<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1448/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1448.2010

Evidenčna številka:VDS0006528
Datum odločbe:04.04.2011
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - elementi odškodninskega delikta - protipravno ravnanje - škoda - odškodnina za nepremoženjsko škodo

Jedro

Tožena stranka je tožnika izključevala iz vsakdanje komunikacije, ignorirala je njegove pobude, želje po razgovoru in mu onemogočala skupno delo. S tem je delovala v nasprotju z obveznostjo, ki ji jo je nalagal 44. čl. ZDR. Povzročila je, da se je tožnik v posledici njenega protipravnega ravnanja na delovnem mestu počutil nekoristnega in razvrednotenega, zaradi česar se je občutno poslabšal njegov psihični in zdravstveni položaj. Zaradi tega je odškodninsko odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odst. izreka) delno spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni od prejema sodbe in mu povrniti pravdne stroške v znesku 915,93 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Višji tožbeni zahtevek (15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 570,31 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni in ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.662,04 EUR v roku 15 dni, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek za znesek 78.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne tudi glede plačila 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Tožena stranka primarno poudarja, da določba 6.a člena ZDR velja šele od 28. 11. 2007 dalje. Iz navedenega razloga torej določbe 6.a člena ZDR tožena stranka v času od 1. 4. 2004 do zakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika 11. 11. 2006 že pojmovno ni mogla kršiti in zato kršitev te določbe ne more biti znak protipravnega ravnanja kot elementa odškodninskega delikta. Tudi tožnik sam tožbenega zahtevka niti pravno niti z dejanskimi trditvami do zaključka prvega sojenja ni temeljil na določbi 6. a člena ZDR. To je dejansko storilo višje sodišče v sklepu opr. št. Pdp 1257/2009. Iz obrazložitve omenjenega sklepa je namreč jasno razvidno, da je višje sodišče ocenjevalo in na novo ter deloma drugače vrednotilo na prvi stopnji izvedene dokaze ter o njih napravilo v pretežni meri drugačne dokazne zaključke. Glede na to, da je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, v obrazložitvi pa sodbo po temelju potrdilo in ravnanje tožene stranke opredelilo kot kršitev določbe 6.a člena ZDR, je toženi stranki odvzelo vsakršno možnost, da izpodbija takšne dokazne zaključke. Z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje s strani višjega sodišča in hkratnim zaključkom višjega sodišča, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, je bila toženi stranki odvzeta možnost, da bi zoper takšno neizdano vmesno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov, ker je višje sodišče v nasprotju s tožbenimi navedbami ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju. S tem je bila toženi stranki odvzeta ustavno zagotovljena pravic do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva. Toženi stranki je bila odvzeta možnost vložitve revizije zoper odločitev o temelju zahtevka, ki bi bila glede na vrednost spora v primeru izdaje vmesne sodbe v zadevi opr. št. Pdp 1257/2009 dopustna kot neposredna revizija. Tožnik je v okviru trditvene podlage, v okviru katere je v prvem sojenju zatrjeval, da mu tožena stranka ni zagotavljala dela in komunikacije z upravo, ter da ni imel sklenjenih veljavnih pogodb ob zaposlitvi, šele v ponovnem sojenju (na podlagi lastnih zaključkov in lastnih opredelitev višjega sodišča) pričel zatrjevati mobbing, to pa je vsekakor prepozno glede na določbo 2. odstavka 362. člena ZPP. Do izdaje sodbe opr. št. Pd 18/2008 v postopku ni bila niti uporabljena beseda trpinčenje, niti ni bilo relevantnih trditev v tej smeri. Tudi sodišče prve stopnje je v prvi sodbi toženi stranki očitalo pasivno ravnanje ter le-to označilo kot mobbing in šele višje sodišče je brez trditvene podlage tožnika in na podlagi pritožbenega ugovora tožene stranke, da mobbinga ne more predstavljati pasivno ravnanje, opredelilo ravnanje tožene stranke kot trpinčenje ter zavzelo stališče, da je trpinčenje mogoče storiti tudi s pasivnim ravnanjem. S takšno širitvijo vsebine pojma trpinčenje pa se zabriše ločnica med objektivnimi ravnanji delodajalca in subjektivnimi doživljanji delavca, kar pa je posebej pomembno pri ugotavljanju vsebine pravnega standarda, kar pojem trpinčenje gotovo je. Na prav to pa je ves čas postopka opozarjala tožena stranka s tem, ko je opozarjala na pasivnost tožnika v delovnem razmerju, ki je dvostransko razmerje, zlasti upoštevaje vrsto tožnikovega delovnega mesta. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da je delovno mesto in delo svetovalca uprave delo, ki zahteva veliko mero samoiniciativnosti, ki je pri tožniku ni bilo, do česar se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zlasti ni ocenilo z izpovedbami prič izkazanega dejstva, da pri delu svetovalca uprave ne gre za delo, pri katerem bi nadrejeni delavcu dnevno ali tedensko dodeljevali posamezne delovne naloge, temveč gre za projektno delo, ki izhaja iz osnovne naloge, običajno opredeljene že v imenu delovnega mesta. Pri tem tožena stranka ponovno poudarja, da je tožnik protipravnost zatrjevanega ravnanja tožene stranke temeljil na zatrjevanju nezagotavljanja dela. Skopa obrazložitev izpodbijane sodbe glede elementa protipravnosti odškodninskega delikta obrazlaga zgolj in samo razloge, ki so tožniku v korist, nasprotnih dokazov in trditev tožene stranke pa se niti ne dotakne, kar je v nasprotju z ustavno zagotovljenim načelom enakega obravnavanja strank v postopku in načelom kontradiktornosti. Tako se sodišče ni opredelilo do naslednjih, s strani tožene stranke zatrjevanih pravno relevantnih dejstev in izvedenih dokazov: sodišče pričanja M.S. ni objektivno ocenilo, saj jo je ocenilo kot verodostojno, prepričljivo in nepristransko pričo kljub temu, da je bilo iz njene izpovedi jasno zaznati gnev nad toženo stranko zaradi prenehanja delovnega razmerja pri njej. Pri tem pa M.S. ni vedela o tožnikovem delu oziroma ne delu in razlogih v zvezi s tem ničesar izpovedati iz lastnega, pač pa le iz tistega, o čemer naj bi ji potožil tožnik. Priča M.S. je vedela povedati le tisto, kar naj bi ji potožil tožnik po principu relata refero, kar pa še ne dokazuje dejanskih protipravnih ravnanj tožene stranke v tej smeri. Glede priče V.B. tožena stranka poudarja, da ni ocenjen večinski del njegove izpovedbe, zlasti tisti, ko je izpovedal, da sta se ob priliki, ko mu je tožnik potožil glede dela, pogovarjala o tem v tem smislu, da to ni takšen velik problem, da si na takšnem delovnem mestu lahko sami poiščemo delo. Ta del izpovedbe priče potrjuje trditve tožene stranke o zahtevani samoiniciativnosti tožnikovega delovnega mesta, ki so ostale neocenjene. Poleg tega je ta priča tudi izpovedala, da je delo na tožnikovem delovnem mestu po opisu del in nalog tega delovnega mesta mogoče operativno izvajati. Tudi to dejstvo je ostalo neocenjeno, pa očitno kaže na to, da tožnikovo delovno mesto ni bilo zgolj formalno, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Glede izpovedb prič V.M.Č., R.F. in A.K. je sodišče ocenilo le tiste dele izpovedb, ki bi lahko ob primerni interpretaciji sodile v kontekst tožnikovih trditev. Ocenjeni so le iz konteksta iztrgani deli njihovih izpovedb in ne izpovedbe kot celote. Tako njihove izpovedbe potrjujejo izpovedbo V.B., da je bilo tožnikovo delo izrazito samoiniciativne narave, in da je bil tožnik v tej smeri popolnoma pasiven. A.K. je v obširni izpovedbi izrecno poudaril, da je v funkciji članov uprave imel nekaj sestankov s tožnikom in mu je v okviru svojih delovnih področij dajal naloge in usmerjal delo in sicer, da mu je dajal konkretne naloge v zvezi z ukrepi za utrjevanje in izboljšanje tržnega položaja Z.T. v ..., da je tožnik imel konkretno nalogo, ki pa je bila odvisna od njegove iniciative in prevzema komunikacije z zavarovalnico v ..., itd. Zaključek sodišča, da glede konkretnega dela tožnika in komunikacije s tožnikom A.K. ni vedel izpovedati, so torej v nasprotju s samim zapisnikom o zaslišanju A.K.. Je pa ta priča tudi izpovedala, da je bil tožnik do dela nezainteresiran s stališča užaljenosti in prizadetosti in sicer s tega vidika, da ni več direktor OE ... in ne s kakšnega drugega vidika, torej ne z vidika nezadovoljstva z delom svetovalca. Iz izpovedbe te priče jasno izhaja, da tožnikov problem ni bilo delovno mesto svetovalca uprave, temveč dejstvo, da ni več velik in pomemben direktor, kar navaja na zaključek, da bi bil nezadovoljen z vsakim drugim delom, ki ni bilo delo direktorja OE .... Drugačna izpovedba samega tožnika, ko je zaslišan kot stranka povedal, da si je nekako oddahnil, da ne bo več direktor, ter da se je strinjal s tem, da se ga ne imenuje več za direktorja, pa je v nasprotju z izpovedbami prič, pa tudi izjavami tožnika, ki so bile dane zdravnikov in so razvidne iz zdravstvene dokumentacije tožnika, ki je v spisu. Tako so na primer iz izvida izvedenskega mnenja dr. M.K. razvidne ugotovitve psihiatrov, ki povzemajo tudi navedbe tožnika o obiskih psihiatra. Psihiater je v izvidu z dne 13. 7. 2005 povzel izjavo tožnika, da je vrsto let bil na odgovornem položaju in zaradi političnih in drugih vidikov bil odstranjen s tega položaja ter je od takrat izpostavljen celi vrsti provokacij. Iz navedene dokumentacije torej jasno izhaja, da je tožnika dejansko prizadelo dejstvo, da ne opravlja več pomembna funkcije prvega človeka druge največje OE tožene stranke. Tudi ta razhajanja in toženkine trditve v tej smeri so ostale neocenjene. Iz konteksta celotne izpovedbe A.K. je iztrgan zaključek sodišča, da je bilo tožnikovo delovno mesto svetovalca uprave le formalno, ker naj bi tožena vedela, da takega dela tako ali tako ni sposoben opravljati. Nasprotno je A.K. povedal, da nikakor ni bilo vnaprej pričakovano, da tožnik ne bo kos nalogam svetovalca uprave. Sodišče tudi ni ocenilo dejstva, v zvezi z izpovedjo priče R.F., da je bilo tožnikovo delovno mesto svetovalca uprave na novo organizirano in da je bilo zato težko opredeliti, kaj bo delal in je bila tudi zato pričakovana velika mera tožnikove samoiniciativnosti. Prav tako je v okviru zaključkov o nezagotavljanju dela ostal neocenjen del same tožnikove izpovedi, da je hodil po firmah, kar potrjuje izpovedba priče R.F., da se je od tožnika pričakovalo, da bo kot oseba, ki je imela kontakte s firmami in podružnicami v ..., pripomogel k povečanju tržnega deleža. Sodišče se tudi ni opredeljevalo do trditev in dokazov, iz katerih izhaja, da je tožena stranka potem, ko se je izkazalo, da tožnikovega odhoda v ... ne bo, vztrajno iskala drugo delo zanj, da pa je bil tožnik tisti, ki je vse predloge in ponudbe vztrajno zavračal. Iz izpovedb prič A.K., V.M.Č. in R.F. jasno izhaja, da se pri toženi stranki s tožnikom ni ravnalo nič drugače, kot z ostalimi delavci na primerljivih delovnih mestih. Nasprotno priče dokazujejo, da se je tožena stranka s tožnikom ukvarjala več kot z ostalimi, da je zaradi njegovega nezadovoljstva iskala zanj druge in drugačne možnosti, pa je bil tožnik tisti, ki je zavračal vse predloge. V zvezi s pogodbami o zaposlitvi, ki so ostale zaradi tožnika nepodpisane, je sodišče spregledalo trditev tožene stranke, da je tožnik imel zagotovljeno delovno razmerje za nedoločen čas, in da so se v podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi nanašale le na funkcijo, ki se glede na naravo in interne akte tožene stranke opravlja le določen čas, saj je funkcija vezana na mandat uprave. Tudi ni bila dana zadostna teža okoliščini, da je tožnik svoje delovno mesto dejansko zasedal, in delo opravljal ne glede na sklenjene oziroma nesklenjene pogodbe in da so s strani tožnika navedeni razlogi, zakaj pogodb ni podpisal, pravno neupoštevni izgovori. Tožnik je bil tisti, ki je iz nerazumnih razlogov zavračal podpis vsake od pogodb, pri tem pa je iz pogodb v spisu razvidno, da je tožnik v vsaki predlagani pogodbi ohranil dotedanji visok obseg pravic, plače ter bonitet in tudi to dokazuje, da je šlo za neutemeljeno odklanjanje podpisa pogodb, pa mu kljub temu delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo z vsemi pravicami. Je pa to, da je bilo tožnikovo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 508/2008. Iz te sodne odločbe jasno izhaja, da je tožnik sam trdil in štel, da je imel pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave sklenjeno, saj je to delovno mesto zasedal, ter da sta obe pogodbeni stranki tudi po poteku roka veljavnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi (formalno sklenjene do 30. 11. 2004) pristali na to, da se uporablja še naprej, dokler se ne dogovorita o vsebini nove pogodbe o zaposlitvi, ter da tožnik temu ni nasprotoval, zaradi česar vsega veljavnost pogodbe o zaposlitvi sploh ni bila vprašljiva in sta jo obe stranki šteli za veljavno. Vse navedeno dokazuje dejansko in materialnopravno napačnost zaključka, da tožena stranka ni uredila tožnikovega delovnopravnega položaja za zaposlitev na nedoločen čas po razrešitvi s funkcije direktorja OE .... Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da sodišče svoje zaključke o trpinčenju tožnika temelji tudi na izrazu „odpisani“. Ta zaključek je v celoti napačen in postavljen izven tožnikovih trditev in v celoti v nasprotju s celoto izvedenih dokazov v tej smeri. Vse priče so namreč izpovedale, da je tožena stranka poskrbela za svoje vodilne delavce z zagotovitvijo delovnih mest svetovalcev, iz načina izpovedovanja prič, ki se vidi tudi iz zapisnikov, pa je jasno, da pri izrazu „hodnik odpisanih“ ali aleja odpisanih ni nikakršne negativne vrednostne konotacije, ampak da gre le za poimenovanje hodnika, kjer imajo bivši vodilni delavci svoje pisarne. Ta izraz je pri toženi stranki v vsakodnevni rabi (kot se npr. prizidek sodišča na Tavčarjevi 9 imenuje Bangladeš) in nikakor ni zaničevalen ali poniževalen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni bila narejena skladno z 8. členom ZPP. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Trpinčenje je tudi po naravi stvari lahko le aktivno ravnanje ali vedenje konkretnega posameznika zoper konkretnega posameznika. Tožnik niti ni zatrjeval, kdo konkretno naj bi ga trpinčil oziroma kdo konkretno naj bi nanj izvajal psihične pritiske. Ob takšnih nepopolnih trditvah tožnika, ki jih je nato delno nadomestilo še samo sodišče v sodbi, pa tožena stranka niti ni mogla pravočasno uspešno braniti z nasprotnimi ugovori in dokazi. S tem je bila toženi stranki odvzeta pravica do kontradiktornega obravnavanja in ustavno zagotovljena pravica do izjavljanja v postopku. Za ugotavljanje nezatrjevanih dejstev sodišče niti ni imelo podlage v 34. členu ZDSS-1. Sodišče po opravljenem dokaznem postopku izven meja trditvene podlage niti ne zaključi, kdo konkretno naj bi trpinčenje nad tožnikom izvajal, pač pa zaključi, da ga je izvajala tožena stranka. Tožena stranka pa je pravna oseba, katere ravnanje lahko predstavljajo le ravnanja fizičnih oseb v njenem okviru. O krivdi kot elementu odškodninskega delikta izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov. Tako sodišče ni niti ugotavljalo zatrjevanih dejstev v zvezi s podrejeno zatrjevanim soprispevkom