VDSS sklep Pdp 255/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da predstavlja tožnikovo ravnanje, ko ob zaključku intervencije določenega dne sodelavcem ni pomagal pri čiščenju opreme oziroma pripravi opreme za naslednjo intervencijo in je zapustil delovno mesto, utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pri tem pa sodišče ne zavzame nobenih stališč do izpovedb prič v tožnikovo korist in pokloni vero izključno izpovedi F.F. in predsednice društva, za katero se zastavlja vprašanje, ali je bila tedaj sploh prisotna. Sodišče prve stopnje bi moralo jasno navesti, zakaj je verjelo le priči F.F. in predsednici društva, ne pa ostalim pričam, ki so v veliki meri izpovedovale v korist tožnika. Zato je dokazna ocena sodišča v tem delu vsaj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je sprejelo preuranjeno in neprepričljivo dokazno oceno, da tožnik s strani predsednice društva ni bil trpinčen na delovnem mestu. Sodišče navede, da ni neprimerno, če je predsednica s povišanim glasom, vzneseno in iz jeze in frustracije tožnika opozarjala na napake, pri čemer se sodišče ni opredeljevalo do izpovedb zaslišanih prič. Trpinčenje je proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje) in ne zgolj enkraten konflikt. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki, gledano skupaj in ne vsako zase, predstavljajo trpinčenje v opisanem smislu. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja so sama po sebi lahko tudi manjšega pomena, gledano kumulativno pa lahko predstavljajo resno obliko nasilja. Med trpinčenje se uvrščajo npr. ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom). Predsednica društva je celo sama priznala, da je na zaposlene tudi kričala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožniku pogodba ni prenehala veljati in je njena veljavnost trajala do 5. 6. 2015 (I/1. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I/2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi mobbinga v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I/3. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka 15-dnevnega paricijskega roka po dnevu izdaje sodbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe (I/4. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene potrebne pravdne stroške v znesku 1.207,46 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP, zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP in kršitev pravil pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Glede utemeljenosti pisnega opozorila pred odpovedjo navaja, da je sodišče štelo, da je tožnik 29. 9. 2014 brez odobritve zapustil delovno mesto, kar predstavlja resen in utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma za podajo opozorila pred odpovedjo. Tožnik je navajal, da je delovno mesto zapustil za kratek čas (sam je navajal 15 minut), priče pa celo še manj (torej 5 minut), nahajal pa se je tudi v neposredni bližini. Poskušal je obvestiti nadrejenega A.A., ki je zaslišan povedal, da je slišal neko kričanje, prav tako se ni odzval na telefon, ki ga je imel v drugem prostoru. Priča je celo povedal, da je izhod vedno dovolil in napisal dovolilnico, razen če ga ni bilo na delovnem mestu. Sodišče ni presojalo dokazov celovito in skladno z 8. členom ZPP, saj ni upoštevalo celotne izpovedi nadrejenega, ki je povedal, da je izhod vedno dovolil. Priča B.B. je tudi izpovedal, da nadrejeni A.A. z njimi (mišljeni poklicni gasilci) več kot leto in pol ni govoril, tudi po prehodu na PGD kakšnega pol leta z njimi sploh ni govoril. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni šlo za takšno kršitev, da bi bilo mogoče podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede odsotnosti tožnika z usposabljanja dne 17. 10. 2014 in 18. 10. 2014 je sodišče svojo odločitev obrazložilo, da se je tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi dolžan stalno izpopolnjevati, ter da je bilo na sestanku 11. 