<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1146/2015

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.1146.2015
Evidenčna številka:VDS0015933
Datum odločbe:09.06.2016
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine

Jedro

Zaradi ravnanj glavne inšpektorice (neutemeljena izdaja sklepa, s katerim je tožnici za določeno obdobje odredila opravljanje drugega dela; odstranitev tožnice iz delovnega okolja in dodelitev pisarne v praznem, neurejenem nadstropju, ki je bilo dislocirano od ostalih sodelavcev; podaja več nezakonitih in nepravilnih ocen dela javnega uslužbenca; pogojevanje odobritev letnega dopusta s primopredajo; ukinitev in znižanje položajnega dodatka itd.), ki so bila usmerjena proti tožnici z namenom njene odstranitve s položaja direktorice, se je tožnica počutila degradirana in prizadeta. S tem pa je tožena stranka kršila dostojanstvo tožnice in njene osebnostne pravice. Ravnanja glavne inšpektorice so predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke, ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma, da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati denarno odškodnino v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in zavrnilo kar je tožnica zahtevala več in drugače, to je odškodnino še v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2012 dalje ter zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine pred 15. 2. 2012 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške v višini 448,23 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu tožbe, ki se glasi na ugotovitev, da je glavna inšpektorica RS ... A.A. v času od sredine leta 2010 do septembra 2011 izvajala trpinčenje, sistematično in graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje zoper javno uslužbenko B.B. na delovnem mestu direktorice Inšpekcije C. (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (v višini 15.000,00 EUR) in zoper odločitev o pravdnih stroških (IV. točka izreka) vlaga tožnica pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev glede višine odmere denarne odškodnine oprlo na določbe Obligacijskega zakonika glede povrnitve nepremoženjske škode, ni pa upoštevalo tudi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 5. 7. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu. V skladu z 18. členom Direktive 2006/54/ES mora odškodnina za trpinčenje obsegati poleg funkcije satisfakcije prizadetega delavca (povračilna funkcija odškodnine) predvsem odvračevalni učinek (penalna funkcija odškodnine) na povzročitelja glede njegovih bodočih kršitev. Meni, da mora sodišče v postopku presoje predpisov pri razlagi nacionalnega prava upoštevati pravo EU, le tako se lahko zagotovi njegova polna učinkovitost. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo pravnega standarda odškodnine za trpinčenje na delovnem mestu. Zatrjuje, da je šlo za grobo trpinčenje in to pri državnem organu s 190 javnimi uslužbenci ter storjeno s strani vodilne osebe, ki bi morala biti sicer s svojim ravnanjem za zgled vsem ostalim, pri čemer so vsi preventivni mehanizmi, ki bi pri toženi stranki v skladu z veljavnimi predpisi morali delovati, v celoti zatajili. Glede na primerljivo prakso ostalih članic EU predlaga, da se v okviru kaznovalne funkcije odškodnine toženi stranki v plačilo naloži še 15.000,00 EUR denarne odškodnine in se pri tem upošteva tudi kaznovalna funkcija odškodnine zaradi ugotovljenega trpinčenja. Podredno pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo in naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka, saj je tožnica po temelju v celoti uspela, po višini pa 25 %, kar bi sodišče pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica v tožbi navedla, da se je nad njo začel izvajati mobing s strani glavne inšpektorice A.A. sredi leta 2010 in se stopnjeval tako, da je v juliju 2011 sama podala predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Zaradi ravnanj glavne inšpektorice pa je večkrat poiskala zdravniško pomoč, njeno zdravje je bilo zaradi stresnih situacij na delovnem mestu, konstantnega pritiska, šikaniranja ter birokratskega boja z glavno inšpektorico fizično in psihično načeto, večkrat je bila v bolniškem staležu, počutila se je manjvredno, ponižano, psihično popolnoma uničeno in zahtevala odškodnino v višini 20.000,00 EUR.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja:

- da je glavna inšpektorica A.A. tožnici brez strokovno utemeljenih razlogov dne 8. 4. 2011 izdala sklep, s katerim je tožnici za obdobje od 18. 4. 2011 do 17. 4. 2012 odredila opravljanje drugega dela v poslovnih prostorih Območne enote D. z namenom, da jo odstrani iz njenega delovnega mesta. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 22. 6. 2011 pritožbi tožnice ugodila in izpodbijani sklep razveljavila, pri čemer je v obrazložitvi zapisala, da so bili razlogi za odreditev drugega dela tudi disciplinski razlogi, ki nedvoumno niso zakonski razlogi za odreditev drugega dela, prav tako pa je bil spremenjen tudi kraj opravljanja dela, kar ni mogoče v primeru opravljanja drugega dela;

- da iz ravnanj glavne inšpektorice A.A. po izdaji sklepa o odreditvi drugega dela z dne 8. 4. 2011 jasno izhaja, da je bil njen namen odstraniti tožnico iz delovnega mesta direktorice inšpekcije C. in tožnici odvzeti vodstvene naloge in ji odrediti običajno inšpektorsko delo v D., hkrati pa je vodenje Inšpekcije C. dodelila osebi z manj izkušnjami, ki je doslej opravljala delo inšpektorice in ni imela nikakršnih izkušenj z vodenjem inšpekcije;

- da je kljub temu, da je Komisija za pritožbe odločila, da A.A. nima pravice spreminjati kraja dela, takoj sledil nov sklep o odreditvi drugega dela v E., kar kaže na odločenost A.A., da tožnica ne bo več direktorica Inšpekcije C.;

- da je bil namen A.A. odstraniti tožnico iz delovnega mesta direktorice C., je sodišče ugotovilo tudi iz dejstva, da je istočasno vročen sklep z dne 15. 7. 2011 in aneks o trajni premestitvi na delovno mesto inšpektorja F., ki sta ji bila vročena istočasno in sta bila vsebinsko nasprotujoča, saj je na podlagi sklepa o odreditvi drugega dela tožnica še vedno zasedala delovno mesto direktorice C., le da ji je bilo začasno od 18. 7. 2011 dalje odrejeno drugo delo, medtem ko iz aneksa št. 5 z dne 15. 7. 2011 izhaja, da je bila tožnica z dnem 18. 7. 2011 trajno premeščena na delovno mesto inšpektor svetnik, posledica pa je bila odstranitev tožnice iz njenega delovnega mesta;

- da je A.A. tožnico odstranila iz delovnega okolja in ji dodelila pisarno v praznem, neurejenem 8. nadstropju, ki je bilo dislocirano od ostalih sodelavcev, na pisarni pa je bila s prozornim lepilnim trakom zalepljena tablica B.B., direktor inšpekcije C.;

- da je tožena stranka tožnici podala več nezakonitih in nepravilnih ocen dela javnega uslužbenca;

- da je tožena stranka pogojevala odobritev letnega dopusta s primopredajo;

- da je tožnici ukinila in znižala položajni dodatek.

8. Glede na opisan potek ravnanj glavne inšpektorice A.A., ki so bila usmerjena proti tožnici z namenom njene odstranitve z delovnega mesta s položaja direktorice, se je tožnica počutila degradirana in prizadeta, s tem pa je tožena stranka kršila dostojanstvo tožnice in njene osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obdobju od druge polovice leta 2010 do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z dne 31. 8. 2011 dejansko šlo za mobing zoper tožnico s strani neposredno nadrejene delavke. Skupek vseh ravnanj predstavlja trpinčenje, prav tako pa je s strani nadrejene A.A. prišlo do sistematičnih, ponavljajočih se, namernih napadov zoper tožnico in s tem do nedopustnih posegov v tožničino osebno sfero, njeno osebno integriteto in dostojanstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica (in ne le ona, ampak tudi drugi, ki so se znašli v podobnih postopkih) opozarjala na nedovoljena ravnanja nadrejene A.A., vendar iz izvedenih dokazov ni ugotovilo, da bi tožena stranka nanje kakorkoli reagirala.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, v četrtem odstavku 6.a člena določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanja ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Skladno s 44. členom ZDR mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca pa daje četrti odstavek 45. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec delavcu v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji). V nasprotju s splošnimi pravili odškodninskega prava je v sporu o odškodninski odgovornosti zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu delodajalec dolžan dokazati tudi, da ni ravnal protipravno (drugi odstavek 45. člena ZDR).

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A. predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot zahteva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo, sicer pa pritožba dokazne ocene ne izpodbija. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke, ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma, da ni ravnala malomarno.

11. V zvezi s prisojeno odškodnino je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila tožnica izpostavljena trpinčenju več kot eno leto, zaradi česar je bila tudi v večkratnem bolniškem staležu, da je doživela hud stres, da je bila popolnoma dekompenzirana, razburjena, imela občutek ogroženosti, izrazite motnje spomina, koncentracije, tesnobnosti, fobije, morala pa je tudi jemati pomirjevala. Tožnica je tako v skladu z določbo drugega odstavka 179. člena OZ upravičena do pravične denarne odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 5.000,00 EUR, in sicer iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in neugodnosti med zdravljenjem v višini 1.500,00 EUR, iz naslova negotovosti in strahu v višini 500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic v višini 1.500,00 EUR in zaradi razžalitve časti in dobrega imena v višini 1.500,00 EUR. Celotna prisojena odškodnina tako znaša 5.000,00 EUR oziroma 4,99-kratnik povprečne mesečne neto plače zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje, kar je tudi v celoti primerljivo z dosojenimi odškodninami v drugih podobnih primerih.(1)

12. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kazensko funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev, kar pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo. V predmetnem sporu je višina dosojene odškodnine bistveno višja od odškodnine, ki je bila prisojena sodelavki tožnice (v višini 2.000,00 EUR) in je šlo za mobing s strani iste osebe(2) , zato je prisojeni znesek dovolj visok, da v konkretnem primeru posredno vsebuje tudi kaznovalno funkcijo.

13. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Po preizkusu odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroških postopka odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo tudi glede na dosežen uspeh v postopku.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. člen ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

------

(1) Glej odločbi VDSS, opr. št. Pdp 493/2015 z dne 19. 11. 2015 in Pdp 1466/2014 z dne 16. 4. 2015.

(2) Glej Pdp 1466/2014.


Zveza:

ZDR člen 6a, 6a/4, 44, 45, 45/2, 45/4. OZ člen 179, 179/2. ZDR-1 člen 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MDU4