<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2643/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2643.2017

Evidenčna številka:VSL00008993
Datum odločbe:28.02.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - splošna pravila civilnopravne odškodninske odgovornosti - odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - odškodninska odgovornost predsednika uprave - ugovor pasivne legitimacije

Jedro

Ni podana toženčeva osebna odgovornost za zatrjevano tožničino škodo zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu in posegov v njene osebnostne pravice.

Tožnici za škodo, ki naj bi ji jo povzročil toženec kot zakoniti zastopnik družbe (delodajalca) pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij poslovodnega organa, odgovarja le pravna oseba - delodajalec in ne (tudi) toženec osebno. Njegova neposredna deliktna odgovornost je izključena, njegov ugovor pasivne legitimacije pa utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točka 1. in prvi odstavek točke 2. izreka) spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej do plačila in za plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.777,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Toženi stranki je naložilo v plačilo 4.500,00 EUR odškodnine in pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.770,70 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do vtoževanih 6.000,00 EUR odškodnine).

2. Zoper sodbo se laično pritožuje toženec. Navaja, da je sodba nerazumna in v nasprotju z veljavno zakonodajo. Smiselno se zavzema za spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

3. Pritožnik ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo, v katerih je smiselno ugovarjal pasivni legitimaciji. Ponavlja, da je mandat predsednika uprave družbe nastopil 28. 8. 2009. Zavrača posamezne očitke tožnice v zvezi z njegovimi ravnanji v času opravljanja funkcije zakonitega zastopnika družbe. Vztraja, da z njegove strani kot predsednika uprave nanjo niso bili izvajani nikakršni sistematični pritiski, šikaniranje ali druge oblike nedovoljenih ravnanj oziroma nadlegovanje ali trpinčenje. Drugih odnosov, razen profesionalnih, s tožnico ni imel. Dodaja, da je tožnica pred Delovnim in socialnim sodiščem umaknila tožbo zoper družbo, medtem ko v tem postopku vztraja pri tožbi zoper njega osebno. Poudarja, da osebno s tožnico ni imel nobenih kontaktov oziroma odnosov, v službi pa je deloval kot predsednik uprave in ne kot S. Z., ki mu je sodišče naložilo plačilo odškodnine.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Opozarja, da je nepodpisana. Ne navaja pritožbenih razlogov. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tožnica lahko prosto razpolaga s svojim zahtevkom. Nikomur se osebno ne maščuje. V delniški družbi odgovarja uprava družbe z vsem svojim premoženjem. Zato morajo biti njena ravnanja skrbno pretehtana. Toženec sam ugotavlja, da je bil v obravnavanem obdobju zakoniti zastopnik družbe. Tožnici zaradi njegovih ravnanj še sedaj nastajajo stroški. Predlaga zavrženje, podredno zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožnik je po pravilno opravljenem opominjevalnem postopku podpisal pritožbo in je zavzemanje tožnice za njeno zavrženje neutemeljeno (sklep VSL II Cp 1496/2017 z dne 11. 7. 2017 v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje P 81/2014-110 z dne 11. 10. 2017 in vlogo pritožnika na list. št. 111 s podpisano pritožbo na red. št. 112).

7. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu (kršitve 6. a člena in 45. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR1) in posegov v njene osebnostne pravice. Trdila in dokazovala je, da je bila izpostavljena trpinčenju in posegom v osebnostne pravice na svojem delovnem mestu v času od 28. 8. 2009 do 15. 3. 2010, ko je opravljal funkcijo zakonitega zastopnika družbe toženec kot predsednik uprave družbe, v kateri je bila zaposlena. Tožbo je vložila pred Delovnim in socialnim sodiščem zoper svojega delodajalca družbo A., d. o. o. in zoper toženca kot predsednika uprave navedene družbe. Delovno in socialno sodišče se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o sporu zoper drugega toženca. V tem obsegu je zadevo odstopilo v reševanje sodišču prve stopnje (sklep na red. št. 7 spisa).

8. Prva tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala pasivni legitimaciji drugega toženca, ki je ravnal kot zakoniti zastopnik - predsednik uprave, in ne more biti osebno odgovoren za očitana ravnanja. Tudi toženec je v svojem odgovoru na tožbo smiselno podal ugovor pasivne legitimacije, ko je navajal, da s tožnico ni imel drugih odnosov kot profesionalnega v okviru družbe, v kateri je opravljal mandat predsednika uprave.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do zatrjevanih ravnanj prišlo v času, ko je bil toženec zakoniti zastopnik - predsednik uprave družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena, da je njena škoda posledica stresnih dogodkov v službi, ki je začela nastajati že pred toženčevim nastopom funkcije, in da se je v času toženčevega opravljanja funkcije stopnjevala, tako, da je bila potrebna zdravniška pomoč, in sicer zaradi toženčevega nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja - kršitve 45. člena ZDR: nezadostnih ukrepov toženca kot zakonitega zastopnika družbe pri varovanju dostojanstva tožnice kot delavke pri delu v družbi. Morebitnih posegov v njene osebnostne pravice izven opravljanja funkcije zakonitega zastopnika na strani toženca ni ugotovilo.

10. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, niti tožnica pa jih z morebitno pritožbo ne izpodbija, je presoja o toženčevi osebni odgovornosti za zatrjevano tožničino škodo zmotna.

11. V primeru nezagotavljanja varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem je prizadetemu delavcu odškodninsko odgovoren delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR). Tudi po splošnem pravilu o odškodninski odgovornosti delodajalca velja, da mora delavcu povrniti škodo delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, če je bila delavcu škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom (184. člen ZDR). Odgovornost delodajalca je treba torej presojati po splošnih pravilih, določenih v Obligacijskem zakoniku - OZ.2 Ker je toženec v obravnavanem primeru pri delodajalcu opravljal delo v funkciji poslovodnega organa, se njegova odgovornost presoja po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Po prvem odstavku 148. člena OZ za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije, odgovarja pravna oseba. To pravilo velja tudi v primeru, če so škodo povzročile fizične osebe kot člani organov pravne osebe3. Za obravnavani primer to pomeni, da tožnici skladno s prvim odstavkom 148. člena OZ za škodo, ki naj bi ji jo povzročil toženec kot zakoniti zastopnik družbe (delodajalca) pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij poslovodnega organa, odgovarja le pravna oseba - delodajalec in ne (tudi) toženec osebno4. Njegova neposredna deliktna odgovornost je izključena, njegov ugovor pasivne legitimacije pa utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določila ZDR, na katera se je sklicevalo, določilo 148. člena OZ pa v celoti prezrlo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo treba tožbeni zahtevek zoper toženca kot zakonitega zastopnika delodajalca v celoti (in ne le delno) zavrniti.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP5 pritožbi ugodilo. Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu, kolikor še ni bil zavrnjen (obsodilni in stroškovni del).

14. Ker toženec na prvi stopnji ni priglasil stroškov postopka, je izrek o pravdnih stroških odpadel. Tožnica pa do njih ni upravičena, ker je v pravdi v celoti propadla (prvi odstavek 154. člen ZPP).

15. Tudi o stroških pritožbenega postopka ni bilo treba odločati, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

-------------------------------
1 Ur. list RS, št. 42/2002, s spremembami.
2 Ur. list RS, št. 83/2001.
3 Primerjaj: Jadek Pensa D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba 2003, stran 847.
4 VDSS Pdp 1229/2014, VSL I Cp 1711/2012, VSL II Cp 3418/2013, VSL I Cp 1304/2014.
5 Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45, 184
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 148, 148/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MjUw