samega tožnika in zatrjevanemu nastanku škode in sicer zaradi nepodpisa pogodb o zaposlitvi, tožnikove nesamoiniciativnosti pri delu, njegovih drugih zdravstvenih težav, ki tudi po oceni sodišča prve stopnje niso v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke in ta zato zanje ne more biti kriva. Vseh navedenih dejstev sodišče ni ocenilo, čeprav ta dejstva iz navedb tožene stranke in izvedenih dokazov izhajajo. Enako pa velja za s strani tožnika neutemeljeno sprožene sodne spore, o katerih so podatki v anamnezah zdravstvene dokumentacije in izvidih izvedeniških mnenj ter katere tožnik sam in izvedenca opredeljujeta kot bistveni prispevek k ugotovljeni škodi. Glede neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je že višje sodišče v sklepu opozorilo na izredno skromno tožbeno podlago, ki pa naj bi jo po napotku višjega sodišča prvostopno sodišče samo nadomestilo s pomočjo izvedenke. Izvedenka dr. M.K. je podala mnenje, da so neugodnosti glede na dokumentacijo težje dokazljive. V novem postopku postavljeni izvedenec dr. B.F. pa je podal mnenje, da tožnik objektivno ni bil izpostavljen večjim nevšečnostim, ter da tudi zdravila, ki jih mora redno jemati, nimajo hujših stranskih učinkov in ne povzročajo odvisnosti, ter da je le tožnik močno okupiran z zdravili. Tožbene trditve so se v zvezi z nevšečnostmi omejevale zgolj na nevšečnosti v zvezi z operativnimi posegi, za katere pa je po mnenju izvedenca internista in oceni sodišča izkazano, da niso v vzročni zvezi z domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke. Glede na take tožbene trditve in glede na jasne ugotovitve izvedencev, da nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem depresivne anksiozne motnje ni bilo, je popolnoma brez podlage zaključek sodišča, da tožnikovi prihodi na preglede in jemanje zdravil predstavljajo nevšečnost kot pravno priznano obliko škode. Zaključki sodišča v zvezi z nevšečnostmi pri zdravljenju so v popolnem nasprotju z izvedenskima mnenjema. Ob odsotnosti trditev o nevšečnostih v zvezi s psihiatričnim zdravljenjem in nepostavljenim zahtevkom v tej smeri pa je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem kršilo temeljno načelo dispozitivnosti. Nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v primeru, kadar niso združene s telesnimi bolečinami oziroma telesnim stanjem oškodovanca po poškodbi in v zvezi z njo, pa niti ne predstavljajo samostojno pravno priznane škode. Le pravni standard telesnih bolečin namreč združuje poleg telesnih bolečin v ožjem pomenu besede še vrsto drugih nevšečnosti, ki jih oškodovanec trpi med zdravljenjem, in le nevšečnosti, združene s telesnimi bolečinami, so v skladu s sodno prakso pravno priznana škoda. Že iz tega razloga je izpodbijana sodba glede odločitve o priznanju odškodnine za neugodnosti pri zdravljenju materialno pravno popolnoma zmotna. Poleg tega pa je tožniku prisojena odškodnina iz tega naslova popolnoma neobrazložena, saj iz obrazložitve ne izhaja obseg nevšečnosti, ki je botroval pri priznanju satisfakcije v višini kar 8.000,00 EUR, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je prisojena odškodnina individualizirana in primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. V okvir nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pa je sodišče uvrstilo tudi duševno trpljenje za izid zdravljenja, ki še ni končano, kar pa ne sodi v okvir nevšečnosti med zdravljenjem, saj nevšečnosti kot del telesnih bolečin že pojmovno ne predstavljajo duševnih bolečin. Poleg tega tožena stranka poudarja, da v kolikor zdravljenje še ni končano, kot to opredeljuje sodišče prve stopnje, je tožbeni zahtevek preuranjen, saj obseg škode še ni mogel biti znan in bi ga bilo potrebno zavrniti že iz tega razloga. Sodišče je nadalje vse ugotovljene posledice s strani izvedencev pripisalo protipravnemu ravnanju tožene stranke, ki naj bi bilo v nezagotavljanju dela, ignoriranju in nekonkretiziranih pritiskih, ki naj bi jih tožnik subjektivno doživljal. Vprašanja je postavilo na način, da sta izvedenca izhajala iz preddispozicije, da je razvoj depresivno anksiozne motnje v vseh njenih razsežnostih posledica izključnega ravnanja tožene stranke. Predispozicija, iz katere sta izhajala izvedenca pa je, da je vse, kar se je zgodilo po 1. 4. 2004 tožniku na kateremkoli področju življenja, posledica toženkinega ravnanja. Toženi stranki ni bila dana možnost zastavljanja vprašanj v dokazovanje njenih trditev, da za tožnikovo duševno stanje obstaja vrsta samostojnih in neodvisnih vzrokov, ki pa so nastajali v določenem časovnem sosledju in je zaradi ugotavljanja vzročne zveze potrebna razmejitev teh vzrokov in ugotovitev, kakšen obseg tožnikove škode je posledica posameznega vzroka, v tej zvezi pa torej, koliko je posamezni vzrok prispeval k tožnikovemu duševnemu stanju. Tožena stranka je že z vlogo z dne 20. 1. 2009 predlagala vprašanja za izvedenko dr. M.K., vendar je sodišče vprašanje izvedenki postavljalo selektivno oziroma vprašanj z razmejitvami vzrokov izvedenki ni postavilo. Zato je izvedenka, zaslišana na naroku tudi odklanjala kakršnokoli razmejevanje vzrokov, glede katerih ji je postavljala vprašanja tožena stranka in ni želela odgovoriti na vprašanja, kaj točno je upoštevala v okviru psihičnih obremenitev in ustreznih dogajanj, ki naj bi bile vzrok tožnikovih težav. Samo dejstvo, da so se težave razvile po 1. 4. 2004, pa ne dokazuje, da je za vse pravno relevantne vzroke in dogodke po tem datumu odgovorna tožena stranka. V dokumentaciji, ki je tudi povzeta v pisnem mnenju te izvedenke, so povzete izjave tožnika s psihiatrom, da je vzrok njegovih težav tudi to, da je vrsto let bil na odgovornem položaju in zaradi političnih in drugih vidikov bil odstranjen s tega položaja, da je doživel degradacijo v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja, kar je povzročilo hudo jezo in odločitev za pravno pot, da je prihajalo do vznemirjenosti pred obravnavami na sodišču, da je nerazpoložen in vznemirjen po rehabilitaciji v Zdravilišču ... in da ni zadovoljen s kolenom. Teh dejstev izvedenka v svojem mnenju ni upoštevala, čeprav jasno kažejo na obstoj kompleksnosti vzrokov za tožnikovo duševno stanje. Tudi po prejemu izvedenskega mnenja dr. B.F. je tožena stranka v vlogi z dne 14. 10. 2010 podala svoje pripombe in navedla dodatna vprašanja, s katerimi naj izvedenec dopolni svoje izvedensko mnenje. Ta vprašanja so se direktno nanašala na razmejitev vzrokov duševnega stanja tožnika in tudi na razmejitev vzrokov zmanjšanja posameznih zatrjevanih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je nato ta dokazni predlog tožene stranke neutemeljeno zavrnilo. Zaradi neizvedbe dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja je ostalo dejansko stanje zlasti glede vzročne zveze pa tudi glede obsega adekvatnih življenjskih aktivnosti, katerih zmanjšanje naj bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim ravnanjem, nepopolno in zmotno ugotovljeno. V okviru škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je potrebno opozoriti, da je sodišče skope trditve tožnika o zmanjšanih aktivnostih nadomeščalo z ugotovitvami izvedencev, ki so bistveno presegale trditveno podlago. S tem je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti in kontradiktornosti. Višina prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 17.000,00 EUR ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. O odmeri višine je sodišče upoštevalo, da naj bi tožnik doživljal mobbing zelo intenzivno in ga še sedaj, saj upokojitev ni imela pričakovanega razbremenilnega učinka. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki skladno s sodbo Vrhovnega sodišča RS zakonito prenehalo 11. 11. 2006, nikakor ni mogoče govoriti o pravno relevantnem mobbingu v letu 2010 ob izdaji izpodbijane sodbe in za v bodoče, torej o tem, da naj bi mobbing nad tožnikom tožena stranka še vedno izvajala. Sodišče sicer višino odškodnine obrazlaga tudi z upoštevanjem tožnikovega poklicnega udejstvovanja in njegove starosti, pri čemer gre za pavšalno obrazložitev, iz katere ni mogoče razbrati, ali sta navedeni okoliščini vplivali na višjo ali na nižjo odškodnino. Ker je tožnik ob odmeri odškodnine nesporno starostno upokojen in je njegovo poklicno udejstvovanje končano, po rednem teku stvari in glede na njegovo starost, navedeni okoliščini nikakor ne moreta biti razlog za presojo višje odškodnine. Neobrazloženo je tudi sklicevanje na višino odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, saj ni naveden nikakršen podoben primer oziroma ni navedeno, kaj je glede na splošno znano dejstvo, da sodne prakse niti glede mobbinga, zlasti pa ne glede odškodnine zaradi mobbinga v Republiki Sloveniji ni, sodišče upoštevalo kot referenčen podoben primer. Primerjavo z odškodninami za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pa pokaže, da sodna praksa za te duševne bolečine priznava več kot za polovico nižje odškodnine od te, ki je bila prisojena tožniku, pri čemer je potrebno upoštevati, da je tožnik službo in več kot dobro plačo imel ter se njegov status zaposlitve in benefikacij ni v ničemer spremenil, pri duševnih bolečinah zaradi izgube bližnjega pa gre za trajno izgubo in bistveno vrzel v življenju. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik v tožbi navedel, da je bil do leta 2004 direktor Z.T. d.d. Območne enote .... Na podlagi odločbe o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2004 pa je bil nato zaposlen pri toženi stranki kot delavec s posebnimi pooblastili na delovnem mestu svetovalec uprave za T.P.. Odrejena mu je bila pisarna, o vsebini njegovega dela oz. delovnih zadolžitev pa mu ni bilo ničesar rečenega. Navkljub formalno visokemu statusu je bil odrezan od vseh informacij, ki bi jih nujno potreboval za delo, v svoji pisarni se je znašel v popolni osami. Vsi poskusi, da bi se mu naložile konkretne naloge in da bi imel stik z upravo so bili brezuspešni. Člani uprave tožene stranke so ga načrtno osamili, z njim se nihče ni hotel pogovarjati, nihče ni želel, da bi tožnik karkoli delal. Tožnik je navajal, da je zaradi takšnega ravnanja tožene stranke resno zbolel, saj so bili psihični pritiski, ki jih je doživljal zaradi osame in popolne ignorance vseh njegovih pobud, prehudi. Zaradi teh protipravnih dejanj je tožnik zahteval odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo. Tožnik je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 103.000,00 EUR, in sicer iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 30.000,00 EUR, za prestani strah 3.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 70.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo (opr. št. Pd 18/2008 z dne 29. 9. 2009) in takrat je tožniku prisodilo 13.500,00 EUR in sicer iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V presežku (89.500,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbi pravdnih stranke je pritožbeno sodišče odločalo z odločbo opr. št. Pdp 1257/2009 z dne 21. 4. 2010, s katero je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V napotkih, ki jih je posredovalo sodišču prve stopnje za ponovljeni postopek je navedlo, naj se sodišče prve stopnje opredeli, ali gre pri tožniku za začasno ali trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter naj se opredeli do vprašanja, ali je tožnik med zdravljenem trpel nevšečnosti, ki bi utemeljevale odškodnino (glede na to, da je tožnik postavil zahtevek na podlagi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem). Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku ugotovilo, da je prišlo pri toženi stranki v času, ko je bil tožnik zaposlen kot svetovalec uprave do nekaterih oblik nezakonitega ravnanja, ki predstavlja trpinčenje delavca na delovnem mestu, zato je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožniku je prisodilo 8.000,00 EUR, in sicer za prestane in bodoče neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter 17.000,00 EUR za prestane in bodoče bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, višji tožbeni zahtevek (78.000,00 EUR) pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženi stranki možnost izpodbijanja dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ni bila odvzeta, saj ima tožena stranka to možnost ravno v predmetni pritožbi. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je bila z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje s strani višjega sodišča s sklepom opr. št. Pdp 1257/2009 in hkratnim zaključkom višjega sodišča, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, toženi stranki odvzeta možnost, da bi zoper takšno neizdano vmesno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov, ker je višje sodišče v nasprotju s tožbenimi navedbami ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju, ter da je bila s tem toženi stranki odvzeta ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. V sodbi sodišča prve stopnje opr. št. Pd 18/2008 z dne 29. 9. 2009 je sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku za znesek 13.500,00 EUR, v presežku (89.500,00 EUR) pa je zavrnilo. Tudi v kolikor bi sodišče druge stopnje takšno odločitev vzdržalo v veljavi in bi le ta postala pravnomočna, revizija za toženo stranko ne bi bila dovoljena, saj bi imela tožena stranka pravni interes le v zvezi z zneskom 13.500,00 EUR, kar pa ne predstavlja dovoljenega revizijskega punktuma. Revizija bi bila v tem primeru hipotetično dovoljena le tožniku, saj bi bil v takšnem primeru njegov zahtevek pravnomočno zavrnjen za znesek 89.500,00 EUR. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo v celoti in v ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je tožnikovemu zahtevku ugodilo za znesek 25.000,00 EUR, v presežku (78.000.00 EUR) pa ga je zavrnilo. Tožena stranka zoper takšno odločitev uveljavlja sodno varstvo s predmetno pritožbo, revizija pa zaradi premajhne vrednosti že izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe (25.000,00 EUR), tudi v tem sporu za toženo stranko ne bo dopustna. Jasno je torej, da toženi stranki ni bila odvzeta ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; (14. tč.) ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, saj se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov, niti k opredeljevanju do vseh navedb strank.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), ki je začel veljati 28. 11. 2007 v četrtem odstavku 6.a člena posebej uzakonil prepoved trpinčenja na delovnem mestu. Okoliščina, da v spornem obdobju še ni bilo uzakonjene te prepovedi, pa ne pomeni, da so bila ravnanja, ki so predstavlja trpinčenje na delovnem mestu dovoljena, in da delavec ni mogel zahtevati odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru takšnega ravnanja na delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Tako je tožnik v obravnavani zadevi tudi postavil svoj tožbeni zahtevek. ZDR v 44. členu določa obveznost varovanja delavčeve osebnosti in določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost in upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Torej tudi ta člen, ki je veljal v spornem obdobju in z novelo ni bil spremenjen, zavezuje delodajalca k varovanju delavčeve osebnosti. V primeru posega v delavčevo osebno integriteto delodajalec lahko odškodninsko odgovarja po splošnih pravilih civilnega prava (tako tudi VS RS sodba in sklep opr. št. VIII Ips 69/2008 z dne 22. 6. 2010).

