<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 555/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.555.2017

Evidenčna številka:VDS00005939
Datum odločbe:12.10.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu - varovanje dostojanstva delavca - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu

Jedro

Dejstvo je, da je bilo v postopku izkazano, da je prav direktor tožene stranke (sedaj prokurist) B.B. bil obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (tožnice) po II. v zvezi s I. odstavkom 197. člena KZ-1, kar pomeni, da tožena stranka ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem tožnici na delovnem mestu, saj si ni mogoče predstavljati dejanske situacije, da bi tožena stranka sicer formalno zagotovila varstvo pred trpinčenjem in nadlegovanjem, istočasno pa bi njen zakoniti zastopnik bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja prav tožnice na delovnem mestu po določilih 197. člena KZ-1, pri čemer so se dejanja izvrševala prav na tem delovnem mestu. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, popravljena s popravnim sklepom.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine izplačati znesek 3.511,37 EUR in iz naslova odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka obračunati bruto znesek 2.006,50 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 22. 5. 2017 je odločilo, da se II. točka izreka popravi tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti odvetniške stroške v znesku 869,30 EUR, in sicer tako, da znesek 392,50 EUR nakaže na TRR Delovnega sodišča ..., odprt pri UJP ... in znesek 476,80 EUR nakaže na račun tožnice, v roku 8 dni, brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti strošek sodne takse v znesku 380,00 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 190,00 EUR, na TRR Delovnega sodišča ..., sklic ..., odprt pri UJP ..., v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP in 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter glede odločitve o stroških postopka. Sodišče je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 3.511,37 EUR iz naslova odpravnine in znesek 2.006,50 EUR iz naslova odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka, z odvodom predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneska. Sodišče je v točkah II. do IV. odločilo o stroških postopka kar je s popravnim sklepom z dne 22. 5. 2017 sicer popravilo, tako da mora tožena stranka plačati znesek 869,30 EUR tožnici in sodišču, zraven pa tožnici še sodno takso v znesku 380,00 EUR in sodišču sodno takso v znesku 190,00 EUR. Tožena stranka navaja, da je v navedbah zapisano, da ni odpravila kršitev (zatrjevano spolno nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu) v roku 3 delovnih dni po sprejetem opominu s strani tožnice. Tožena stranka tega ni storila iz razloga, ker teh kršitev ni bilo. Tožena stranka je trdila, da ima sprejete vse ukrepe za varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče je pravilno zapisalo, da mora v primeru nasprotovanja utemeljenosti odpovednega roka z izvedenimi dokazi ugotavljati resničnost navedb oziroma preveriti zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavke. Tožena stranka naj ne bi zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1, ki ureja varovanje dostojanstva delavca pri delu. Toženi stranki se ne očita spolno nadlegovanje ali trpinčenje, ampak nezagotavljanje varstva pred takim početjem, kar ni enako. Če bi tožena stranka (njen takratni direktor) res začel tožnico nadlegovati ali trpinčiti, bi se slednja morala poslužiti ukrepov po navedeni izjavi z dne 7. 1. 2013, saj je bila z izjavo seznanjena. Tožena stranka prilaga vprašalnik družbe A. d. o. o., ki ga je izpolnila tožnica, ko je opravila izobraževanje iz varnosti in zdravja pri delu, delovne zakonodaje (ki vključuje tudi mobing) in drugega. Sodišče se je zmotno osredotočilo zgolj na sodbo kazenskega sodišča, v konkretnem primeru namreč citirano določilo 14. člena ZPP, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, kar pa ne pride v poštev. To ni bil predmet kazenskega postopka, ampak konkretno ravnanje bivšega direktorja tožene stranke. Sodišče ni ocenjevalo izpovedb zaslišanih prič, ali je tožena stranka imela zagotovljeno varstvo pred spolnimi in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu. Drugi zaposleni se niso pritoževali nad trpinčenjem ali nadlegovanjem. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici naloži povrnitev stroškov postopka, vključno s pritožbenim postopkom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na podlagi pravilno in popolnega ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo zahtevke strank in njihove navedbe v dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sicer pa pritožba tudi le pavšalno navaja kršitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi jih zagrešilo, ker se do ključnih argumentov tožnice ni opredelilo. Zakaj naj bi to predstavljalo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni pojasnjeno. Ta kršitev je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče je navedlo zakaj je svojo odločitev oprlo na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I Kp 4981/2015 z dne 23. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 4981/2015 z dne 18. 8. 2016, s katero je bil direktor v spornem obdobju (sedaj prokurist) B.B., kriv, da je na delovnem mestu s spolnim nadlegovanjem povzročil drugemu ponižanje in prestrašenost, kar je imelo za posledico psihično obolenje zaposlene (tožnice).

7. Pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, vpogledalo v kazenski spis Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I K 4981/2015 ter poizvedbe na Inšpektoratu RS za delo, Območna enota K., Policijski postaji L. in na M. d. d., ter v soglasju s strankama prečitalo izpoved tožnice, bivšega direktorja (sedaj prokurista) tožene stranke B.B. ter prič C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I.. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 za nedoločen čas na delovnem mestu natakarica. Dne 2. 7. 2014 je nastopila bolniški stalež in bila 8. 7. 2014 na pregledu pri specialistu psihiatru dr. J.J., katerega mnenje je predložila v spisu. Tožnica je toženi stranki dne 16. 7. 2014 poslala opomin zaradi nezagotavljanja varstva pred spolnim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu ter obvestila tudi Inšpektorat za delo RS, Enota K.. V nadaljevanju je tožnica dne 23. 7. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila toženi stranki vročena 28. 7. 2014, pri čemer je tožena stranka tožnico odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 29. 7. 2014.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 111. členu ureja izredno odpoved delavca (razlogi na strani delodajalca) in določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med ostalim tudi v primeru, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona (8. točka). Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa mora delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti Inšpektorat za delo RS. Če delodajalec v roku 3 delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena zakona. Tretji odstavek 111. člena ZDR-1 pa določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče je, glede na to, da je tožena stranka nasprotovala obstoju utemeljenega razloga za odpoved, pravilno vsebinsko ugotavljalo utemeljenost odpovednega razloga.

9. Pritožba kot pritožbeni razlog uveljavlja, da 8. točka 111. člena ZDR-1 določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona, pri čemer 47. člen ZDR-1 ureja varovanje dostojanstva delavca pri delu in določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec prejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Zmotno je stališče tožene stranke, da je delodajalec navedeno zagotovil v celoti, ter da pravnomočne kazenske obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I K 4981/2015 z dne 23. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 4981/2015 z dne 18. 8. 2016, ni mogoče šteti kot poglavitni razlog za odločanje. Dejstvo je, da je bilo v postopku izkazano, da je prav direktor tožene stranke (sedaj prokurist) B.B. bil obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (tožnice) po II. v zvezi s I. odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj. KZ-1), kar nedvomno pomeni, da tožena stranka ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem tožnici na delovnem mestu, saj si ni mogoče predstavljati dejanske situacije, da bi tožena stranka sicer formalno zagotovila varstvo pred trpinčenjem in nadlegovanjem, istočasno pa bi njen zakoniti zastopnik bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja prav tožnice na delovnem mestu po določilih 197. člena KZ-1, pri čemer so se dejanja izvrševala prav na tem delovnem mestu.

10. Tožena stranka v pritožbi prilaga tudi vprašalnik družbe A. d. o. o., ki ga je izpolnila tožnica, ko je opravila izobraževanje iz varnosti in zdravja pri delu. Pritožbeno sodišče listinskega dokaza v pritožbi ne more upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto glede na določilo 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Navedenega tožena stranka niti ne zatrjuje v pritožbi.

11. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini zahtevkov in tožnici prisodilo odpravnino v znesku 3.511,37 EUR ter odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka z obračunom bruto zneska 2.006,50 EUR z odvodom davkov in prispevkov in izplačila neto zneska, saj tožena stranka vtoževani višini niti ni nasprotovala, tako da je sodišče prve stopnje pravilno svojo odločitev oprlo na določila drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, pri čemer iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče izdalo tudi popravni sklep z dne 22. 5. 2017, s katerim je popravilo svojo odločitev in pri tem upoštevalo, da je tožnica dne 22. 5. 2017 predlagala popravo sodbe in navedla, da je bila upravičena do Bpp samo v prvotnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 249/2014, v nadaljevanju postopka pa ne.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo s popravnim sklepom zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 352. člena ZPP ter 2. točki 365. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilih 154. in 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 47, 111, 111/1, 111/1-8, 111/3.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTcy