<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 35/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.35.2016
Evidenčna številka:VDS0016008
Datum odločbe:29.06.2016
Senat:Samo Puppis (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nobeno izmed očitanih ravnanj, ki sama po sebi niti niso graje vredna, očitno negativna in žaljiva (odobritev letnega dopusta dva dni pred odhodom na dopust; poziv direktorja, da na letalu njegovega znanca uredi določeno vrsto oznake letal; direktorjeva prepoved tožnici vstopa v objekte tožene stranke, itd.) ni ponavljajoče, pri čemer očitanih ravnanj v obdobju od decembra 2011 do maja 2014 tudi ni toliko, da bi lahko govorili o sistematičnem ravnanju ter relevantni časovni kontinuiteti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.500,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 590,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je šlo pri ravnanju tožene stranke za posamezne, medsebojno nepovezane dogodke, ki ne vsak zase, ne skupno ne pomenijo mobinga. Šlo je za več dogodkov, ki jih je treba jemati kot celoto. Ni jasno, kaj sodišču pomeni mobing. Zato so razlogi sodbe nejasni, nerazumljivi in gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo 6.a člena ZDR. Sporna dejanja je zminimaliziralo, čeprav vrsta spornih dogodkov kaže na časovno kontinuiteto in sistematično ravnanje tožene stranke. Zgolj zaradi nezakonite odpovedi je dosodilo odškodnino 1.000,00 EUR, kar pa ni zadostna satisfakcija. Glede dopusta je imela tožnica plačano letalsko karto, pa jo je direktor do zadnjega trenutka držal v negotovosti, ali bo lahko šla. Sodišče je napačno navedlo, da je vložitev ovadbe pač legitimna možnost. Prav tako, da enkratna prepoved vstopa v prostore ni trpinčenje, da je mahanje s kazenskim zakonikom kvečjemu neprimerna vodstvena poteza, da je šlo le za posamična neprimerna ravnanja direktorja tožene stranke oz. za izjemne poslovne situacije. Zastraševanje je bilo, da jo je direktor glede izdaje nezakonite odločbe v korist direktorjevega prijatelja vključil v sestanek s to stranko. Odpoved je bila nezakonita, ker je bila tožnica prikrajšana za zagovor. Ukinitev delovnega mesta ravno takrat, ko je tožila zoper odpoved, ne pomeni le poslovne odločitve. Sodišče je ignoriralo ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije, Inšpektorata RS za delo in sodišča v zadevi I Pd 566/2012, v kateri je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana ravno v izogib trpinčenju. Tožnica še poudarja, da se je v sodni poravnavi, sklenjeni pred pritožbenim sodiščem, odpovedala odškodnini namesto reintegracije, kar še dodatno pomeni, da prisojena odškodnina ne zadostuje za satisfakcijo zaradi nezakonite odpovedi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi ali da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v kateri predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v zvezi z izpodbijanim delom sodbe, s tem da ne pritrjuje ugotovitvam o obstoju podlage za priznanje odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar posledično pomeni, da že iz tega razloga ne pride v poštev zvišanje odškodnine po tej podlagi.

7. Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi odpovedi, ki je bila predmet spora v zadevi I Pd 566/2012, priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Ugotovilo je namreč, da je tožnici zaradi očitno neutemeljeno podane odpovedi z dne 17. 4. 2012 nastala nepremoženjska škoda. Vendar pa je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo glede dveh splošnih pogojev za obstoj odškodninskega delikta, in sicer glede protipravnosti in predvsem odgovornosti, ki morata biti poleg vzročne zveze in škode podana za ugotovitev podlage odškodninskega zahtevka (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

8. Vsako nepravilno ravnanje delodajalca, celo takšno, ki je v posebnem sodnem postopku ugotovljeno kot nezakonito, še ne pomeni, da je avtomatično izpolnjen pogoj protipravnosti glede odškodninskega delikta. Relevantno vprašanje v zvezi s tem je npr., ali je delodajalec uporabil legitimno sredstvo, kaj je privedlo do njegove napačne uporabe, zakaj ga je uporabil nezakonito, ali je delodajalec res imel namen škodovati, kar pa je nadalje povezano tudi z vprašanjem odgovornosti oziroma krivde za takšno ravnanje. V sodni praksi niti ni takšnih primerov očitno nedopustnih odpovedi, da bi sodišče iz tega naslova priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo.