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo navede tožnik v tožbi, temveč na tožnikove navedbe o dejanskem stanju. Resda ZDR v spornem obdobju še ni opredeljeval pojma „trpinčenje“ oz. „mobbing“ na delovnem mestu, kar pa ne pomeni, da sodišče ne more ugotoviti dejstev, ki predstavljajo protipravna ravnanja in jih nato poimenovati s pravnim pojmom, kateremu je zakonodajalec šele kasneje določil okvir v konkretni določbi zakona. S samim poimenovanjem skupka protipravnih ravnanj z določenim izrazom, ki je šele post festum v zakonodaji pridobil značaj pravnega standarda, sodišče ne krši prepovedi retroaktivnosti, kot to zmotno meni tožena stranka. Merilo za dopolnitev vsebine pravnega standarda namreč določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu oz. ugotavlja, ali je določeno ravnanje oz. skupek le teh, protipravno in je kot tako povzročilo posledico, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik je tako protipravno ravnanje v tožbi in nadaljnjih vlogah zatrjeval, sodišče pa je to ravnanje tudi pravilno opredelilo kot protipravno, zato niti ni bistveno, ali je pri tem uporabilo izraz „trpinčenje“ oz. „mobbing“.

Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Gre za sistematično slabo ravnanje s podrejenim, ki se lahko ponavlja kontinuirano in žrtvam povzroča večje ali manjše socialne, psihične in zdravstvene težave. Z „mobbingom“ po definiciji Heiza Leymanna razumemo s konfliktnostjo obremenjeno komunikacijo med sodelavci ali med predpostavljenimi in podrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in jo ena ali več oseb sistematično, pogosto in dalj časa neposredno ali posredno napada z namenom in/ali učinkom izključitve iz delovnega razmerja. Cilj in namen takšnega ravnanja je odstraniti posameznika z njegovega področja delovanja. Gre torej za proces povezanega dogajanja na delovnem mestu, v katerem se proti posamezniku izvajajo različna destruktivna dejanja, ki se ponavljajo dalj časa in jih prizadeti občuti kot oviranje in oškodovanje njegove osebnosti. Če potekajo neovirano, pri prizadetem načelno vodijo v stanje, ko sta njegova psihična občutljivost in zdravje vedno bolj prizadeta, povečujeta se njegova osamitev in izključenost na delovnem mestu, nasprotno pa njegove možnosti za zadovoljivo rešitev kopnijo in se praviloma končajo z izgubo njegovega dotedanjega delovnega področja. Za mobbing gre, če posameznik ali več udeležencev izvaja proti tretjemu dejanja destruktivnega značaja. Med takšna dejanja spadajo tudi namerne opustitve, kot so onemogočanje delovnih rezultatov, prikrivanje oz. „nedajanje“ ustreznih informacij, izključevanje iz vsakdanje komunikacije, ignoriranje vprašanj, želje po razgovoru, prošenj za pomoč in ponudb sodelovanja, pa tudi odrejanje nesmiselnih opravil, sistematično odrejanje premalo zahtevnih del, onemogočanje skupnega dela, prostorska izolacija, zatiranje izražanja mnenja, itd. S tovrstnimi ravnanji se očitno poslabšuje psihični, zdravstveni in nenazadnje tudi poklicni položaj v defenzivo potisnjenega posameznika.

Delodajalec je, v skladu z določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), dolžan varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. V primeru kršitve te obveznosti, je delavec, če zaradi kršitev utrpi škodo, upravičen do denarne odškodnine.

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena ZDR, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje temelji, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). To načelo v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženi stranki v času, ko je bil tožnik na delovnem mestu svetovalca uprave, do nekaterih oblik ravnanja, ki predstavljajo trpinčenje delavca na delovnem mestu. Ugotovilo je, da je tožniku ob upoštevanju njegovih osebnostnih lastnosti delo predstavljalo vrednoto. Tožena stranka pa tožniku v vsem obdobju, ko je bil zaposlen kot svetovalec uprave, dela dejansko ni zagotavljala, tožnika so nadrejeni ignorirali (na njegove dopise nadrejeni niso odgovarjali) ter mu niso omogočili ustrezne komunikacije z upravo, kateri naj bi svetoval. V posledici tovrstnega tretmaja se je tožnik počutil nekoristnega in nesposobnega, ignoriranega in razvrednotenega, kar je povzročilo razvoj depresivno anksiozne motnje.

Pritožbeno sodišče se strinja s temi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to zahteva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Za ugotovitev, da je tožnik v navedenem obdobju utrpel trpinčenje je imelo sodišče prve stopnje zadostno oporo v izvedenih dokazih, zlasti v izpovedbi priče M.S., ki je za tožnika opravljala tajniška opravila. Le ta je med drugim navedla, da je imel tožnik pisarno desno od nje, kjer so imeli pisarne t. i. „odpisani“. Pojasnila je, da je tožnik večkrat neuspešno prosil za razgovor z vodstvom. Sama je zaznala in opazila, da tožnika uprava ni vključila kot sodelavca. Tožena stranka skuša izpodbiti verodostojnost navedene priče z razlogom, da naj bi gojila zamero do tožene stranke zaradi prenehanja delovnega razmerja pri njej. Kljub temu tožena stranka te priče, zaslišane na naroku, ni vprašala, če do tožene stranke goji kakšno zamero in je zato pričakovati, da njena izpoved ne bo verodostojna. Ob tovrstni situaciji zato tožena stranka tudi v pritožbi ni vnesla dvoma v resničnost tega, kar je pojasnila priča M.S..

Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče, kot tudi druge izvedene dokaze, ki so pričali o pravnorelavantnih dejstvih, pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih tudi pravilno umestilo v svojo dokazno oceno, zato pritožbeno sodišče pravilnih razlogov sodišča prve stopnje ne ponavlja. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je priča M.S. kot tajnica formalno skrbela za tožnika in še za štiri t.i. „odpisane“, ki so imeli pisarne v njeni bližini. Že samo dejstvo, da so te delavce obravnavali kot „odpisane“ kaže na negativno ravnanje, umerjeno proti tem delavcem. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nedopustnega ravnanja so v celoti neutemeljene.

Pritožba nadalje izpostavlja posamezne dele izpovedb drugih zaslišanih prič in skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem, da navaja, da posamezne navedbe teh prič in drugi dokazi niso potrdili tožnikovih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi s takšnim navajanjem pritožba dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne uspe izpodbiti. Za svoj dokazni zaključek je sodišče prve stopnje navedlo tehtne razloge. Pri presoji izpodbijane odločitve pa je treba tudi upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev. V konkretnem primeru tožena stranka tako predvsem izpostavlja, da je bil tožnik na vodstvenem delovnem mestu, zato se je od njega pričakovala znatna mera samoiniciativnosti, ki pa je tožnik ni pokazal. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v listine v spisu in je tako upoštevalo tudi pogodbe o zaposlitvi, iz katerih je razvidno, da je imel tožnik vodstveno delovno mesto, za katero se po naravi stvari predpostavlja, da od delavca dejansko zahteva večjo mero samoiniciativnosti in kreativnosti pri organizaciji dela. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje po izpeljanem dokaznem postopku utemeljeno smiselno zaključilo, da je bila tožnikova samoiniciativnost s strani tožene stranke zatrta, saj so njegovi predlogi s strani vodstva ostali neopaženi, nerealizirani (projekt ...), prav tako kot na tožnikovo vztrajno željo po razgovorih in udejstvovanju pri nalogah uprave, ki naj bi ji svetoval, ni bilo nobenega, kaj šele ustreznega odziva. Iz zaslišanja prič, katerih posamezne dele izpovedb izpostavlja tožena stranka v pritožbi (V.M.Č., R.F., A.K.) pa jasno izhaja, da s tožnikom v zvezi z organizacijo dela oz. konkretno in operativno sploh niso sodelovale, saj tega ni izpovedala niti ena od prič. Tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo A.K. ni v nasprotju s samimi zapisnikom o zaslišanju te priče. A.K. je res pojasnil, da je v funkciji člana uprave imel nekaj sestankov s tožnikom in mu je v okviru svojih delovnih področij dajal naloge in usmerjal delo in sicer, da mu je dajal konkretne naloge v zvezi z ukrepi za utrjevanje in izboljšanje tržnega položaja Z.T. v ..., vendar pa se je ta izpovedba nanašala le na začetni „projekt ...“, ki pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev tožene stranke ni bil realiziran. Za nadaljnje obdobje pa je ta priča pojasnila, da je njena komunikacija s tožnikom ni bila pogosta oz. je bila zelo redka ter pretežno ustna, ter da sta s tožnikom delala M.O. in R.F.. Iz dokaznega postopka je tako razvidno, da so se pri toženi stranki s tožnikom dejansko ukvarjali pretežno le v smislu ponujanja pogodb o zaposlitvi, pa še to za nazaj. Za tožnikove delovne naloge naj bi tako po izpovedbi V.M.Č. in tudi A.K. moral skrbeti R.F., ta pa ni znal razložiti, kaj naj bi tožnik delal in je navedel, da je tožnik zadolžitve prejemal od B.L. in I.K.. B.L. pa je navedel, da se sam neposredno ni srečeval s tožnikom, in da so ga sodelavci le občasno informirali o nerealiziranem projektu v .... Tudi M.O. je pojasnil, da se je s tožnikom sicer pogovarjal in srečeval, ni pa z njim službeno sodeloval. Zgolj ukvarjanje s tožnikom v smislu ponujanja pogodb o zaposlitvi pa ne pomeni, da je tožena stranka tožniku dejansko zagotavljala delo. Izkazalo se je, da je edini kontakt, ki ga je tožnik imel z nadrejenimi ta, da so mu v podpis ponujali vedno nove in po mnenju tožnika formalno pomanjkljive pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka iz konteksta jemlje tudi izpovedbo priče V.B.. Dejstvo, da je delo formalno mogoče izvajati še ne pomeni, da ga je bilo v konkretnem primeru tudi možno izvajati. Delo, še posebej na vodstvenem delovnem mestu, je možno izvajati le ob ustreznem dostopu do informacij, ob aktivnem sodelovanju uprave in drugih ključnih oseb, vključenih v delovni proces, kar pa v tožnikovem primeru ni bilo izpolnjeno in kar je jasno pokazal dokazni postopek.

Jasno je torej, da je tožena stranka tožnika izključevala iz vsakdanje komunikacije, ignorirala njegove pobude, želje po razgovoru, mu onemogočala skupno delo, itd., s čimer je delovala v nasprotju z obveznostjo, ki ji jo nalaga 44. čl. ZDR. Tako je povzročila, da se je tožnik v posledici njenega protipravnega ravnanja na delovnem mestu počutil nekoristnega in razvrednotenega, zaradi česar se je občutno poslabšal njegov psihični in zdravstveni položaj. Navedbe tožene stranke, da trpinčenje ne more predstavljati tudi pasivnega ravnanja, so glede na vse zgoraj navedeno, neutemeljene.

Vsa opisana ravnanja tožene stranke imajo znake t.i. trpinčenja na delovnem mestu (mobbing-a) oz. protipravnega ravnanja, ki nasprotuje splošnemu postulatu o varovanju in spoštovanju delavčeve osebnosti in dostojanstva na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilno ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo, zato je pritožbeni očitek tožene stranke, da ni odškodninsko odgovorna, neutemeljen. Protipravna ravnanja tožene stranke nad tožnikom so se pokazala v obliki nedopustnega izključevanja iz delovnega okolja in sicer z nezagotavljanjem dela, ignoriranjem in izključevanjem tožnika iz delovnega procesa. Tožnik je bil odrezan od informacij, bil je t.i. „odpisani“, z njim ni nihče od odgovornih komuniciral o delovnih nalogah. Ravnanje je bilo ponavljajoče, graje vredno, očitno negativno ter usmerjeno proti tožniku. Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da sta bila tako 41. kot 44. čl. ZDR nedvomno kršena. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi opisano ravnanje povzročilo pri tožniku psihično stisko, zaradi česar je resno zbolel. Sodišče prve stopnje je zato pravilno prisodilo tožniku odškodnino na podlagi 131. in 179. člena OZ. Res je izpodbijano odločbo oprlo tudi na 6.a člen ZDR in z ZDR-A spremenjeni 45. člen ZDR, ki v času škodnih ravnanj tožene stranke, še nista veljala, vendar pa, glede na vse zgoraj obrazloženo, zaradi navedenega izpodbijana odločitev ni nezakonita.

