<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 132/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.132.2016

Evidenčna številka:VSL0084733
Datum odločbe:20.04.2016
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - šikaniranje - protipravnost ravnanja - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - dokazovanje - dejansko stanje

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe o pomanjkanju pravno relevantne vzročne zveze, kot jo zatrjuje tožnica, tudi ob pravilnem upoštevanju teorije o adekvatni vzročnosti. Po tej teoriji je treba upoštevati tiste vzroke, ki po rednem teku stvari praviloma oziroma zelo verjetno pripeljejo do škodne posledice. Tožena stranka kot delodajalka tožnice odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari oziroma ne odgovarja za nastop škodne posledice, nastale v nepričakovanih okoliščinah. Tudi ob upoštevanju ugotovitev izvedenca, da je tožnica v letih 2008 do 2010 ponovno podoživljala stresno situacijo iz leta 2006, ko je doživljala odpoved pogodbe o zaposlitvi kot zanjo izredno krivično, pa ponovne psihične reakcije tožnice po vrnitvi na delo v letu 2008, ki so posledica njene osebnostne strukture in številnih bolezenskih težav, ni mogla pričakovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 986,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 25.455,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2011 do plačila ter ji plačevati od 1. 4. 2011 dalje mesečno rento 568,00 EUR do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške 2.625,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da odločitev sodišča ne upošteva mnenja izvedenca B. B., ki je jasno navedel, da je tožnica tudi v letih 2008 in 2010 ponovno doživljala stresno situacijo iz leta 2006 in ob tem hudo trpela, kar jasno dokazuje obstoj zatrjevane vzročne zveze. Ugotovitve izvedenca B. B. se ujemajo tudi z izpovedjo osebnega psihiatra tožnice, ki mu sodišče prav tako neupravičeno ni sledilo. Na podlagi tega mnenja bi moralo sodišče ugotoviti, da se težave pri tožnici sploh ne bi pojavile, v kolikor do nezakonitega postopanja tožene stranke v letu 2006 ne bi prišlo. Zakaj naj bi bilo mnenje izvedenke V. P. G. pravilnejše od mnenja izvedenca B. B. ter izvidov in izpovedbe dr. O., se sodišče v sodbi sploh ne opredeljuje. Odločitev sodišča je nepravilna in protislovna tudi v delu, ko navaja, da naj bi morebitno vzročno zvezo pretrgali drugi življenjski dogodki (predvsem zdravstvene težave tožnice), vendar za takšen zaključek ni nobenih razlogov oziroma drugi razlogi niso popolnoma z ničemer izkazani. Ker že izvedenec B. B. ugotavlja obstoj vzročne zveze, nadaljnja ravnanja tožene stranke do tožeče stranke (po vrnitvi na delovno mesto) za odločanje niso v tolikšni meri pomembna. Tudi glede nedovoljenih in šikanoznih ravnanj tožene stranke je sodišče dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo, materialno pravo pa napačno uporabilo. O ravnanjih tožene stranke oziroma njenih zaposlenih sodišče povzema njihove izpovedbe, pri tem pa ni bilo mogoče pričakovati, da bodo priče o zadevah izpovedovale objektivno, ker so vse še zmeraj zaposlene pri toženi stranki. Sodišče bi moralo ugotoviti, da za ponujanje sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki ni bilo popolnoma nobene osnove in da je bilo ravnanje tožene stranke očitno slabonamerno in šikanozno, na kar kaže tudi okoliščina, da so ji sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi v letu 2008 ponudili kar dvakrat. Zakonodaja glede šikanoznega in nedovoljenega ravnanja delodajalca nikjer ne predpostavlja pogoja, da bi moral nastopati nesramno, pomembna je vsebina in občutenje njegovih ravnanj. Nezakonita ravnanja in pritiski tožene stranke po vrnitvi tožnice na delovno mesto so se očitno nadaljevali, četudi so priče to (pričakovano) zanikale. Ne držijo navedbe sodišča, da naj bi bili dogodki, ki so pri tožnici povzročili posledice in škodo, izven sfere tožene stranke. Prejšnje zdravstvene težave in osebnostno preprostost tožnice, pa glede na mnenje izvedenca B. B. ni mogoče upoštevati kot pravno relevantne okoliščine. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič A. in S. A., ki bi lahko potrdila, da sta tožnico pooblastila za razpolaganje sredstev na računih. Nadalje tudi ni izvedlo in ni zavrnilo dokaza z zaslišanjem prim. A. P., dr. med. S tem je tožnici onemogočilo dokazovanje njenih navedb ter popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ji kršilo pravico do javljanja in pravico do enakega varstva pravic. Odločitve o pravdnih stroških ni mogoče preizkusiti, saj iz sodbe ne izhaja, kakšne stroške je tožena stranka sploh priglasila in v kolikšni višini ji je sodišče stroške priznalo. Sodišče je napačno priznalo toženi stranki dodatno nagrado za postopek v ponovljenem sojenju v višini 651,48 EUR. Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega postopka v določbah ZOdvT ni podlage, saj se zahtevek tožnice od prvega sojenja ni v ničemer spremenil.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od tožene stranke povrnitev premoženjske škode in plačilo mesečne rente od 1. 4. 2011 dalje. Tožena stranka je bivša delodajalka tožnice, ki je bila pri njej zaposlena na delovnem mestu blagajnik – likvidator v poslovni enoti ... na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2004. Glede škodnega ravnanja tožene stranke ji tožnica očita, da jo je julija 2006 brez kakršnekoli podlage odstranila z delovnega mesta blagajničarke ter ji 24. 10. 2006 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se je kasneje v postopku pred Delovnim sodiščem v Mariboru izkazala za nezakonito. Tudi po ponovnem nastopu dela 5. 5. 2008 so se šikaniranja nadaljevala s tem, ko je tožnica prejemala nove ponudbe o sporazumni prekinitvi pogodbe o zaposlitvi, imela je prepoved opravljanja samostojnega dela, izredne kontrole pri blagajni, pri stimulaciji ni bila na seznamu. Tožnica trdi, da je zaradi škodnih ravnanj tožene stranke psihično zbolela do te mere, da je postala za delo popolnoma nesposobna. Premoženjska škoda, ki jo zahteva, se nanaša na prikrajšanje pri plači za obdobje od maja 2008, kasneje pa na prikrajšanje pri pokojnini.

6. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. V ponovljenem postopku je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, očitanih v pritožbi, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP).

7. Glede očitka o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih pritožba izpostavlja predvsem v zvezi z ugotavljanjem obstoja vzročne zveze in izvedenskim mnenjem izvedenca B. B., pritožbeno sodišče meni, da ima sodba ob pravilnem razumevanju izvedenskega mnenja izvedenca B. B. zadostne in dovolj jasne razloge, da je mogoč preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedensko mnenje izvedenca B. B. je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo v razlogih sodbe in ga v za odločitev bistvenem delu pravilno razumelo. Dokazni postopek ni pokazal potrebe po soočenju izvedencev, prvostopenjsko sodišče pa je tudi navedlo utemeljene razloge za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič A. in S. A. ter predlaganih zdravnikov (torej tudi prim. A. P., dr. med.). Pritožnica nima prav glede očitka, da je sodišče zasliševalo le priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ne pa njenih prič. Zavrnitev dokaznih predlog z zaslišanjem A. in S. A. temelji na nepotrebnosti tega dokaza, ker naj bi z njim tožnica dokazala zgolj dejstvo obstoja pooblastil za razpolaganje sredstev na bančnih računih, torej neutemeljenost razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je sodišče ocenilo kot nerelevantno dejstvo. Medicinsko izvedensko mnenje sta v tej zadevi za tožnico podala dva izvedenca psihiatrične stroke, zaslišan pa je bil tudi njen lečeči zdravnik, zato je k razlogom sodbe dodati, da tožnica tudi ni dovolj substancirala dokazni predlog z zaslišanjem dr. A. P., po podatkih spisa predstojnika invalidske komisije, ki je podala rehabilitacijsko poročilo.

8. Tožnica zahteva povrnitev premoženjske škode od svojega bivšega delodajalca in gre za škodo, ki naj bi ji bila povzročena pri delu oziroma v zvezi z delom. V takšnem primeru mora na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki je bil v veljavi v času nastanka škode, delodajalec povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava, torej po določbah OZ, ki urejajo neposlovno odškodninsko odgovornost (131. člen). Da bi bil tožničin zahtevek utemeljen, morajo biti podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, poleg nastanka škode še protipravno oziroma nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Vse te predpostavke morajo biti podane kumulativno, pri čemer mora prve tri dokazati tožeča stranka, tožena stranka pa mora dokazati, če se želi razbremeniti svoje odgovornosti, da je škoda nastala brez njene krivde.

9. Za odločitev v tej zadevi je med ostalim pomembno, da tožnica zahteva povrnitev premoženjske škode, do katere naj bi prišlo meseca maja 2008 in kasneje, ko je ponovno nastopila delo pri toženki po pravnomočno zaključenem postopku pred pristojnim delovnim sodiščem in ugotovljeni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To ravnanje toženke naj bi bilo, skupaj z nedopustnim šikaniranjem na delovnem mestu ob vrnitvi, edini vzrok za bolezenske težave, delovno nesposobnost in posledično prikrajšanje tožnice pri dohodkih. Prvostopenjsko sodišče se z ugotavljanjem protipravnosti ravnanja toženke pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kljub njenim ugovorom v tej smeri, ni ukvarjalo(1). Pač pa je natančno ugotavljalo in skrbno presojalo vse očitke tožnice o nedovoljenih in šikanoznih ravnanjih tožene stranke po njeni vrnitvi na delovno mesto v mesecu maju 2008. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnica v tem obdobju toženi stranki ni dokazala nobenega takšnega ravnanja, ki bi predstavljalo nedopustno in šikanozno obravnavanje delavca na delovnem mestu. O tem se je prepričalo ne zgolj na podlagi izpovedi zaslišanih prič, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, pač pa že na podlagi izpovedi tožnice same, ki je kot krivična in neprimerna občutila sledeča ravnanja njenih nadrejenih: da so ji dvakrat ponudili v podpis ponudbo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, da so jo prezrli pri podelitvi novoletnih nagrad konec leta 2006 in pri stimulaciji, da so ji prepovedali samostojno delo ter da se v delovnem okolju ni dobro počutila. Hkrati je tožnica izpovedala, da je bil odnos vodje in ostalih sodelavk do nje ves čas korekten, kot neprimerno je navajala le ravnanje nekaterih drugih nadrejenih. Tudi tega pa tožnica ni dokazala. Prvostopenjsko sodišče se je namreč prepričalo, da tožnica ni bila prezrta pri dodeljevanju stimulacije zaradi šikaniranja, ampak zato, ker ni dosegala (kljub trudu) delovnih rezultatov, ki bi upravičevali dodatno nagrado. Očitane prepovedi samostojnega opravljanja blagajniških poslov ni dokazala. Tudi dve ponudbi za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi ne predstavljata nedopustnega ravnanja tožene stranke v okoliščinah, v katerih jih je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožnica prejela (reorganizacija poslovne mreže tožene stranke). Ponudbe ni dobila le tožnica, ampak tudi druge zaposlene delavke pri toženki, pri čemer tožnica ni dokazala, da bi bile ponudbe drugim delavkam boljše od teh, ki jih je prejela sama.

10. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku, po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem tožničinega lečečega psihiatra in drugim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, ponovno obširno ugotavljalo obstoj vzročne zveze med (nezakonito) odpovedjo pogodbe o zaposlitvi leta 2006 in poslabšanjem zdravstvenega stanja tožnice v letu 2008 in naslednjih letih, ki je pripeljalo do tega, da ni bila več sposobna opravljati del in nalog pri toženi stranki, v končni fazi pa povzročila njeno invalidsko upokojitev. Pritožbeno sodišče se v bistvenem delu strinja z razlogi sodbe in zaključkom prvostopenjskega sodišča o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem tožene stranke v letu 2006 pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter premoženjsko škodo, ki jo tožnica zahteva po vrnitvi na delovno mesto od maja 2008 dalje. O povezavi tožničinih psihiatričnih diagnoz (najprej je bila postavljena diagnoza akutna stresna motnja, kasneje pa diagnoza prilagoditvena motnja) z odpovedjo pogodbe o delu sta izvedensko mnenje podala dva izvedenca psihiatrične stroke. Po mnenju dr. V. P. G. je izredna odpoved delovnega razmerja in odstranitev tožnice z delovnega mesta zanjo predstavljala tak stresni dejavnik, da je povzročil duševno reakcijo, zaradi katere je potrebovala psihiatrično pomoč. Vendar so te bolezenske težave prenehale, ko je bila tožnica uspešna v sodnem postopku in sprejeta nazaj na delo, saj je s tem dobila zadoščenje. Po tem bi lahko nastopila nova prilagoditvena motnja, ki pa bi morala biti povzročena z novim zunanjim dejavnikom. Po mnenju dr. B. B. je tožnica v letih 2008 – 2010 ponovno podoživljala stresno situacijo iz leta 2006, ker zaradi osebnostnih lastnosti ni „predelala stresnega dogodka iz leta 2006“. Po njegovem mnenju so takrat dodatno k stiskam tožnice prispevale organske psihične motnje ter težave na področju spomina, vizualne prostorske orientacije in razumevanja. Vendar izvedenec ni mogel razmejiti, koliko je k pojavu teh motenj prispevala psihična reakcija kot posledica stresa, koliko pa je šlo za samostojni proces. Natančno je pojasnil preplet vseh okoliščin, ki so vplivale na tožničino doživljanje dogodkov po vrnitvi na delovno mesto.

11. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe zajelo bistvo ugotovitev obeh izvedencev, tudi dr. B. B., ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem, da je uspeh v sodnem postopku za duševno doživljanje tožnice pomenil, da je na nek način oprana krivičnih obtožb in se je s tem simptomatika, ki je bila vezana na depresivnost, na krizno stanje, v veliki meri ublažila in izginila. Vrnitev na delo je bila za tožnico sprva pozitivna. Vendar na delovnem mestu ni bila več uspešna kot prej, njena pričakovanja ob vrnitvi v službo maja 2008 so bila drugačna in postopoma je pri njej prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Med razlogi, ki so vplivali na takšno tožničino doživljanje, pa ni šikanoznega in neprimernega delovanja tožene stranke, pač pa so bili razlogi v tožničini osebnostni strukturiranosti, v pojavu drugih bolezenskih težav, nižjih spominskih kapacitet in nesposobnosti koncentracije. Prav zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe o pomanjkanju pravno relevantne vzročne zveze, kot jo zatrjuje tožnica, tudi ob pravilnem upoštevanju teorije o adekvatni vzročnosti(2). Po tej teoriji je treba upoštevati tiste vzroke, ki po rednem teku stvari praviloma oziroma zelo verjetno pripeljejo do škodne posledice. Tožena stranka kot delodajalka tožnice odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari oziroma ne odgovarja za nastop škodne posledice, nastale v nepričakovanih okoliščinah. Tudi ob upoštevanju ugotovitev izvedenca dr. B.B., da je tožnica v letih 2008 do 2010 ponovno podoživljala stresno situacijo iz leta 2006, ko je doživljala odpoved pogodbe o zaposlitvi kot zanjo izredno krivično, pa ponovne psihične reakcije tožnice po vrnitvi na delo v letu 2008, ki so posledica njene osebnostne strukture in številnih bolezenskih težav, ni mogla pričakovati. Pritožbene trditve, da vse škodne posledice pri tožnici izvirajo iz dogodkov v letu 2006, so se zato izkazale za neutemeljene.

12. Tudi odmera pravdnih stroškov toženi stranki v okviru odločitve o stroških pravdnega postopka je pravilna. Pritožba je zmotno štela, da je prvostopenjsko sodišče toženi stranki priznalo še eno dodatno nagrado za postopek v ponovljenem sojenju v višini 651,48 EUR. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče toženi stranki priznalo le nagrado za narok in ne nagrade za postopek. Za nagrado zaradi ponovljenega postopka v določbah ZOdvT res ni podlage, ker se že nastala nagrada za postopek v ponovljenem postopku všteje. Vendar opomba št. 3 k tretjemu delu tarife v 4. točki govori le o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku, ne govori pa o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku, kar pomeni, da je to te nagrade tožena stranka upravičena.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenih razlogov zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnica mora sama trpeti svoje stroške neuspele pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa je upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo, v katerem se je opredelila do vseh pritožbenih trditev. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in stroškovnikom v spisu.

-------------

Op. št. (1): Po stališču sodne prakse za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak morajo biti izkazane hujše zlorabe instituta odpovedi pogodbe; glej npr. odločbe VSRS VIII Ips 180/2007, 263/2012, 31/2014 in VDSS Pdp 461/2015.

Op. št. (2): Pri ugotavljanju vzročne zveze je po teoriji adekvatne vzročnosti potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Kadar se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanja samega oškodovanca, je za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico potrebno raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze (pravno mnenje Občne seje VSS z dne 15. 12. 1998).


Zveza:

OZ člen 131. ZDR člen 184, 184/1. ZPP člen 7, 212.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.06.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk0NjYy