7. 2014 na katerem so bili vsi poklicni gasilci (tudi tožnik) izrecno opozorjeni, da so dolžni sodelovati in udeleževati se vseh društvenih usposabljanj. Trajanje in potek izobraževanja se določita s pisno pogodbo o izobraževanju. Zgolj zapis v zapisniku delovnega sestanka, da se morajo vsi zaposleni obvezno udeleževati vseh društvenih usposabljanj nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je bila s tem vzpostavljena obveznost tožnika, o izobraževanju bi moral biti tožnik vsaj obveščen, tožnik pa je bil obveščen o tem zgolj kot član prostovoljnega gasilskega društva, medtem ko njegov sodelavec B.B., ki ni bil član PGD II C. o tem izobraževanju ni bil obveščen s kakšnim sms sporočilom in je kot priča izpovedal, da sploh ne ve ali je bilo izobraževanje obvezno, on pa se ga je udeležil, ker je predsednica društva prišla k njemu in mu dejala, da bo izobraževanje, prej pa o tem ni bil seznanjen. Sms sporočila ni prejel. Tudi priča D.D., ki je poklicni gasilec pove, da na nobenem izmed obeh izobraževanj ni bil. Očitno torej noben izmed zaposlenih ni bil pravilno obveščen. Nenavadno je, da bi vsi gasilci namenoma kršili svojo delovno obveznost z možnostjo, da zaradi tega izgubijo zaposlitev. Glede izobraževanja za dne 18. 10. 2014 pa tožnik navaja, da sam ni potrdil nadrejenemu svoje udeležbe, kot to navaja tožena stranka in je tožnik o tem tudi izpovedal. Sicer pa tudi v kolikor bi potrdil svojo udeležbo, potrditev še ne bi imela nobenega vpliva na oceno njegovega ravnanja. Ker na izobraževanje ni bil ustrezno pozvan, se vaje ni bil dolžan udeležiti. Sodišče je glede tega kršilo 8. člen ZPP ter storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o ključnih dejstvih. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Kot edini utemeljeni razlog, zaradi katerega je bila podana odpoved je sodišče štelo predvsem ravnanje tožnika ob zaključku intervencije 4. 12. 2014, ko naj bi tožnik zapustil delovno mesto, ne da bi sodelavcem pomagal pri pripravi opreme za naslednjo intervencijo. V zvezi z očitano kršitvijo je tožnik jasno povedal, da je prostovoljnim gasilcem vedno pomagal pri pospravljanju in pripravi opreme, tistega dne ni bilo nič drugače. Da je tožnik ostal v gasilskem domu po prihodu vozil iz intervencije, je povedal tudi priča E.E., ki je bil kot član PGD II C. prisoten v času intervencije in povedal, da je videl tožnika, oblečenega v gasilska oblačila, pripravljen je bil za izvoz, vendar je pred njim vozilo odpeljalo. Nato sta skupaj šla v servis, tožnik pa je v komandni sobi vprašal, ali potrebujejo pomoč in ta oseba je odvrnila, da ne. Potem sta počakala na prihod vozila iz intervencije, po prihodu vozila je priča odšla, tožnik pa je ostal. Tako sodišče ne presoja izpovedi te priče, temveč se sklicuje zgolj na izpovedi F.F. (mož predsednice društva) in predsednice društva (zakonita zastopnica), pri čemer mora po mnenju tožnika z vidika njune povezave s samim društvom in udeležbe pri konkretnem dogodku, njuno izpoved oceniti kritično in tudi navesti, zakaj je sledilo vsem dokazom tožene stranke, medtem ko dokazov tožnika ni upoštevalo, pri tem je zgolj navedlo, da tožnik nasprotnega ni dokazal brez obrazložitve, zakaj ne. Sodišče ni ravnalo skladno z določili 8. člena ZPP. Sodba je tako pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ocena verodostojnosti pa bi vsekakor bila potrebna že upoštevaje gornje razloge, pa tudi zato, ker je izpoved F.F. o okoliščinah tistega dne nasprotna izpovedi tožnika in priče E.E, za katero F.F. sam potrdi, da je bil tam prisoten. F.F. je tako izpovedal, da tožnik ni prišel vprašat v komandno sobo, ali je potrebna pomoč, medtem ko je priča E.E. slišala ravno nasprotno, povedala je celo tako, da je bil v komandni sobi (F.F.), ki je odvrnil, da ne. Očitno je F.F. izpovedal, da je bil tožnik brezbrižen do svojega dela, priča pa je izpovedala ravno nasprotno. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved predsednice društva, ki tedaj ni bila prisotna, prisoten je bil zgolj njen mož, zato ona izpoveduje zgolj o tem, kar je slišala, da naj bi se zgodilo, obenem pa je jasno njena izpoved očitno pristranska. Tožena stranka oziroma predsednica je iskala domnevne napake tožnika, kar je potrdilo tudi veliko prič (E.E., D.D., B.B., G.G., H.H.), kljub temu pa je očitno sodišče zakonito zastopnico ter njune sorodnike (mož in sin) štelo kot verodostojne. Sodišče je glede na navedeno storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri svoji odločitvi upoštevalo le priče, ki so govorile v korist tožene stranke, o ničemer pa se ni opredelilo do prič, ki so izpovedovali v korist tožnika, ni pa niti navedlo, zakaj jim ne verjame.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo zatrjevane kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je tudi storilo bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v delih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj se sodišče v večjem delu obrazložitve sploh ni opredeljevalo do izvedenih dokazov z zaslišanjem prič, pri čemer je vrsta zaslišanih prič podajala izjave v korist tožnika, sodišče pa je v delu svojo odločitev oprlo med drugim na izpovedbo predsednice društva, ki ob dogodku glede čiščenja opreme po intervenciji niti ni bila prisotna ob dogodku in je lahko izpovedovala, kar je slišala.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi z veliko mero pozornosti upoštevati dejstvo, da je zakonita zastopnica tožene stranke, predsednica društva I.I., F.F. zaposlen pri toženi stranki mož zakonite zastopnice in priča, ki v veliki meri obremenjuje tožnika, hkrati pa je pri toženi stranki zaposlen tudi J.J., sin I.I. in F.F., pri čemer je tožena stranka tudi delodajalec z malo zaposlenimi delavci - poklicnimi gasilci. Navedeno dejstvo sodišče ni dovolj kritično upoštevalo in tako ni ravnalo skladno z 8. členom ZPP, ki sicer določa, da sodišče odloča po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik je med postopkom tudi ves čas opozarjal na bližnja sorodstvena razmerja zakonite zastopnice in prič, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vrsta prič izpovedala drugače glede posameznih dogodkov, sodišče pa se do navedenega niti ni opredelilo.

7. Glede odsotnosti tožnika z usposabljanja 17. 10. 2014 in 18. 10. 2014 je po oceni pritožbenega sodišča sodišče premajhno pozornost posvetilo temu, ali je tožnik bil dolžan udeležiti se vseh društvenih usposabljanj in zlasti tudi, ali je bil osebno pisno obveščen o tem, da se mora konkretnega izobraževanja obvezno nujno udeležiti z opozorilom na možne sankcije odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer iz do sedaj izvedenih dokazov izhaja, da tudi drugi zaposleni na osebni ravni niso bili seznanjeni o nujnosti izobraževanja, razen na splošni ravni na sestanku. Permanentno izobraževanje je pravica delavca, v kolikor pa je to tudi obveznost, mora biti delavec obveščen, da mu bo lahko ob odsotnosti iz izobraževanja odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ob tem je ugotoviti, da so posamezne priče kot npr. D.D. izpovedale, da tudi ni bil na tem izobraževanju, prav tako je B.B. izpovedal, da o izobraževanju niti ni bil obveščen s kakšnim sms sporočilom, ter da sploh ne ve, ali je bilo izobraževanje obvezno. V kolikor tožnik ni bil izrecno pisno obveščen o tem, da je izobraževanje obvezno, to ne more biti kršitev pogodbenih obveznosti, zlasti v primeru, ko nihče od zaslišanih prič ni prejel pisnega vabila z opozorilom in se nekateri drugi zaposleni tudi niso izobraževanja udeležili. Tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku raziskati način vabljenja tožnika in upoštevati tudi, kako je tožena stranka ravnala pri drugih zaposlenih glede morebitne neudeležbe.

8. Sodišče je štelo kot kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je ocenilo, da je bila tožniku zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zlasti glede ravnanja tožnika, ko ob zaključku intervencije dne 4. 12. 2014 sodelavcem ni pomagal pri čiščenju opreme oziroma pripravi opreme za naslednjo intervencijo in je delovno mesto zapustil. Sodišče ob navedeni dokazni oceni ni presodilo različnih izpovedb prič, saj je npr. priča E.E., ki je bil prisoten v času intervencije in je povedal, da je videl tožnika, oblečenega v gasilska oblačila, pri čemer je vozilo pred njim odpeljalo. Priča je tudi izpovedal, da sta šla s tožnikom skupaj v servis, da je tožnik vprašal, ali potrebujejo pomoč in je oseba odvrnila, da ne. Tožnik naj bi po prihodu vozila nazaj ostal. Sodišče ne zavzame nikakršnega stališča do izpovedb prič v tožnikovo korist in pokloni vero izključno izpovedi F.F. in predsednice društva, za katero se pojavlja vprašanje, ali je bila tedaj osebno sploh prisotna. F.F. je na primer izpovedal, da je bil tožnik popolnoma brezbrižen do svojega dela, vrsta ostalih prič pa je izpovedalo ravno nasprotno. Tako bi moralo sodišča jasno navesti, zakaj je verjelo le priči F.F. in predsednici društva, ne pa ostalim pričam, ki so v veliki meri izpovedovale v korist tožnika. Sodišče se tako ni opredelilo do izjav E.E., D.D., B.B., G.G. in H.H., svojo odločitev pa je oprlo med ostalim na izjavo predsednice društva, ki domnevno ni bila prisotna. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča v tem delu vsaj preuranjena.

9. Iz vrste izjav zaslišanih prič kot npr. B.B., D.D., E.E. izhaja, da je bil tožnik vesten delavec, ter da je prihajalo do konfliktov tudi iz razloga, ker je bilo ravnanje predsednice društva tudi ponižujoče in žaljivo do zaposlenih gasilcev, pri čemer je predsednica društva zaposlene zmerjala tudi z neprimernimi izrazi - kletvicami (pritožba navaja: „pizde materne, lenuhi, jebem ti mater“ in podobno). Pritožbeno sodišče je vpogledalo v zapisnik z glavne obravnave z dne 12. 11. 2015 in ugotavlja, da je zaslišana priča B.B. izpovedal, da jih je predsednica društva zmerjala z izrazi „pizde materne“, kar zagotovo ni dopustno in primerno za delodajalca in nedvomno presega meje dopustnega komuniciranja s podrejenimi. Ob navedenem se je večina zaposlenih gasilcev (in ne le tožnik) med seboj pogovarjala in so glede na to, kako jih je predsednica poniževala obvestili sindikat, priča pa je tudi izpovedal, kako je predsednica tožnika vlekla za roko, klela boga tožniku in grozila tožniku kot priči, pri čemer je predsednica kričala na vseh sestankih vsak petek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do navedenih izpovedb sodišče ni zavzelo nikakršne dokazne ocene. Tudi priča E.E. je izpovedal, da mu je tožnik izpovedal, da “je na tleh, da ne more več in podobno“, pri čemer je izpovedal tudi, da je predsednici „povedal, da se z njim ne bo obnašala na tak način“. Sodišče v ničemer ni upoštevalo tudi ostalih številnih izpovedb prič v korist tožnika.

10. Sodišče navedenega ni dovolj upoštevalo, pri čemer je sprejelo preuranjeno in neprepričljivo dokazno oceno o tem, ali ni šlo s strani predsednice za trpinčenje tožnika na delovnem mestu opredeljen v 7. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Tožnik je iz navedenega razloga uveljavljal odškodnino iz naslova mobbinga v višini 10.000,00 EUR. Sodišče navede, da ni neprimerno, če je predsednica s povišanim glasom, vzneseno in iz jeze in frustracije tožnika opozarjala na napake, pri čemer se sodišče ni opredeljevalo do izpovedb zaslišanih prič. Zakon določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V skladu z navedeno definicijo je trpinčenje proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje) in ne zgolj enkraten konflikt. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki gledano skupaj in ne vsak zase predstavljajo trpinčenje v opisanem smislu. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja so sama po sebi lahko tudi manjšega pomena, gledano kumulativno pa lahko predstavljajo resno obliko nasilja. Med trpinčenje se uvrščajo npr. ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom); ki ogrožajo socialne stike žrtve. Predsednica društva, je celo sama priznala, da je na zaposlene tudi kričala.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti in zadevo vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 80/2019
• VDSS sodba Pdp 572/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 597/2015