V konkretnem primeru ne gre za ugotavljanje odškodninske odgovornosti fizične osebe, temveč tožnikovega delodajalca, zato za presojo odgovornosti ni nujno potrebno, da se točno določi, kdo izmed predstavnikov tožnikovega delodajalca je odgovoren za nastalo škodo, kot to zmotno meni tožena stranka. To vprašanje zadeva razmerje med delodajalcem in njegovimi zaposlenimi (147. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je v tem smislu ravnanje tožnikovega delodajalca tudi pravilno presojalo.

Za nedopustno oziroma protipravno dejanje gre, če oškodovalec (delodajalec) prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca (delavca) in po presoji pritožbenega sodišča ni ovire, da delodajalec (oz. njegovi delavci), ki nezakonito poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja (kamor spada tudi pravica do spoštovanja delavčeve osebnosti in dostojanstva), ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče tako soglaša s smiselnim zaključkom sodišča prve stopnje o nedopustnem posegu v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva.

Ob navedenih dejanskih ugotovitvah o protipravnem ravnanju tožene stranke, ki je poseglo v tožnikovo pravico do osebne integritete, zato niti ni bistvenega pomena za odločitev ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka poleg vsega tudi ni uredila tožnikovega delovnopravnega položaja glede zaposlitve za nedoločen čas, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev v tej smeri niti ne opredeljuje (360. čl. ZPP).

Tožena stranka prereka obstoj krivde, vendar v zvezi s tem ne navede nikakršnih dejstev, ki bi utemeljevala v pritožbi izraženo mnenje, čeprav bi to morala storiti (105. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek in na podlagi navedenega tudi utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno. Iz dokaznega postopka in zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi tožena stranka dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde, s čimer bi se lahko odgovornosti ekskulpirala (131. čl. OZ). Predmet tega postopka nadalje tudi ni bila presoja drugih sporov, ki tečejo med istima strankama. Tožena stranka namiguje na to, da se je tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo zaradi sporov, ki jih je tožnik sam sprožil proti toženi stranki. Ta trditev nima podlage v spisovni dokumentaciji, temveč gre le za ugibanja tožene stranke, ki so brez kakršnekoli osnove in jih tožena stranka predhodno tudi ni zatrjevala, zato jih pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s tožnikovim soprispevkom k zatrjevani škodi v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala le tožnikovo „nesamoiniciativnost“, druge zdravstvene težave ter nepodpis pogodb, do navedenih zatrjevanih navedb, pa se je sodišče prve stopnje, ob opori v izvedeniških mnenjih, v zadostni meri opredelilo in tako smiselno pravilno zaključilo, da ni mogoče govoriti o tožnikovem soprispevku k nastanku škode. Sodišče prve stopnje tega sicer ni decidirano zapisalo, je pa takšna presoja razvidna iz celotne obrazložitve.

Zaradi kršitve pravic delavca iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Kršitev tako lahko predstavlja pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin.

Glede ugotavljanja obsega škode in posledic, ki so se zaradi kršitev tožene stranke izrazile v tožnikovi duševni sferi, je sodišče prve stopnje angažiralo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja (dr. B.K. in dr. M.K.) ter dr. B.F.. Ugotovljeno dejansko stanje po sodišču prve stopnje, temelječe na izvedeniških mnenjih, pa tudi na mnenju izvedenke M.K., ki je mnenje dodatno pojasnila, zaslišana na naroku, daje podlago za zaključek, da je posledice v zdravstvenem stanju tožnika v celoti mogoče pripisati nedopustnemu ravnanju tožene stranke.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je nedopustno ravnanje tožene stranke pri tožniku povzročilo hude duševne bolečine, ki so se kazale v poudarjeni psihični odzivnosti, tesnobnosti, napetosti, vznemirjenju, kar vse je vodilo v depresivno anksiozno motnjo. Iz obeh izvedeniških mnenj, kot tudi iz zaslišanja izvedenke M.K. je razvidno, da je kronologija poteka duševne motnje pri tožniku pokazala, da so prav dogodki v njegovem delovnem okolju, ki so predmet sodnega postopka, imeli odločilno vlogo pri nastanku tožnikove bolezni, ki se je razvila do te mere, da so se tožniku trajno zmanjšale njegove življenjske aktivnosti. Tožnik tako ni več zmožen daljših psihičnih naporov z usmerjeno intelektualno učinkovitostjo. Nivo njegovega socialnega funkcioniranja je močno znižan.

V nasprotju s pritožbenimi trditvami, izvedenca nista izhajala iz predispozicije, da je razvoj depresivno anksiozne motnje v vseh njenih razsežnostih posledica izključnega ravnanja tožene stranke. Izvedenca sta jasno navedla, da je opisana zaposlitev in dogajanje pri toženi stranki na tožnika vplivalo skrajno stresno, in da je prav situacija na delovnem mestu povzročila razvoj depresivno anksiozne motnje. Če do takšne zaposlitve ne bi prišlo, je verjetnost, da bi tožnik zbolel, minimalna. Tožnik pred to zaposlitvijo ni imel psihičnih težav, saj so se te pojavile kasneje, prav zaradi vpliva tega dolgotrajnega stresnega dogajanja na duševnost.

V kolikor je tožena stranka menila, da vprašanja za izvedence niso primerno zastavljena, bi lahko tekom postopka na to opozorila in predlagala drugačna vprašanja. Prav tako bi lahko že tekom postopka opozorila na domnevno sporna dejstva, vendar tega ni storila, zaradi česar je glede navajanja teh dejstev prekludirana. Sodišče prve stopnje je dne 29. 9. 2010 pozvalo pravdni stranki, da se izjavita o izvedeniškem mnenju dr. B.F. ter ju opozorilo na posledice, ki izhajajo iz 286. a čl. ZPP. Tožena stranka je z vlogo z dne 14. 10. 2010 pripombe sicer podala, ni pa predlagala neposrednega zaslišanja tega izvedenca na naroku. Te svoje opustitve zato tožena stranka ne more sanirati s pritožbenimi navedbami o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki naj bi nastalo v posledici neizvedbe dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila izvedencem posredovana vsa potrebna dokumentacija in če bi ti menili, da je katerikoli vzrok, ki jih navaja tožena stranka, vplival na tožnikovo duševno stanje, bi to zagotovo navedli. Tako pa iz obeh izvedeniških mnenj, kot tudi iz pojasnil dr. M.K. na naroku, eksplicitno izhaja obstoj vzročne zveze med protipravnimi ravnanji tožene stranke na delovnem mestu in tožnikovimi zdravstvenimi težavami. Pritožbeno navajanje ostalih možnih vzrokov zato ne more biti upoštevno.

Glede na predstavljene dejanske zaključke sodišča prve stopnje, kot so razvidni iz obrazložitve, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj jih v celoti sprejema, je pravilna tudi njegova pravna presoja, da sta izpolnjeni tudi nadaljnji temeljni predpostavki odškodninske odgovornosti – obstoj pravno priznane škode v obliki duševnih bolečin zaradi kršenja pravice do osebnega dostojanstva, in ki so rezultirale v zmanjšanju življenjskih aktivnosti ter vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz 1. odstavka 179. člena OZ (subjektivna merila) in dodatna merila iz 2. odstavka 179. člena OZ (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Pritožbeno sodišče pa nadalje sodi, da je delno utemeljena pritožba tožene stranke tako glede vprašanja, katera nepremoženjska škoda je tožniku nastala, kot tudi glede višine dosojene odškodnine. Kot izhodišče za odmero odškodnine so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so sporni dogodki neugodno vplivali na tožnikovo zdravstveno stanje. Iz izvedenskih mnenj je namreč razvidno, da do leta 2004, pri tožniku ni bilo zaznati težav na področju duševnega zdravja. Njegovo zdravstveno stanje pa se je pričelo rapidno slabšati ravno v posledici izrazito neugodnega dogajanja na delovnem mestu. Tožnik je bil dlje časa izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, zaradi česar je resno zbolel. Ugotovljene zdravstvene težave tožnika pa potrjujejo, kako močno ga je prizadel poseg v njegovo osebno integriteto. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišča pojasnjuje, da iz konteksta celotne obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da tožnik mobbing doživlja še sedaj, ko je upokojen, temveč da so posledice protipravnega ravnanja tožene stranke vidne tudi v sedanjosti, saj tožnikovo zdravljenje, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, še ni zaključeno. Vendar pa ob dejanskih ugotovitvah glede obsega škode, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje (pri čemer je sicer pravilno upoštevalo predvsem dejstvo, da je pri tožniku v posledici ravnanj tožene stranke prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti), pritožbeno sodišče ne more pritrditi sodišču prve stopnje, da je odškodnina v znesku 17.000,00 EUR za prestane in bodoče bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Odškodnina mora odražati stvaren pomen kršitve in v zvezi s tem varstva človekovega dostojanstva oziroma njegove moralne podobe, česar pa ni mogoče ocenjevati povsem izolirano, to je brez upoštevanja odškodninskega varstva, ki se daje drugim oblikam škode zaradi duševnih bolečin. Višina odškodnine mora biti določena tudi objektivno in sicer glede na razmerja med raznimi škodami in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse in sicer zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. Zato ima prav pritožba tožene stranke, da v obravnavanem primeru odškodnina bistveno odstopa od primerljivih odškodnin že ustaljene sodne prakse v primerih posega v pravice osebnosti. Upoštevaje nujnost objektivizacije na eni strani ter na drugi strani konkretne okoliščine primera, ki se kažejo skozi ugotovljen obseg, trajanje in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin ter pomen prizadete dobrine, pritožbeno sodišče sodi, da je utemeljena odškodnina iz tega naslova v znesku 10.000,00 EUR.

V zvezi s prisojo odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je izvedenka M.K. ugotovila, da tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka ni trpel ne telesnih bolečin ne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (list. št. 217). Prav tako ima tožena stranka prav, da je izvedenec B.F. navedel, da zaradi ambulantnega psihiatričnega zdravljenja, tožnik objektivno ni bil izpostavljen večjim nevšečnostim (list. št. 328). Sodišče prve stopnje je sicer glede na dejansko stanje, kot izhaja iz dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik opravil številne preglede pri psihiatrih, da zdravljenje poteka od leta 2005 v obliki medikamentozne psihofarmakoterapije in suportivne psihoterapije in še ni končano. Vendar pa tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da tožnik v okviru trditvene podlage zahtevka in sicer ne v tožbeni trditveni podlagi ne v kasnejših trditvah v vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni povezoval z obiski pri psihiatru, temveč z operativnimi posegi, za katere pa po mnenju izvedenca in oceni sodišča ni izkazano, da so v vzročni zvezi z domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke. ZPP izrecno uvaja obveznost sklenjene trditveno dokazne ponudbe (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP). Le na ta način stranke sploh lahko zanesljivo vedo, o čem teče pravda, in le o takšnem procesnem gradivu se tudi lahko ustrezno izjavijo. Opuščanje načela, da mora biti trditveno dokazna ponudba sklenjena, pa bi porušilo tudi vsa notranja razmerja med posameznimi procesnimi načeli in procesnimi pravili. Na ustavni ravni bi tako trpela pravica nasprotne stranke do izjave v postopku, pravica do enakega obravnavanja, dalje bi trpelo načelo koncentracije, načelo hitrosti (ter s tem pravica strank do sojenja v razumnem roku), v celoti pa bi bilo negirano tudi pravilo o trditveno dokazni prekluziji (286. člen ZPP). Odprta bi bila pot stihijskemu pravdanju in navsezadnje tudi arbitrarnemu procesnemu ravnanju sodišč. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem delom zahtevka odločilo izven ponujenega trditvenega gradiva, z lastno aktivnostjo je saniralo tožnikovo trditveno pasivnost in tako prekršilo razpravno načelo. S tem je bila zagrešena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Glede na navedeno so tako nepravilni vsi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je povzelo v zvezi s škodo, ki naj bi nastala iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da lahko navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravi sámo, zato iz tega razloga ni bila potrebna razveljavitev izpodbijane sodbe (1. odst. 354. člena ZPP). Odpravi pa jo lahko zato, ker je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo zahtevka v okviru zatrjevane trditvene podlage. Ker torej tožnik nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pri psihiatru sploh ni zatrjeval, njegovemu tožbenemu zahtevku, upoštevaje 7. čl. ZPP, v tem delu ni mogoče ugoditi.

Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev na sodbo. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, tretja knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oz. jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega senata.

Pritožbeno sodišče je tako ob odpravi kršitve razpravnega načela (sojenje izven trditvene podlage), pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (6. alineja 358. člena ZPP).

Upoštevaje merila iz 179. člena OZ, bi drugačna odškodnina, kot jo je v celoti prisodilo pritožbeno sodišče (10.000.00 EUR), šla na roko težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je opredeljena kot satisfakcija. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z obrazloženim delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alinea 358. čl. ZPP).

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožnikov zahtevek preuranjen, ker zdravljenje še ni končano. Glede dokončanja zdravljenja pri presoji pravične denarne odškodnine ni bistveno, da je zdravljenje zaključeno, temveč je bistveno to, da se je oškodovančevo zdravstveno stanje ustalilo in ni mogoče pričakovati ne poslabšanja ne izboljšanja. Da je temu tako je razvidno iz izvedenskih mnenj. Tako je izvedenec dr. B.F. zapisal, da popolne ozdravitve pri tožniku z veliko verjetnostjo ni mogoče pričakovati (list. št. 327), zaradi česar tožnikov tožbeni zahtevek ni preuranjen.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej na prvi kot tudi na drugi stopnji.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 9,7 %, tožena stranka pa v višini 90,3 %. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti po sodišču prve stopnje priznane in odmerjene stroške postopka. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožnika po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 11.197,14 EUR, 9,7 % teh stroškov znaša 1.086,12 EUR. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožene stranke po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 183,00 EUR, 90,3 % teh stroškov znaša 170,19 EUR. Glede na uspeh v sporu je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti del njegovih stroškov sodnega postopka v višini 915,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP). Tožena stranka je priglasila 625 točk za sestavo pritožbe (286,87 EUR), 2 % materialne stroške (5,73 EUR), 500,00 EUR sodne takse za pritožbo ter 20 % DDV (skupaj 950,52 EUR). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka glede na celokupni znesek prisojene odškodnine po pritožbenem sodišču, s pritožbo uspela v višini 60 %, zato ji mora tožnik v takšnem obsegu povrniti tudi njene utemeljeno priglašene stroške. Le ti v odmerjenem odstotku znašajo 570,31 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 570,31 EUR, v osmih dneh, primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6, 6.a, 41, 44, 184. OZ člen 131, 147, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1MTQy