<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1037/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.1037.2015

Evidenčna številka:VDS0015643
Datum odločbe:14.01.2016
Senat:Samo Puppis (preds.), Biserka Kogej Dmitrovič (poroč), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - delna sodba

Jedro

Vsi vodje projektov pri toženi stranki so opravljali tudi delo na reševanju reklamacij. Tožnica s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da 3. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 (A1) med delovnim nalogami tožnice izrecno ne navaja sodelovanja v postopku reklamacij, temveč je to določil šele Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 27. 6. 2013. Naloge v zvezi z odpravo reklamacij se namreč nanašajo na vodenje projektov, oziroma predstavljajo fazo v projektu, saj je investitor oziroma prodajalec stanovanj v skladu z Zakonom o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb dolžan tudi odpravljati napake na prodanih stanovanjih. Zato je tožena stranka tožnici kot vodji projektov in univerzitetni diplomirani inženirki arhitekture utemeljeno odredila sodelovanje v postopkih reklamacij že na podlagi naloge iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožnica opravlja naloge vodenja in sodelovanja v projektnih skupinah za najzahtevnejše in ključne projekte ..., oziroma se naloge na reševanju reklamacij lahko štejejo za naloge iz tega delokroga. Zato ni odločilno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena pred sprejetjem Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 27. 6. 2013, ki je te naloge izrecno opredelil kot naloge vodje projektov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi številka ... z dne 28. 3. 2007, ki jo je tožena stranka dne 24. 10. 2013 podala tožnici, nezakonita in se razveljavi; za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 21. 11. 2013 ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo od 22. 11. 2013 dalje prijaviti v vsa zavarovanja in ji za čas od 22. 11. 2013 do vrnitve na delo obračunati bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od tega plačati vse prispevke in davke ter ji izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače, to je od zadnjega delovnega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino namesto reintegracije v višini 70.000,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje popolnoma kontradiktorni, zato je sodba nejasna. Ne razume, zakaj je sodišče izdalo delno sodbo, če je v sodbi že nakazana odločitev (o celotnem tožbenem zahtevku). Povzema svoj tožbeni zahtevek, iz katerega v točki 5 izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati primerni znesek kot odškodnino za vse prestane duševne bolečine zaradi žaljenja dostojanstva pri delu, zaradi poslabšanja zdravja in prestanega dolgotrajnega stresa, zaradi izgube službe in povezav v socialnih stikih, oviranja možnosti poklicnega napredovanja in škodovanja ugledu, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Meni, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločilo, brez da bi sodbo utemeljilo na dokazih, temveč zgolj na izpovedbah prič tožene stranke. Na podlagi enostranske ocene dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo povsem napačno odločitev. Pritožba nadalje povzema vsebino 3. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 (opis delovnih nalog tožnice), h kateri sta stranki sklenili še več aneksov, s katerimi pa se opis del in nalog ni spreminjal. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da področje reševanja reklamacij sploh ni del delovnih obveznosti tožnice, saj ni mogoče šteti, da reševanje reklamacij spada med druge naloge v okviru delokroga delovnih nalog. V okvir delokroga spadajo naloge, ki so navedene v prvih štirih alinejah opisa delovnih nalog za delovno mesto vodje projektov in sicer vodenje in sodelovanje v projektnih skupinah za najzahtevnejše in ključne projekte …., pomoč pri oblikovanju sistemskih rešitev in drugih zahtevnih gradiv, samostojna priprava zahtevnih analiz predlogov razvojnih projektov, informacij, poročil in drugih zahtevnih gradiv, samostojno opravljanje drugih zahtevnejših nalog in druge naloge po naročilu nadrejenega v okviru delokroga. Druge naloge v okviru delokroga ni mogoče enačiti z vsakršno drugo nalogo po nalogu nadrejenega, kot to napačno meni sodišče prve stopnje. Tožena stranka se je zavedala, da reševanje reklamacij ne spada med delovne obveznosti vodje projektov, sicer ne bi spremenila pravilnika o notranji organizaciji in opisa delovnih mest. Pravilnik o notranji organizaciji je sprejela po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico, za presojo tožničinih delovnih obveznosti pa je merodajna (le) pogodba.

V celoti zavrača očitke, da je neprimerno komunicirala s sodelavci ter navaja, da se na sestanku dne 3. 10. 2013 s A.A. sploh ni pogovarjala, komunikacija je namreč potekala zgolj med direktorjem tožene stranke in tožnico, direktor pa ji je rekel, naj sama odide iz službe. Tožnica se je počutila šikanirano, ker je šlo za neposredno grožnjo z izgubo službe. Navaja, da je vedno zelo vestno in skrbno ter pošteno opravljala svoje delo, prejemala je zelo dobre letne ocene. Prav po zaslugi tožnice je bil tudi uspešno zaključen projekt B.. Aktivno in zelo skrbno je opravljala tudi dela na odpravi napak oziroma reševanju reklamacij ter sodišču predložila fascikel z opisi očitnih napak na projektu B.. V maju 2012 je bila tožnica tarča šikaniranj in zasmehovanj, ko je opravljala težko terensko delo na odpravi napak na projektu B.. Priča A.A. zavaja sodišče, da v času odpovedi ni bilo drugih aktivnih projektov. Iz letnega poročila za leto 2013 izhaja, da je bilo pri toženi stranki v pripravi osem projektov (1460 stanovanj), iz letnega poročila za leto 2014 pa izhaja, da je bilo pri toženi stranki v pripravi devet projektov (1470 stanovanj). Iz poslovnega in finančnega načrta tožene stranke za leto 2013 in 2014 izhaja, da je bilo pri toženi stranki v pripravi pridobivanje stanovanj za ciljne skupine na trgih in sicer projekti C., D. (vodja projekta tožnica), E. (vodenje projekta je bilo tožnici 2012 odvzeto) in F., kjer je bil vodja projekta sodelavec G.G.. Tožnica je nadrejeno A.A., ki je kar po svoji presoji „prižigala in ugašala“ projekte, pozvala k aktivnostim na projektu H., vendar se niti A.A., ki je bila tožnici neposredno nadrejena, niti direktor tožene stranke nista odzvala na tožničine pozive. Sodišče prve stopnje je pri presoji očitkov premalo kritično ocenjevalo očitke na račun tožničinega dela ter jih je ocenjevalo izolirano iz konteksta celotnih razmer pri toženi stranki. Priča A.A. je sodišče načrtno zavajala ter prirejala podatke, da bi dokazala, da za tožnico ni imela primernega arhitekturno - urbanističnega dela. Od vseh zaposlenih v gradbenem sektorju le tožnica ni bila zadolžena za noben aktiven projekt, temveč samo še za reševanje reklamacij. Tožnica ima pravico, da izrazi lastno mnenje in pravico, da sama sprejme določene odločitve, za katere meni, da so v korist za dokončanje projekta. Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno presoditi njeno vlogo vodje projektov ter jo ne zgolj postavljati v vlogo neme izvrševalke ukazov nadrejenih. Meni, da tožena stranka ni ustrezno dokazala pravilnosti dodeljevanja delovnih nalog ter da je kršila načelo enakega obravnavanja oziroma prepoved diskriminacije.

V nadaljevanju pritožbe tožnica navaja, kaj so dejanski vzroki za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zanika, da bi načrtno zadrževala aneks št. 4 k pogodbi za projekt B., kar je bil razlog za pisni opomin pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je tožena stranka tista, ki ni poskrbela za ustrezno reorganizacijo dela oziroma je zaposlovala nestrokovno usposobljen kader, ki ni ogrožal položaja vodilnih, nad tožnico pa so izvajali šikaniranje, ker je opravljala delo, ki po pogodbi o zaposlitvi sploh ni njena zadolžitev. V nadaljevanju tožnica navaja naloge v zvezi z reševanjem reklamacij v I., predstavlja problematiko projekta E., pri čemer navaja, da naj bi šlo za načrtno zavajanje in prirejanje podatkov s strani tožene stranke. V zvezi s projektom J. navaja, da je tožena stranka z družbo K. d.d. sklenila dodatek k pogodbi, na podlagi katerega je bil določen tak način plačevanja, da se je tej družbi plačevalo mesečno, ne pa po dejansko opravljenih delih. Zato so tožnici odvzeli ta projekt, ker so se je hoteli „znebiti“, da jim ne bi „gledala pod prste“. Opisuje povezave z družbo K. ter navaja, da le-ta ni bila upravičena do sklenitve sodne poravnave v znesku več kot 1,3 mio EUR. Nov direktor (tožene stranke) je povsem samovoljno podpisal sodno poravnavo in hkrati tudi pogodbo za nakup stanovanj na projektu J. v L.. Pogodba je bila izdelana v K. d.d. in ni bila usklajena s tehnično službo tožene stranke, bila je tudi brez potrebnih prilog, ki predstavljajo sestavino (prodajne) pogodbe. Tožnica navaja, da je bil celoten postopek odpovedi zrežiran, saj so se tožnici povsem neutemeljeno podtikala ravnanja, ki jih ni storila.

