<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 475/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.475.2011

Evidenčna številka:VDS0008193
Datum odločbe:07.07.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - rok za podajo odpovedi - pisno opozorilo o nameravani redni odpovedi

Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožnika že pred podajo pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi ustno obveščala, da je njegovo delo postalo nepotrebno, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga nezakonita in da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi še vedno traja. Posledično navedenemu je sodišče zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati zneske neizplačanih plač in poravnati vse prispevke za obvezna zavarovanja od dneva nezakonite odpovedi dalje in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na delovnem mestu, določenem v pogodbi o zaposlitvi. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. O nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnik ni bil obveščen šele s pisnim obvestilom, temveč ga je tožena stranka o nameravani odpovedi obvestila že pred tem, ustno, in sicer sta to storila tako S.Ž. dne 17. 3. 2009 kot tudi direktor dne 19. 3. 2009. Meni, da tožena stranka sporne odpovedi ni podala pravočasno, to je v roku 6 mesecev od nastanka razloga za odpoved, niti ni obstajal razlog za odpoved. Poudarja, da je do podvojitve delovnih nalog tožnika na delovnem mestu Vodje službe za ... in njemu nadrejene Vodje Sektorja za ... prišlo že s sistematizacijo, ki je pričela veljati 24. 12. 2007, kar je tožena stranka vedela že takrat, ko je tožniku dala v podpis pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bila nova sistematizacija z dne 24. 4. 2009 razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nova sistematizacija je posledica ugotovitve, da gre za podvajanje delovnega mesta, ne more pa biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ključni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podvajanje del in nalog tožnika in njemu nadrejene že od sistematizacije z dne 24. 12. 2007, kar je tožena stranka vedela že od samega začetka. Razlog za odpoved je obstajal že od leta 2007 in je zato podana odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka šele februarja 2009 zvedela, da je potrebno zmanjšati število zaposlenih in da je potrebno pristopiti k pregledu sistematizacije. Direktiva glede zmanjšanja števila zaposlenih je bila toženi stranki zagotovo znana že leta 2008. Direktor tožene stranke je na kolegiju dne 8. 1. 2008 obrazložil, da je za leto 2008 dovoljeno število zaposlenih pri toženi stranki 84 in da je to že preseženo za 4 zaposlene. To število je bilo januarja 2009 preseženo že za 10 zaposlenih. Tožena stranka se torej ni držala direktive. Ker sta toženo stranko v prvi polovici leta 2009 zaradi upokojitve zapustila dva zaposlena, je bil pogoj 2 % zmanjšanja števila zaposlenih s tem izpolnjen. Če ne bi tožena stranka zaposlovala novih, ne bi bilo potrebno odpuščanje. V zvezi s tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker tožniku na naroku dne 15. 12. 2010 ni dovolilo priči S.D. postavljati več vprašanj, ki so relevantna za predmetno zadevo. Nadalje navaja, da je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi oseben. V svojih vlogah in na zaslišanju je navedel, da je direktor tožene stranke nanj vršil pritisk, da zapusti S. in mu v ta namen organiziral zaposlitveni razgovor na A.R.S., ki je potekal dne 16. 2. 2009, to je, še preden je tožena stranka prejela zapisnik sestanka generalnih sekretarjev. Navedeno kaže, da je bil tožnik že pred 27. 2. 2009 s strani tožene stranke določen za to, da bo odpuščen. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih navedb v tretji pripravljalni vlogi – točka XXXVIII, kjer opozarja na nepravilnosti storjene s strani tožene stranke, in sicer glede navedb datuma sistematizacije pri povpraševanju na Ministrstvu za ..., glede povpraševanja po možnosti prerazporeditve tožnika znotraj države uprave namesto znotraj pravnih oseb javnega sektorja in glede neizvedbe vključitve tožene stranke v sporazum „dogovor o vključitvi v interni trg dela“. Meni, da je zaradi nepravilnega postopka iskanja prezaposlitve tožnika znotraj javnega sektorja odpoved nezakonita. Meni tudi, da so pri toženi stranki v letu 2009 obstajale realne možnosti za zaposlitev. Tožena stranka bi mu morala ponuditi najmanj delo za polovični delovni čas, četudi le za določen čas nadomeščanja in da ne bi smela tega dela ponuditi novo zaposleni K.P.. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih navedb v 3. pripravljalni vlogi, kjer je v točki XXXIII navajal, da ob uveljavitvi sistematizacije z dne 24. 4. 2009 nobena od vrstic opisa njegovih del in nalog Vodje službe za ... iz prejšnje sistematizacije ni bila prenesena na nikogar od zaposlenih pri toženi stranki, ki so obdržali zaposlitev. Opozarjal je tudi že, da so pri toženi stranki v letu 2009 delali redno zaposleni za nedoločen čas, ki niso izpolnjevali pogojev za zasedbo delovnih mest iz razloga prenizke stopnje izobrazbe ali iz drugih razlogov. Tožena stranka bi morala najprej tem zaposlenim prekiniti delovna razmerja in ne tožniku. Tožena stranka ni dokazala, da nima možnosti uporabiti ukrepe za preprečitev prenehanja delovnega razmerja in da ne more tožniku ponuditi drugega delovnega mesta. Zgolj izpoved prič S.D. in S.Ž. tega ne dokazujeta, saj je njuno pričanje neverodostojno, ker sta oba zainteresirana za izid te pravde v korist tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da se je pričel poslovni razlog v konkretnem primeru izpostavljati v začetku leta 2009, ko je tožena stranka zaznala in opredelila razloge in okoliščine, ki so zahtevale pristop k zmanjševanju števila zaposlenih tudi v smislu odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi ne nasprotuje objektivnim ugotovitvam, da je tožena stranka po, v začetku leta 2009 izvedenih aktivnostih, in po, v aprilu 2009 sprejeti spremembi sistematiziranosti, dejansko in formalno reorganizirala delo službe za informacijsko tehnologijo, da se aktivnosti in opravila v tej opravljajo na drugačen način, vodje nima in tudi zadolžitev in odgovornosti vodenja interne službe kot samostojnega opravila ne izvaja nihče več. Dejanska sprememba organiziranosti pa je bistvena za presojo sprememb in obstoja utemeljenega realnega in objektivnega poslovnega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 14. 5. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2008 za nedoločen čas na delovnem mestu vodja službe za ..., ki je bilo z aneksom k navedeni pogodbi preimenovano v vodja službe II. S spremembo Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 17. 4. 2009 sta bili v sektorju za splošne zadeve v službi za informacijsko tehnologijo ukinjeni delovni mesti vodja službe II, katerega je zasedal tožnik in višji sodelavec II. Navedeni pravilnik je sprejel direktor tožene stranke v skladu s pristojnostjo, določeno v Statutu tožene stranke, pri sprejemanju pa je sodeloval tudi sindikat. Pravilnik je bil objavljen na oglasni deski tožene stranke in je začel veljati 24. 4. 2009. Tožena stranka je tožniku dne 24. 4. 2009 podala pisno obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 14. 5. 2009, katero je tožnik prejel dne 2. 6. 2009, pa še redno odpoved iz poslovnega razloga. Te okoliščine med pravdnima strankama niso bile sporne in jih pritožba ne izpodbija. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka tožnika ustno opozorila na nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi že pred pisnim opozorilom z dne 24. 4. 2009, v zvezi s čimer tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) v 4. odstavku 83. člena od delodajalca zahteva, da o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pisno obvesti delavca, kar je tožena stranka v konkretnem primeru tudi storila. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika že pred tem tudi ustno obvestila o nameravani odpovedi ne vpliva na zakonitost odpovedi s strani tožene stranke in so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljene.

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljen, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člena ZDR). Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR). V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR). Obveznost delodajalca obstaja le v primeru, če ima na voljo ustrezno delo in za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, na podlagi listinske dokumentacije v spisu, predložene s strani obeh pravdnih strank in zaslišanja tožnika in zastopnice tožene stranke I.Š., kot strank postopka, ter zaslišanja prič S.D., S.Ž. in M.O., zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Ugotovilo je, da v samem postopku odpovedi tožene stranke ni nepravilnosti, da je tožena stranka tožniku odpoved podala pravočasno (v smislu določila 6. odstavka 88. člena ZDR), da je slednja dokazala, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med strankama in da pri toženi stranki ni ustreznega dela, za katerega bi le-ta lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnikom na podlagi 90. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zato ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji še dodaja:

Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravočasnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke pravilno ugotovilo, da je le-to tožena stranka podala pravočasno, to je v roku 6 mesecev od nastanka utemeljenega odpovednega razloga, kot to določa 6. odstavek 88. člena ZDR in so zato pritožbene navedbe tožnika, ki to ugotovitev izpodbijajo, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je utemeljen razlog nastopil marca oziroma aprila 2009, ko je tožena stranka po tem, ko je s strani Ministrstva za ... prejela zapisnik sestanka generalnih sekretarjev z dne 17. 2. 2009, po katerem je moral javni sektor kot celota zagotoviti racionalnejšo organizacijo in optimalnejšo izpolnjevanje svojega poslanstva in slediti 2 % znižanju števila zaposlenih v javni upravi, opravila pregled stanja na kadrovskem področju in pristopila k reorganizaciji s tem, da je sprejela spremembe pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožnikovo delovno mesto. Po pregledu na kadrovskem področju v mesecu marcu je namreč tožena stranka ugotovila, da presegajo Zbirni kadrovski načrt oseb javnega prava za leto 2009, ki ga je sprejela Vlada (načrt je dovoljeval zaposlitev 91 javnih uslužbencev, tožena stranka je imela 93 javnih uslužbencev, zaposlenih za nedoločen čas), in je bilo že znano, da bo potrebno zmanjšanje števila zaposlenih na določenih delovnih mestih, zaradi česar je tudi pristopila k reorganizaciji, katere namen je bil zmanjšanje števila zaposlenih in s tem zmanjšanje stroškov poslovanja. Tako je v mesecu aprilu 2009 sprejela Spremembe pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožnikovo delovno mesto, za katero je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj je bilo ugotovljeno, da se določene delovne naloge vodje sektorja za ... in vodje službe ...(tožnikovo delovno mesto) podvajajo, ostali del nalog pa je mogoče prenesti na druge zaposlene v službi oziroma v sektorju. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje v pritožbi, da je bila toženi stranki direktiva glede zmanjšanja števila zaposlenih zagotovo znana že leta 2008. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila reorganizacija poslovanja pri toženi stranki izvedena kot posledica usmeritev Ministrstva za ... Republike Slovenije glede števila zaposlitev za leto 2009, za katere pa je tožena stranka izvedela februarja 2009. Navedeno potrjuje tudi Zapisnik sestanka generalnih sekretarjev z dne 17. 2. 2009, v katerem so podane zahteve po znižanju števila zaposlenih v celotnem javnem sektorju za 2 %. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je utemeljen razlog, kot že obrazloženo, nastopil marca oziroma aprila 2009, in je tožena stranka tožniku odpoved podala dne 14. 5. 2009, je pravilna ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 6 mesečnega roka, kot je določen v 6. odstavku 88. člena ZDR.

Neutemeljeno je vztrajanje tožnika v pritožbi, da je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi podvajanje delovnih nalog tožnika na delovnem mestu Vodja službe za ... in njemu nadrejene na delovnem mestu Vodja sektorja za ..., za katerega je po tožnikovem mnenju tožena stranka vedela že od opravljene sistematizacije z dne 24. 12. 2007, zaradi česar naj bi tožena stranka zamudila 6 mesečni rok za podajo odpovedi. Podvajanje delovnih nalog na tožnikovem delovnem mestu in delovnem mestu vodje sektorja za ... je bilo, kot je pojasnila tožena stranka, le podlaga za odločitev o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta, ki pa je bila posledica reorganizacije poslovanja tožene stranke, kar je stvar poslovne odločitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi organizacijske narave (ukinitev tožnikovega delovnega mesta) in ekonomske narave (zmanjšanje stroškov poslovanja) in da je le-ta utemeljen, saj je zaradi ukinitve tožnikovega delovnega mesta prenehala potreba po opravljanju dela tožnika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tudi sicer je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat zavzelo stališče, da je ukinitev delovnega mesta v posledici reorganizacije znotraj družbe stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati in kot takšna ni podvržena sodni kontroli. Sodišče tudi ne more presojati razlogov reorganizacije, temveč lahko ugotavlja in odloča samo, če je bila ukinitev delovnega mesta res posledica reorganizacije, kar je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru tudi bila. Glede na navedeno so zato pritožbene navedb v zvezi z nepotrebnostjo izvedbe reorganizacije in posledično odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljene in ne vplivajo na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Teh okoliščin zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo, saj niso bistvene za odločitev v konkretni zadevi. V zvezi z neugotavljanjem teh okoliščin, ki torej za odločitev v konkretni zadevi niso bistvene, sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker tožniku na naroku dne 15. 12. 2010 ni dopustilo postavljati vprašanj v zvezi z navedenimi okoliščinami, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi.

Tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja, da je bil razlog za navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi oseben. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje jasno in argumentirano opredelilo tudi do tožnikovih navedb, da so bili pravi razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi notranja nesoglasja oziroma konflikti med njim in vodjo sektorja za ... M.O. in da je šlo v njegovem primeru za brutalen mobbing, ki sta ga nad njim vršila M.O. in S.D.. Sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo tožnikovim navedbam, glede na to, da tožnik zatrjevanj glede mobbinga ni konkretiziral, zaslišane priče pa nesoglasij, kot jih je zatrjeval tožnik, niso potrdile. Zaslišana priča takratni direktor S.D. je izpovedal, da je imel s tožnikom korekten in dober odnos, glede odnosa med tožnikom in M.O. pa je pojasnil, da je bil z obeh strani sicer seznanjam o njunih medsebojnih nesoglasjih, pri čemer je šlo predvsem za različne strokovne poglede, vezane na delo. Tudi priča M.O. je izpovedovala, da je bil njen odnos do tožnika vedno korekten. Priča S.Ž. pa je na zaslišanju povedala, da sama osebno ni nikoli zaznala, da bi obstajalo kakršnokoli nesoglasje med zaposlenimi in tudi ne, da bi obstajalo nesoglasje tožnika z M.O., zdelo se ji je, da so odnosi korektni. Glede na skladne izpovedi zaslišanih prič, ki zatrjevanih nesoglasij in konfliktov, katere je tožnik izpostavljal kot razlog za odpoved, niso potrdile, je zato tožnikovo vztrajanje v pritožbi, da je bil razlog za odpoved oseben, neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi navaja, da tožena stranka ni dokazala, da ga ni bilo mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu ali pod spremenjenimi pogoji, v zvezi s čimer izpostavlja, da bi mu tožena stranka morala ponuditi zaposlitev vsaj za določen čas, ponovno pa izpostavlja tudi številne nepravilnosti, ki naj bi jih tožena stranka zagrešila v postopku iskanja možnosti prerazporeditve in glede katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zadostila zahtevi iz 3. odstavka 88. člena ZDR, to je, da je preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, pri čemer te možnosti pri toženi stranki ni bilo. Navedeni dokazni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedi prič S.D. in S.Ž., ki sta oba skladno izpovedovala o tem, da je tožena stranka dejansko iskala možnosti prezaposlitve na drugih delih, da pa te možnosti ni bilo. Zgolj zato, ker sta obe priči zaposleni pri toženi stranki, njuni izpovedi ni moč odreči verodostojnosti, kot to v pritožbi navaja tožnik. V ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Glede na skladno pričevanje obeh prič je navedeni zaključek sodišča prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilen. Priča S.Ž. je izpovedala, da so pregledali vsa delovna mesta znotraj sklada in na internem trgu javne uprave, vendar so tam dobili negativni odgovor. Še podrobneje je postopek iskanja možnosti zaposlitve na drugih delih pojasnil S.D., ki je povedal, da so najprej preverili, če je tožnika mogoče zaposliti znotraj službe informacijske tehnologije, kjer pa je bilo ugotovljeno, da glede na tožnikovo izobrazbo in tožnikova znanja zanj ni primernega delovnega mesta. Nadalje je pojasnil, da je glede možnosti zaposlitve za tožnikovo prerazporeditev znotraj organov v sestavi govoril z generalnim direktorjem A.K., pri čemer je bil organiziran tudi sestanek s tožnikom, ugotovljeno pa je bilo, da ne potrebujejo takšnega profila. Negativen odgovor glede tožnikove prezaposlitve je dobil tudi s strani Ministrstva za ... Republike Slovenije, kar izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 16. 4. 2009 Ministrstvu za ... Republike Slovenije (priloga B8) in odgovor Ministrstva za ... Republike Slovenije z dne 21. 4. 2009 (priloga B9). Tožnik v pritožbi izpostavlja številne nepravilnosti, ki jih je v postopka iskanja možnosti prezaposlitve zagrešila tožena stranka, v zvezi s čimer tudi navaja, da se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče v okviru presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja zgolj, ali je tožena stranka zadostila zahtevi iz 3. odstavka 88. člena ZDR. Nepravilnosti, katere izpostavlja tožnik v pritožbi, pa ne vplivajo na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Prav tako se sodišču prve stopnje do vseh teh okoliščin ni bilo potrebno opredeljevati. Sodišče prve stopnje se je namreč v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Bistveno je, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku ponuditi vsaj zaposlitev za določen čas nadomeščanja in tega dela ne bi smelo ponuditi novo zaposleni K.P. pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Tožena stranka tako v skladu s sprejetim stališčem tožniku ni bila dolžna ponuditi zaposlitve za določen čas, saj le-ta ne predstavlja ustrezne zaposlitve.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presojale tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 82, 82/1, 83, 83/4, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 88/6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNTI4