<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 268/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.268.2016
Evidenčna številka:VDS0016316
Datum odločbe:01.09.2016
Senat:Marko Hafner (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija

Jedro

Pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ima delodajalec pravico, da odpusti delavca po svoji izbiri, pri tem pa ne sme ravnati diskriminatorno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 1. 2012 nezakonita (I/I. točka izreka) ter da se ugotovi, da tožnici dne 10. 6. 2012 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja (I/II. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja, to je od 10. 6. 2012 dalje do ponovne reintegracije ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije obračunati razliko regresa za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (I/III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna poskrbeti, da se v elektronsko evidenco pokojninske dobe pri ZPIZ-u Slovenije evidentira pokojninska doba za tožnico za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije, in to v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (I/IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (I/V. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 388. člena ZPP (pravilno 338. člena ZPP), in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba ne vsebuje obrazložitve o resnosti in utemeljenosti razlogov redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako sodba nima obrazložitve v tem, ali je podana v okviru prekluzivnih rokov. Sodišče je glede pravočasnosti zapisalo, da je odpoved pravočasna, sklicujoč se na sklep z dne 9. 12. 2011. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni konkretno obrazložena. Tožena stranka se v odpovedi zgolj pavšalno sklicuje na ekonomske, organizacijske in strukturne razloge, ki jih opiše le z nizanjem splošnih razlogov. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, pri čemer svojih razlogov ne more več v sodnem postopku dopolnjevati (širiti, konkretizirati, razlogovati drugače). Pavšalen je zaključek sodišča, da je bila odpoved podana pravočasno, v predpisanem roku 6 mesecev od nastanka razloga. Sodišče je zapisalo, da sklep o ukinitvi delovnega razmerja izraža dejansko dogajanje pri toženi stranki, pri čemer sodišče ni zapisalo, kdaj je nastal utemeljen razlog odpovedi. Dejansko tožnica v času odpovedi ni delala v službi razvoja, temveč v skladišču že od septembra 2011. Tožena stranka se v odpovedi sklicuje tudi na ekonomske razloge, na upad prodaje, kar pa se odvija že od leta 2009 dalje. Prav tako je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti povsem nejasni. Sodišče svojo odločitev opira zgolj na pregled poslovanja ter zaslišanje direktorja tožene stranke, ne da bi navedlo, s katerim od navedenih dokazov (konkretno) ugotavlja razlog za odpoved. Na podlagi strategije razvoja iz novembra 2009 in programa razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010 ni mogoč zaključek, da je delo tožnice postalo nepotrebno, temveč kvečjemu, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana prepozno. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bivši delavci delali po 8 ur na dan in še več, kar je poleg tožnice potrdila tudi A.A.. Tožnica nazadnje ni opravljala del v razvoju, temveč v skladišču, opravljala je tudi dela v kooperaciji. Dejstvo je, da je sklep z dne 9. 12. 2011 fiktiven, saj pri toženi stranki ni obstajal utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka pri odpovedi ni ravnala diskriminatorno. Tožnica v postopku ni zatrjevala zgolj diskriminacije zaradi bolniške odsotnosti in starosti, temveč je zatrjevala tudi diskriminacijo na podlagi spola, ki je dokazana z izpovedjo samega direktorja tožene stranke. Delo v kooperaciji je opravljal B.B.. Tožena stranka je sprejela odločitev, da bo obdržala B.B., tožnici pa se je odločila odpovedati pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bilo ključno dejstvo spol tožnice, to je izpovedal tudi direktor tožene stranke. Direktor je izpovedal, da je tožnica delala dobro, vendar se je odločil za B.B., ker da ima ta sposobnosti, ki jih tožnica takrat ni imela. Šlo je za kršitev prepovedi diskriminacije. Podana je bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče napačno in protispisno povzelo izpoved direktorja, ko je navedlo, da je direktor izpovedal, da je bil na delovnem mestu vodje kooperacije izbran B.B. in ne tožnica. Na tej podlagi je sodišče zato zmotno zaključilo, ko je ugotovilo, da je bila izbira opravljanja dve leti pred odpovedjo tožnice, zaradi česar to po prepričanju sodišča ne vpliva na zakonitost odpovedi. V letu 2010 je bilo B.B. po upokojitvi C.C. z aneksom z dne 1. 12. 2010 pod opis opravljanja del zgolj dodano delo v kooperaciji. Ker je bil v letu 2012 prostor le za enega v kooperaciji, se je tožena stranka odločila odpustiti tožnico. Izbira delavca, ki mu delodajalec namerava odpovedi pogodbo o zaposlitvi ne sme temeljiti na diskriminatornem obravnavanju. Sodišče je ugotovilo, da je bilo delovno mesto v kooperaciji v času odpovedi tožnici že zasedeno, ker ga je opravljal B.B.. Delo v kooperaciji sta opravljala oba. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Sodba vsebuje obrazložitev resnosti in utemeljenosti razlogov redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vsebuje pa tudi obrazložitev o tem, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnih rokov. Iz obrazložitve izhaja, da je nedvomno prišlo do zmanjšanja proizvodnje in potreba po delu delavca se je drastično zmanjšala. S tem je odpadla tudi potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica. Sodišče je ugotovilo, da so proizvodnjo selili h kooperantom v druge države, in sicer postopoma, da so bile zato ob ukinitvi obrata obutve na začetku večje potrebe po delu v skladišču, vendar se je tudi tam delo bistveno zmanjšalo po tem, ko izdelki sploh niso več prihajali v Slovenijo, temveč so bili direktno od kooperantov distribuirani v prodajo. Sklep z dne 9. 12. 2011 je odražal dejanska dogajanja pri toženi stranki, zato je sodišče pravilno štelo, da od 9. 12. 2011, ko je bil izdan navedeni sklep, potreba po tožničinem delovnem mestu ni več obstajala. Tožena stranka ponovno poudarja, da je vso proizvodnjo obutve prenesla v Srbijo. Obrat obutve v Srbiji na njenem sedežu pa ukinila. Tožena stranka poudarja, da tožnica ne more ocenjevati koliko dela je pri toženi stranki in na kakšen način se bo to delo opravljalo. Toženi stranki ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti. Zmotna je nadaljnja pritožbena navedba, da naj bi pri toženi stranki po tožničini odpovedi delavci delali po 8 ur na dan in še več, kar naj bi poleg tožnice potrdila tudi priča A.A.. Kot je tožena stranka že pojasnila, njene trditve pa je potrdila tudi zaslišana priča D.D., da tožena stranka občasno, kadar je gneča, kjer gre za izrazito sezonsko delo, najame pomoč od zunaj, in sicer občasno prihajajo štirje delavci, vendar ne vedno vsi, včasih potrebujejo dva, včasih tri, včasih pa štiri, in sicer včasih samo za nekaj ur, lahko pa tudi za nekaj dni, nikoli pa ni tega dela za cel teden ali cel mesec. Tožena stranka poudarja, da sklep z dne 9. 12. 2011 ni fiktiven, saj odraža dejansko dogajanje pri toženi stranki, kot je pravilno zaključilo sodišče. Sodišče je sprejelo pravilno dokazno oceno, sodba je argumentirano obrazložena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ravnala diskriminatorno. Tožena stranka ponovno poudarja, da v času, ko je tožena stranka razporedila drugega delavca na delo kooperacije z dne 1. 12. 2010, to je dve leti pred odpustom tožnice, je bila tožnica zaposlena za nedoločen čas in zato takratna razporeditev B.B. na delovno mesto kooperacije s kasnejšim odpustom tožnice nima nikakršne zveze. Sodišče je pravilno zaključilo, da pri odpovedi ni prišlo do kršitve prepovedi diskriminacije, saj je bila izbira B.B. za delo v kooperaciji opravljena dve leti pred podajo odpovedi tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka, kot to določa 8. člen ZPP.

7. Pritožba tudi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, in sicer glede pravočasnosti podane odpovedi na sklep z dne 9. 12. 2011. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je obrazložitev sodišča res v tem delu zelo skromna, vendar se sodbo da preizkusiti, pri čemer je sodišče štelo, da je od dne 9. 12. 2011, ko je bil izdan sklep o ukinitvi delovnega mesta dejansko prenehala potreba po določenem delu, pri čemer je sklep odražal dejanska dogajanja pri toženi stranki, tako da potreba po tožničinem delu ni več obstajala. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je bila odpoved z dne 20. 1. 2012 podana pravočasno.

8. Tožnica uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je po njeni oceni sklep o ukinitvi delovnega mesta z dne 9. 12. 2011 fiktiven. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sklep z dne 9. 12. 2011 ni bil fiktiven in je tožena stranka izkazala dejansko dogajanje pri njej, pri čemer je bistveno to, da so večino dela prenesli na kooperante in da izdelki tudi niso več prihajali na sedež tožene stranke, pač pa direktno od kooperantov k kupcem. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da so zunanji delavci opravljali delo pri toženi stranki ter zaposleni delavci tudi nadure, saj je tožena stranka tudi dokazala, da se je proizvodnja ukinjala postopno ter da so zato imeli ob ukinjanju obratov obutve na začetku celo večje potrebe v skladišču, nato pa se je delo bistveno zmanjšalo. Delodajalec ima pravico, da organizira delo tako, kot je to zanj najbolj ugodno in optimizira delovni proces tako organizacijsko kot finančno, tako da tudi če so pri toženi stranki v posameznih obdobjih (manj kot za mesec dni ali za posamezne dni) zaposlili določene zunanje sodelavce za krajša obdobja, to ne pomeni, da bi morala tožnica obdržati svoje delo za nedoločen čas. Tako pritožbeni ugovor ni utemeljen.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), veljaven v času podane odpovedi tožnici, v 88. členu določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec pa mora skladno z določili šestega odstavka 88. člena ZDR podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pravočasnost podaje odpovedi pa je dejansko vprašanje.

10. Sodišče je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jih predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledalo listine pod C in D ter zaslišalo stranki in priče E.E., F.F., C.C., A.A., D.D. in B.B.. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče G.G., saj je bil dokaz predlagan prepozno. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu tehnolog razvoja obutve II za nedoločen čas. Na podlagi aneksa je opravljala še dodatno delo, in sicer skladiščna dela, tampostik, žigosanje, razna dela na lesno-obdelovalnih strojih, poliranje, finiširanje, prebiranje izdelkov, čiščenje kopit, kooperacijo in druga dela po navodilih nadrejenega. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog ustrezno obrazložen, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka svojo redno proizvodnjo selila h kooperantom v druge države, in sicer postopoma, pri čemer pa se je delo bistveno zmanjšalo po tem, ko izdelki niso več prihajali v Slovenijo in so bili direktno od kooperantov distribuirani v prodajo, kar je izpovedal direktor tožene stranke, kot tudi priča E.E..

11. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o diskriminaciji tožnice. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožena stranka delavca B.B. razporedila na delo kooperacije z dnem 1. 12. 2010, kar pomeni dve leti pred odpustom tožnice. Pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa ima delodajalec pravico, da odpusti delavca po svoji izbiri, seveda pa ne sme ravnati diskriminatorno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dokazno breme v skladu z določbo šestega odstavka 6. člena ZDR v zvezi z diskriminacijo na strani tožene stranke. Tožnica je zatrjevala diskriminacijo zaradi svoje bolniške odsotnosti in starosti, vendar to le pavšalno. Direktor je v svoji izpovedi res rekel, da je bil na delovnem mestu vodja kooperacije izbran B.B. in ne tožnica, zato ker to ni delo za ženske, vendar je šlo za izbiro oziroma razporeditev B.B. že dve leti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici v začetku leta 2012.

12. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene navedbe na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantne.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyMTk0