VDSS sodba Pdp 190/2015

Jedro

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke (nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane kazenske ovadbe, podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izvajanje mobbinga). Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki je bila v sodnem postopku razveljavljena kot nezakonita) in kasneje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka ni ravnala arbitrarno ali samovoljno, niti ni šlo za naklepno ravnanje ali tako nevestno ravnanje, da bi se tožena stranka že ob njuni podaji zavedala, da bo z njima tožnici neupravičeno povzročila škodo. Izvedba postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je uporaba zakonitega sredstva, ki ni bila uporabljena z namenom tožnico šikanirati ali ji kako drugače škodovati. Prav tako tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR, ko je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnici, ne pa tudi drugim delavcem, ki so kršili delovne obveznosti, saj je v domeni delodajalca, da se sam odloči, ali bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Podaja kazenske ovadbe s strani tožene stranke zoper tožnico sama po sebi ni protipravno ravnanje. Za zaključek, da bi bila kazenska ovadba vložena izključno z namenom škodovati tožnici, pa v trditvenem in dokaznem gradivu ni podlage. Tožnica tudi ni bila neenakopravno obravnavana s tem, ko je bila njej in ne drugi delavki redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnice njeni sodelavci niso trpinčili, diskriminirali ali posegali v njeno zasebnost oziroma osebnost. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 53.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 4.305,87 EUR, po poteku roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (točka II izreka), svoje stroške postopka pa tožnica krije sama (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nezakonita in nepravilna ter za tožnico predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je enkrat že odločalo o tožbenem zahtevku in ugotovilo, da je terjatev zastarana, ni pa podalo nobenih ugotovitev o tem, da terjatve sploh ni, ker niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo v novem sojenju, ne da bi sploh neposredno izvedlo dokaze. Takšno odločitev bi lahko sprejelo že v prvem sojenju, zato je bilo odveč izvajanje dokazov v zvezi z ugovorom zastaranja. Sodišče prve stopnje zavrača meritorno obravnavanje zadeve. V prvem sojenju je namreč o ugovoru zastaranja razsodilo očitno preuranjeno, v novem sojenju pa ni dopolnilo mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kljub pripombam obeh strank. Sodbo je oprlo na zapisnike o zaslišanju prič iz predhodnih postopkov. Sodbe presenečenja niso dopustne; sodišče prve stopnje ni v okviru odprtega sojenja z ničemer nakazalo, katera dejstva šteje za odločilna in zakaj je zavrnilo dokazne predloge, tožnica pa tudi ni imela pravice do izjave. Zato lahko tožnica šele sedaj ugovarja kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je kršen 4. člen ZPP, ki določa, da sodišče odloči o zahtevku na podlagi neposrednega in ustnega obravnavanja zadeve. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve 1., 4., 5. in 6. odstavka 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje A.A.. Opozarja, da priče ni hotela siliti k pričanju, ker je bilo pričo strah posledic (s strani delodajalca - tožene stranke). Ko pa so se razmere spremenile, ker je priči prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in priče ni več strah, je takšen dokazni predlog, podan po prenehanju delovnega razmerja, vsekakor pravočasen. Tožnica izpodbija tudi vse ostale zaključke sodišča prve stopnje glede tega, da ne obstaja protipravno ravnanje tožene stranke, saj meni, da je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nezakonito prenehanje delovnega razmerja ali vložitev kazenske ovadbe same po sebi ne predstavljajo protipravnega ravnanja. Tožnica je zatrjevala, da vsa ta ravnanja v delovnem okolju, kot so se zgodila v konkretnem primeru, predstavljajo mobbing in da je kršena prepoved diskriminacije. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni konkretizirala trpinčenja in neenakega obravnavanja (25. točka izpodbijane sodbe). Tožnica je ponudila zadostno trditveno podlago, na kateri je utemeljevala protipravnost ravnanja tožene stranke. Pravno odločilna dejstva so, da tožena stranka ni imela nikoli pripomb na delo tožnice, da tožnica ni bila v disciplinskem postopku, ni bilo konfliktov, zato je razlog za ravnanje tožene stranke osebna okoliščina. Tožena stranka je ravnala v smeri, da se tožnice znebi, kar predstavlja posebno vrsto mobbinga - vertikalni mobbing. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti analitično dokazno oceno, ko bi vsa očitana ravnanja obravnavala kot celoto, ne pa da je vsako od navedenih ravnanj presojalo samostojno, iskalo pravno podlago in ugotavljalo izid prejšnjih postopkov. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podalo le parcialno dokazno oceno in delno celo mimo trditvene podlage, prav tako ni dokazno ocenilo tožničine izpovedbe o tem, da je delala vestno, da je opozarjala na nepravilnosti, nadrejeni pa ji je rekel, da je to ne briga, ker ni njeno delo. Posledično sodišče prve stopnje ni podalo dokazne ocene o tem, ali je to lahko okoliščina, ki je povod mobbingu. Če bi se ugotovilo, da nadrejeni dlje časa ignorirajo delavca, ki opozarja na nepravilnosti in to rezultira v neupravičenih obtožbah, kot je to opisala tožnica, to ustreza pojmu mobbinga in trpinčenja. Sodišče prve stopnje ni logično in življenjsko obrazložilo, zakaj verjame, da so izpovedbe prič bolj prepričljive kot izpoved tožnice. Tožnica je podrobneje (kot priče, katerih izpovedi izhajajo iz zapisnikov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje) opisala dogajanje kritičnega dne (16. 8. 2004), ko ji je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je glede na vse navedeno ravnala arbitrarno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditvene podlage tožnice in ni neposredno izvedlo dokazov ter zagotovilo kontradiktornosti postopka. S takšnim ravnanjem je bilo poseženo v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tožnica je predlagala tudi povrnitev stroškov pritožbe, ki pa jih ni konkretizirala.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko ni neposredno zaslišalo predlaganih prič B.B., C.C. in D.D. glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke oziroma o obstoju vseh elementov civilnega odškodninskega delikta, temveč je v delu, ki se nanaša na sporni dogodek okoli podaje izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnici dne 16. 8. 2004 ugotavljalo dejansko stanje na podlagi vpogleda v zapisnike izpovedb teh prič, ki so jih te priče podale v (predhodnem) pravnomočno končanem postopku, v katerem je tožnica izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (zadeva, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo pod opr. št. Pd 475/2004 oziroma, po razveljavitvi, opr. št. Pd 452/2007). Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na naroku dne 27. 11. 2013 je (neposredno) zaslišalo tožnico, na podlagi navedb in dokaznih predlogov strank na naroku dne 9. 10. 2013 pa sklenilo, da se pribavijo pravnomočno končane zadeve sodišča prve stopnje Pd 381/2009, Pd 452/2007 in Pd 194/2009, ter vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 390/2008. Z vpogledom v pravnomočno končane zadeve ter prečitanjem zapisnikov o zaslišanju prič v zadevi Pd 452/2007, ne da bi jih zaslišalo, sodišče ni kršilo določbe prvega odstavka 4. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Sodišče prve stopnje je, kot je že obrazloženo zgoraj, opravilo glavno obravnavo, zaslišalo tožnico ter strankam tudi sporočilo svojo odločitev, da bo vpogledalo v spise, čemur navsezadnje stranki nista nasprotovali, saj sta sami predlagali izvedbo tega dokaza. Tožnica zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati te priče, ne pa le dokazno oceniti njihove izpovedi, kot so jih podale v pričanju v pravnomočno končanem postopku, v katerem je sodišče razsojalo o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004. Sodišče namreč ni vezano na nobeno dokazno pravilo, po katerem bi bilo zaslišanje priče v tem postopku obligatorno oziroma dokazno „močnejše“ kot katerikoli drug dokaz. Zato dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo brez neposrednega zaslišanja prič, ne pomeni kršitev načela neposrednosti in ustnosti glavne obravnave v smislu določbe 4. člena ZPP. Zaradi navedenega tudi ni mogoče šteti, da je bila tožnici nezakonito odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tem pričam ni mogla postavljati vprašanj. Ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno natančno in prepričljivo obrazložilo, ni mogoče šteti, da dokazna ocena ne bi temeljila na uspehu celotnega dokaznega postopka, presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče preizkusiti. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene očitke tožnice, da sodišče prve stopnje tožnici ni odgovorilo na njene očitke oziroma trditve, da je šlo v ravnanju tožene stranke za mobbing in diskriminacijo, je torej mogoče razumeti kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter z materialnopravnimi zaključki, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, tudi ni kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33-I/1991 s spremembami) ter ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

7. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da je tožnica pravočasno, v smislu določbe 286. člena ZPP, predlagala zaslišanje priče A.A.. Ta dokazni predlog je podala po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, tožnica pa meni, da gre za upravičen razlog, saj je zaslišanje priče predlagala šele potem, ko je priči že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pred tem namreč tožnica priče ni hotela siliti v pričanje, saj se je priča bala posledic. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ni mogoče šteti, da je zaposlitev priče pri toženi stranki - delodajalcu tista okoliščina, ki opravičuje kasnejši dokazni predlog. Takšno razumevanje določbe 286. člena ZPP ni pravilno, zato je bila tožnica z zaslišanjem te priče prekludirana, dokazni predlog pa iz tega razloga pravilno zavrnjen. Ne glede na navedeno pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje na podlagi ostalih izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, zato odločitev, da priče A.A. ne zasliši, ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

8. Tožnica vtožuje plačilo odškodnine v višini 53.000,00 EUR, saj šteje, da se ji je psihično zdravstveno stanje poslabšalo zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke v letu 2004, ko jo je krivično obtožila nezakonite prilastitve sredstev, ji nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, podala kazensko ovadbo ter ji tudi nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potem, ko jo je sodišče prve stopnje reintegriralo nazaj na delo po ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožene stranke naj bi za tožnico predstavljalo hudo travmo, socialne, ekonomske in duševne posledice, uničeno je bilo njeno dostojanstvo. Zaradi tega se je morala psihiatrično zdraviti. Ker je tožena stranka s protipravnimi ravnanji izvajala mobbing in kršila prepoved diskriminacije, tožnica iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju zahteva odškodnino v višini 30.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi kršitve osebnostne pravice pa odškodnino v višini 23.000,00 EUR.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je ugotovilo, da je tožničina terjatev zastarala, zato je s sodbo opr. št. Pd 608/2010 z dne 27. 11. 2013 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 147/2014 z dne 13. marca 2014 pritožbi tožnice ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V navedenem sklepu je pritožbeno sodišče opozorilo, da je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev tožnice iz naslova odškodnine za plačilo negmotne škode že zastarala. Sodba sodišča prve stopnje ni imela jasnih razlogov o tem, kdaj je tožnica zvedela za škodo. Pritožbeno sodišče je navedlo, da zastaranje terjatev za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode oziroma, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano. Za odgovor na vprašanje, kdaj je zdravljenje zaključeno, zlasti pa še odgovor na vprašanje, od kdaj naprej ni mogoče realno pričakovati spremembe oškodovančevega zdravljenja, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ker je tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, je tudi pritožbeno sodišče soglašalo z izvedbo tega dokaza ter v napotkih ob razveljavitvi opozorilo na to, da bo potrebno v novem sojenju glede tega vprašanja angažirati izvedenca, ki bo podal ugotovitve, na podlagi katerih bo mogoče sklepati o tem, kdaj je bilo tožničino zdravljenje zaključeno.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. E.E., dr. med., spec. psihiatrije, ki je v svojem izvedenskem mnenju o duševnem stanju tožnice (l. št. od 128 do 145) podala svoje ugotovitve in izvid ter odgovorila na vprašanja, ki jih je izvedenki postavilo sodišče prve stopnje. Stranki sta podali pripombe na ugotovitve izvedenke prof. dr. E.E., predlagali sta dopolnitev izvedeniškega mnenja in neposredno zaslišanje izvedenke. Sodišče prve stopnje ni zahtevalo dopolnitve izvedeniškega mnenja, izvedenke pa tudi ni zaslišalo, saj se je postavilo na stališče, da to ni potrebno, ker, ne glede na vprašanje zastaranja, sploh niso podani vsi elementi odškodninskega delikta in je že iz tega razloga v ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek.

11. V kolikor bi sodba sodišča prve stopnje temeljila zgolj na odločitvi glede zastaranja terjatve, bi šlo v tem delu za kršitev določb postopka, ker ni bila zaslišana izvedenka. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podane protipravnosti v ravnanju tožene stranke in tudi ne krivde, zato niso podani elementi civilnega odškodninskega delikta. Ker je sodišče prve stopnje kljub takšnemu stališču angažiralo izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. E.E., tožnica v tem delu sicer utemeljeno izraža svoje presenečanje nad takšno odločitvijo, vendar pa zaradi tega izpodbijana sodba ni nezakonita.

12. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Delavec mora torej zatrjevati in dokazati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo, delodajalec pa, da ni podana krivda, ki je v skladu s 135. členom OZ podana, kadar delodajalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Ker tožnica trdi, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije in jo trpinčila na delovnem mestu, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne tudi določbe prvega odstavka 6. člena ZDR ter četrtega odstavku 6.a člena ZDR. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec v skladu s sedmim odstavkom 6. člena ZDR delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Četrti odstavek 6.a člena ZDR pa določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, na delovne mestu „zavarovalni tehnik III“, v organizacijski enoti „Odsek F., sektor G.“. Tožena stranka ji je dne 16. 8. 2004 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4). Delovno sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. Pd 452/2007 dne 1. 7. 2008 razsodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004 nezakonita. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice. Prvostopenjska sodba opr. št. Pd 452/2007 z dne 1. 7. 2008 je postala pravnomočna. Tožena stranka je zatem tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi zoper to odpoved je tožnica uveljavlja sodno varstvo, Delovno sodišče v Mariboru pa je s sodbo opr. št. Pd 194/2009 z dne 24. 6. 2010 ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožnice zoper sodbo je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo s sodbo Pdp 994/2010 z dne 3. 2. 2011, revizijo tožnice pa je zavrnilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 127/2011 z dne 7. 5. 2012. Zoper tožnico je tožena stranka dne 31. 8. 2004 vložila kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru (ODT) zaradi kaznivega dejanja tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika in zaradi kaznivega dejanja ponareditve listin ali uničenja poslovnih listin po 240/II. in 240/I. členu Kazenskega zakonika. Dne 22. 12. 2005 je pa ODT zoper tožnico vložilo obtožni predlog zaradi suma storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika. Dne 20. 2. 2009 je ODT umaknilo obtožni predlog, ker ni bilo dokazano, da je tožnica storila kaznivo dejanje, zato je istega dne Okrajno sodišče v Murski Soboti izdalo zavrnilno sodbo opr. št. I K 390/2008 (A10).

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zakonodaja omogoča delavcu, ki ni zadovoljen z odločitvijo delodajalca, uveljavljanje sodnega varstva. S tem, ko je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 452/2007 z dne 1. 7. 2008 ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi in jo razveljavilo, posledično pa ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožeče stranke, je bilo vzpostavljeno stanje, kot če tožnici ne bi bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj je tožena stranka odločitev sodišča izvršila, tožnico pozvala na delo in ji povrnila celotno reparacijo. Ker pa je še pred reintegracijo tožnice uprava tožene stranke sprejela poslovno odločitev - sklep z dne 7. 12. 2004 o ukinitvi Odseka F. (1. 1. 2005), je tožena stranka izvedla postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno v sodnem postopku.

15. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kasneje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka ni ravnala arbitrarno ali samovoljno, niti ni šlo za naklepno ravnanje ali tako nevestno ravnanje, da bi se tožena stranka že ob njuni podaji zavedala, da bo z njima tožnici neupravičeno povzročila škodo. Izvedba postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je uporaba zakonitega sredstva, ki kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bila uporabljena z namenom tožnico šikanirati ali ji kako drugače škodovati. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR, ko je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne pa tudi drugim delavcem, ki so kršili delovne obveznosti, saj gre za ravnanje, ki je v domeni delodajalca, ali bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnica po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi ni bila neenakopravno obravnavana s tem, ko je bila njej in ne delavki C.C. redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede tega je že v pravnomočno zaključeni zadevi ugotovljeno, da odpoved ni nezakonita, zato v tem sporu tožnica ne more načenjati vprašanja diskriminacije v zvezi z odpovedjo, ki je bila zakonita. Glede podane kazenske ovadbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre samo po sebi za protipravno ravnanje, pri čemer se je sklicevalo na stališče zavzeto v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3307/2008 z dne 21. 1. 2009. Ugotovilo je, da za zaključek, da bi bila kazenska ovadba vložena izključno z namenom škodovati tožnici, v trditvenem in dokaznem gradivu ni podlage. Prav tako je ugotovilo, da tožnice njeni sodelavci niso trpinčili, diskriminirali ali posegali v njeno zasebnost oziroma osebnost. Sodišče prve stopnje je povzelo zakonske znake definicije trpinčenja. Iz definicije izhaja, da gre za načrtno in ponavljajoče se dalj časa trajajoče žaljivo, graje vredno in očitno negativno ravnanje, ki mora biti usmerjeno proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožnica ni konkretno navedla, kako naj bi jo delavci načrtno in konstantno trpinčili oziroma jo neenako obravnavali, ko pa naj bi vestno opravljala delo.

16. Že na podlagi teh ugotovitev bi lahko sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tudi če bi namreč šteli, da je tožena stranka ravnala nezakonito s tem, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa je bilo to sanirano s tem, ko je tožnico reintegrirala ter ji zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prav tako, kot bo navedeno v nadaljevanju, ni mogoče šteti, da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, ko je zoper tožnico podala kazensko ovadbo na ODT. Ovadba namreč ni bila očitno neutemeljena, saj je na njeni podlagi ODT predlagalo izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj ter kasneje vložilo obtožni predlog. Šele po zaslišanju prič na glavni obravnavi se je namreč ODT odločilo za umik obtožnega predloga, torej je kazenski postopek potekal na podlagi odločitve ODT, da je podan utemeljen sum, da je tožnica storila očitano ji kaznivo dejanje.

17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde. Odškodninska odgovornost tožene stranke za negmotno škodo bi bila podana, ob izpolnjenih ostalih predpostavkah, le, če bi bilo ugotovljeno, da je pri svojem odločanju zavestno ali iz hude malomarnosti ravnala zoper predpise (glej npr. sodbe VS RS opr. št. II Ips 16/2008 z dne 10. 9. 2009, VIII Ips 344/2009 z dne 9. 5. 2011). Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zaradi česar je pravilno zaključilo, da tožena stranka ne more odgovarjati za nematerialno škodo, ki naj bi tožnici nastala v posledici nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma podane kazenske ovadbe.

18. V zvezi s potekom dogodkov dne 16. 8. 2004 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica z neposredno nadrejenim D.D. razgovor v pisarni B.B.. Tožnica je trdila, da sta jo navedena dve uri maltretirala z namenom, da bi priznala tatvino. Ko pa je želela zapustiti prostor, je prednjo stopil D.D. in ji tega ni dovolil. Zapisnik o obdolžitvi z dne 17. 8. 2004 (A3) je podpisala, ne da bi ga prebrala, na drugo stran pa je morala zapisati, da bo manjkajoči denar v znesku 330.000,00 SIT nakazala do 17. 8. 2004. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpovedi B.B., C.C. in D.D., ki so jih podali kot priče v zadevi Pd 452/2007 ter ugotovilo, da trditve tožnice niso resnične. B.B., takratna direktorica službe za razvoj zaposlenih, je izpovedala, da so tožnici spornega dne predložili obdolžitev, ki jo sprva ni želela podpisati. D.D. ji je predstavil zadevo, B.B. pa je med zagovorom pisala zapisnik. Dogovorili so se za kratek dodatni rok za premislek, v katerem se bo tožnica odločila ali prizna prisvojitev 330.000,00 SIT in ji delovno razmerje preneha na podlagi pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tistega dne podpisala, ali pa ji bo tožena stranka podala izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B.B. tudi izpovedala, da je tožnica potem, ko so ji bili predstavljeni dokazi, pričela jokati, vendar je bila dovolj zbrana, da se je z njimi normalno pogovarjala.

19. C.C., ki je pri toženi stranki vodila poslovanje H., pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izpovedala, da je 16. 8. 2004 tožnica po razgovoru še ostala pri B.B. ter nato prišla z njo v pisarno. Tožnica ji je dejala, da ji je žal, jo objela in začela jokati. Tudi na zagovoru, na katerem je priznala dejanje in prosila naj ji ne preneha delovno razmerje, je jokala, bila je prizadeta in razburjena. D.D. pa je zaslišan izpovedal, da je bila takrat situacija, ki bi verjetno vsakega iritirala in povzročila nekoliko nervoze in joka. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih izpovedb ugotovilo, da je bila dne 16. 8. 2004 tožnica prizadeta in razburjena, da pa potek dogodkov ni bil takšen, kot ga je zatrjevala tožnica, saj tožnice nihče ni silil v podpis ali pa ji onemogočal gibanja. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da se dogodki niso odvijali tako kot je navajala tožnica in da zaposleni tožene stranke niso ravnali nezakonito.

20. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na izpovedi teh prič, ki so jih podale že leta 2005, torej pred desetimi leti, saj so zaradi časovne oddaljenosti dogodkov takšne izpovedi povsem verodostojne, ker so bile podane kmalu po spornem dogodku. Priča B.B. je v zadevi Pd 475/2004 na naroku za glavno obravnavo dne 17. 1. 2005 še izpovedala, da sta jo D.D. in C.C. obvestila o nepravilnostih pri poslovanju H.. Naročila jima je, da o tem pripravita pisni sestavek kot obvestilo upravi, kar sta tudi storila. Na podlagi tega je priča B.B. sestavila obvestilo o uvedbi postopka, ker pa se je to dogajalo v času, ko je bila tožnica na dopustu, so ji lahko obdolžitev vročili šele po vrnitvi z dopusta. Tožnica je najprej zanikala dejanje, po prečitanju izjave I.I. pa priznala dejanje za 110.000,00 SIT, ker naj bi denar potrebovala za popravilo avtomobila. Priča B.B. je tožnici nadalje predočila, da tožena stranka dela predvsem na zaupanju, zato je neprimerno, da ljudje, ki so zaupanje izigrali, še naprej ostanejo zaposleni. Tožnici je predlagala, da podpiše sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki pa bi obveljal le, če bi tožnica priznala tudi prilastitev 330.000,00 SIT in bi ta sredstva tudi vrnila v H.. S tožnico so se dogovorili za dodaten rok, dan ali dva, da bi se lahko o tem izjasnila. Ker se tožnica do dogovorjenega roka ni oglasila, se je uprava tožene stranke odločila, da tožnici izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

21. Priča D.D. je potrdil, da je tožnica spornega dne v pisarni B.B. priznala svoje ravnanje v zvezi z vsoto 110.000,00 SIT, podpisala pa je tudi zapisnik razgovora, ki ga je podpisal tudi D.D.. Izpovedal je tudi, da je tožnica povedala, da ima kredit in da je sredstva porabila za popravilo avtomobila. Tudi C.C. je izpovedala o tem, da je tožnica dejanje priznala in zagotavljala, da se to ne bo več zgodilo, ter prosila, da naj ji delovno razmerje ne preneha. Iz izpovedi prič torej ne izhaja, da bi bilo tožnici kakorkoli ovirano gibanje ali pa da bi bila prisiljena podpisati sporazum. Vse navedeno torej ne utemeljuje tega, kar je navedla tožnica, saj ji je tožena stranka omogočila čas za premislek, ter ali bo pristala na vračilo 330.000,00 SIT, saj bi le pod tem pogojem veljalo sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Ker torej na razgovoru dne 16. 8. 2004 ni prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, tožena stranka po naravi stvari ni prisilila tožnice v kakršnokoli ravnanje, ki bi bilo posledica dejstva, da ji delavec tožene stranke ne bi dovolil izhoda iz prostora pred podpisom sporazuma. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča razgovor v pisarni B.B. ni pomenil protipravnega ravnanja tožene stranke, diskriminacije ali trpinčenja.

22. Ker je tožnica po izpovedi prič priznala odtujitev 110.000,00 SIT, ni mogoče šteti, da bi se tožena stranka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici odločila iz razloga, ker bi se je želela “znebiti“. Odpoved je bila torej posledica dejstva, da je tožena stranka štela, tudi na podlagi delnega priznanja tožnice, da je tožnica huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni šlo za namerno dejanje oziroma za dejanje, ki bi bilo nevestno in bi se tožena stranka zavedala, da želi tožnici s takšnim ravnanjem povzročiti škodo. Ni šlo torej za zlorabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere bi se morala tožena stranka že ob sprejemu odpovedi zavedati, da bo z njeno podajo neupravičeno povzročila škodo. Glede na ugotovljeno je tožena stranka tudi utemeljeno zoper tožnico podala kazensko ovadbo. Le-ta ni bila očitno neutemeljena, saj je na podlagi ovadbe tožene stranke ODT predlagalo uvedbo kazenskega postopka, vložilo obtožbo, ki pa jo je umaknilo šele po zaslišanju nekaterih prič (priložen kazenski spis Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. I K 390/2008). Tudi v tem delu torej zavrnilna sodba ne pomeni, da bi tožena stranka ravnala očitno samovoljno, oziroma z namenom tožnici povzročiti škodo. V ravnanju tožene stranke torej ni podane krivde kot elementa civilnega odškodninskega delikta. Tožena stranka se je torej odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na podlagi dejstev, ki so takrat utemeljevala takšno odločitev, na ugotovitev, da ni ravnala krivdno, pa ne vpliva dejstvo, da v sodnem postopku kršitev tožnici ni uspela dokazati in je bila zaradi tega ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj bi morali biti zanjo podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta kumulativno.

23. Ker torej niso podani razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Tožnica je sicer predlagala povrnitev stroškov pritožbe, ki pa jih ni specificirala. Zato je odločitev o njenih stroških pritožbe odpadla. Odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.12.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 124/2015
• VDSS sodba Pdp 443/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 70/2015