Dodatno navaja, da je predsednica senata sodišča prve stopnje postopek vodila tako, da je bila tožnici kršena pravica do nepristranskega sojenja. Čas od 8.45 do 11.08 je sodišče prve stopnje namenilo izpovedi priče A.A.. Sodnica naj bi A.A. pri izpovedi celo usmerjala, te usmeritve in vprašanja pa niso navedene v zapisniku. Po tem pričanju pa je sodnica odredila snemanje glavne obravnave. Izpostavlja tudi komunikacijo predsednice senata s pooblaščencem tožene stranke, za katero meni, da ni bila primerna.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Dodatno poudarja, da med pooblaščencem tožene stranke in predsednico senata ni bilo neprimerne komunikacije, ki bi kazala na to, da bi bila tožnica diskriminirana oziroma, da sodišče ne bi bilo nepristransko pri svojem odločanju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Z navedbami, da naj bi bila izpodbijana delna sodba nejasna oziroma da gre za kontradiktorno odločitev, tožnica smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana, saj je sodba ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi pa si med seboj ne nasprotujejo. V zvezi s tožničinim stališčem, da izdaja delne sodbe ni bila potrebna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica na naroku dne 14. 7. 2015 tožbeni zahtevek glede plačila odškodnine postavila tako, da zahteva odškodnino namesto reintegracije v višini 70.000,00 EUR, poleg tega pa tudi odškodnino v znesku 70.000,00 EUR iz naslova denarne odškodnine, ki se nanaša (tudi) na škodo, ki jo je utrpela po prenehanju delovnega razmerja, zaradi dolgotrajnega stresa, izgube službenih povezav in socialnih stikov, oviranja možnosti poklicnega napredovanja in zaradi škodovanja ugledu tožnice. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se znesek v višini 70.000,00 EUR nanaša na odmeno zaradi odpovedi reintegraciji, kar je vezano na odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je o tem delu tožbenega zahtevka odločilo skupaj z odločitvijo o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o preostalem delu tožbenega zahtevka pa bo odločilo v nadaljevanju postopka. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna ter v skladu z določbo prvega odstavka 314. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče, v primeru, ko so samo nekateri od zahtevkov zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda sodbo (delna sodba). Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu z določbo tretjega odstavka 314. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri presoji vprašanja, ali naj izda delno sodbo, upošteva zlasti velikost zahtevka ali dela zahtevka, ki je zrel za odločbo. Ker je bil zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja zrel za odločitev, o zahtevku za plačilo odškodnine pa sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev za priznanje odškodnine, je bilo smiselno, da sodišče odloči o tem delu tožbenega zahtevka z delno sodbo.

7. V zvezi z domnevnim nepristranskim postopanjem predsednice senata sodišča prve stopnje je mogoče na podlagi zapisnika glavne obravnave z dne 14. 7. 2015 ugotoviti, da je predsednica senata korektno vodila dokazni postopek ter tožnici na naroku dala možnost, da se izjavi o vseh navedbah tožene stranke ter da poda pripombe na izpovedi zaslišanih prič. Tudi po zaključku glavne obravnave je tožnica na zapisnik napisala več pripomb, ki pa se ne nanašajo na to, da bi predsednica senata pričo A.A. pri njeni izpovedi „usmerjala“. Prav tako iz zapisnika ne izhaja, da bi predsednica senata ravnala pristransko v zvezi z zaslišanjem priče dr. M.M.. Ker so tudi neizkazane pritožbene navedbe, da naj bi predsednica senata (tudi) po koncu glavne obravnave ravnala v nasprotju z načelom poštenega sojenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s svojim postopanjem ni kršilo določbe postopka, ki bi vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 (A1), za nedoločen čas, na delovnem mestu vodje projektov. Tožena stranka ji je dne 24. 10. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V odpovedi ji je tožena stranka očitala dva sklopa kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Prvi sklop se nanaša na neprimerno ali neprofesionalno komuniciranje tožnice s sodelavci, pri čemer je bilo upoštevanih devet tožničinih elektronskih sporočil iz obdobja od 29. 8. 2013 do 16. 10. 2013, in tožničino neprimerno komuniciranje na sestanku dne 3. 10. 2013. Drugi sklop pa se nanaša na neutemeljeno zavrnitev opravljanja izvajanja nalog, povezanih z reševanjem reklamacij in odpravljanjem napak na projektu I., saj je v dveh elektronskih sporočilih ( z dne 29. 8. 2013 in 16. 10. 2013) zavrnila izvajanje teh nalog.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je zavrnilo tožbeni zahtevek, po pritožbi tožnice pa je sodišče druge stopnje s sklepom opr. št. Pdp 1531/2014 z dne 9. 4. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu je pritožbeno sodišče glede tožničine komunikacije ugotovilo, da tožničina komunikacija v elektronskih sporočilih ne zadeva A.A. „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero koli osebno okoliščino A.A., z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice A.A. odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni bil utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko A.A. v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Opozarjanje na nepravilnosti pa ne sme pomeniti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma ni mogoče šteti, da bi to onemogočalo nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi oziroma vplivalo na slabe odnose v kolektivu in s tem na oteženo delo.

Ker je tožnica tudi navajala, da ji je A.A. odvzela projekta E. in J., čeprav je tožnica več let vodila ta dva projekta, kasneje pa ji A.A. teh projektov ni vrnila, se sodišče druge stopnje ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da to ni relevantno za presojo kršitve, ki se nanaša na odklonitev delovnih nalog na reševanju reklamacij. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da ni bistveno, ali je tožena stranka sploh razpolagala z novimi projekti, ki bi jih dodelila tožnici, temveč da je bilo tožnici odrejeno delo v zvezi z reševanjem reklamacij, ki ga tožnica ni opravila, oziroma ga je zavrnila. Ker po zaključku projekta B. tožnica ni več vodila projektov ter je s tem reševanje oziroma pomoč pri reševanju reklamacij očitno postalo edina tožničina delovna zadolžitev, je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da je bila tožena stranka prvenstveno dolžna tožnici zagotavljati delo za sklenjeno delovno mesto „vodja projektov“, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ni namreč sprejemljivo, da opravljanje drugih nalog po naročilu nadrejenega v okviru tožničinega delokroga (5. alineja 3. člena pogodbe o zaposlitvi) postane edina tožničina zadolžitev, če je bilo opravljanje ostalih del iz pogodbe o zaposlitvi, predvsem vodenje in sodelovanje v projektnih skupinah za najzahtevnejše in ključne projekte ... (1. alineja 3. člena pogodbe o zaposlitvi), tožnici šikanozno oziroma diskriminatorno odvzeto. Ker je tožnica navajala dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, se je v navedenem kontekstu očitane diskriminacije pritožbenemu sodišču porajal dvom v korektnost obravnavanja tožnice pri toženi stranki. Ker v tem delu dejansko stanje še ni bilo ugotovljeno v taki meri, da bi bilo mogoče v celoti izključiti tožničine očitke, da je bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno, je pritožbeno sodišče v navedenem sklepu opr. št. Pdp 1531/2014 z dne 9. 4. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom sodišču prve stopnje, da razčistiti, kaj so bili razlogi za odvzem nalog tožnici, in tudi, zakaj ji te naloge niso bile vrnjene po zaključku projekta B..

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravna dejanja in se opredelilo do vseh pravnih vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, tako v zvezi z očitkom o neprimerni komunikaciji tožnice, kot tudi glede vprašanja diskriminacije tožnice pri dodeljevanju in odvzemanju delovnih nalog. Ker je v novem sojenju sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni utemeljen očitek iz odpovedi, da je tožnica neprimerno komunicirala, je predmet presoje pritožbenega sodišča le pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom, da je tožnica neupravičeno odklonila opravljanje delovnih nalog ter s tem v zvezi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v zvezi z dodeljevanjem in odvzemom delovnih nalog ni bila diskriminirana oziroma šikanirana v smislu določbe 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) .

11. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). V primeru krivdnega razloga mora delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Pisno opozorilo se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski pošti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. V skladu s tretjim odstavkom 85. člena ZDR-1 lahko pri zagovoru po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga, s strani delavca, pooblaščena oseba. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na strani delodajalca, če on redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

12. Že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1531/2014 z dne 9. 4. 2015 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na postopkovne kršitve v zvezi z vročitvijo obdolžitve in kršitvijo pravice tožnice do podaje zagovora. Tožnici je bila namreč pisna obdolžitev pravilno vročena. Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožnici zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Pri tem ni bistveno, da je bila tožnica v času zagovora v bolniškem staležu in se zato zagovora ni udeležila. V primeru, da je delavec v bolniškem staležu, ne zadošča zgolj, da delavec delodajalca obvesti o staležu, temveč mora delavec izostanek z zagovora opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, zaradi katerih se zagovora ne more udeležiti in (po možnosti) predložiti tudi ustrezne dokaze – ustrezno medicinsko dokumentacijo, da se tožena stranka lahko prepriča o upravičenosti izostanka iz zdravstvenih razlogov. Vendar tudi v primeru, če se delavec zaradi bolezni upravičeno ne odzove vabilu na zagovor, se od delodajalca ne more pričakovati, da bo zagovor tudi dejansko preložil na kasnejši datum in delavcu omogočil zagovor kasneje, saj bi takšna preložitev, glede na kratek prekluzivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, lahko pomenila, da bi bil delodajalec prekludiran s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Čeprav je sodišče druge stopnje že v razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da ni utemeljena pritožba tožnice glede nepravilnosti podanega pisnega opozorila, pritožbeno sodišče v zvezi s tem ponovno poudarja, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v skladu z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1 pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dne 25. 10. 2012 (B19) tožnico utemeljeno pisno opozorila na kršitev pogodbenih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev, ker je ugotovilo, da je tožnica v času od 12. 10. 2012 do 15. 10. 2012 neupravičeno zadrževala aneks št. 4 v zvezi s projektom B.“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri projektu B. že podpisani aneks št. 4 zadrževala in ga ni takoj odposlala, s čimer so nastali zapleti. Tožnica je na aneks pisala pripombe, ker ni hotela prevzeti odgovornosti, ter ga s tem zadrževala, kljub temu, da je aneks že podpisal direktor tožene stranke ter ni opravila odrejenega dela. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica s takšnim ravnanjem kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kljub temu, da se tožnica ni strinjala z vsebino aneksa, ni bila pooblaščena za zadrževanje aneksa, zato ji je tožena stranka utemeljeno podala pisno opozorilo iz 85. člena ZDR-1.

14. V novem sojenju je sodišče prve stopnje v zvezi z reševanjem reklamacij oziroma zavrnitvijo opravljanja delovnih nalog zavzelo pravilno stališče, da je bila tožnica dolžna opravljati delovne naloge v zvezi z reševanjem reklamacij. Četudi v pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 (A11) med nalogami vodje projekta ni posebej navedeno reševanje reklamacij, ter je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena pred sprejetjem Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 27. 6. 2013 (B24), ki sodelovanje v postopku reklamacij našteva med obveznostmi na delovnem mestu vodje projektov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo delo reševanja reklamacij tožnici odrejeno, glede na to, da je po pogodbi o zaposlitvi dolžna opravljati tudi druge naloge v okviru delokroga. Pravilno je razlogovalo, da je bila tožnica dolžna to delo opraviti, razen če bi ji bilo odrejeno s šikano oziroma neutemeljeno zaradi nedopustnih razlogov, ko bi ji tožena stranka njene projekte, na katerih je delala, neupravičeno odvzela in ji jih ne bi vrnila.

Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s projekti, ki jih je tožnica v spornem obdobju opravljala oziroma na katerih je delala, ter razloge, zaradi katerih so ji bili nekateri projekti odvzeti. Tožnica je imela oktobra 2013 naslednje aktivnosti in sicer: C., D., B. garancijska doba (občasno po potrebi), I. - odprava napak solidnosti (občasno), N. - odprava napak (občasno), O., P. - tehnična podpora nakupu (občasno). Pri projektu N. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za sanacijo vodnega vira, torej za zahtevno in kompleksno zadevo, tožnica pa dela pri tem projektu ni želela prevzeti. Priča A.A. je prepričljivo izpovedala, da na sestanku tožnica niti ni poslušala do konca oziroma je sestanek zapustila. Projekt R., pa je A.A. prav tako hotela izročiti tožnici, vendar je potem delo opravila sama, ker se je na projektu mudilo. Oktobra 2013 je imela tožena stranka aktiven projekt S., pri katerem so delo opravljali tri vodje projektov (T.T., U.U. in V.V.) in aktiven projekt J., ki je bil tožnici odvzet v letu 2012, ko je bil v fazi zaključevanja, pri tem projektu pa je delo opravljal vodja projekta G.G.. G.G. je takšno delo opravljal tudi pri projektu Z., delo na tem projektu pa se je začelo v letu 2008.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče dr. M.M., takratnega direktorja tožene stranke, ugotovilo, da pri toženi stranki v letu 2013 ni bilo novih projektov, da so poleg projekta S. izvajali nakupe stanovanj, reklamacije, torej tekoče zadeve, ki so jih opravljali vsi vodje projektov. Vsi preostali projekti, z izjemo projekta S., so bili po prepričljivi izpovedbi priče dr. M.M. ustavljeni s strani nadzornega sveta. Tudi priča A.A. je potrdila, da je nadzorni svet tožene stranke v letu 2009 sprejel odločitev, da so ustavljeni vsi neprioritetni projekti in da se je gradilo le na S., kar potrjuje tudi letno poročilo za leto 2013 (priloga B30). Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je bil aktiven le projekt S., ter zavrnilo navedbo tožnice, da se je delalo tudi na projektu a., saj pri tem projektu ni prišlo do sprejema prostorskega akta, ker ni bilo uskladitve z občino. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je toženo stranko pozivala k pospešitvi aktivnosti na projektu H. (ter tako zagotovi delo na projektih). Takšnih pooblastil tožnica ni imela, zato tožena stranka teh pozivov ni bila dolžna upoštevati, temveč se ravnati po sklepih poslovodstva in nadzornega sveta. Prav tako ne morejo biti upoštevne tiste pritožbene navedbe, s katerimi tožnica navaja, da je tožena stranka zaposlovala nestrokovno usposobljen kader, ki ni „ogrožal“ položaja vodilnih pri toženi stranki.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo stališče tožnice, da je utemeljeno odklonila delo, povezano z reševanjem reklamacij pri projektu I., kar je tožnica opravičevala s tem, da bi ji tožena stranka morala vrniti projekte, ki ji jih je odvzela v letu 2012 in sicer J. in E.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedb A.A. in dr. M.M. ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odvzela ta projekta, da bi se tožnica lahko posvetila delu na projektu B., na katerem je tožnica delala v letu 2012, poleg tega pa je pri odvzemu projekta E. tožena stranka upoštevala, da je drugi vodja projektov, T.T., pripomogla k učinkovitejšemu delu na projektu zaradi nekompatibilnosti med tožnico in predstavniki Občine b. pri pogajanjih o pripravi prostorskega načrta. Pri projektu J. pa je bila tožnica v času, ko je bilo treba izvesti določeno fazo projekta in sicer prevzeti projektno dokumentacijo v pregled in potrditi plačila (kar je bilo časovno opredeljeno s prodajno pogodbo), odsotna z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo. Zato je bil po odločitvi vodje sektorja gradnje A.A. ta projekt predodeljen vodji projektov G.G., saj je morala tožena stranka zagotoviti nemoten potek projekta.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre v obeh primerih za utemeljene razloge, ko delodajalec delavcu določeno delo odvzame oziroma ga dodeli drugemu delavcu. Izhajalo je iz pravilnega stališča, da je bila vodja sektorja gradnje A.A. dolžna zagotoviti učinkovito izvajanje dela v tem sektorju ter je s tem namenom tudi sprejela takšni odločitvi. Jeseni 2013 je bil projekt E. pred sprejemom občinskega prostorskega akta v občutljivi fazi, po sprejemu občinskega prostorskega akta pa se na tem projektu niti niso več izvajale aktivnosti. Projekt J. pa je po končanem obračunu spomladi 2014 prešel v fazo odprave reklamacij. Oba projekta sta bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v letu 2013 pred zaključkom aktivnosti, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna teh dveh projektov vrniti tožnici. Ne gre tudi spregledati, da je A.A. hotela tožnici dodeliti dva nova projekta in sicer R. in N., kar pa tožnica ni sprejela.

18. Tožnica v pritožbi opozarja na domnevne nepravilnosti pri projektu J. v zvezi s plačevanjem družbi K., oziroma glede sklenjene sodne poravnave s to družbo. Vendar pa to za odločitev ni bistveno. Odločilna je namreč pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v času, ko je bilo potrebno prevzeti dokumentacijo, odsotna zaradi bolniškega staleža. Ta okoliščina je tudi po stališču pritožbenega sodišča bistvena, saj je s predodelitvijo projekta G.G. tožena stranka zagotovila nemoten potek dela v zvezi s prodajno pogodbo oziroma prevzemom dokumentacije. Posledično torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka s tem preprečila tožnici, da bi opozarjala na domnevne nepravilnosti pri poslovanju z družbo K. oziroma da ni mogla toženi stranki „gledati pod prste“.

19. Tožena stranka je tudi dokazala, da je s predodelitvijo projekta E. delavki T.T. dosegla za toženo stranko bistveno ugodnejšo spremembo občinskega prostorskega plana. S tem v zvezi je A.A. izpovedala, da je veljavni prostorski akt v b.. predvideval gradnjo 70 stanovanj, tožena stranka pa je želela graditi 140 stanovanj. Po spremenjenem prostorskem aktu, potem, ko je projekt prevzela T.T., ki je s strani tožene stranke sodelovala pri pogajanjih s predstavniki Občine b., pa je dovoljeno graditi 125 stanovanj. Zato odvzem tega projekta tožnici ni bil diskriminatoren, temveč posledica prizadevanja tožene stranke za pogajanja, ki bi pripomogla k sprejemu čim ugodnejšega prostorskega načrta za toženo stranko. Ker pa se po sprejetju prostorskega akta v b. ni nadaljevalo z aktivnostmi, saj je bil aktiven le projekt S., ni bilo potrebe, da se projekt tožnici vrne.

20. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi elektronskih sporočil, ki jih je poslala tožnica, ugotovilo, da je zavrnila delo pri opravljanju reklamacij, ter da sta to v svoji izpovedbi potrdili tudi priči c.c. in d.d., je dokazano, da je tožnica s tem kršila delovne obveznosti iz delovnega razmerja. Ker torej ni bilo šikaniranja tožene stranke oziroma diskriminacije v smislu, da ji tožena stranka ne bi ponudila tudi drugega dela kot reševanja reklamacij, je bila tožničina odklonitev delovnih nalog neutemeljena. Zato je podan krivdni razlog v smislu 3. točke prvega odstavka 89. člena ZDR-1, v zvezi z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1.

21. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so vsi vodje projektov pri toženi stranki opravljali tudi delo na reševanju reklamacij. Tožnica s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da kršitev ni podana, ker 3. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 (A1) med delovnim nalogami tožnice izrecno ne navaja sodelovanja v postopku reklamacij, temveč je to določil šele Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 27. 6. 2013 (B24), ki sodelovanje v postopku reklamacij našteva med obveznostmi na delovnem mestu vodje projektov. Naloge v zvezi z odpravo reklamacij se namreč nanašajo na vodenje projektov, oziroma predstavljajo fazo v projektu, saj je investitor oziroma prodajalec stanovanj v skladu z Zakonom o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 18/2004; ZVKSES) dolžan tudi odpravljati napake na prodanih stanovanjih, med drugim je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZVKSES odgovoren za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradnje (662. člen OZ), če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine. Zato je tožena stranka tožnici kot vodji projektov in univerzitetni diplomirani inženirki arhitekture utemeljeno odredila sodelovanje v postopkih reklamacij, že na podlagi naloge iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožnica opravlja naloge vodenja in sodelovanja v projektnih skupinah za najzahtevnejše in ključne projekte ..., oziroma se naloge na reševanju reklamacij lahko štejejo za naloge iz tega delokroga. Zato ni odločilno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena pred sprejetjem Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 27. 6. 2013, ki je te naloge izrecno opredelil kot naloge vodje projektov.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ostalih, sicer obsežnih, pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.


Zveza:

ZPP 314, 314/1, 314/3. ZDR-1 člen 6, 84, 85, 85/2, 85/3, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZVKSES člen 23, 23/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3OTc0