<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 678/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.678.2011

Evidenčna številka:VDS0008292
Datum odločbe:11.11.2011
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:premestitev - sklep o premestitvi - delovne potrebe - odškodninska odgovornost - elementi odškodninskega delikta - protipravno ravnanje - nepremoženjska škoda

Jedro

Tožnik ni bil odpoklican oziroma premeščen z delovnega mesta v tujini zaradi razlogov, ki so bili navedeni v njegovi pogodbi o zaposlitvi kot razlogi za prekinitev pogodbe, ampak zaradi spremenjene organizacije pri toženi stranki. Glede na to je bila njegova premestitev, ki je temeljila na 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v neto plači oziroma nadomestilu plače v višini 5.199,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2007 dalje do plačila in v višini 3.648,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2007 dalje do plačila ter na navedene zneske odvesti pripadajoče davke in prispevke v roku 8 dni (I. točka izreka) in odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2007 do plačila, prav tako v roku 8 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 10.10.2007 in sklep tožene stranke o premestitvi št. ... z dne 14. 8. 2007 nezakonita in se odpravita ter na ugotovitev, da pogodba št. ... o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja z dne 2. 2. 2004, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala veljati ter neprekinjeno velja še naprej in tožniku delovno razmerje, sklenjeno na tej podlagi, ni prenehalo ter mu še vedno traja in je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto po tej pogodbi, ga pozvati nazaj na delo na to delovno mesto ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2007 do reintegracije na to delovno mesto ter mu za čas od 1. 7. 2007 do reintegracije za vsak mesec obračunati in izplačati neto plačo v višini 7.333,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu do plačila za tekoči mesec, začenši 31. 7. 2007, na izplačane neto plače odvesti in plačati vse davke in prispevke od plač ter dohodnino in tožnika prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ves čas od 1. 7. 2007 do reintegracije, zmanjšano za del iz točke I. izreka te sodbe, ter izplačilo višjega zneska odškodnine v višini 82.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2007 do plačila (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.249,82 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, tožnik pa sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da ima sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer ugotavlja, da sta sklepa tožene stranke obrazložena, takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč zgolj ugotavlja, da je obrazložitev sklepa podana, ne obrazloži pa, zakaj šteje, da je to tako, in se v nadaljevanju sodbe ukvarja zgolj z obstojem razlogov za premestitev, ki pa tudi ne obstajajo. Izpodbijana sklepa namreč nimata nikakršne vsebinske obrazložitve, zato sta nezakonita že zgolj iz tega razloga, saj 24. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v 1. odstavku določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s sklepom, ki mora biti obrazložen. Zaradi tega tudi sklepov ni mogoče preveriti po vsebini, saj razlogi in okoliščine, ki so narekovale njuno izdajo, kakor to določa 149. člen ZJU, niso jasno navedeni. Tako tožnik ne more učinkovito varovati svojih interesov v zvezi s pravnimi sredstvi, kar je kršitev ustavne pravice do pritožbe po 25. členu Ustave Republike Slovenije, hkrati pa tudi pritožbeni organ in sodišče zaradi tega ne moreta preveriti zakonitosti in pravilnosti premestitve. Ker tako izpodbijanih sklepov ni mogoče preizkusiti, ju je potrebno razveljaviti. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so obstajale delovne potrebe, ki naj bi utemeljevale premestitev. Tožena stranka dejanskega obstoja razlogov za premestitev tožnika ni dokazala, čeprav je dokazno breme na njej, zato bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo jasne izpovedi bivšega direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da je do premestitve prišlo le zato, ker tožnik ni želel sprejeti aneksa in tako ni potrdil, da bi šlo za kakšne druge razloge. Tako iz navedenega izhaja, da je bila premestitev tožnika kazen za nepodpis aneksa in da drugih vsebinskih razlogov za premestitev ni bilo. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predlagan aneks predstavljal tako imenovani mehki način realizacije sklepa Vlade Republike Slovenije o zmanjšanju sredstev, pa tožnik izpostavlja, da tožena stranka teh trditev tekom postopka sploh ni podala pravočasno, sodišče pa teh dejstev ne more ugotavljati brez ustreznih navedb stranke, saj jih dokazi ne morejo nadomestiti. Tako pridejo v poštev le navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in ne izpovedi prič, ki govorijo o razlogih ukinitve predstavništva. Prav tako iz izpovedi priče, sindikalista pri toženi stranki, v 2. odstavku 10. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 7. 2009 in iz Pravilnika o izdelavi kadrovskih načrtov v organih državne uprave izhaja, da je sklep vlade o zmanjšanju sredstev nezakonit. Nadalje tožena stranka ni niti navajala niti dokazala, da bi, če bi tožnik sklenil aneks, sploh dosegla cilje iz sklepa vlade. Drži sicer stališče sodišče prve stopnje, da sodi odločitev o ukinitvi določenega predstavništva v sfero delodajalca, vendar pa mora sodišče vsebinsko ugotavljati, ali v resnici obstaja zatrjevan razlog za ukinitev oziroma premestitev. Sodišče se res ne more ukvarjati z vprašanjem, ali so razlogi, ki jih tožeča stranka zatrjuje, racionalni in smiselni, mora pa preveriti, ali so utemeljeni in ali obstajajo. To velja še toliko bolj v tem primeru, ko tožnik zatrjuje, da je prav šikaniranje, ki ga obsega tudi vsiljevanje različnih aneksov, v končni posledici pripeljalo do premestitve tožnika. Materialno pravno zmotna pa je po stališču pritožbe tudi ugotovitev sodišča, da je Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o sistemizaciji delovnih mest z dne 14. 5. 2007, zakonit. Iz izpovedi sindikalista tožene stranke namreč izhaja, da mora imeti tudi najmanjša sprememba sistemizacije soglasje vlade, za ta akt pa v nasprotju s 3. členom Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javen uprave in pravosodnih organih (Uredba; Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadaljnji), ni bilo pridobljeno niti mnenje ministrstva pristojnega za upravo in tudi ne soglasje vlade. Tožena stranka tega tudi ni dokazala, zato je premestitev nezakonita, saj je bil tožnik premeščen na neobstoječe delovno mesto. Prav tako iz izpovedi te priče izhaja, da je bila odločitev vlade o znižanju sredstev sprejeta v nasprotju s Pravilnikom o izdelavi kadrovskih načrtov v organih državne uprave, posledično temu pa je nezakonita tudi premestitev tožnika. Ker je imel enake probleme kot tožnik tudi delavec v Beogradu, tako ukinitev predstavništva in premestitev tožnika ni imela nobene zveze z nižanjem stroškov. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pogodba o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, ki jo je imel s toženo stranko sklenjeno tožnik, ni predvidevala možnosti, da se lahko tožnika premesti v primeru, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Bistvo aneksa iz marca 2007 je bila sprememba 16. točke te pogodbe, tako, da bi do predčasne premestitve prišlo tudi v primeru, če bi predstojnik to delovno mesto ukinil zaradi racionalizacije poslovanja. Ker tožnik tega aneksa ni podpisal, tožena stranka tožnika na podlagi 3. točke 1. odstavka 149. člena ZJU ne bi smela premestiti, saj je bila taka možnost izključena ravno s 16. členom podpisane pogodbe. Tožena stranka je v maju 2007 tožniku najprej enostransko odpovedala najemno pogodbo za stanovanje in mu popolnoma onemogočila delovanje na podlagi veljavne pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, s tem pa je tožniku in njegovi družini povzročila tudi nematerialno škodo, saj ni imel sredstev za življenje. Nato mu je 28. 5. 2007 izključila svoj informacijski sistem, tako da tožnik z njo ni mogel komunicirati, saj zaradi narave dela drugih komunikacijskih sredstev ni smel uporabljati. Vse to se je dogajalo brez kakršnegakoli sklepa ali navodila tožene stranke, da naj bi tožnik prenehal opravljati delo na svojem delovnem mestu, kar je mobbing. Očitno je, da je bil ves čas namen tožene stranke onemogočiti delo tožniku ter mu drastično znižati plačo, pri čemer je tožena stranka šla celo tako daleč, da je navidezno ukinila tožnikovo delovno mesto in s tem nevarno posegla v nacionalne interese Slovenije. Da je šlo pri ravnanju tožene stranke izključno za mobbing tožnika, je razvidno tudi iz tega, da je tožnik 5. 11. 2007 napredoval v uradniški naziv II. stopnje, ker je delo opravljal profesionalno in izjemno kakovostno. Kljub temu da je bil predlog za tožnikovo napredovanje podan že 7. 5. 2007, pa je napredoval šele 5. 11. 2007. Ker iz izpovedi prič in tožnika jasno izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je dosodilo prenizko odškodnino v višini 8.000,00 EUR, tožnik meni, da je glede na izvedenska mnenja upravičen do višje odškodnine za nematerialno škodo, pri čemer ne gre spregledati, da je tožnik ščitil interese in upravičenja tožene stranke, ta pa mu je v zahvalo uničila fizično in duševno zdravje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe ter predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno s 350. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 11. točk, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodišče, prve stopnje, 12. in 14. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa tožene stranke z dne 14. 8. 2007 in z dne 10. 10. 2007, na podlagi katerih je bil tožnik zaradi delovnih potreb premeščen na na delovno mesto št. ... s 23. 8. 2007, zakonita. Tožena stranka je tožnika premestila na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 149. člena ZJU in sicer zaradi delovnih potreb na podlagi ocene predstojnika, da je bilo na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker v skladu s 1. odstavkom 152. a člena ZJU začne premestitev brez soglasja javnega uslužbenca učinkovati z dnem, ki je določen v sklepu o premestitvi, vendar ne je prej kot sedmi dan po vročitvi sklepa o premestitvi, je tako tožena stranka tožnika, ki mu je bil sklep o premestitvi vročen 16. 8. 2007, pravilno in zakonito premestila s 23. 8. 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je razlog za premestitev dejansko obstajal. Tožena stranka je namreč dne 14. 5. 2007 sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo med drugimi ukinjeno tudi delovno mesto, na katerem je delal tožnik na predstavništvu v tujini in sistemizirano delovno mesto, na katerega je bil tožnik prerazporejen. Tako tožnik dela na ukinjenem delovnem mestu ni mogel nadaljevati. Sprememba Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji tožene stranke je bila posledica rebalansa proračuna v marcu 2007. Najprej je Vlada Republike Slovenije s Sklepom o spremembi kadrovskega načrta v letu 2006 toženi stranki zmanjšala sredstva za 20%. V iskanju rešitve, kako ta sklep realizirati, je tožena stranka najprej z aneksi k pogodbam poskušala znižati plače zaposlenim v tujini, saj so te predstavljale velik strošek, vendar vsi zaposleni tega aneksa niso podpisali. Po spremembi rebalansa pa je tožena stranka dne 14. 5. 2007 sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zakonit, saj je sprejet skladno z Uredbo. Po 1. odstavku 4. člena le-te za manjše spremembe sistemizacije soglasje Vlade Republike Slovenije ni potrebno, manjše spremembe sistemizacije pa so tiste, ki se ne nanašajo na več kot petdeset delovnih mest in ne na več kot 10 % delovnih mest pri posameznem organu državne uprave. Ker je bilo po podatkih tožene stranke v maju 2007 pri toženi stranki več kot 300 delovnih mest, z Aktom o spremembah pa jih je bilo spremenjenih 14, gre za manjšo spremembo sistemizacije in tako soglasje Vlade Republike Slovenije ni bilo potrebno. Kot izhaja iz dopisa sindikata z dne 11. 5. 2007, pa je k spremembi sistemizacije sindikat dal soglasje. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ukinitev delovnega mesta, na katerem je pred premestitvijo delal tožnik, izvedena zakonito, pravilna. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo oziroma razveljavitev sklepov o premestitvi in tudi ostale tožnikove zahtevke, razen v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo plače za julij 2007 in za obdobje od 1. 8. 2007 do 22. 8. 2007.

Prav tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku dosodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v presežku, za znesek 82.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, pa je zahtevek zavrnilo. Dosojeni znesek odškodnine je tudi po stališču pritožbenega sodišče primeren in pravičen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pravni temelj za presojo odškodninske odgovornosti 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002, 79/2006 in 46/2007)), po katerem je dolžan delodajalec delavcu, če mu je bila povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih odškodninskega prava in se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Za priznanje odškodnine morajo biti izpolnjeni vsi štirje pogoji odškodninskega – civilnega delikta in sicer, da je škoda sploh nastala, da izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Za prve tri pogoje je dokazno breme na strani delavca, za četrti pa na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožnika za mandatno obdobje štirih let od 1. 2. 2004 do 1. 2. 2008 poslala na delo v tujino. Na podlagi sklepa organa tožene stranke o premestitvi z dne 14. 8. 2007, delno spremenjenega glede datuma premestitve, sicer pa potrjenega s sklepom drugostopnega organa, je bil zakonito premeščen nazaj na delo v Ljubljano s 23. 8. 2007. Tožnik je bil pred potekom mandata odpoklican s svojega delovnega mesta v tujini in premeščen na drugo delovno mesto iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, svoje delovno mesto v tujini je moral po navodilih in odredbah tožene stranke zapustiti in z delom v Ljubljani pričeti že pred datumom premestitve. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ravnanje tožene stranke v zvezi s sklepoma o premestitvi tožnika ni protipravno. Prav tako ni protipravno ravnanje tožene stranke v zvezi s ponujenim aneksom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka v zvezi s podpisovanjem oziroma po tožnikovih trditvah s siljenjem v podpis aneksa in nenakazovanjem potrebnih sredstev za tožnikovo delo v tujini, nad tožnikom ni izvajala mobingga, saj je bil tožnik v enakem položaju kot ostali predstavniki tožene stranke v tujini. Tako posamezna dejanja tožene stranke niso bila usmerjena zoper tožnika z namenom, da bi se ga žalilo, poniževalo in podobno. Prav tako dejanja niso bila niti sistematična, niti ponavljajoča in ne predstavljajo mobbinga po definiciji 4. odstavka 6a. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS št. 103/2007), ki pa v spornem obdobju še ni veljal. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke v tem, da je bil tožnik dejansko premeščen že s 1. 6. 2007 in ne, kot je pravilno, s 23. 8. 2007. Ker je tožena stranka tožnika zakonito premestila šele s 23. 8. 2007, odločitev pa nezakonito realizirana že 1. 6. 2007, je ravnala krivdno in sicer s hudo malomarnostjo. Tožnik se zaradi tega na prenehanje funkcije in na vrnitev v domovino ni mogel ustrezno pripraviti, poleg tega pa je bila ta predčasna premestitev brez pravne podlage, kar mu je povzročilo težave, ki so se odražale na njegovem zdravju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca interne medicine in izvedenca psihiatrije ugotovilo, da je tožnik po spornih dogodkih v zvezi s premestitvijo zbolel, saj pred tem težav z zdravjem ni imel. Stres, ki ga je tožnik doživljal zaradi navedenih protipravnih ravnanj tožene stranke, je k nastanku prilagoditvene in anksiozne depresivne motnje dosti prispeval, še posebej, ker je tožnik glede na njegovo prejšnje življenje in samopodobo temu bolj podvržen. Je pa stres v manjši meri vplival na razvoj arterioskleroze, saj je po oceni izvedenca le eden od dejavnikov za razvoj te bolezni. Ker je tožniku zaradi posameznih ravnanj tožene stranke nastala škoda, mu je tožena stranka to škodo dolžna povrniti. Sodišče prve stopnje mu je na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2002 in nadaljnji) ob upoštevanju načela dosodilo primerno odškodnino.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodbe sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja:

Sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer ugotavlja, da sta sklepa tožene stranke obrazložena, nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dala preizkusiti, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da je obrazložitev sklepa z dne 14. 8. 2007 sicer skopa, vendar pa je iz nje razviden razlog premestitve, s čimer se pritožbeno sodišče povsem strinja, strinja pa se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je razlog premestitve v drugostopnem sklepu natančnejše obrazložen. Izpodbijana sklepa se po vsebini lahko preverita in ju je sodišče prve stopnje tudi preverilo. Tako zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. V zvezi s tem so tudi povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni mogel učinkovito varovati svojih interesov v zvezi s pravnimi sredstvi, kar naj bi bila kršitev ustavne pravice do pritožbe po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Tožnik je zoper sklep prvostopenjskega organa vložil pritožbo, s katero je delno uspel, saj je drugostopenjski organ sklep glede datuma premestitve spremenil. Tako je drugostopenjski organ odpravil nezakonitost v sklepu prvostopenjskega organa, zakonitost in pravilnost premestitve pa je po vloženi tožbi preverilo tudi sodišče.

Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da tožena stranka razlogov za premestitev tožnika ni dokazala. Z Aktom o dopolnitvi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 14. 5. 2007 je bilo ukinjeno delovno mesto, ki ga je v tujini zasedal tožnik in sistemizirano novo delovno mesto. To delovno mesto ni bilo zasedeno, zato je bil tožnik zaradi nemotenega opravljanja dela tožene stranke premeščen na to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo izpoved bivšega direktorja tožene stranke, pa tudi izpovedi ostalih zaslišanih prič in tožnika. Ugotovilo je, da je bilo zaradi sklepa Vlade Republike Slovenije iz leta 2006, s katerim so bila sredstva tožene stranke zmanjšana za 20%, potrebno pri toženi stranki sprejeti določene ukrepe, ki bi zmanjšali stroške njenega delovanja na kadrovskem področju. Zaradi tega so vsem predstavnikom v tujini, ne le tožniku, ponudili v podpis anekse, s katerimi bi jim znižali plače. Ker pa ti aneksov niso podpisali in ker je v marcu 2007 Vlada Republike Slovenije sprejela rebalans proračuna, je tožena stranka svoje poslovanje racionalizirala z ukinitvijo predstavništev, tudi tistega, na katerem je delal tožnik, in s premestitvijo tožnika v domovino. Tako tožena stranka tožnika ni premestila kazensko zaradi nepodpisa aneksa, ampak zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta v tujini in izkazanih potreb po delu na novo sistemiziranem delovnem mestu v Ljubljani.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za spremembo Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke soglasje Vlade Republike Slovenije ni bilo potrebno, saj je šlo za manjšo spremembo akta, opredeljeno v 1. odstavku 4. člena Uredbe. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sprememba akta nezakonita, ker ni bila pravilno sprejeta in da je tožena stranka tožnika premestila na delovno mesto, ki naj ne bi obstajalo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bil sklep vlade o znižanju sredstev sprejet v nasprotju s Pravilnikom o izdelavi kadrovskih načrtov v organih državne uprave, zaradi česar naj bi bila posledično tudi premestitev tožnika nezakonita, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka delovno mesto, na katerem je v tujini delal tožnik, ukinila iz utemeljenih razlogov in sicer zaradi rebalansa proračuna v marcu 2007, tožnik pa je bil prav tako iz utemeljenih razlogov premeščen na novo sistemizirano, še ne zasedeno delovno mesto.

Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ustrezno obrazložilo, da tožnik ni bil odpoklican oziroma premeščen zaradi katerega izmed razlogov za prekinitev pogodbe, določenih v 16. točki pogodbe z dne 2. 2. 2004, ampak zaradi spremenjene organizacije pri toženi stranki in posledično zaradi spremenjenih delovnih potreb. Iz tega razloga je bila njegova premestitev, ki je temeljila na določbi 3. točke 1. odstavka 149. člena ZJU, pravilna in neodvisna od določbe 16. člena te pogodbe.

Prav tako so neutemeljena pritožbena navajanja, da ravnanja tožene stranke predstavljajo mobbing tožnika. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je mobbing oziroma trpinčenje na delovnem mestu določila šele novela ZDR z dne 28. 11. 2007, da pa ravnanja tožene stranke, tudi če bi to določilo v spornem obdobju že veljajo, ne predstavljajo mobbinga kot ga definira zakon, saj niso bila usmerjena zoper tožnika z namenom žaljenja in poniževanja, prav tako pa tudi niso bila sistematična ali ponavljajoča.

Kot je bilo že navedeno, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo višji tožnikov zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi nematerialne škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri določitvi višine pravične odškodnine pravilno ugotovilo, da ravnanje tožene stranke, razen v obdobju od 1. 6. 2007 do 23. 8. 2007, torej v obdobju, ko je bil tožnik premeščen v nasprotju s 1. odstavkom 152. a člena ZJU, ni protipravno, zaradi česar tudi ni vzročne zveze med škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke. Dosojeni znesek pa je glede na vse okoliščine tega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri upoštevalo, predstavlja pravično in primerno odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je tožniku dolžna povrniti tožene stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 1. odstavka 165. člena istega zakona sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi o zadevi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZDR člen 184, 184/2. ZJU člen 24, 24/1, 149, 149/1, 149/1-3, 152, 152/1. OZ člen 131, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyODk4