<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 110/2011

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.110.2011
Evidenčna številka:VDS0007024
Datum odločbe:09.06.2011
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid III. kategorije - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija - odškodnina - dokazovanje - razdružitev postopka - načelo ekonomičnosti

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku - invalidu III. kategorije invalidnosti - je zakonita, saj tožena stranka ni razpolagala s prostim delovnim mestom, ki bi bilo ustrezno za tožnika, kot je ugotovila komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpoved pa tudi ni bila posledica diskriminatornega ravnanja tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, da mu je dolžna tožena stranka na podlagi 118. člena ZDR plačati odškodnino v višini 18 bruto plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in da mu je dolžna povrniti pravdne stroške, v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku odločalo pristransko, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnik predlagal v svojih vlogah. Predsednica senata sodišča prve stopnje tožniku prav tako ni dovolila postaviti vseh vprašanj priči D. Žuglju, ki jih je tožnik v svojih vlogah izpostavil. Tožnik v pritožbi opozarja pritožbeno sodišče na lažne izjave zaslišanih prič, zmotne navedbe in odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožnik nasprotuje tudi enostranski odločitvi prvostopenjskega sodišča o tem, da se spor o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter odškodninski spor v zvezi z mobbingom in diskriminacijo obravnavata ločeno. Tožnik je pravočasno predlagal združitev teh zadev v en delovni spor, vendar pa sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ZPIZ v delovnem sporu ni sospornica, čeprav je zaradi opustitve pravočasne tožnikove ocenitve I. kategorije invalidnosti na strani ZPIZ bil glavni razlog za to, da je do prekinitve delovnega razmerja in do vložitve tožbe sploh prišlo. Prav ravnanje ZPIZ je prispevalo k temu, da je tožnik kljub popolni izgubi delovne zmožnosti od 5. 8. 2005 dalje moral opravljati mukotrpno delo ter pri tem trpel še hudo trpinčenje, mobbing, diskriminacije, hude žalitve osebnosti, psihično nasilje, strah, negotovost in tveganje, pritiske, fizično in psihično trpljenje ter zmanjšani OD vse do prekinitve dela. Delodajalec se je s sklicevanjem na mnenje komisije hotel izogniti svoji odgovornosti in pravočasnega in učinkovitega ukrepanja pri ZPIZ. V členu 103/4 ZPIZ ni opredeljeno, da je odločba te komisije dokončna (kar ugotavlja tudi VS v sodbi VIII R 32/2007), česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Na tožnikove pravice iz delovnega razmerja ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik v bolniškem staležu. Delodajalec še vedno ravna nezakonito, saj tožnikovo delo še naprej opravljajo g. Č., S.P. in M.H. in to brez plačila in brez odvajanja prispevkov. Pri tem se tožnik v pritožbi sklicuje na sodbo VS VIII Ips 153/2003. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi nezakonito pogodbo o zaposlitvi (pravilno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi), saj bi v nasprotnem primeru ponovno odločalo v tožnikovo škodo, s tem pa podpiralo neučinkovitost, nesposobnost in enostranske odločitve prvostopenjskega sodišča, ZPIZ-a, neresnične izjave vseh prič in kršitve iz delovnega razmerja. V pritožbi nadalje navaja, da opozarja na pritožbene novote, saj je drugotožena stranka ZPIZ v tem delovnem sporu nujna sospornica in da je prav rešitev delovnega spora ter višina tožnikove odškodnine in višina vseh stroškov bistvenega pomena za tožnika in za celotno sodno prakso. Dejstvo, da so se nad tožnikom resnično izvajale vse oblike pritiska, psihično nasilje, mobbing in diskriminacija, potrjujejo tudi številni zdravniški izvidi, zlasti pa izvida dveh psihiatrov, ki jih v dokaz temu prilaga tožnik v sodni spis skupaj s pritožbo. Tožnik ob koncu pritožbe povzema svoja pritožbena navajanja in zatrjuje, da bi moralo sodišče oba delovna spora (spor o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in spor v zvezi z vtoževano odškodnino) obravnavati skupaj, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno in da mu je dolžna tožena stranka povrniti premoženjsko in nepremoženjsko škodo (pravično odškodnino) in sicer zahteva od delodajalca 60 % oziroma 15.000,00 EUR, od ZPIZ pa 10.000,00 EUR, prav tako pa mu pripada povrnitev vseh stroškov, ki jih je imel z 203 pripravljalnimi vlogami v celotnem pravdnem postopku in ki znašajo že preko 46.690,00 EUR, vendar ne po tožnikovi krivdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP in v zvezi z 300. členom ZPP, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo, v kateri je od svojega delodajalca J. d.o.o. vtoževal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 11. 2009, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri svojem delodajalcu ni prenehalo, da ga je dolžan pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo in mu po odvodu dajatev izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Podredno je namesto reintegracije vtoževal odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v višini 18 bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poleg tega je v tožbi od svojega delodajalca kot prvotožene stranke in od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot drugotožene stranke vtoževal odškodnino zaradi nezagotavljanja varovanja tožnikovega dostojanstva na podlagi 45. člena ZDR v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od združitve tožbe in povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 7. 2010 sklenilo, da bo ločeno obravnavalo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 25.000,00 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na naroku za glavno obravnavo z dne 26. 8. 2010 je tožnik del primarnega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, umaknil in vztrajal le še pri podrednem tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na odškodnino po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, v zvezi s katerim je presojalo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, prečitalo vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili obe stranki ter zaslišalo priče M.K., G.H., V.P., M.H., S.P., L.J., D.Ž. in tožnika. Na podlagi tako izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti neutemeljen. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po postopku odpovedi večjemu številu delavcev, ki ga opredeljuje ZDR v členih od 96 do 102. Tožena stranka je izdelala program razreševanja presežnih delavcev, izvedla posvetovanja s sindikati in izvršila tudi dolžnost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje (člen 97 ZDR, člen 98. ZDR), pri čemer je pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tudi rok iz člena 98/3 ZDR. Nadalje je ugotovilo, da so bili kriteriji ocenjevanja delovne uspešnosti vnaprej določeni s pravilnikom tožene stranke. Oceno delovne uspešnosti, ki se je upoštevala pri plačah in ki je bila razvidna iz plačilnih list, je tožena stranka upoštevala kot temeljni kriterij za določitev presežnih delavcev, pri čemer je imela v programu razreševanja presežnih delavcev (B6) določena še dva korekcijska kriterija in sicer strokovno izobrazbo delavca in socialno stanje delavca. Ugotovilo je, da tožnikovo delo ni bilo več potrebno (tožena stranka je njegovo delo razdelila med tožnikova sodelavca, na tožnikovem delovnem mestu pa ni zaposlila nikogar), tožnik pa je bil glede delovne uspešnosti ocenjen slabše kot primerljiva delavca. Ker je bil tožnik invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, je tožena stranka pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj., člen 102, 103) pridobila mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je dne 8. 10. 2009 podala Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Ker tožena stranka ni razpolagala s prostim delovnim mestom, ustreznim za tožnika, kot je ugotovila omenjena komisija in ob zaključku, da izpodbijana redna odpoved ni bila posledica diskriminatornega ravnanja tožene stranke do tožnika, je tožena stranka upoštevaje 40. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) tožniku zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče z zgornjimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju na njih le sklicuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse odločilne dokaze in na podlagi teh dokazov ugotovilo vsa pravna relevantna dejstva ter na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato v nadaljevanju odgovarja le na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe (člen 360/1 ZPP).

Neutemeljene so pavšalne pritožbene navedbe tožnika, s katerimi smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima zgoraj naštetih pomanjkljivosti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe. V sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, o smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnik tekom postopka predlagal. Drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišču torej za ugotovitev odločilnih dejstev ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki jih tekom postopka predlagajo stranke, temveč le tiste dokaze, ki nudijo dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo določene dokaze, predlagane s strani tožeče in tožene stranke, ti dokazi pa so nudili dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati preostalih predlaganih, a ne izvedenih dokazov. Ob upoštevanju navedenega so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, v katerih očita prvostopenjskemu sodišču oziroma predsednici senata pristranskost, ker v postopku niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da bo ločeno obravnavalo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine in katero je ta vtoževal tako od prvotožene stranke kot svojega delodajalca, kot tudi od ZPIZ, ki naj bi bil soodgovoren za zatrjevano škodo, ki naj bi tožniku nastala. Tretji odstavek 300. člena ZPP določa, da lahko senat odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe in da se lahko po končanem ločenem obravnavanju izda posebne odločbe o teh zahtevkih. Ločitev zahtevkov iz iste tožbe je ukrep procesnega vodstva, utemeljen z razlogi smotrnosti oziroma koncentracije glavne obravnave. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi postopek v zvezi z delom tožbenega zahtevka, v okviru katerega tožnik vtožuje odškodnino od svojega delodajalca in ZPIZ, preveč obremenil reševanje individualnega delovnega spora v zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje imelo v tretjem odstavku 300. člena ZPP pravno podlago za ločeno obravnavanje teh zahtevkov. To pa pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 300. člena ZPP ni podana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da mu sodišče prve stopnje ni dovolilo postaviti vseh vprašanj pričam, ki so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišane. Navedeno namreč iz zapisnikov narokov o glavni obravnavi, ki jih je sodišče prve stopnje v tem postopku izvedlo, ne izhaja. Iz teh zapisnikov je razvidno, da sta imela tako tožnik kot tudi njegova pooblaščenka, ki sta bila navzoča na vseh narokih, možnost postavljati vprašanja pričam, ki so bile v postopku zaslišane, pri čemer v teh zapisnikih ni zabeleženo, da sodišče prve stopnje katerega od vprašanj tožnika oziroma njegove pooblaščenke ne bi dovolilo. Ker je iz teh zapisnikov nadalje razvidno, da so podpisani tako s strani tožnika kot tudi njegove pooblaščenke, ne da bi tožnik oziroma pooblaščenka zoper njih ugovarjala oziroma podala kakršnokoli pripombo (124. člen ZPP), je potrebno šteti, da sodišče prve stopnje tožniku oziroma njegovi pooblaščenki ni onemogočalo oziroma prepovedalo postavljati vprašanja pričam, kot to tožnik zatrjuje v pritožbi. Zapisnik o glavni obravnavi je namreč javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (člen 224/1 ZPP). Neosnovani so nadalje pritožbeni očitki tožnika, da priča D.Ž. v postopku ni govorila resnice. Navedena priča je bila zaslišana v zvezi z ocenjevanjem tožnika in tožnikovih sodelavcev, tej priči je v postopku zaslišanja postavljala vprašanja tudi tožnikova pooblaščenka, zaslišanje navedene priče pa se je končalo zato, ker zanjo niti pooblaščenec tožene stranke niti tožnikova pooblaščenka niti tožnik niso imeli več vprašanj. Po končanju zaslišanja navedene priče na njeno izpovedbo nobena od strank ni podala kakršnihkoli pripomb oziroma ugotovitev, niti ni predlagala v izvedbo kakršnihkoli drugih dokazov (ki bi lahko omajali verodostojnost izpovedbe te priče), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo njeni izpovedbi. Nebistveno za odločitev v tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno zatrjevanje tožnika, da ima ZPIZ status nujnega sospornika v tem individualnem delovnem sporu. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik zahteval (poleg od svojega delodajalca) plačilo odškodnine za zatrjevano škodo tudi od ZPIZ, ta del tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje izločilo iz predmetnega individualnega delovnega spora, tako da ZPIZ v tem individualnem delovnem sporu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot tožena stranka ne nastopa več. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je stvar poslovne odločitve delodajalca, na kakšen način bo organiziral svoje delo in poslovanje. V izključni pristojnosti delodajalca je, da se odloči za ukinitev delovnih mest, v zvezi s katerimi delavcev ne potrebuje več ali pa pusti ta delovna mesta le nezasedena (kot je bilo tudi v konkretnem primeru za tožnikovo delovno mesto). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevi, ki sta se pred Vrhovnim sodiščem RS vodili pod opr. št. VIII R 32/2007 in opr. št. VIII Ips 153/2003. VS RS je v zadevi VIII R 32/2007 zavzelo stališče, da spor v zvezi z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni niti socialni niti delovni spor, prav tako pa ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Pravilnost tega mnenja se tako presoja v okviru presoje zakonitosti razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tega mnenja ni obravnavalo kot dokončne odločbe, prav tako pa v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bili zaključki iz tega mnenja v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, torej da bi tožena stranka tožniku lahko ponudila novo pogodbo o zaposlitvi oziroma da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (po členu 102/1 ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI). Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 153/2003 z dne 18. 5. 2004 (ki se je sicer nanašala na presojo zakonitosti sklepov delodajalca o razporeditvi in razvrstitvi delavca v tarifni in plačilni razred po predpisih, ki so bili v veljavi pred uveljavitvijo ZDR).

Irelevantne za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe v zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so tudi njegove pritožbene navedbe o tem, da naj bi bil tožnikov delodajalec kot prvotožena stranka odškodninsko odgovoren za zatrjevano škodo do višine 15.000,00 EUR, ZPIZ kot drugotožena stranka pa do višine 10.000,00 EUR oziroma da naj bi bili dolžni obe stranki tožniku povrniti njegove stroške dosedanjih postopkov v višini 46.690,00 EUR. Te pritožbene trditve se namreč ne nanašajo na spor o presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/3. ZPIZ-1 člen 102, 103. ZZRZI člen 40. ZPP člen 213, 300.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2NzUw