta in morebitnih dodatnih prič. Odločitve ni pojasnilo z vidika navodil Vrhovnega sodišča RS, to je, če so bile kritike tožnici izrečene v takšnem kontekstu in tonu, da je komunikacija prerasla v osebni konflikt. Sodišče pri nobenem izmed očitkov odločitve ni pojasnilo v smeri, kot je to zahtevalo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu. V zvezi s presojo o nedokazanosti očitka glede predhodne izterjave poudarja, da je povsem neživljenjsko po tolikšnem času od prič pričakovati, da bi se spomnile datuma, kdaj točno je bilo kaj izrečeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom glede izvršbe na nepremičnine nekritično sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, ki je ta očitek zanikal, medtem ko priča J.J. ni bila dovolj prepričljiva. Tej priči sodišče prve stopnje neživljenjsko očita, da se ni spomnila datuma sestanka, na katerem naj bi direktor tožnici izrekel te očitke. Prav tako ne zadostuje niti izpoved K.K., ki je potrdila, da je direktor krivdo s tem v zvezi valil na tožnico. Enako velja za očitek v zvezi s priglašanjem izvršilnih stroškov, ko izpoved J.J. ne zadostuje več. Sodišče je iste izpovedi prič K.K., J.J., L.L. in A.A. ocenilo povsem nasprotno kot v prvi sodbi. V zvezi z očitkom o "afganistanski izvršbi" navaja, da sodišče spreminja dokazno oceno, čeprav je Vrhovno sodišče RS v izpodbijanem sklepu navedlo, da je potrebno v ponovljenem postopku razčistiti, kaj je bilo s tem očitkom mišljeno. Tudi v zvezi s tem sodišče brez izvedbe dodatnega dokaznega predloga nekritično in brez obrazložitve spreminja dokazno oceno. Direktor tožene stranke je sam potrdil, da je večkrat uporabil ta izraz, sodišče pa mu je sledilo, da je bilo to rečeno iz hudomušnosti. Smiselno enako velja tudi za očitke v zvezi z norčevanjem, odlogom izvršb, grožnjo z odpovedjo in grožnjo s kazensko ovadbo, glede katerih je sodišče prve stopnje neprepričljivo spremenilo dokazno oceno izvedenih dokazov glede na prvo sodbo. Napačna je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka iz naslova izplačila presežnih ur. Trpinčenje je obstajalo, zato je bila tožničina izredna odpoved zakonita. Ker ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo brez odpovednega roka, tožnica presežnih ur ni mogla koristiti. Nepravilne so ugotovitve sodišča, da je tožnica samoinciativno ostajala na delu, saj iz dokazov izhaja, da je morala tožnica navodila stranskega intervenienta izvršiti takoj. Poleg tega je morala opraviti delo odsotne delavke. Tožnica je bila z delom preobremenjena. Predlaga prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi, ki teče zoper stranskega intervenienta, zaradi storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Oba priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo pa je, da tožnica utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi zavrnitve nekaterih dokaznih predlogov) ter da je sodišče prve stopnje zaradi deloma zmotne pravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato vsaj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno predlaga prekinitev postopka odločanja o pritožbi do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi, ki teče zoper stranskega intervenienta zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), saj v obravnavani zadevi ne gre za reševanje predhodnega vprašanja v smislu 1. točke 206. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPP. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. Ugotovitev odgovornosti stranskega intervenienta za očitano kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v obravnavanem delovnem sporu. To je le takrat, kadar je kaznivo dejanje sestavina delovnopravnega dejanskega stanja. Resničnost in utemeljenost tožničinih trditev (da je tožena stranka vršila nad njo mobbing) se v delovnem sporu presoja ne glede na kazensko odgovornost stranskega intervenienta za očitano kaznivo dejanje (čeprav se nanaša na iste dogodke). To je v skladu tudi s stališem, ki ga je v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 85/2019 z dne 12. 5. 2020 zavzelo Vrhovno sodišče RS, iz katerega med drugim tudi izhaja, da subjektivni odnos povzročitelja trpinčenja do posameznih ravnanj in njegova krivda v sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, nista relevantna (19., 20. točka obrazložitve navedenega sklepa).

