<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 966/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.966.2015

Evidenčna številka:VDS0015511
Datum odločbe:07.04.2016
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - sodna razveza - nadurno delo

Jedro

Delodajalec mora razlog nesposobnosti pisno obrazložiti tako v pisni seznanitvi pred odpovedjo kot tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da mora navesti konkretne okoliščine, na podlagi katerih lahko delavec ugotovi razlog nesposobnosti in pripravi svojo obrambo ter na podlagi katerih je v sodnem postopku mogoče preizkusiti utemeljenost odpovednega razloga. V konkretnem primeru pisna seznanitev pred odpovedjo in odpoved pogodbe o zaposlitvi ne dosegata standarda obrazloženosti. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, v čem tožnica dela ni organizirala in primerno vodila oziroma, kako bi ga morala organizirati in voditi. Ni navedla niti, kakšni so bili načini dela oziroma vodenja in kakšni bi morali biti ter zakaj in kakšno škodo so ti načini dela povzročali toženi stranki. Prav tako ni navedla, kakšne lastnosti in sposobnosti bi morala tožnica imeti ter zakaj je zaradi lastnosti oziroma sposobnosti, ki jim ima, nesposobna za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita.

Glede na določbo 157. člena ZDR je dopusten dogovor med delavcem in delodajalcem, v skladu s katerim je delavec dolžan (če se izkaže potreba) opravljati nadurno delo, dodatnega plačila za opravljanje nadurnega dela pa ne dobi (v smislu dodatka za nadurno delo iz tretjega odstavka 127. člena ZDR), ampak je že vključeno v dogovorjeno osnovno plačo delavca. Takšen dogovor je dopusten le ob izpolnjevanju dodatnega pogoja, da gre za eno izmed skupin delavcev, ki jih izrecno omenja 157. člen ZDR, ter če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma, če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnica sodila v eno izmed treh kategorij delavcev, določenih v 157. členu ZDR. Prav tako so pomanjkljive ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali si je tožnica lahko razporejala delovni čas samostojno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v IV. točki, v delu V. točke, ki se nanaša na plačilo za nadurno delo, in v VI. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. in III. točka izreka).

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 12. 2014 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo do 26. 5. 2015, ko je prenehalo na podlagi izpodbijane sodbe (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku osmih dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 1.702,51 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Naložilo ji je tudi, da tožnici v roku osmih dni izplača (pravilno: obračuna) denarno povračilo v znesku 17.426,51 EUR bruto, od tega zneska obračuna akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožnici izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek glede reintegracije, plačila odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in plačila nadur je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v točkah I. – IV. in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ustrezno obrazložila odpovednega razloga. Tako obvestilo o nameravani odpovedi kot tudi sama odpoved pogodbe o zaposlitvi sta bila ustrezno obrazložena, saj sta vsebovala konkretna pojasnila in okoliščine, ki so predstavljali razloge za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz navedenega razloga ni dolžan navajati konkretnih datumov in individualnih nepravilnosti, temveč zadošča, da povzame ugotovitve, do katerih je prišel na podlagi spremljanja delavčevega dela oziroma na podlagi drugih okoliščin. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega in ustavnega sodišča. Tožnico je z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil pooblaščenec tožene stranke na razgovoru 21. 11. 2014, ko ji je prebral vsebino ocene dela, ta pa ji je bila tudi vročena. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni utemeljen. Pritožuje se zoper višino prisojenega denarnega povračila in meni, da je previsoka glede na ugotovljene okoliščine. Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunalo osnovo za izračun denarnega povračila, saj je pri plači tožnice zmotno upoštevalo tudi prejeto premijo.

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadur v delu V. točke izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja izpovedi prič A.A. in B.B., da so se ure, ki so presegle redni delovni čas, koristile kot proste ure. To ne bi bilo potrebno, če bi bile nadure že zajete v dogovorjeni plači. Tožnica ni bila niti vodilna delavka niti poslovodna oseba, prav tako si delovnega časa ni mogla sama razporejati. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni posebej, mimo določb pogodbe o zaposlitvi, tožnici odrejala dela prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje se do tožničinih navedb sploh ni opredelilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Opozarja na sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, iz katere izhaja, da če delavec ni poslovodna oseba, s pogodbo o zaposlitvi ni mogoče drugače urediti pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, kot so urejene v Zakonu o delovnih razmerjih in kolektivnih pogodbah. Delavec in delodajalec se tako ne moreta dogovoriti, da je (pravilno: ni) delavec upravičen do plačila za delo, ki ga opravi prek polnega delovnega časa oziroma da je plačilo za to delo že vsebovano v osnovni plači. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe pravdni stranki odgovarjata na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je v celoti, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pritožbi. Vendar pa je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 12. 2014. V tem sporu tožnica zahteva tudi plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in plačilo za nadurno delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 na delovnem mestu vodja poslovalnice v poslovni enoti Koper.

K pritožbi tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni ustrezno obrazložila razloga nesposobnosti v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilu na zagovor z dne 21. 11. 2014 (A16) ter tudi ne v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem je tožena stranka kršila drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), iz katerega izhaja, da mora delodajalec delavca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pisno seznaniti z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Kršila je tudi drugi odstavek 87. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in vabilu na zagovor z dne 21. 11. 2014 navedla, da je v obdobju od začetka leta 2014 do vključno novembra 2014 izvajala ocenjevanje tožničinih delovnih rezultatov in sprejela oceno, da tožnica ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je poleg že navedenega razloga navedla še, da tožnica dela ni organizirala in vodila primerno, da njeni načini niso bili ustrezni in so povzročali podrejenim in družbi škodo ter da tožnica ni imela zahtevanih lastnosti in sposobnosti. Glede na ugotovljeno vsebino pisne seznanitve z razlogom nesposobnosti in vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka razloga nesposobnosti ni ustrezno, predvsem ne dovolj konkretno obrazložila, zaradi česar je bila tožnici onemogočena obramba v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi v nadaljnjem sodnem postopku.

10. Delodajalec mora razlog nesposobnosti (predvsem, kadar je ta razlog podan zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov delavca, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno) tako v pisni seznanitvi pred odpovedjo kot tudi v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti. To lahko pomeni le, da mora navesti konkretne okoliščine, na podlagi katerih lahko delavec ugotovi razlog nesposobnosti in pripravi svojo obrambo ter na podlagi katerih je v sodnem postopku mogoče preizkusiti utemeljenost odpovednega razloga. Ne zadošča, da delodajalec zgolj prepiše zakonsko dikcijo razloga nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma zgolj pavšalno navede ugotovitve delodajalca, zakaj po njegovem mnenju delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse pritožbenega in revizijskega sodišča(1). V konkretnem primeru tako standarda obrazloženosti odpovednega razloga ne dosega niti pisna seznanitev pred odpovedjo niti sama odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni časovno in konkretno opredelila, kako je prišla do zaključkov, ki jih je navedla v obrazložitvi odpovedi. Tožena stranka tako ni navedla, v čem tožnica dela ni organizirala in vodila primerno oziroma, kako bi ga morala organizirati in voditi. Ni navedla niti, kakšni so bili načini dela oziroma vodenja tožnice in kakšni bi morali biti ter zakaj in kakšno škodo so ti načini dela povzročali toženi stranki. Prav tako ni navedla, kakšne lastnosti in sposobnosti bi tožnica morala imeti ter zakaj je zaradi lastnosti oziroma sposobnosti, ki jim ima, nesposobna za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Zgolj pavšalno navedene ugotovitve tožene stranke glede nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov tožnice, kot izhajajo iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne zadostujejo za ustrezno obrazložitev odpovednega razloga in s tem za zakonitost same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Še manj za ustrezno obrazložitev odpovednega razloga zadostuje goli prepis zakonske dikcije razloga nesposobnosti, kot je razviden iz pisne seznanitve pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

11. Pritožba v zvezi z ustrezno obrazložitvijo pisne seznanitve in odpovedi pogodbe o zaposlitvi opozarja na dve odločbi pritožbenega sodišča, in sicer na sodbo in sklep, opr. št. Pdp 1074/2006 z dne 12. 7. 2007, in sodbo, opr. št. Pdp 1161/2006 z dne 28. 6. 2007. V zadevi opr. št. Pdp 1074/2006 je bil razlog nesposobnosti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložen na podoben način kot v konkretnem primeru (kot razlog so bili navedeni „negativni inventurni rezultat, nevzdržni medsebojni odnosi in neustrezno oziroma neodgovorno vodenje trgovine“). Pritožbeno sodišče je v tem primeru sicer presodilo, da je bil odpovedni razlog nesposobnosti dovolj obrazložen, vendar je revizijsko sodišče v obrazložitvi revizijske sodbe (opr. št. VIII Ips 464/2007 z dne 3. 12. 2008) zapisalo, da stališče pritožbenega sodišča ni pravilno in da odpovedni razlog v odpovedi ni bil dovolj obrazložen (ker pa to na pravilnost sodbe pritožbenega sodišča ni vplivalo, je revizijo zavrnilo). Z zadevo, obravnavano v konkretnem primeru, pa je neprimerljiva situacija iz zadeve opr. št. Pdp 1161/2006, v kateri je delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi na kratko povzel ugotovitve komisije, ki je spremljala delavčevo delo. V konkretnem primeru ni mogoče zavzeti stališča, da je tožena stranka v pisni seznanitvi pred odpovedjo in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi na kratko povzela ugotovitve, do katerih je prišla v času opazovanja tožničinega dela. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1165/06 z dne 12. 4. 2007, ki se nanaša na razrešitev položajnega uradnika na podlagi zakonske določbe (petega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih – Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU), ki omogoča razrešitev brez navedbe razlogov za to.

12. Čeprav ugotovitev sodišča prve stopnje, da ocena dela (B5) tožnici ni bila vročena in da z ugotovitvami iz te ocene tudi ni bila seznanjena, ni bistvena (izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila namreč zaradi nezadostne obrazloženosti odpovednega razloga nezakonita tudi, če bi bila tožnica v postopku odpovedi seznanjena z razlogom nezakonitosti), se pritožbeno sodišče z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v tem delu strinja. Niti iz zapisnika razgovora z dne 21. 11. 2004 niti iz ocene dela ne izhaja, da bi bila ocena dela tožnici vročena (drugače velja za nalog – odredbo – A15 ter za pisno seznanitev in vabilo na zagovor – A16, glede katerih je tako na zapisniku kot tudi na samih listinah navedeno, da so bili tožnici vročeni). Da bi bila ocena dela na razgovoru tožnici vročena, pa ni mogoče sklepati zgolj na podlagi zapisa v zapisniku razgovora, da je bila pisna seznanitev „z razlogi za nesposobnost“ puščena na tožničini mizi, kot neutemeljeno navaja pritožba. Vročitve ocene ni potrdila niti tožnica sama, ko je bila zaslišana, iz njene izpovedi pa tudi ne izhaja, da bi bila z razlogi dejansko seznanjena. Tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi z odločitvijo v tem delu očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je iz pritožbenih navedb razvidno, da v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo, in ne neskladnosti vsebine dokazov in navedb sodišča prve stopnje o vsebini teh dokazov, ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

13. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita (I. točka izreka) in posledično pravilno odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka) ter tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravilno priznalo vse pravice iz delovnega razmerja (III. točka izreka). Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi zgoraj navedenih (formalnih) razlogov, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost odpovednega razloga, saj te, tudi če bi bile utemeljene, ne bi mogle vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojeno višino denarnega povračila po določbi prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri izračunu osnove za izračun višine denarnega povračila upoštevalo povprečje bruto plač tožnice v mesecu septembru, oktobru in novembru 2014 v višini 2.178,31 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (9. točka obrazložitve) sicer ne izhaja višina plače za posamezni mesec, vendar je pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe tožene stranke in ob upoštevanju plačilnih list (A12 – A14) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo plačo za september 2014 v višini 2.034,18 EUR, za oktober 2014 v višini 2.544,71 EUR in za november 2014 v višini 1.956,05 EUR. Tožena stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri plači za oktober 2014 upoštevalo tudi premijo v višini 484,86 EUR, pri plači za september 2014 pa premije v višini 2.789,14 EUR ni upoštevalo. Razlogi za takšno odločitev iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje prejete premije sploh ne bi smelo upoštevati pri višini tožničine plače. Iz navedb tožnice (list. št. 3) in listin v spisu (A5) izhaja, da je tožnica premijo prejela kot nagrado za delovno uspešnost. Prejeto premijo bi bilo torej mogoče upoštevati kot del tožničine plače v smislu dodatka za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR). Ker pa je iz podatkov v spisu razvidno, da gre za premijo, ki se nanaša na celo leto oziroma vsaj na daljše časovno obdobje, bi bilo treba ugotoviti, kolikšen del premije naj se upošteva pri posameznem mesecu. Tega pritožbeno sodišče samo na podlagi podatkov v spisu ni moglo ugotoviti, saj iz spisa ni razvidno niti, na katero obdobje se prejeta premija nanaša, niti koliko znaša višina premije. Te ugotovitve tudi ne izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v IV. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih izhodišč pritožbenega sodišča ugotoviti višino premije, ki jo je tožnica prejela, in obdobje, na katerega se je ta premija nanašala. Če bo ugotovilo, da se je prejeta premija nanašala tudi na obdobje od septembra do novembra 2014, ki je relevantno za ugotovitev osnove za izračun denarnega povračila, bo moralo ugotoviti, kolikšen del premije naj se upošteva pri posameznem mesecu tega obdobja in jo upoštevati pri višini mesečne plače. Pri tem pa bo moralo, ker se v tem delu pritožuje le tožena stranka, zaradi omejitve iz 359. člena ZPP upoštevati, da lahko pri plačah za mesece september, oktober in november 2014 upošteva premijo največ do višine 484,86 EUR, kolikor je je upoštevalo že zdaj pri plači za oktober 2014. Pri novi odločitvi o višini denarnega povračila pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem.

15. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. in III. točka izreka). Razlogi za razveljavitev VI. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje izhajajo iz nadaljevanja te sodbe in sklepa.

K pritožbi tožnice:

16. Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadurnega dela (del V. točke izreka). Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničino pogodbo o zaposlitvi in dejstvo, da ji tožena stranka ni posebej, mimo določil pogodbe o zaposlitvi, odredila nadurnega dela. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 27. 10. 2009, izhaja, da se delovno razmerje sklepa za polni delovni čas (tretji odstavek 1. točke, ki ureja delo); da tožnica vodi pri toženi stranki delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato sta se stranki v skladu s 157. členom ZDR dogovorili, da bo tožnica po lastni odločitvi ali na pobudo delodajalca opravljala tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njenih nalog, to pa je že ovrednoteno v njeni plači (prvi odstavek 2. točke, ki ureja delovni čas); da se delovni čas ravna po potrebah delovne enote (drugi odstavek iste točke); ter da so dodatki za delo v neugodnem času že zajeti v zahtevnosti dela in vsebovani v osnovni plači tožnice (šesti odstavek 3. točke, ki ureja plačo). Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena še v času veljavnosti ZDR, je treba upoštevati določbe tega zakona, predvsem določbo 157. člena ZDR. Ta določa, da delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne glede na določbe tega zakona (torej tudi manj ugodno), uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom, z vodilnim delavcem (tj. delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve) ali z delavcem, ki opravlja delo na domu, ob dodatnih pogojih, da delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma, da si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in da sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

17. Glede na določbo 157. člena ZDR je dopusten dogovor med delavcem in delodajalcem, v skladu s katerim je delavec dolžan (če se izkaže potreba) opravljati nadurno delo, dodatnega plačila za opravljanje nadurnega dela pa ne dobi (v smislu dodatka za nadurno delo iz tretjega odstavka 127. člena ZDR), ampak je že vključeno v dogovorjeno osnovno plačo delavca. Takšen dogovor pa je dopusten le ob izpolnjevanju dodatnega pogoja, da gre za eno izmed skupin delavcev, ki jih izrecno omenja 157. člen ZDR, ter če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma, če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ugotovitve v izpodbijani sodbi v tem delu nepopolne, saj sodišče prve stopnje, čeprav se sicer sklicuje na 157. člen ZDR, ni ugotovilo, ali je tožnica sodila v eno izmed treh kategorij delavcev, ki jih omenja 157. člena ZDR. Glede na to, da brez dvoma ni bila niti poslovodna oseba niti ni opravljala dela na domu, bi moralo predvsem preveriti, ali je bila vodilna delavka, ali je torej vodila poslovno področje ali organizacijsko enoto pri toženi stranki in ali je (obenem) imela pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Prav tako pa so pomanjkljive ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali si je tožnica lahko razporejala delovni čas samostojno (da ji ne bi bila zagotovljena varnost in zdravje pri delu, iz tožničinih navedb ne izhaja). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v delu V. točke izreka, ki se nanaša na plačilo za nadurno delo, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje (po izvedbi potrebnih dokazov) ugotoviti zgoraj navedena relevantna dejstva in o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Tožbeni zahtevek bo lahko zavrnilo le, če bo ugotovilo, da je tožnica sodila v eno izmed kategorij delavcev iz 157. člena ZDR in če si je tožnica lahko delovni čas razporejala samostojno. V nasprotnem primeru (če bo na primer ugotovilo, da je tožnici delovni čas vnaprej razporejala tožena stranka in ji s tem odrejala tudi nadurno delo) bo moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Takšno stališče je skladno z dosedanjo sodno prakso na tem področju(2) .

18. Do drugih pritožbenih navedb tožnice in tožene stranke, ki niso bistvenega pomena glede na sprejeto odločitev, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. V posledici delne razveljavitve izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče zaradi morebitne spremembe uspeha strank na podlagi novega postopka razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

------

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 464/2007 z dne 3. 12. 2008, opr. št. VIII Ips 474/2007 z dne 24. 3. 2009 in opr. št. VIII Ips 239/2012 z dne 2. 4. 2013.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 92/2015 z dne 8. 9. 2015, ter sodbi pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1179/2006 z dne 7. 6. 2007 in opr. št. Pdp 436/2012 z dne 20. 9. 2012.


Zveza:

ZDR-1 člen 85, 87, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2. ZDR člen 126, 127, 127/3, 157.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3Mjk4