<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1049/2015

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.1049.2015
Evidenčna številka:VDS0015880
Datum odločbe:07.04.2016
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu

Jedro

Tožnice se ni izključevalo iz delovnega procesa pri toženi stranki oziroma je tožnica dobila vse potrebne informacije v zvezi z delovnim procesom, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zagotovila vse potrebne pogoje za opravljanje dela po pogodbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnice ni niti trpinčila na delovnem mestu niti je ni neenako obravnavala v primerjavi z drugimi zaposlenimi, zato njena odškodninska odgovornost iz tega naslova ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.357,25 EUR, v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnica ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Tožnica za delo od 5. 8. 2014 ni bila zmožna, saj se je od takrat nepretrgoma zdravila. Sodišče se do vseh dokazov v zvezi s tem sploh ni opredelilo. Sodišče je zaslišalo le tri priče, zaposlene pri toženi stranki, ter prebralo elektronska sporočila. Zaslišane priče so razpolagale s tožbo, zato so lahko predhodno uskladile svoje izpovedbe. Te priče so bile pristranske, zato njihove izpovedbe niso verodostojne in sodišče ne bi smelo opreti sodbe nanje. Iz elektronskih sporočil je razvidno, da je tožnica A.A. večkrat prosila za sestanek zaradi šikaniranja, a brez uspeha. Bila je izključena iz delovnega procesa, o dogodkih je bila le še naknadno seznanjena, ni imela možnosti vsebinskega sprotnega sodelovanja v poslovnem procesu kot pomočnica direktorice. Svojo nadrejeno B.B. je morala rotiti za delo, slednja pa je komunicirala mimo tožnice in ji le v vednost pošiljala sporočila. Tožena stranka bi skladno z dokaznim bremenom morala dokazati, da je tožnici delo po pogodbi omogočila. Priči B.B. in C.C. o vključenosti tožnice v proces dela nista vedeli ničesar izpovedati. Potrjevanje limitov ni bilo delo pomočnice direktorja. Tožnica ni mogla samostojno opravljati dela, saj so poslovne informacije tekle mimo nje. Sodišče ni izvedlo tožničinih dokaznih predlogov glede izključenosti iz delovnega procesa, ki pa so bili bistveni za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, v sodbi pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so izvedeni dokazi v nasprotju z odločitvijo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da so bile vse zaslišane priče opozorjene na dolžnost pričanja po resnici in na posledice krive izpovedbe, samo dejstvo, da so zaposlene pri toženi stranki, pa ne pomeni, da so bile neobjektivne. Neresnične so tožničine navedbe, da so bile priče vnaprej pripravljene. Tožničine navedbe so posledica njenih zamer, ker ni bila imenovana na funkcijo direktorice D.. Iz predloženih elektronskih in SMS sporočil izhaja, da je bila komunikacija spoštljiva in na profesionalni ravni, odnos med tožnico in A.A. pa je bil celo prijateljski. Iz predloženih listinskih dokazov izhaja, da je bila vsa komunikacija poslana tožnici v vednost, vabljena je bila na vse sestanke, delovne zadolžitve so ji bile odrejene, opravila pa je izredno veliko svojega dela. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za odločitev v tej zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (načela kontradiktornosti) z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožeče stranke glede njene izključenosti iz delovnega procesa. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na naroku za glavno obravnavo dne 27. 8. 2015 v dokaznem sklepu navedlo, katere dokaze je izvedlo in pojasnilo, zakaj je zavrnilo preostale dokazne predloge. Podobno obrazložitev je nato podalo tudi v izpodbijani sodbi. Iz izvedenega dokaznega postopka je sicer razvidno, da je sodišče priče zaslišalo tudi v zvezi z izključenostjo tožnice iz delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka očitno presodilo, da je dejansko stanje ugotovljeno v taki meri, da je mogoče sprejeti odločitev, zato je ostale predlagane, a neizvedene dokaze utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba med drugim uveljavlja s pavšalno navedbo, da naj bi bili izvedeni dokazi v nasprotju z odločitvijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno in končno odločitvijo sodišča, kar pa v nobenem primeru ne more biti bistvena kršitev določb postopka. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje jasno in argumentirano obrazložilo svojo odločitev in se v njej opredelilo do vseh pomembnih dejstev. Pravilnost take odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine v višini 25.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki od 1. 4. 2014 dalje zaposlena kot pomočnica direktorja (na tem delovnem mestu je bila zaposlena tudi od 1. 1. 2008 do 13. 5. 2013, od 14. 5. 2013 do 1. 4. 2014 pa je bila zaposlena na delovnem mestu direktorja) je zatrjevala kršitve prepovedi trpinčenja in diskriminacije v obdobju njene zaposlitve pri toženi stranki od 1. 4. 2014 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni bilo, in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

9. Trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje in opredeljuje četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), in sicer kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Diskriminacijo pa prepoveduje prvi odstavek 6. člena ZDR-1, iz katerega izhaja, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine delavca (na primer narodnost, rasa). Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca daje 8. člen ZDR-1, ki za primer kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu določa, da je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela (členi 131 do 188).

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila izključena iz delovnega procesa in da ji je direktorica sporočila pošiljala (le) v vednost. Iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da komunikacija med tožnico in direktorico B.B. ni bila neprimerna (kar nenazadnje priznava tudi tožnica v pritožbi), slednja pa je tožnici vso komunikacijo prepošiljala v vednost. Tako je bila tožnica seznanjena s celotnim dogajanjem in delom direktorice, zato ne zdržijo resne presoje tožničine pritožbene navedbe o njeni izključenosti iz delovnega procesa. Neutemeljena je tudi tožničina pritožbena navedba, da ni mogla samostojno opravljati dela, ker naj bi poslovne informacije tekle mimo nje, saj izvedeni dokazi ne potrjujejo tega. Kakor navedeno, se tožnice ni izključevalo iz delovnega procesa oziroma se ji je dalo vse potrebne informacije v zvezi z njim, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zagotovila vse potrebne pogoje za opravljanje dela po pogodbi. Iz predložene elektronske komunikacije izhaja, da je direktorica tožnici delo odrejala, kadar je bilo to potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi vsebino koledarja sestankov ter podatke o limitih in kreditih, ki dokazujejo, da je tožnica delo (samostojno) opravljala. Ne gre pa spregledati dejstva, da se od zaposlenega na delovnem mestu pomočnik direktorja, ki je vodstveno delovno mesto, zahteva visoka mera samostojnosti, samoiniciativnosti in sposobnosti organizacije. Slednje nenazadnje izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, ki v 3. členu določa vsebino dela delovnega mesta pomočnik direktorja z dne 17. 3. 2014. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pripominja, da bi tožnica, če je menila, da ji tožena stranka ne zagotavlja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi oziroma pogojev zanj, kadarkoli tekom zaposlitve na delovnem mestu pomočnik direktorja toženi stranki lahko podala zahtevo, naj ji tožena stranka zagotavlja delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, pa tega ni storila.

11. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo tudi izpovedbe prič A.A., B.B. in C.C., saj so bile te priče tožnici nadrejene oz. podrejene in so torej bile seznanjene z njenimi delovnimi nalogami, z dogajanjem v povezavi z njenim delom in delovnim okoljem. Pritožbene navedbe, da so te priče pristranske in neverodostojne zgolj zaradi dejstva, ker so zaposlene pri toženi stranki, so pavšalne in neizkazane. Dejstvo je, da o zatrjevanem trpinčenju na delovnem mestu lahko največ izpovejo prav priče, ki so s tožnico delale - v konkretnem primeru so ji bile nadrejene (A.A. in B.B.) oziroma podrejene (C.C.). Navedene priče so jasno in argumentirano izpovedale, da je komunikacija pri toženi stranki potekala na visokem nivoju in da tožnica ni bila žrtev diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu, kar izhaja tudi iz predloženih listinskih dokazov. Vse navedene priče pa so izpostavile, da je pri tožnici po 1. 4. 2014 prišlo do spremembe obnašanja in izrazitega nezadovoljstva, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno povezalo s tožničinim subjektivnim dojemanjem novega delovnega mesta ter nezadovoljstvom nad novo funkcijo.

12. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je dokaz o šikaniranju že dejstvo, da od 5. 8. 2014 dalje ni bila več zmožna za delo in se je nepretrgoma zdravila. Zdravljenje bi bilo lahko kvečjemu posledica zatrjevanega mobinga, za katerega gre, ko ima očitano naravo nadlegovanja in šikaniranja, z namenom spraviti nekoga v podrejen položaj, ga negativno zaznamovati ter izločiti iz delovnega okolja. Slednje pa glede na vse navedeno v konkretnem primeru ni izkazano, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnice ni niti trpinčila na delovnem mestu niti je ni neenako obravnavala v primerjavi z drugimi zaposlenimi, zato njena odškodninska odgovornost ni podana.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili (1. odstavek 163. člena ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 6, 7, 7/4, 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4Nzc2