<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1228/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1228.2010

Evidenčna številka:VDS0006728
Datum odločbe:17.02.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odškodnina - mobbing - neizrabljen letni dopust - plača - prekinitev postopka - stečajni postopek

Jedro

Četudi se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, pritožbeno sodišče ni prekinilo postopka, ampak je, ker so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank – vložitev pritožbe ter odgovora na pritožbo – izdalo sodbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike v plači obračunati 2.579,43 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od meseca novembra 2008 do januarja 2010, izhajajoč iz mesečnih bruto zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila, razvidnih iz izreka sodbe, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (obresti od bruto zneskov) ali drugače, je sodišče zavrnilo. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova razlike odpravnine izplačati 139,86 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 nezakonita; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku dne 15. 1. 2010 delovno razmerje na delovnem mestu sistemskega administratorja pri toženi stranki ni prenehalo, ampak mu še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas od 15. 1. 2010 do vrnitve na delo izplačati plačo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznega izplačilnega dne, to je vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, za navedeno obdobje plačati vse prispevke in davke ter tožniku izplačati neto plačo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi mobinga v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta v višini 3.000,00 (pravilno: 300,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, dočim je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške v višini 713,25 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevkov zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe, plačila odškodnine zaradi mobinga ter plačila odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Navaja, da tožena stranka v njegovem primeru ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga. Med postopkom se je pavšalno sklicevala na recesijo in na splošno slabo stanje gospodarstva v državi, kot dokaz pa je predlagala zaslišanje prič. Zgolj opozarjanje na splošne razmere, ki veljajo na trgu, ne more predstavljati trditvene podlage v postopku. Tožena stranka ni dokazala, od kdaj je začel teči 6 mesečni rok za podajo odpovedi. Glede tega je bilo dokazno breme ves čas na njeni strani. V ničemer nista sprejemljivi izpovedbi prič J.K. in K.M., da je tožena stranka ugotovila prenehanje potreb po delavcu po dopustih 2009. Sodišče bi moralo pri obravnavanju zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova mobinga izhajati iz določbe 45. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Navedena določba predpisuje obrnjeno dokazno breme v primeru nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Ves čas je od nadrejenih delavcev tožene stranke zahteval ukrepanje, vendar se ti niso odzvali, zaradi česar se je obrnil tudi na pristojnega inšpektorja za delo. Iz njegovega obvestila jasno izhaja, da je šlo v konkretnem primeru za obliko trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer delodajalec ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito pred nadlegovanjem in trpinčenjem. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbi priče J.K., ki jo zmotno ocenjuje za zelo jasno in prepričljivo. Ne strinja se tudi glede odločitve o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz naslova plačila razlike plače in odpravnine. Navaja, da tako iz trditvene podlage kot iz razlogov sodbe ne izhaja ugotovitev, da bi bil tožnik v spornem času kakorkoli prikrajšan pri svoji osnovni bruto plači, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi. V tej zvezi plačilni listi sami po sebi ne izkazujejo obsega pogodbeno dogovorjenih medsebojnih obveznosti med strankama, kakor tudi ne prikrajšanja tožnika iz naslova plače. Ne drži ugotovitev, da je dokazno breme pri denarnih zahtevkih tako glede temelja kot višine na delodajalcu. V nobenem primeru ni izkazano, da bi ukrep znižanja plač v spornem času prizadel tožnikove pravice. Takšen ukrep je bil nujen za zagotavljanje nadaljnjega poslovanja družbe in obstoja delovnih mest. Glede tega je predlagala tudi zaslišanje predstavnika sindikalnega vodstva. Poleg tega je nesprejemljivo stališče v izpodbijani sodbi, da se lahko pravice in obveznosti iz delovnega razmerja lahko spreminjajo le z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Iz teh razlogov je sodba pomanjkljiva, zaradi česar se jo ne da preizkusiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožnikove zahtevke oz. podrejeno, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je po vloženih pritožbah zoper sodbo ugotovilo, da je stečajna upraviteljica tožene stranke obvestila sodišče o začetku stečajnega postopka z dne 28. 10. 2010 in predlagala prekinitev pravdnega postopka. V skladu z določbo 4. tč. 205. čl. ZPP se prekine postopek po samem zakonu tudi v primeru, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Prekinitev postopka ima načeloma za posledico, da sodišče nad pravno osebo ne more opravljati nobenih dejanj, dokler traja takšna prekinitev (207. čl. ZPP). Vendar pa lahko sodišče skladno z določbo 2. odst. 207. čl. ZPP o tem izda odločbo, če nastane prekinitev po koncu glavne obravnave. To velja tudi ob obravnavanju zadeve na pritožbeni stopnji, če se pred začetkom stečajnega postopka iztečejo vsi roki za opravo procesnih dejanj strank – vložitev pritožbe ter odgovora na pritožbo in je o zadevi potrebno le še razsoditi (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III I Ps 41/1997 z dne 4. 12. 1998). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče lahko odločilo pritožbi tožnika in tožene stranke in v zadevi razsodilo.

K pritožbi tožnika.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 15. 12. 2009 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 na delovnem mestu sistemskega administratorja. Tožniku je dne 16. 12. 2009 vročila odpoved, pri čemer mu je po izteku 30 dnevnega odpovednega roka dne 15. 1. 2010 prenehalo delovno razmerje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pred odpovedjo pogodbe opravljal naloge vzdrževalca operacijskih sistemov v sektorju informatike. Po izpovedbi direktorja H.H. je v drugi polovici leta 2009 potekala pri toženi stranki ustrezna reorganizacija delovnih mest, zaradi česar so poleg tožniku odpovedali pogodbe tudi nekaterim drugim profilom delavcev. V tej zvezi je tožena stranka zaradi zmanjšanega obsega poslovanja, kot tudi zaradi zaostalih finančnih prilivov za opravljene storitve, ustrezno racionalizirala poslovanje, vse z namenom zmanjševanja stroškov. Takrat je v strukturi mesečnih odhodkov predstavljala masa za plače delavcev okrog 70 %, ki nikoli ni bila nižja. Ker se je zmanjšalo tudi povpraševanje po fizičnem in tehničnem varovanju, so v tej zvezi ustrezno znižali število takšnih delovnih mest in nadalje iz režije razporedili izvajalce na delovno operativno področje. Direktor sektorja informatike J.K. je takrat moral poskrbeti za zmanjšanje stroškov v sektorju. Izpovedal je, da je tožnik vzdrževal predvsem strojno opremo, to je računalnike in tiskalnike, tožnik ni obvladal del podpore aplikativni opremi in uporabnikov, če so se na tem področju pojavile težave, tega tudi ni želel delati. Prenehanje potreb po tožnikovem delu je ugotovil v drugi polovici leta 2009 in takšne razloge sporočil kadrovski službi, s sodelavcem M.K. pa se je dogovoril, da bo prevzel del njegovih opravil, preostala pa so se razporedila na druge izvajalce.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni dokazala poslovnega razloga na tožnikovi strani. Z izpovedbama direktorjev H.H. in J.K. je dokazano, da je tožena stranka v drugi polovici leta 2009 korenito zmanjšala stroške poslovanja in glede tega izvedla ustrezne kadrovske spremembe. H.H. je dodatno opozoril na podatke AJPES-a, ki so bili javno objavljeni, ti pa izkazujejo izgubo poslovanja tožene stranke v letu 2009. Tožena stranke je zaradi tega znižala plače zaposlenim delavcem. Nadalje slabo finančno stanje potrjuje še tožnikova izpovedba, da tožena stranka ni mogla plačati naročilnic za nabavo tonerjev (listovna št. 59). Vsi takšni razlogi, ki so izkazovali nesolventnost tožene stranke v spornem času, so očitno imeli za posledico, da je bil v manj kot mesecu dni po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja (15. 1. 2010) nad njo začet postopek prisilne poravnave (2. 2. 2010) oz. kasneje nad njo celo uveden stečajni postopek (28. 10. 2010). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka v celoti tako dejansko kot pravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevka tožnika za plačilo odškodnine zaradi mobinga in neizkoriščenega letnega dopusta. Tožnik je v prvem primeru uveljavljal trpinčenje na delovnem mestu, ki ima pravno podlago v določbi 4. odst. 6 a čl. ZDR. Po navedeni določbi je prepovedano trpinčenje oz. mobing na delovnem mestu. V teoriji pomeni mobing poseg v osebnostne pravice posameznika, dejansko pa prestavlja sistematično in dalj časa trajajoče šikanozno ravnanje določene osebe ali skupine oseb s podrejenimi delavci, sodelavci ali nadrejenimi delavci. V skladu z določbo 1. odst. 45. čl. ZDR mora delodajalec zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju, pri čemer mora v ta namen sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev. V primeru spora glede takšnih razlogov ter varovanja dostojanstva delavca, je delodajalec tisti, ki mora dokazovati, da je ravnal tako, da bi nezaželjena ravnanja preprečil, kar pomeni načelo obrnjenega dokaznega bremena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je zaslišalo tako tožnika kot priče H.H., J.K. in M.K., pravilno ugotovilo, da tožena stranka v spornem času nad tožnikom ni izvajala takšnega trpinčenja oz. vrste mobinga, ki bi utemeljeval njeno odškodninsko odgovornost. Res je bil med strankami od leta 2008 dalje, ko je tožnik zavrnil podpis pogodbe o zaposlitvi za novo delovno mesto, prisoten drugačen odnos, vendar ne v takšni meri, da bi bil s strani nadrejenih delavcev deležen trpinčenja oz. drugih oblik šikaniranja. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo posamezne dogodke in nesoglasja, ki jih je izpostavil tožnik, tudi dogodek, ko ga je direktor H.H. enkrat nadrl, ko je zahteval, da se mu odreja delo na pisen način ter ugotovilo, da vsi zatrjevani dogodki niso bili takšne intenzitete in kontinuitete, ki bi kakorkoli utemeljevali obstoj mobinga. Direktor J.K. je izpovedal, da je moral tožniku odvzeti pooblastila na domenskih strežnikih, saj so se s tem odpravile težave v zvezi z njihovo stabilnostjo, tožnik je uporabljal sektorski mobitel, pri čemer mu je bila delovna postaja odvzeta iz razloga, ker je obstajal sum, da gredo podatki iz podjetja. Nadalje po izpovedbi J.K. je bilo s tožnikom težko komunicirati, ker se mu nalog pisno ni odrejalo, je bral časopis. Zavrnil je celo zahtevo, da novemu delavcu pojasni, kaj je njegovo delo in ga vanj uvede. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna dejstva lahko izkazujejo nasprotno, da so bila na tožnikovi strani podana šikanozna ravnanja. Zato tudi razlogov zavzemanje pritožbe, da bi se moralo dati večji pomen ugotovitvam delovnega inšpektorja, ne more spremeniti dejstva, ki so jih v zvezi s tožnikovim odnosom do dela v spornem času potrdile navedene priče. Nenazadnje je bil tožnik deležen tudi potrebnega usposabljanja in izobraževanja na delovnem mestu, kar izhaja iz vsebine njegovega e-mail sporočila z dne 15. 2. 2008.

Čeprav pritožba po vsebini ne povzema razlogov, v katerih razlogih odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta ni pravilna, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi takšno odločitev z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da je tožnik v navedenem e-mailu sporočilu sicer navedel, da od 15. 4. do 20. 4. 2008 načrtuje dopust, vendar navedeno ne pomeni tudi podane prošnje za njegovo izrabo. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh škodnih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za presojo tega vprašanja je odločilno, da tožnik v sporu ni v ničemer utemeljil, da bi je zaradi izpada dopusta nastala zatrjevana škoda, saj morebitne rezervacije oz. dokazila o plačilu zneska za dopust ni predložil, čeprav se je v postopku na oba dokaza skliceval. Ne glede na to, v kolikor še vedno vztraja, da je bil iz tega naslova oškodovan, pa bi ga lahko izrabil kasneje oz. zahteval njegovo izrabo do 30. 6. naslednjega leta v skladu z določbo 3. odst. 163. čl. ZDR. Vendar v sporu ni izkazal, da je takšno možnost pri toženi stranki kakorkoli uveljavil. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo razloge zavrnitve takšnega zahtevka, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

K pritožbi tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo tudi v odločitvah, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca novembra 2008 do januarja 2010 plačati pripadajočo razliko v plači in mu v tej posledici izplačati še razliko v odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v spornem času enostransko znižala tožniku osnovno plačo, saj v tej zvezi ni pridobila njegovega soglasja oz. mu ponudila spremembo pogodbe o zaposlitvi. Dogovor o višini osnovne plače je namreč v skladu z določbo 1. odst. 29. čl. ZDR obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Plača se določi v pogodbi o zaposlitvi v bruto znesku, pri čemer je sestavljena iz osnove plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Poglavitna dolžnost delodajalca je, da zagotovi ustrezno plačilo delavcu za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, kot je to opredeljeno v 42. čl. ZDR. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pri določitvi višine priznane razlike plače pravilno izhajalo iz podatkov mesečnih plačilnih list ter obvestil tožene stranke z dne 12. 2. 2008 in 15. 3. 2009 o začasnem 10 % znižanju oz. še dodatnem 5 % znižanju plače delavcem. Zaradi neutemeljenega znižanja plač v spornem času je tako tožnik utemeljeno upravičen do zahtevanih prejemkov, ki mu jih tožena stranka ni izplačala v pravilni višini.

Pritožbo sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo toženi stranki v skladu z uspehom strank v sporu in sicer ob upoštevanju dejansko potrebnih stroškov zastopanja ter določbami Zakona o odvetniški tarifi, pri čemer je pravilno obrazložilo tudi neupravičenost povračila stroškov toženi stranki iz naslova zahtevka zaradi odpovedi pogodbe v skladu z določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6.a, 6.a/4, 29, 291/, 42, 45, 45/1, 47, 88, 88/1, 88/1-1, 163, 163/3, 184. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MTg1