VDSS sodba in sklep Pdp 302/2011

Jedro

Tožbeni zahtevek, da sodba nadomesti prijavo v socialno zavarovanja, če tožena stranka tega ne bi storila sama v zakonskem roku, ni ustrezno formuliran, ker predstavlja prijava v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti obveznosti delodajalca, ki se s sodbo ne more nadomestiti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku 3. točke izreka, 4. in 5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na zahtevek, da sodba nadomesti prijavo tožeče stranke v ustrezna pokojninska in invalidska zavarovanja, v kolikor tožena stranka sama ne prijavi tožeče stranke v navedena zavarovanja, za vpis delovne dobe v delovno knjižico in odločitev o plačilu davkov in prispevkov od prisojene odškodnine, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1., 2. in prvi odstavek 3. točke izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 997,00 EUR bruto oziroma 809,97 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila. Razsodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (1. točka izreka sodbe) ter ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 13. 7. 2009, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 28. 1. 2011 (2. točka izreka sodbe). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 14. 7. 2009 do vključno 28. 1. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za ta čas prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja in ji obračunati plačo oziroma nadomestilo plače v višini 620,00 EUR bruto mesečno, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe, od izračunanega bruto zneska obračunati in pristojnim organom plačati predpisane prispevke in davke, neto mesečne zneske pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (prvi odstavek 3. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova plače oziroma nadomestila plače (razlika med mesečnim neto zneskom v višini 3.050,00 EUR in neto zneskom, izračunanim iz bruto zneska 620,00 EUR, povečanim za dodatek za delovno dobo) in iz naslova dodatka za nočno delo, za odsotnost od dela, za nadurno delo, iz naslova stimulacije in deviznih dnevnic ter glede plačila predpisanih davkov in prispevkov v zvezi s tem, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (drugi odstavek 3. točke izreka sodbe). Tožena stranka je nadalje dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 5.538,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 1. 2011 do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (prvi odstavek 4. točke izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine (za znesek 49.361,40 EUR s pp) in obrestni del zahtevka od prisojenega zneska za čas od 23. 12. 2010 do vključno 27. 1. 2011, je zavrnilo (drugi odstavek 4. točke izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 949,73 EUR, v 8 dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (5. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper drugi odstavek 3. točke izreka, drugi odstavek 4. točke izreka in zoper zavrnilni del 5. točke izreka oziroma odločitve o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je v tej zadevi in v sporu, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 133/2010 zatrjeval, da je tožena stranka nad njim izvajala mobbing in ga šikanirala, saj je moral voziti „na magnet“, v nasprotju z Zakonom o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih in z Zakonom o delovnih razmerjih. To je bilo dokazano v obeh postopkih, vendar se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do tega dejstva ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožnik za vožnjo v Anglijo oziroma Irsko prejel od 400,00 EUR do 850,00 EUR plače. Dogovorjeni znesek se je spremenil v dnevnice, razvidne iz obračunov (priloga B6), ki so bile tožniku izplačane v gotovini. Sodišče prve stopnje bi moralo pri določitvi plače oziroma nadomestil plač tožnika, ki mu jih tožena stranka dolguje za sporno obdobje, upoštevati najmanj zneske, ki jih je tožena stranka sama priznala, vendar tega ni storilo in je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo v višini 620,00 EUR bruto mesečno, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Ta bruto plača je prenizka in ni v skladu s kolektivno pogodbo trgovinske dejavnosti za to delovno mesto. Tudi iz plačilne liste za marec 2009 tožnika izhaja, da je plača znašala 923,10 EUR. Pri tem tožnik poudarja, da gre pri dogovoru za plačilo na „krog“ za plačo, ne pa za plačilo stroškov ali dnevnic. V tem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo nižje nadomestilo plače kot jo je dejansko prejemal oziroma bi jo moral prejemati iz naslova delovnega razmerja in v skladu z ustnim dogovorom med strankama. Priča M.G. je izpovedala, da vozniki, ki vozijo ves mesec v Anglijo, zaslužijo od 1.500,00 EUR do 2.500,00 EUR neto, poleg tega pa za 20 dni vožnje še 1.100,00 EUR za dnevnice (20 dni po 55,00 EUR). Iz tega izhaja, da so obstajali posebni dogovori glede plačila vozniku. Zakoniti zastopnik tožene stranke A.G. je priznal, da je bil