<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 509/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.509.2015

Evidenčna številka:VDS0015412
Datum odločbe:28.01.2016
Senat:Samo Puppis (preds.), Silva Donko (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing

Jedro

Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti.

Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.

Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.

Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 1. 2009 in na ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 7. 6. 2013 do dneva prenehanja delovnega razmerja, plačati nadomestilo plače v višini kot če bi delala, in sicer najmanj v višini 1.700,00 EUR mesečno, od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve ter tožeči stranki izplačati neto znesek mesečnih nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna skladno s 118. členom ZDR-1 plačati tožeči stranki odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 15.000,00 EUR; ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 10.000,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ali med sami temi listinami. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz za postavitev izvedenca medicinske stroke psihiatra, ki bi potrdil njegove trditve, da se je v času od januarja 2013 do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zdravil zaradi psihičnih težav, ki so bile posledica delovnih razmer. Izvedenec bi lahko podal oceno o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem tožene stranke in utrpelo nepremoženjsko škodo. Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na neustrezen in neutemeljen dokaz, tj. na evidenco o tožnikovi odsotnosti, ki jo je vodila A.A., brez da bi ji kdorkoli izmed družbenikov dal izrecna navodila o tem, kako naj evidenco vodi oziroma jo pri tem nadziral. Sklicuje se na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. iz katerih naj bi izhajalo, da evidenca odsotnosti ni verodostojen dokaz. Priča A.A. je med drugim navedla, da je prihod delavca ugotovila tako, da je pogledala skozi okno pisarne in ugotovila čigavo vozilo je parkirano in nato ugotovila kdo je prišel v poslovne prostore. Poudarja, da ni vedel, da se izvaja nadzor nad njegovim delom, evidence ni podpisal, niti ni z njo soglašal. Sklicuje se tudi na izpoved C.C., ki je izpovedal, da zaposleni niso bili kontrolirani glede delovnega časa in da svoje odsotnosti niso javljali. Priča C.C. ni znal pojasniti ali obstaja možnost, da je za dneve, ko se mu očita, da ni prihajal na delo, dobil plačan dopust. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da je tožnik prekludiran s svojo trditvijo, da delovnega mesta, ki ga je opravljal ni več na razpolago, s čimer naj bi prekoračil trditveno podlago. Poudarja, da je že v tožbi navedel, da je bil njegov status po 15. 2. 2013 nejasen in da je na to opozarjal toženo stranko, odgovora z njene strani pa ni prejel. Pravočasno je posredoval tudi odgovor toženi stranki z dne 26. 4. 2013, ki dokazuje nejasen status tožnika po 15. 2. 2013. Tudi iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da delovnega mesta v obsegu, kot je bilo v letih direktovanja tožnika, ni bilo več na razpolago, zato tožnik v zvezi s tem ni mogel prekoračiti trditvene podlage. Navaja, da je napačna ocena prvostopenjskega sodišča, da sprememba statusa pravnega položaja tožnika v družbi ni imela nikakršnih posledic na njegov delovnopravni položaj. Pred tožnikovo razrešitvijo z mesta funkcije direktorja so bili vsi trije družbeniki enakopravni, odločitve so sprejemali skupno, razen finančno-računovodskih zadev, ki so bile v izključni pristojnosti B.B.. Po razrešitvi s funkcije direktorja bi tožnik moral prejeti aneks k pogodbi o zaposlitvi ali novo pogodbo o zaposlitvi, ki bi na novo urejala njegov statusnopravni položaj v družbi. Sklicuje se na neenakopravno obravnavanje zaposlenih pri toženi stranki. B.B. je bil namreč neupravičeno odsoten z dela najmanj dva meseca, in ni prejel izredne