9. Glede na to, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi v spisu niti ne nahaja, je pravzaprav le iz sodbe z dne 13. 9. 2012, izdane v zadevi I Pd 566/2012, posredno razbrati, za kakšno odpoved je šlo. Odpoved očitno ni bila podana brez obrazložitve, da bi bilo tako sklepati na njeno očitno neutemeljenost oziroma šikanozen namen, ampak se je nanašala na jasne očitke glede kršitve poslovne skrivnosti, varstva osebnih in tajnih podatkov ter nenazadnje splošnih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer v zvezi s tem, da naj bi tožnica pridobivala in častniku A. posredovala tovrstne podatke tožene stranke. Iz sodbe je razbrati, da je bil ključni razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v tem, da delodajalec tožnici v nasprotju z zahtevo iz 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) ni omogočil zagovora. Odpoved je bila torej izrecno ugotovljena za nezakonito že iz formalnih razlogov, četudi se je sodišče dodatno opredelilo tudi do nezakonitosti po vsebini, pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo in tožnici namesto reintegracije priznalo odškodnino v višini 18 plač. Pritožbeno sodišče o pritožbah strank v zvezi s to sodbo ni vsebinsko odločalo, saj je bila v pritožbenem postopku 13. 11. 2012 sklenjena sodna poravnava, ki ne vsebuje posebnih ugotovitev o nezakonitosti odpovedi, četudi drži, da je bila tožnica v posledici sklenitve sodne poravnave vrnjena na delo k toženi stranki, stranki pa sta svoji pritožbi umaknili.

10. Sodišče prve stopnje je poleg navedenega upoštevalo še mnenje Komisije za preprečevanje korupcije o neutemeljenih očitkih v odpovedi ter izpoved tožnice in priče (sodelavke), da je pred podajo odpovedi odvetnica takratnemu direktorju pojasnila, da bodo odpovedi nezakonite. To je navedeni, zaslišan kot priča, zanikal, je pa potrdil, da so imeli podporo s strani odvetniške pisarne, kar je po oceni sodišča prve stopnje kazalo na določene pomisleke v zvezi z odpovedjo. Iz njegove izpovedi, da naj bi en sodelavec po navodilu drugega sodelavca izkrivil neka dejstva, pa je sodišče prve stopnje sklepalo, da to kaže najmanj na to, da je direktor vedel, da temelji odpoved na določenih izkrivljenih dejstvih. Zgolj na podlagi navedenega je zavzelo napačno stališče, da je odpoved očitno neutemeljena, ter da je izkazano tudi protipravno ravnanje. O tem, za kakšno krivdo naj bi pri tem šlo, niti ni posebej razlogovalo, po oceni pritožbenega sodišča pa v dejanskih ugotovitvah ni podlage za ugotovitev krivdne odgovornosti.

11. Pritožbena navedba, da se je tožnica v sodni poravnavi odpovedala odškodnini namesto reintegracije, nima vpliva na vprašanje odškodnine iz naslova satisfakcije zaradi nezakonite odpovedi, saj gre za dva različna instituta. Tudi okoliščina, da je tožena stranka v času, ko je tekel sodni postopek presoje zakonitosti odpovedi, v aktu o sistemizaciji delovnih mest ukinila tožničino delovno mesto ter ga zanjo znova sistemizirala ob sklenitvi sodne poravnave, ne more biti relevantna okoliščina za odmero odškodnine v tem sporu, ki se nanaša na niz očitanih ravnanj zoper tožničino dostojanstvo na delovnem mestu (sodišče prve stopnje je kot takšno ocenilo le podajo odpovedi). V vmesnem času namreč tožnica dejansko ni delala, da bi ji lahko nastala relevantna škoda iz delovnega razmerja, četudi ji je bilo kasneje s sodno poravnavo priznano delovno razmerje za čas od odpovedi dalje. Posledično ni pomembno stališče sodišča prve stopnje, ki ga izpodbija pritožba, da je ukinitev delovnega mesta pač poslovna odločitev delodajalca.

12. Kot nakazano, sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo odškodnine za mobing, ampak le za eno izmed očitanih ravnanj, ki jih je uveljavljala v sklopu odškodninskega zahtevka iz naslova mobinga. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da glede mobinga ni uporabilo 6.a člena ZDR. Sodišče prve stopnje je poleg tega določila pravilno uporabilo tudi vso ostalo pravno podlago, na katero se je sklicevalo. Upoštevalo je torej četrti odstavek 6.a člena ZDR, po katerem je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Poudarilo je še uporabo prvega odstavka 45. člena ZDR, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev; v ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu.

13. Posamezen dogodek že po definiciji ne more pomeniti trpinčenja, lahko pa pomeni kršeno dostojanstvo na delovnem mestu. To je seveda lahko kršeno tudi s posamičnimi dejanji, če so ta posebne intenzitete (179. člen OZ), vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno (razen glede odpovedi, kot že obrazloženo) ugotovilo, da očitana ravnanja niso bila takšne narave. Prav tako je pravilno ugotovilo, da ravnanja, tudi če so upoštevana skupno, kot enoten sklop, ne pomenijo nedopustnega ravnanja v smislu trpinčenja.

14. Eno ravnanje iz decembra 2011 se nanaša na odobritev letnega dopusta dva dni pred odhodom na dopust. Drugo ravnanje iz konca istega meseca se nanaša na poziv direktorja, da na letalu njegovega znanca uredi določeno vrsto oznake letala, (sodišče je ugotovilo, da ni bil direktor, ampak stranke tiste, ki so nad tožnico ustvarjale pritiske v zvezi s postopki za oznake letal). Nadaljnji očitek je, da je direktor tožnici prepovedal vstop v objekte tožene stranke na B. 4 in C. 19 a, o čemer je tožnica obvestila Komisijo za preprečevanje korupcije, ki je maja 2012 zahtevala umik prepovedi. Dne 17. 4. 2012 je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved. Po vrnitvi nazaj na delo (še v istem letu) je naslednji očitan dogodek iz novembra 2013, povezan s postopkom prodaje letala, ko je direktor tožnici očital, zakaj se postopek vleče toliko časa in jo povabil zraven na sestanek s stranko. Direktor je zoper tožnico vložil tudi kazensko ovadbo februarja 2014, ki je bila maja 2014 zavržena (je pa tudi tožnica aprila 2014 vložila ovadbo zoper njega). Obrazloženo je že bilo, da očitano ravnanje v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta v času po odpovedi ne more biti relevantno.

15. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje sporna dejanja zminimaliziralo, češ da vrsta spornih dogodkov kaže na časovno kontinuiteto in sistematično ravnanje tožene stranke. Predvsem pa pritožba sodišču prve stopnje glede razumevanja in razlogovanja glede trpinčenja neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi v zvezi s tem nikakor niso nejasni ter nerazumljivi. Sodišče prve stopnje je podalo natančno obrazložitev glede vsakega ravnanja posebej in tudi vseh skupaj in ugotovilo, da nobeno izmed očitanih ravnanj (ki sama po sebi niti niso graje vredna, očitno negativna in žaljiva) ni ponavljajoče se, pri čemer očitanih ravnanj v obdobju od decembra 2011 do maja 2014 tudi ni toliko, da bi lahko govorili o sistematičnem ravnanju ter relevantni časovni kontinuiteti.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno dokazno oceno, ker sodišče ni sledilo ugotovitvam Komisije za preprečevanje korupcije o trpinčenju z dne 14. 6. 2012. Sodišče je v zadevi I Pd 566/2012 resda navedlo, da se pogodbo o zaposlitvi sodno razveže v izogib trpinčenju. Iz odločbe Inšpektorata RS za delo z dne 27. 2. 2013 niti ni razbrati kaznovanja za trpinčenje, ampak kaznovanje zaradi kršene pravice do zagovora (9.000,00 EUR za pravno osebo in 1.350,00 EUR za odgovorno osebo). Sodišče pri sprejemanju svojih odločitev ni vezano na ugotovitve navedenih organov. Glede na konkretne očitke, ki so bili predmet tega sodnega spora, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).


Zveza:

OZ člen 131, 179. ZDR člen 6a, 45, 45/1, 93.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5ODE3