tožnik plačan na „krog“. Dejanski mesečni prejemki tožnika so bili odvisni od števila opravljenih voženj in ustnega dogovora med strankama. Kljub ugotovitvi sodišča, da je med strankama obstajal poseben dogovor o plači, tožniku ni priznalo vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišče je napačno ugotovilo, da so zneski, ki jih je tožnik prejel v gotovini, stroški prehrane in dnevnice. Obstaja tudi nasprotje med ugotovitvijo, da tožniku pripada plača 620,00 EUR bruto mesečno in ugotovitvijo, da je bruto plača tožnika za mesec marec 2009 znaša 923,10 EUR. Takšno nasprotje predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z višino prisojene odškodnine iz 118. člena ZDR navaja, da je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki mu je zagotavljalo eksistenco, hudo duševno trpel in tudi zbolel, saj mora zaradi depresije jemati zdravila Mirzaten, ki škodljivo vplivajo na zbranost in pozornost in mu onemogočajo vožnjo z avtomobilom oziroma z upravljanje s stroji. To zanj pomeni popolno nezmožnost za delo v poklicu, zato graja stališče sodišča, da toženi stranki ni mogoče naprtiti večjega denarnega bremena, če tožnik ne išče zaposlitve. Sodišče prve stopnje meni, da bi tožnik lahko v šestih mesecih našel takšno zaposlitev, kot jo je imel pri toženi stranki, kar pa ne drži. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Nadalje navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni odločilo o vseh zahtevkih oziroma o delu zahtevka, o katerem bi moralo odločiti s sodbo, zato pritožnik v skladu z določbo 325. člena ZPP v odprtem roku predlaga, naj se sodba dopolni. Zahteval je, da ga tožeča stranka prijavi v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru sodba nadomesti prijavo, o čemer sodišče prve stopnje ni odločilo. Prav tako ni odločilo o vpisu deloven dobe v delovno knjižico in o modificiranem tožbenem zahtevku pod točko 3.b in 3.c, v delu ki se nanaša na plačilo letnega regresa za dopust za leto 2010 in odškodnine za neizrabljen dopust za leto 2010. Tudi ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku pod točko 4, ki se nanaša na pripadajoče prispevke, davke in javne dajatve iz naslova odškodnine. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v prvem odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. To obveznost je tožena stranka izpolnila, saj je tožniku poslala opozorilo dne 12. 5. 2009 ter 13. 5. 2009. Zato ni kršila prvega odstavka 83. člena ZDR. Ker je tožnik tudi po pisnem opozorilu dne 12. 5. 2009 nadaljeval s kršitvami in sicer je neupravičeno izostajal z dela v času 13. 5. 2009 do 15. 5. 2009, kot tudi 18. 5. 2009, potem ko je samovoljno zapustil delovno mesto, in ni prišel na delo, je torej tudi po pisnem opozorilu nadaljeval s kršenjem pogodbenih obveznosti, kar je bil utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno le v primeru, če bi se tožnik 18. 5. 2009 vrnil na delo in v nadaljevanju ostal na delu ter izpolnjeval pogodbene in druge obveznosti. Opozarja, da je tožniku omogočila zagovor, ki pa se ga ni udeležil. Prisojena je tudi nesorazmerno visoka odškodnina po 118. členu ZDR, glede na vse okoliščine tega primera. V zvezi z odškodnino se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009, v katerem je sodišče navedlo, da se odškodnina iz 118. člena ZDR odmeri po kriterijih, ki jih bo morala oblikovati sodna praksa in da bo pri odmeri potrebno upoštevati zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila itd.. V konkretni zadevi so bile zaposlitvene možnosti tožnika velike, kar izhaja iz podatkov Zavoda RS za zaposlovanje (priloga B14) in zato ne gre za dejstvo, da je bil tožnik toliko časa brez zaposlitve izključno na njegovo breme. Star je 34 let in je bil zaposlen pri toženi stranki le leto dni. Glede na starost je razvidno, da ne spada v težko zaposljive kategorije, glede katere je imel možnosti za zaposlitev omejene. Iz naslova odškodnine bi bil upravičen največ do ene plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki pa je meseca marca 2009 znašala bruto 923,10 EUR, meseca aprila 2009 bruto 896,44 EUR in maja 2009 835,35 EUR, torej bi bila lahko odmerjena le v višini 884,86 EUR, zato znesek 923,10 EUR ni pravilen. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je le delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da glede odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka v smislu pritožbe tožnika (vožnja „na magnet“), ker glede na razlog nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prepozno pisno opozorilo) to niti ni odločilno dejstvo. Glede ugotovitev o višini tožnikove plače v spornem obdobju in reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, poleg tega pa tudi ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava v tem delu ter glede odločitve o odškodnini zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR), sicer pa je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pravilno in popolno ugotovilo ter v tem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

K pritožbi tožene stranke:

Po določbi 1. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti v smislu 31. in 32. člena ZDR, vendar pa tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pravilno uporabila določbe ZDR o predhodnem pisnem opozorilu iz 1. odstavka 83. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prejel pisni opozorili z dne 12. 5. 2009 (A5) in 13. 5. 2009 (B3) šele 16. 5. 2009, zato mu tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je neupravičeno izostal z dela od 12. do 15. 5. 2009. Tožnik torej takrat, ko naj bi kršil pogodbene obveznosti, zaradi katerih mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tj. pred ponovno kršitvijo, še ni dobil obvestila oziroma še ni bil pisno obveščen o možnosti, da mu bo v primeru nadaljnjih kršitev lahko podana redna odpoved iz krivdnega razloga. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 83. člena ZDR s tem, ko je tožnika pisno opozorila 12. 5. in 13. 5. 2009 in opozorila na možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru nadaljnjih kršitev pogodbenih obveznosti. S tem v zvezi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo takšno stališče sodišča prve stopnje pravilno le, če bi se tožnik po 18. 5. 2009 vrnil na delo in ne bi nadaljeval s kršitvami pogodbenih obveznosti. V pisnem vabilu na zagovor iz 3. odstavka 83. člena ZDR mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker iz vabila oziroma pisne obdolžitve z dne 18. 5. 2009 (A6) izhaja, da se nanaša na neupravičen izostanek z dela za čas od 12. 5. 2009 do 15. 5. 2009, predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitve ne morejo biti eventualni tožnikovi kasnejši neupravičeni izostanki z dela, glede katerih ni bil pisno obdolžen. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in zakonito ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje (1. in 2. točka izreka sodbe).

Kot bo obrazloženo v nadaljevanju pri odločitvi glede pritožbe tožnika, sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovitve dejanskega stanja glede višine tožnikove plače, zaradi česar je vsaj preuranjeno zavrnjen (višji) tožbeni zahtevek iz naslova reparacije (drugi odstavek 3. točke izreka). Sodišče prve stopnje je namreč glede odločitve o reparaciji tožniku prisodilo znesek nadomestila plače v bruto znesku 620,00 EUR oziroma neto po odvodu davkov in prispevkov od navedenega bruto zneska, pri odškodnini iz 118. člena ZDR pa prisodilo znesek 5.538,60 EUR, ki naj bi predstavljal šestkratnik njegove bruto plače iz marca 2009 (B13), ki je znašala 923,10 EUR. Ker je bila osnova plača tožnika v pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 5. 2008 (A1) določena v višini 620,00 EUR bruto, je pritožba tožene stranke glede ugodilnega dela 3. točke izreka sodbe neutemeljena, saj je tožnik (vsaj) do tega zneska nedvomno upravičen, odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka iz 2. odstavka 3. točke izreka sodbe pa je razveljavljena na pritožbo tožnika. Ker ima tožnik zaradi ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani 1. odstavek 3. točke izreka sodbe (353. člen ZPP).

Po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovitve dejanskega stanja glede višine tožnikovih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (25. 5. 2009 – priloga A7), torej v obdobju od februarja do aprila 2009, je tudi najmanj preuranjena odločitev, da tožniku pripada odškodnina v višini šestih plač v znesku 5.538,60 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijani del (prvi odstavek 4. točke izreka sodbe) razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj o sodišče prve stopnje lahko odločilo o višini odškodnine po 118. členu ZDR šele potem, ko bo ugotovilo višino plače ter se opredelilo do vseh okoliščin, ki jih mora upoštevati pri določitvi višine odškodnine (355. člen ZPP). Posledično je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v 5. točki izreka sodbe. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti vprašanje glede višine plače tožnika, po potrebi upoštevati tudi mnenje, ki ga je v zadevi opr. št. Pd 133/2009 podal izvedenec, glede tega izvesti po potrebi še druge dokaze, ter šele na podlagi tako izvedenih dokazov ponovno odločiti o višini plače ter posledično tudi o odškodnini, ki tožniku v vsakem primeru gre, glede na ugotovljeno nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

K pritožbi tožnika:

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o prijavi tožnika v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja. Kot izhaja iz prvega stavka 1. odstavka 3. člena izreka sodbe, je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 14. 7. 2009 do 28. 1. 2001 ter ga za ta čas prijaviti v ustrezna pokojninska in invalidska zavarovanja. Iz 5. pripravljalne vloge tožnika z dne 23. 10. 2010 izhaja, da je tožnik v 3. točki tožbenega zahtevka kar dvakrat postavil identičen zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja, sodišče prve stopnje pa je pravilno in zakonito razsodilo, ker je takšno obveznost naložilo toženi stranki.

Nadalje tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje namreč ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, da sodba nadomesti prijavo tožeče stranke v ustrezna pokojninska in invalidska zavarovanja, v kolikor tožena stranka sama ne prijavi tožeče stranke v navedena zavarovanja, o vpisu delovne dobe v delovno knjižico in o plačilu davkov in prispevkov od prisojene odškodnine. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v delu, ki se nanaša na ta del tožbenega zahtevka, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (3. odstavek 327. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožbeni zahtevek, da sodba nadomesti prijavo v zavarovanja, če tožena stranka tega ne bi storila sama v zakonskem roku, ni ustrezno formuliran. S sodbo ni mogoče nadomestiti prijave v zavarovanje. Po v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnem 23. in 57. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 81/2001, s spremembami; ZMEPIZ) je bil za vložitev prijave podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanju za primer brezposelnosti zavezan delodajalec, ki je moral prijavo vložiti v roku 8 dni od nastanka pogojev za prijavo (v obravnavanem primeru od pravnomočnosti sodbe). Ni mogoče obveznosti prijave, ki je naložena delodajalcu, razlagati tako, da jo nadomesti sodna odločba, saj sodišče ni zavezanec za prijavo podatkov in ne more nadomestiti ravnanja delodajalca. V zvezi z zahtevkom za vpis delovne dobe v delovno knjižico pa je treba upoštevati, da tožnik uveljavlja vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki se v celoti nanaša na obdobje po 1. 1. 2009. Po določbi 91. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDR (Ur. l. RS št. 103/2007) namreč delodajalec od 1. 1. 2009 dalje delavcu ni več dolžan delovne dobe vpisovati v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/2000), dolžan Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredovati podatke za vpis v matično evidenco.

Pritožba pa neutemeljeno navaja, da sodišče ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku pod točko 3. b in 3. c modificiranega tožbenega zahtevka z dne 23. 12. 2010, torej glede regresa za letni dopust za leto 2010 in odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010. Glede obeh točk tožbenega zahtevka je sodišče prve na naroku za glavno obravnavo dne 28. 1. 2011 sklenilo, da se sprememba tožbe v tem delu ne dopusti. Odločitev sodišča je pravilna, ker je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe ter niso bili podani pogoji za dopustitev spremembe tožbe iz 1. odstavka 185. člena ZPP, saj sprememba tožbe v tem delu postopka, ko je sodišče prve stopnje dejansko že ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva glede nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, saj bi predvsem ugotavljanje dejanskega stanja glede odškodnine za neizrabljen letni dopust (ki je vezana tudi na ugotovitev višine plače tožnika) bistveno podaljšalo trajanje pravdnega postopka.

Kot je bilo obrazloženo že pri razlogih o pritožbi tožene stranke, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v 4. točki izreka, glede odškodnine iz 118. člena ZDR. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz doslej znanih podatkov izhaja pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da tožniku pripada odškodnina v višini (vsaj) šestih mesečnih plač. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu prispevkov in davkov od prisojenega zneska odškodnine iz 118. člena ZDR, kar je predmet predloga za izdajo dopolnilne sodbe.

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino tožnikove plače ter s tem v zvezi nepravilno odločilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki presega znesek 620,00 EUR bruto plače. V skladu z zgornjimi napotki bo sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka glede tega vprašanja ponovno odločilo o razveljavljenem delu zahtevka za reparacijo in odškodnino. Zato je pritožbeno sodišče glede zavrnjenega dela reparacije (2. odstavek 3. točke izreka), 4. in 5. točke izreka, pritožbi tožnika ugodilo, v izpodbijanem delu sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), oziroma pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj so razlogi sodbe sodišča glede višine tožnikove plače med seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na zatrjevani ustni dogovor o višini plače. Zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

01.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1197/2011
• VDSS sodba Pdp 205/2014
• VDSS sodba in sklep Pdp 1212/2011