odpovedi. Izredna odpoved, ki je bila podana tožniku, je zato že iz tega razloga nezakonita. Glede očitka, da v spornem obdobju ni izpolnjeval svojih obveznosti in da o svoji odsotnosti ni obvestil pristojnih pri toženi stranki, navaja, da so bile njegove delovne obveznosti nejasne in da so obsegale le približno pol ure pisarniškega dela dnevno ter da je imel vsa pooblastila, da opravlja delo v proizvodnji pri D.D.. Tožena stranka tudi ni navedla katerega dela tožnik konkretno ni opravil. Poleg tega je tožena stranka že marca 2013 razglasila, da tožnik ni več zaposlen pri njej. Tožniku so tudi onemogočili, da se udeleži enega najpomembnejših sejmov v E. (Francija). Iz e-mailov izhaja kakšen je bil odnos tožene stranke do tožnika po njegovo razrešitvi. Iz njih izhaja, da se je delovnopravni položaj tožnika spremenil po razrešitvi in da mu tožena stranka ni več zaupala delovnih nalog na delovnem mestu »vodja prodaje«. Ugotovitve sodišča, da je tožena stranka dokazala, da tožnik ni izpolnjeval svojih delovnih nalog so zato neutemeljene. Samo pisno opozorilo pred odpovedjo, ki je bilo tožniku vročeno 24. 4. 2013 ne more biti pomembno, saj ni konkretizirano, hkrati pa ni predpostavka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da ni ravnal hudo malomarno, saj mu ni bilo treba o svoji odsotnosti obveščati nikogar, ker ni prejel navodil katera dela mora opravljati, tujim partnerjem pa so celo razglasili, da ga ni več v podjetju. Navaja še, da se je v tistem času zdravil zaradi depresije in jemal močna zdravila. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno zaključilo, da tožnik ni potreboval navodil glede delovnih nalog, saj iz izpovedi tožnika in iz izpovedi C.C. izhaja, da je tožnik navodila zaradi spremenjenega delovnopravnega statusa nujno potreboval. Poudarja, da so mu prepovedali delo s programom F., ki je bil nujen za opravljanje njegovega dela zunaj sedeža podjetja, znotraj sedeža pa so spremenili kodo, zaradi česar tožnik svojega dela začasno ni mogel opravljati. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da šikaniranje tožnika ne predstavlja dejstvo, da je tožena stranka brez njegove vednosti sama odnesla dokumentacijo, ki jo je tožnik potreboval pri njenem urejanju v času odsotnosti B.B.. C.C. in B.B. sta brez soglasja vstopila v pisarno tožnikove žene, kjer je opravljala delo. Tožena stranka ni predložila nikakršnega dokaza, da naj bi tožnik popival. Navaja, da je predlog glede dela v proizvodnji jemal kot ponižanje. Navaja, da tožena stranka ni z ničimer dokazala, da je bil namen tožnika, da uniči toženo stranko, ker med njima ni prišlo do dogovora o poslovnem sodelovanju. S tem, ko je tožena stranka tožnika pozvala, da vrne telefon, računalnik in službeno vozilo (grožnje z dopisom) je tožnika zelo prizadela. Izvedenec medicinske stroke bi lahko podal mnenje, ali je šlo v obravnavanem primeru za mobing. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da iz listin ne izhaja, da bi tožena stranka tujim partnerjem sporočala, da v podjetju tožnik ni zaposlen in da takšne izjave ni dala z namenom, da bi tožnika žalila. Iz e-mailov in iz izpovedi C.C. izhaja, da je tožena stranka tujim poslovnim partnerjem razlagala, da tožnik v podjetju ni več zaposlen. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da C.C. in B.B. nista komunicirala s tožnikom izključno zato, ker tožnika ni bilo na delo. Elektronska sporočila namreč potrjujejo, da je imel tožnik kontakte s poslovnimi partnerji v zvezi z delom, ki ga je opravljal pri toženi stranki. Meseca maja so bili poslovni stiki minimalni, kar pa je bila posledica ravnanja tožene stranke in ne tožnika. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podrobno obrazložila, zakaj delovnega razmerja ni možno nadaljevati do poteka odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa le še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev, iz razlogov, ki jih je navedlo, je mogoče razbrati, zakaj je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku zakonita.

7. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjena kršitev (tj. protispisnost) je podana takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, torej takrat, ko je sodišče tem listinam oziroma zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo, ne pa, če sodišče vsebino listine oziroma izpovedi tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke - psihiatrom, ki po vsebini pomeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je naveden dokazni predlog zavrnilo zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage. Vsaka stranka nosi za svoje zahtevke in ugovore trditveno in dokazno breme (razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič, zato je bila izvedba predlaganega dokaza pravilno zavrnjena. Substanciranje dokaznega predloga (določna navedba ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva), je bilo tako del dokaznega bremena tožeče stranke. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov. Tudi sicer pa izvedba dokaza z izvedencem, s katerim bi bilo mogoče ugotavljati nastanek in obseg tožnikove škode ne bi bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni kršila prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, torej, da ni ravnala protipravno.

9. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej, da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala skladno z veljavnimi predpisi (pisno ga je seznanila z očitanimi kršitvami, tožnika je vabila na zagovor), prav tako pa je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Ugotovilo je tudi, da je tožnik storil tri od štirih očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, navedenih v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, ko dne 15. 5. 2013, 16. 5. 2013 in 17. 5. 2013 ni prišel na delo ter o vzrokih ter o vzrokih svojega izostanka ni obvestil direktorja tožene stranke ali sodelavcev in izostanka ni naknadno opravičil. Dne 20. 5. 2013, 21. 5. 2013 in 22. 5. 2013 pa je na delo prišel ob 9.00 uri in z dela predčasno odšel, in sicer 10. 5. 2013 ob 15.00 uri, 21. 5. 2013 ob 13.00 uri, 22. 5. 2013 pa ob 11.00 uri. O svojih zamudah in predčasnih odhodih delodajalca ni obvestil in svojega ravnanja ni pojasnil. Ugotovilo je tudi, da v navedenih dneh ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti in o stanju na področju prodaje direktorju ni poročal.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na evidenco prisotnosti na delu, ki jo je vodila A.A., saj jo je vodila brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti. Sodišče prve stopnje se je pri presoji ali je bil tožnik sporne dneve prisoten na delu in pri presoji ali je upošteval delovni čas oprlo tudi na evidenco prisotnosti, ki jo je vodila A.A. in iz katere je izhajalo da tožnik navedene dneve ni bil prisoten na delu. Pri tem ni bistveno, da A.A. ni imela navodila nadrejenih in da tožnik ni vedel, da se takšna evidenca vodi. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih namreč ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jo pozna kazenski postopek. Dokazna sredstva so glede na določbe ZPP enakovredna v okviru proste presoje dokazov. ZPP tudi ne pozna hierarhije dokaznih sredstev, kar je skladno z načelom proste presoje dokazov. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Prav to pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Poleg evidence o pristojnosti se je oprlo tudi na izpoved B.B., ki je evidenco prisotnosti potrdil kot točno in izpovedal, da je bil tožnik od 15. 5. 2013 do 17. 5. 2013 odsoten z dela. Prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo še na dopis z dne 15. 5. 2013 (A13), iz katerega izhaja, da je tožena stranka tožniku zaradi njegove odsotnosti, priporočeno po pošti poslala sklep o letnem dopustu ter na elektronska sporočila z dne 16. 5. 2013 in 17. 5. 2013 (A22). Na podlagi navedenega je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnika v obdobju od 15. 5. 2013 do 17. 5. 2013 ni bilo na delo.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnika, da so bile nejasne njegove delovne obveznosti po razrešitvi s funkcije direktorja dne 15. 2. 2013. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku, ki je zatrjeval, da po razrešitvi s funkcije direktorja, ni vedel kakšne so njegove delovne obveznosti in da bi za opravljanje dela potreboval navodila, ki jih ni prejel. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi zgodovinskega izpisa iz sodnega registra (B7) ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 14. 3. 2008 do 15. 2. 2013 v sodnem registru vpisan kot direktor tožene stranke. Pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pa je tožnik sklenil s toženo stranko že 6. 1. 2009, in sicer za delovno mesto prodaje (A1). Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved tožnika, iz katere izhaja, da je že pred nastopom funkcije direktorja opravljal delo vodje prodaje, vsebina njegovega dela pa je ostala enaka tudi v času, ko je bil v sodnem registru vpisan kot direktor. Izpovedal je, da je kot vodja prodaje skrbel za nemoten odnos in poslovanje s tujimi partnerji, ki jih je obiskoval ter se z njimi dogovarjal, v Sloveniji pa je obiskoval kupce, katerim so dobavljali surovine za proizvodnjo plovil. Planiral je prodajo, pri svojem delu je bil zadnjih dvajset let popolnoma samostojen in od tožene stranke dnevno ni dobival navodil. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je razrešitev s funkcije direktorja dne 15. 2. 2013 vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni trdil, da po razrešitvi z mesta direktorja, ni imel več na razpolago delovnega mesta vodje prodaje, zato sodišče prve stopnje njegove izpovedi, da delovnega mesta, ki ga je opravljal ni več na razpolago, utemeljeno ni upoštevalo. Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago, kar pomeni, da izven okvira trditvene podlage ni mogoče ugotavljati dejstev, četudi bi le-ta pripomogla h končni odločitvi. Zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (npr. zaslišanje prič). Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da četudi bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati neizpolnjevanja delovnih obveznosti iz razloga, ker ni bilo jasno kakšne so te obveznosti bile, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, že iz razloga, ker je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko na delo ni prihajal in s tem, ko ni upošteval delovnega časa. Da izostanek z dela ter neupoštevanje delovnega časa predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bil tožnik celo dodatno opozorjen v pisnem opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bilo vročeno 24. 4. 2013. Četudi pritožba sicer utemeljeno opozarja, da navedeno opozorilo ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa lahko daje tožnikovim kršitvam še večjo težo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj takoj po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.

14. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je bil v predmetni zadevi izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

15. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno presojo vseh očitkov, ki jih je tožnik navajal kot trpinčenje na delovnem mestu in je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnika in številne priče, tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Ugotovilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika trpinčila oziroma škodljivo ravnala proti njemu. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na trpinčenje na delovnem mestu.

16. Po določbi četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 47. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi tretjega odstavka 47. člena ZDR-1 dokazno breme na strani delodajalca, ki je po 8. členu ZDR-1 v primeru trpinčenja na delovnem mestu delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

17. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ, je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

18. Glede pritožbenega očitka, da je tožena stranka nad tožnikom izvajala trpinčenje, ker naj mu ne bi dajala navodil za delo, se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom pritožbenega sodišča, da tožnik navodil za delo ni potreboval. Sodišče prve stopnje se je oprlo na tožnikovo izpoved, da je bil pri opravljanju svojega dela zadnjih dvajset let popolnoma samostojen.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so tožniku prepovedali delo s programom F.. Drži sicer, da tožnik nekaj dni ni mogel dostopati do navedenega programa, vendar pa razlog ni bil v tem, da bi mu tožena stranka prepovedala uporabo programa, temveč v tem, da je imela tožena stranka časovno omejeno uporabo programa. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik čez nekaj dni lahko vstopal v program z novo kodo. Zgolj dejstvo, da tožnik nekaj dni ni mogel dostopati do programa, ki ga je sicer potreboval pri svojem delu ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu v smislu zakonske definicije.

20. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da šikaniranje predstavlja dejstvo, da je tožena stranka brez tožnikove vednosti in soglasja iz pisarne tožnikove žene odnesla dokumentacijo, ki jo je tožnik potreboval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v pisarni svoje žene hranil dokumentacijo tožene stranke. Sledilo je izpovedi C.C., ki je izpovedal, da tožnik ni imel soglasja tožene stranke za hrambo kakršnekoli dokumentacije izven poslovnih prostorov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dejstvo, da je tožena stranka želela svojo dokumentacijo, ki jo je tožnik odnesel brez njenega soglasja in da je v tej smeri ukrepala, ne prestavlja šikaniranja tožnika. Dejstvo, da sta C.C. in B.B. brez tožnikove vednosti preiskala pisarno njegove žene, kjer je opravljal delo sicer res predstavlja neprimerno ravnanje, vendar pa takšnega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu, ki vendarle mora pomeniti ponavljajoče se ali sistematično nedopustno ravnanje, kar pa takšno posamično ravnanje vendarle ni.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi, da je tožnik predlog C.C. po delu v proizvodnji subjektivno označil za šikano, objektivno gledano pa je predstavljal dejansko situacijo. Oprlo se je na izpoved tožnika, da v spornem obdobju v pisarni skorajda ni delal in da je hodil v delavnico, kjer je opravljal nadzor nad proizvodnjo. Zaključek sodišča, da je tožnik v spornem obdobju sam zahajal v proizvodnjo ter da je določeno delo v proizvodnji opravljal tudi že v preteklem obdobju, ni v nasprotju z zaključkom glede očitka neupoštevanja delovnega časa oziroma predčasnih odhodov z delovnega mesta 20. 5. 2013, 21. 5. 2013 in 22. 5. 2013, ko ni verjelo tožniku, da je točno navedene sporne tri dni delal v proizvodnji. Tega namreč ni potrdila priča D.D., ki je delala v proizvodnji.

22. Sodišče prve stopnje je glede vrnitve telefona in službenega vozila pravilno razlogovalo, da dejstvo, da je tožena stranka zahtevala vrnitev službenega telefona, ne opravičuje domneve, da je tožena stranka ravnala šikanozno, temveč je to posledica prenehanja delovnega razmerja. Glede očitka odvzema vozila pa je zaključilo, da iz elektronskih sporočil tožnika in C.C. izhaja, da sta se dogovorila za odkup vozila, kar ne predstavlja oblike trpinčenja tožnika. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da ga je prizadel način, na katerega je tožena stranka to storila (grožnje z dopisom, itd.), vendar po presoji pritožnega sodišča tudi tak sicer neprimeren način še ne predstavlja trpinčenja v smislu zakonske definicije.

23. Glede očitka, da je tožena stranka pri tujih poslovnih partnerjih širila laži, da tožnik ni več zaposlen pri toženi strank, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da iz elektronske korespondence izhaja, da v imenu tožene stranke B.B. in G.G. tujim poslovnim partnerjem sporočila, da tožnik ni več del podjetja oziroma da ga ni več v podjetju. Nista pa tujim partnerjem poročala, da v podjetju ni več zaposlen. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bila navedena sporočila poslana z namenom žalitve tožnika. Ugotovilo je celo, da iz sporočila G.G. izhaja celo, da mu je žal, da mora poslovnega partnerja seznaniti s to novico. Tudi glede očitka, da s tožnikom nihče ni komuniciral, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil vzrok za to predvsem tožnikova odsotnost. Oprlo se je na izpoved C.C., ki je izpovedal, da je bil tožnik odsoten in da niso vedeli kje je ter na izpoved B.B., ki je izpovedal, da sta z očetom sama delala plan za podjetje, ker tožnika ni bilo v podjetju.

24. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MTk5