7. Sodišči prve in druge stopnje sta v tem sporu enkrat že odločali. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pd 1398/2014 z dne 20. 6. 2018, potem ko je ugotovilo, da se je nad tožnico pri toženi stranki izvajalo trpinčenje, delno ugodilo tožničinim zahtevkom za plačilo presežnih ur, premoženjske škode v višini razlik v plači za čas od februarja 2014 do julija 2014 iz naslova trpinčenja na delovnem mestu in nepremoženjske škode iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v znesku 7.000,00 EUR. V presežku je zahtevke skupaj s preostalimi denarnimi zahtevki (to je za plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust) zavrnilo. Višje delovno socialno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 954/2018 z dne 16. 5. 2019 pritožbi tožnice delno ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o odpravnini in odškodnini namesto odpovednega roka, plačilu premoženjske škode v znesku 17.213,80 EUR in 31.366,56 EUR s pripadajočimi obrestmi in glede stroškov postopka. V preostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča sodišča prve stopnje (v delu, ki se je nanašal na prisojeno odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu). V bistvenem se je strinjalo s presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi z odločitvijo o temelju tožbenega zahtevka, to je z odločitvijo, da se je nad tožnico izvajalo trpinčenje na delovnem mestu, pa tudi z odločitvijo o višini odškodnine, ki jo je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožnici iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

8. Vrhovno sodišče RS je po sprejemu odločitve (sklepa) o dopustitvi revizije zoper navedeno sodbo VDSS (Pdp 954/2018) odločalo o revizijah tožene stranke in stranskega intervenienta. S sklepom VIII Ips 85/2019 z dne 12. 5. 2020 je ugodilo revizijama tožene stranke in stranskega intervenienta. Izpodbijani sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča je razveljavilo v delu, ki se je nanašal na odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo presežnih ur, razlike v plači za čas od februarja 2014 do julija 2014 in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (zaradi trpinčenja na delovnem mestu) v znesku 7.000,00 EUR ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče RS sprejelo zaradi napačne oziroma preuranjene materialnopravne presoje nižjih sodišč, da so zatrjevana ravnanja oziroma očitki predstavljali trpinčenje na delovnem mestu, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Med drugim je izpostavilo zlasti zmotno presojo nižjih sodišč, ki sta izhajali z zmotne predpostavke, da že neutemeljeni očitki o nepravilnostih ter kritika dela delavca s strani nadrejenega sami po sebi predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu. Vrhovno sodišče RS je sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku dopolni dejansko stanje in natančno razišče okoliščine, v katerih naj bi prišlo do izrečenih očitkov tožnici (v kakšnem kontekstu, v kakšnem tonu) ter izvedene dokaze oceni z upoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

9. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 1. 9. 2006 dalje do izredne odpovedi, ki jo je 15. 7. 2014 podala toženi stranki iz razlogov po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona. Tožnica je bila pri toženi stranki najprej zaposlena na delovnem mestu vodje oddelka za izterjavo, od 1. 8. 2013 dalje pa na delovnem mestu področni sekretar. Zatrjevala je, da je bila v obdobju od novembra 2013 dalje pri toženi stranki podvržena trpinčenju na delovnem mestu. Kot trpinčenje je navajala niz ravnanj oziroma očitkov takratnega direktorja tožene stranke (stranskega intervenienta v tem sporu), ki so bili usmerjeno zoper njo v zvezi z delom, ki ga je opravljala še kot vodja izterjave. Gre za očitke v zvezi z neizvajanjem predhodne izvršbe, neizvajanjem izvršbe na nepremičnine, nepriglašanjem stroškov izvršilnega postopka in označevanjem njenega vodenja izvršilnih postopkov za "afganistansko izvršbo". Nadalje gre za očitke, da je nesposobna in počasna, da se uslužbenci na slovenskih sodiščih smejijo njenim vlogam, da so njeni izdelki takšni, da bi se jim še krave smejale, in za očitke v zvezi z vlaganjem odlogov izvršb, grožnjo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in grožnjo z vložitvijo kazenske ovadbe.

10. Po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi z ravnanji takratnega direktorja tožene stranke oziroma v zvezi z očitki, ki jih je tožnica navajala kot trpinčenje, ni dopolnjevalo dokaznega postopka in s tem v zvezi ni dodatno raziskovalo okoliščin, v katerih naj bi prišlo do izrečenih očitkov, v okviru napotil Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu. Drugače kot v prvem postopku, ko je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo obstoj zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po ponovni presoji že izvedenih dokazov diametralno nasprotno zaključilo, da v očitanih ravnanjih direktorja tožene stranke niso prisotni elementi trpinčenja na delovnem mestu, bodisi zato, ker očitki niso dokazani, bodisi zato, ker se niso izrecno nanašali na tožnico kot vodjo izterjave, temveč na vse, ki so delali na tem področju. Odločitev sodišča prve stopnje je vsaj preuranjena. V ponovnem sojenju namreč prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, pomembnih za presojo, ali je bila tožnica žrtev trpinčenja na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, kljub ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, da se sodišči (v razveljavljenih sodbah) sploh nista ukvarjali z bistvenim vprašanjem, ali je kritika (direktorja v zvezi z delom tožnice na področju vodenja postopkov izvršbe oziroma službe izterjave, katere vodja je bila) presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva (25. točka obrazložitve sklepa VIII Ips 856/2019) in kljub temu, da je VS RS s tem v zvezi podalo natančne napotke sodišču prve stopnje glede dopolnitve dejanskega stanja in dokazne ocene (27. točka obrazložitve sklepa).

12. Bistvo napotila iz 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča, in sicer mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge (oz. v tem primeru tretje) stopnje.

13. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati napotke Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu in pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje v zvezi z obravnavanimi očitki, ki jih je tožnica zatrjevala kot trpinčenje. Ugotoviti bi torej moralo tista dejstva, ki so po materialnopravnem stališču instančnega sodišča pravno odločilna. V okviru napotil iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS bi moralo natančno ugotoviti, na kakšen način so bile izrečene kritike dela na področju izterjave v zvezi z ukinitvijo predhodne izterjave, neizvajanjem izvršbe na nepremičninah in nepriglašanjem stroškov izvršbe, oziroma kdaj natančno in v kakšnem kontekstu in tonu so bile te kritike izrečene. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da so nejasno ugotovljene okoliščine glede omenjanja "afganistanske izvršbe" - kaj to pomeni, kdaj, na kakšen način in ali sploh je stranski intervenient to očital tožnici osebno ali v zvezi z njo osebno. Opozorilo je, da ni bilo natančno ugotovljeno, kdaj, v kakšnih okoliščinah in na kakšen način je bilo tožnici očitano, da je nesposobna in počasna, da se uslužbenci na slovenskih sodiščih smejijo njenim vlogam, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bilo tožnici rečeno, da bi se njenim izdelkom smejale še krave, itd. Prav tako ni bilo natančno ugotovljeno, na kakšen način, v kakšnem kontekstu, v kakšnem tonu je stranski intervenient tožnici očital nepravilnosti pri odlogu izvršb. Ker sodišče prve stopnje navedenih okoliščin v ponovljenem postopku ni razčiščevalo, te pa so bistvene za pravilno materialnopravno presojo, ali očitana ravnanja pomenijo trpinčenje na delovnem mestu, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

14. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s posameznimi očitki predlagala tožnica, zlasti ni zaslišalo priče D.D. in je tudi zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaslišanje te priče je tožnica predlagala pravočasno, poleg tega je zadosti konkretno in določno navedla odločilna dejstva, ki naj se z izvedbo teh dokazov dokažejo. Tožnica je zaslišanje D.D. predlagala za dokazovanje trditev o norčevanju na sestanku dne 12. 11. 2013, to je, da ji je direktor tožene stranke rekel, da je nesposobna, počasna in da bi on v primerjavi z njo v pol ure napisal seznam za poizvedbo nepremičnin. Obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga z navedbo, da so bila odločilna dejstva ugotovljena že z zaslišanjem ostalih prič, je neustrezna in pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Pritožba v zvezi z dosedanjo dokazno oceno sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni celovito ocenilo vseh izvedenih dokazov. Sodišče sicer lahko v ponovnem sojenju ob istih izvedenih dokazih sprejme drugačno dokazno oceno, ker je ob ponovnem sojenju posamezne dokaze argumentirano drugače ocenilo. Mora pa takšno drugačno oceno obrazložiti z razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti. Ti razlogi morajo biti še toliko bolj prepričljivi zato, da se je iz njih možno prepričati, ali je sodišče utemeljeno spremenilo svojo dokazno oceno glede obstoja določenega dejstva. Sprememba dokazne ocene glede dejstva, da tožnica pri toženi stranki ni bila trpinčena na delovnem mestu, na način, da priče, ki jih je sodišče v prvem sojenju ocenilo kot verodostojne, v ponovljenem sojenju pa diametralno nasprotno oceni kot neprepričljive (zlasti izpovedi prič J.J., A.A., K.K.), ne da bi za to navedlo prepričljive razloge, po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezna niti ne ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Ta kršitev pa vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je npr. izpovedi prič J.J. in A.A., kljub temu, da sta oba izpovedala o obstoju določenih očitkov tožnici (npr. da sta slišala, da je direktor tožene stranke tožnici osebno očital krivdo za ukinitev predhodne izterjave, za neizvajanje nepremičninske izvršbe, za nepriglašanje izvršilnih stroškov in za nepravilno postopanje glede odlogov; da sta ga slišala reči, da je tožnica počasna in nesposobna, da bi se njenim izdelkom smejale še krave in da se uslužbenci na slovenskih sodiščih smejijo njenim vlogam), označilo za neverodostojni in ju ni upoštevalo zgolj zato, ker nista izpovedala, kdaj datumsko natančno naj bi bili ti očitki izrečeni. Zgolj zato, ker se nista spomnila, na katerem sestanku so bili očitki izrečeni, še ni mogoče zaključiti, da ne govorita resnice in da je njuna izpoved zato neverodostojna. Enako velja za izpoved K.K., ki je ravno tako potrdila obstoj določenih očitkov (npr. da ji je direktor tožene stranke rekel, da bi morala tožnica poskrbeti, da bi se izvršilni stroški priglašali in da bi se izvajala izvršba na nepremičnine). Sodišče prve stopnje njene izpovedi ni upoštevalo, ker so bili očitki izrečeni v njuni medsebojni komunikaciji in ker priča ni potrdila, da so bili izrečeni na točno določenem sestanku. Zgolj zato njena izpoved, ki je skladna z izpovedjo tožnice, še ni neverodostojna. Kot že pojasnjeno, pa je za pravilno materialnopravno presojo teh očitkov v smislu trpinčenja na delovnem mestu bistveno, na kakšen način in v kakšnem tonu so bili ti očitki izrečeni, česar pa sodišče prve stopnje do sedaj še ni razčistilo. Tudi v zvezi z dokazno oceno, da je direktor tožene stranke določene izraze uporabljal le v hudomušnem smislu (npr. izraz "afganistanska izvršba" za vodenje izvršilnih postopkov; obrazce je označil za takšne, da bi se jim še krave smejale), pritožbeno sodišče opozarja, da je za presojo dejanja v smislu trpinčenja pomemben način komunikacije oziroma način, na katerega je opazka podana, česar pa sodišče prve stopnje ravno tako do sedaj še ni raziskalo. Pomembna je presoja, ali je določeno ravnanje, opazka vodilnega delavca do podrejenih delavcev, objektivno žaljiva, posmehljiva in zato nedopustna, čeprav vodilni delavec sam meni, da gre le za izjave v "hudomušnem smislu" (ki jih kot take šteje le on sam, ne pa tudi podrejeni delavci, na katere so naslovljene). Po oceni pritožbenega sodišča tovrstne izjave nadrejenega presegajo meje dopustne kritike in so objektivno gledano pikre, posmehljive, žaljive in neprimerne, v kolikor se nanašajo na izdelke - obrazce, vloge v postopkih izvršbe, katerih avtorica naj bi bila tožnica in njihovo kvaliteto, oziroma neprimerne tudi zato, ker se nanašajo na samo osebo delavke - tožnice (nesposobnost, počasnost ipd.), čeprav je dokončna presoja o tem vprašanju odvisna od tega, v kakšnem kontekstu in tonu so bile izrečene, kar pa doslej (še) ni bilo razčiščeno. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da ni zelo verjetno, da so bile takšne izjave direktorja, v kolikor so se nanašale na tožnico, ob kritiki dela službe, ki jo je vodila tožnica v preteklem obdobju, pri katerem je direktor ugotovil (večje) nepravilnosti (nepremičninska izvršba, predhodna izterjava, neustrezni odlogi izvršbe ...), podane v "hudomušnem smislu" (torej verjetno v šaljivem tonu), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju. Ne nazadnje je tudi Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu med drugim izpostavilo tudi stališče, da imajo ravnanja nadrejenega ali osebe z vrha hierarhične lestvice celo večjo težo, ker so storjena s pozicije moči, zaradi česar se delavec težje učinkovito brani - tudi to je treba pri presoji, ali je v obravnavanem primeru šlo za trpinčenje na delovnem mestu ali le za šaljive pripombe direktorja, upoštevati.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v času zatrjevanega trpinčenja ni bila več vodja izterjave, vendar je temu dejstvu dalo premajhno težo, na kar pravilno opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, da mora biti vodja, ki je odgovoren za delovanje določenega področja, pripravljen na kritiko, čeprav krivda za nepravilnosti ni izključno na njegovi strani, pri čemer pa kritika ne sme preseči meje dopustnega. V obravnavanem primeru ni nepomembna okoliščina, da tožnica v času zatrjevanega trpinčenja do podaje izredne odpovedi iz tega razloga, ni bila več vodja izterjave, ampak je bila zaposlena na delovnem mestu področnega sekretarja. Čeprav v času, ko je bila vodja izterjave, tožnica ni edina opravljala dela v izterjavi (poleg tožnice in L.L. so delo opravljale tudi druge osebe, pri čemer je šlo predvsem za pomoč v času njune odsotnosti), pa je bila odgovorna za delovanje službe in v zvezi s tem za opravljeno delo. Zato je bila direktorjeva kritika, kot potrjujejo že izvedeni dokazi, v pretežni meri namenjena prav tožnici kot bivši vodji izterjave. Temu dejstvu bi moralo dati sodišče prve stopnje večjo težo, ko je presojalo trditve takratnega direktorja, da so se njegove kritike glede dela v izterjavi nanašale na vse zaposlene (npr. glede neizvajanja predhodne izterjave, neizvajanja izvršbe na nepremičnine, nepriglašanjem izvršilnih stroškov, izjav o "afganistanski izvršbi"). To očitno ne drži, saj je bila kritika direktorja v zvezi z nepravilnostmi oziroma delom izterjave v preteklosti usmerjena oziroma namenjena zlasti tožnici kot (bivši) vodji izterjave. Prav s kritiko dela na področju izterjave pa je bila povezana žaljiva in posmehljiva komunikacija s strani direktorja, ki se je očitno pretežno nanašala osebno na tožnico kot vodjo, ne pa le na splošno na vse zaposlene v izterjavi v preteklem obdobju (čeprav je bilo nedvomno delo vseh predmet direktorjeve kritike).

18. Ker prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju ni upoštevalo napotkov instančnega sodišča in ni raziskalo okoliščin, ki so bistvene za pravilno materialnopravno presojo, ali so zatrjevana ravnanja predstavljala trpinčenje na delovnem mestu, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, saj je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično je vsaj preuranjena in zato nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevkov iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz naslova trpinčenja na delovnem mestu in o ostalih zahtevkih (plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, kot posledici izredne odpovedi, plačilo presežka ur), katerih utemeljenost je odvisna od te odločitve. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 354. in 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti - v kolikor bi bilo to mogoče, bi že VS RS v razveljavitvenem sklepu razveljavilo le sodbo pritožbenega sodišča, ne pa tudi sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar pa ni namen določbe 355. in 354. člena, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, ki bi se lahko bistveno bolj podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem, z vrnitvijo zadeve v novo sojenje pa tudi ne bo kršena tožničina pravica do sojenja v razumnem roku.

19. Pritožbeno sodišče ni ugodilo tožničinemu predlogu, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom (356. člen ZPP), saj dvom v nepristranskost sodnice, ki je v tej zadevi odločala, ni utemeljen. Čeprav vsi napotki instančnega sodišča v ponovljenem sojenju niso bili v celoti upoštevani, je dejstvo, da je bil postopek ves čas, tudi v novem sojenju, voden korektno in ustrezno.

20. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in razčistiti sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče oziroma pred tem že Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 85/2019. Pri tem pa bo moralo skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, saj bo šele ob skrbni presoji vseh bistvenih okoliščin mogoče presoditi, ali posamezna ravnanja ali očitki oziroma vsa dejanja in očitki skupaj predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu v smislu 7. člena ZDR-1. Nato pa bo ponovno razsodilo o utemeljenosti tožničinih zahtevkov. V kolikor bi sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo elemente trpinčenja na delovnem mestu, pa naj v ponovnem sojenju upošteva (tudi) stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 954/2018, zlasti glede vprašanja pravočasnosti izredne odpovedi, ki jo je tožnica podala toženi stranki po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, pa tudi glede vprašanja, ali je delavec v primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu upravičen tudi do odškodnine za premoženjsko škodo (če jo uspe dokazati).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 206, 362, 383.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 7, 7/4, 111, 111/1, 111/1-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MTIw