<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Pdp 1531/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1531.2014
Evidenčna številka:VDS0013787
Datum odločbe:09.04.2015
Senat:Samo Puppis (preds.), Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pooblaščenec - pooblastilo - preklic pooblastila - odvetnik - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi - zagovor - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - mobing - trpinčenje na delovnem mestu

Jedro

Odpoved oziroma preklic pooblastila se mora po drugem odstavku 99. člena ZPP naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik, zato lahko preklic oziroma odpoved pooblastila učinkuje v razmerju do sodišča od dneva, ko je sodišče z njim seznanjeno. Ker sodišče prve stopnje, ko je poslalo pisni odpravek sodbe pooblaščencu tožnice, še ni bilo seznanjeno z odpovedjo oziroma preklicem pooblastila, je bila sodba pravilno vročena tožnici po odvetniku.

Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila ta kršitev storjena. Očitki v elektronskih sporočilih so povezani z domnevnimi nepravilnostmi, na katere je tožnica opozarjala. Komunikacija tožnice v elektronskih sporočilih ne zadeva sodelavke „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero od njenih osebnih okoliščin, z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice sodelavka odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Izrek

Pritožbama zoper sklep z dne 21. 10. 2014 in sklep z dne 4. 12. 2004 se ugodi in se sklepa razveljavita.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 21. 10. 2014 je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 3132/2014 z dne 18. 9. 2014, ki jo je dne 20. 10. 2014 vložil odvetnik A.A.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da odvetnik A.A. ob vložitvi pritožbe ni predložil veljavnega pooblastila, saj je tožnico sicer zastopal v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je po zaključku glavne obravnave dne 19. 9. 2014 odpovedal pooblastilo tožnici, tožnica pa je odvetniku A.A. dne 22. 9. 2014 preklicala pooblastilo za zastopanje. Glede na odpoved in preklic pooblastila, je sodišče prve stopnje štelo, da odvetnik A.A. ni več pooblaščenec tožnice ter pri tem tudi zaključilo, da ni utemeljeno sklicevanje odvetnika na določbo 99. člena ZPP, ki v četrtem odstavku določa, da je dolžan pooblaščenec po odpovedi pooblastila še en mesec opravljati dejanja, ker je bilo njegovo pooblastilo preklicano s strani tožnice in ne odpovedano z njegove strani.

Nadalje je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 11. 2014 zavrglo pritožbo tožnice z dne 28. 10. 2014 kot prepozno, ker se je rok za pritožbo iztekel dne 21. 10. 2014.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 3. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 24. 10. 2013, nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 11. 2013 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter še traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo od 22. 11. 2013 dalje prijaviti v vsa zavarovanja in ji za čas od 22. 11. 2013 do vrnitve na delo obračunati plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od tega plačati vse prispevke in davke, izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače, to je od zadnjega delovnega dne v mesecu za tekoči mesec, do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo ter ji povrniti stroške postopka v roku 8 dni (vse točka I izreka).

Tožnica izpodbija sklep z dne 21. 10. 2014 zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in pritožbo, ki jo je vložil odvetnik A.A., šteje za popolno vlogo, oziroma podrejeno, da se tožnici vroči sodba sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2014. Meni, da je glede na podano odpoved pooblastila s strani pooblaščenca, v skladu s četrtim odstavkom 99. člena ZPP potrebno šteti pritožbo, ki jo je vložil A.A., za popolno vlogo oziroma tožnico pozvati, da vlogo dopolni s predložitvijo novega pooblastila, pred tem pa sodbo tožnici vročiti. Pritožnica meni, da ni mogoče šteti, da je bila sodba vročena stranki, če je pooblaščenec sprejel sodbo po prenehanju pooblastilnega razmerja.

Sklep z dne 4. 11. 2014 tožnica izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pritožbo z dne 29. 10. 2014 šteje za popolno (smiselno: pravočasno) vlogo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo pooblastilo za zastopanje tožnice po odvetniku A.A. obojestransko preklicano. Tožnica sumi, da je bila sodba sodišča prve stopnje načrtno vročena samo odvetniku, zaradi česar je bila tožnici kršena pravica do pritožbe. Sodbo bi moralo sodišče prve stopnje vročiti tudi tožnici, ki je bila s sodbo seznanjena šele 17. 10. 2014. Če je sodišče prve stopnje štelo, da je prenehalo pooblastilno razmerje, bi moralo tožnico pozvati na dopolnitev vloge s predložitvijo novega pooblastila, oziroma sodbo sodišča prve stopnje tožnici vročiti.

V pravočasni pritožbi z dne 21. 10. 2014 pritožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da tožena stranka ni v zadostni meri izkazala obstoja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nekaj elektronskih sporočil ne zadostuje, posebej zato, ker je šlo za prirejene očitke, ki so temeljili na izvzetih besedah iz elektronskih sporočil. Ni bil tožničin namen kogarkoli žaliti, saj je zgolj pisno opozorila na nepravilnosti, ki so se dogajale pri toženi stranki. Opozorila tožene stranke iz leta 2012 so neutemeljena in skonstruirana prav z namenom, da bi se lahko tožnice „znebili“. Opozarja na ocenjevalne liste iz leta 2010-2012, v katerih je prav priča B.B. večkrat zapisala, da se tožnica lepo pisno in ustno izraža in da svoje delo opravlja nadpovprečno (kvalitetno). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je predvsem konstrukt direktorja tožene stranke, ki je s pomočjo pravnega zastopnika tožene stranke tožnico obtoževal z žaljivimi opisi karakternih lastnosti in jo neutemeljeno obtoževal neprimernega komuniciranja, čeprav tega tožena stranka ni dokazala. Tožnica je navajala, da je od konca leta 2011, ko se je začela „polomija“ in je prišlo do večjega finančnega oškodovanja na projektu „C.“ in je tožnica začela opozarjati na nepravilnosti, začela povezana skupina vodij pri toženi stranki načrtno izvajati aktivnosti, da se tožnice znebi. B.B. je v svoji izpovedi potrdila, da je s tožnico več mesecev komunicirala zgolj po elektronski pošti, čeprav je delala v sosednji pisarni. Skupina zaposlenih pri toženi stranki je tožnico šikanirala in jo trpinčila, medtem ko je tožnica skrbno opravljala svoje delo in zaključevala obsežen projekt „D.“. Tožnica je opozorila, da je bila B.B. tista, ki je hodila k direktorju tožene stranke „natolcevat“, da tožnica ne opravljala delovnih obveznosti, čeprav za to ni predložila nobenih dokazov, pred tem pa je tožnici načrtno odvzela razvojne projekte.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bila prav B.B. tista, ki tožnici ni omogočila nadaljevanja dela na projektu „E.“ in ji po dokončanju projekta „D.“ ni zagotovila ustreznega dela oziroma omogočila nadaljevanje dela na projektih „F.“ in „G.“, na katerih je tožnica prej delala več kot tri leta. B.B. je od tožnice večkrat zahtevala ravnanje, ki bi lahko pomenilo finančno oškodovanje projekta in s tem oškodovanje javnih sredstev, pri čemer se pritožba sklicuje na plačilo računov podjetju H. in dogovori za družbo I., čeprav dela niso bila končana. Direktor tožene stranke se ni zmenil za opozorila tožnice v zvezi s sklepanjem poravnav in dodatkov s podjetjem J., dodatkov s podjetjem I. in pogodbe s podjetjem K., pogodbo z varovanjem L., dogovori z Občino D. ter G. B.B. je tožnici na žaljiv način odvzela projekte ter načrtno ravnala škodljivo. Tožnico so poniževali in diskreditirali tudi z odrejanjem del, kot so reševanje reklamacij. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je reševanje reklamacij delo vodje projekta. Tožnica je navajala, da je pri toženi stranki organizirana služba reševanja reklamacij znotraj sektorja trženja, sodišče prve stopnje pa zmotno enači delo arhitekta in gradbenega inženirja ter neselektivno prezre dejstvo, da so gradbeni inženirji usposobljeni za delo na gradbišču, arhitekti pa za svetovalno delo in načrtovanje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica pri vseh projektih skrbno in ažurno izvedla vse svetovalne aktivnosti, tudi pri reševanju reklamacij za projekt „M.“ in „F.“. Tožnica je edina pri toženi stranki poskrbela za odpravo očitnih napak na projektu „F.“ in na projektu „D. pridobila vse izjave za odpravljeno napako v 30 dneh po prejemu predaje ter opisala napore in aktivnosti za odpravo napak. Tožnica je opozorila na mobbing, ki se je nad njo izvajal v zvezi z video sistemom (snemanjem), snemanjem telefonskih pogovorov, preverjanjem klicanih telefonskih številk, poseganjem v elektronsko pošto ter prikrivanjem podatkov. Navaja, da ni imela možnosti za pripravo in podajo zagovora, prav tako so bile napake pri vročanju pisne obdolžitve. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo niti enega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je tožnica sodelavce v oktobru 2013 verbalno napadala. Navaja, da ji je bila tudi grobo kršena pravica do nepristranskega sodnika, odvzeta ji je bila možnost pričanja pred novimi sodniki porotniki na obravnavi dne 18. 9. 2014 ter meni, da je pravočasno naslovila zahtevo za izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje in sodnikov porotnikov.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice zoper sodbo. Prerekala je navedbe ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa in sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je glede izpodbijanih sklepov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v zvezi s pritožbo zoper sodbo pa sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je odločitev najmanj preuranjena.

K odločitvi glede razveljavitve sklepov o zavrženju pritožb:

Po preučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodba z dne 18. 9. 2014 odpremljena pooblaščencu tožnice odvetniku A.A. dne 19. 9. 2014, kar je pravilno, saj je bilo sodišče prve stopnje z odpovedjo pooblastila, ki jo je podal odvetnik A.A. dne 19. 9. 2014, seznanjeno šele dne 22. 9. 2014 (list. št. 147). Tožnica pa je svojemu pooblaščencu odvetniku A.A. preklicala pooblastilo dne 22. 9. 2014 ter o tem sodišče prve stopnje obvestila dne 23. 9. 2014. Ker se mora odpoved oziroma preklic pooblastila po drugem odstavku 99. člena ZPP naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik, lahko preklic oziroma odpoved pooblastila učinkuje v razmerju do sodišča od dneva, ko je sodišče z njim seznanjeno. Ker sodišče prve stopnje dne 19. 9. 2014, ko je poslalo pisni odpravek sodbe pooblaščencu tožnice, še ni bilo seznanjeno z odpovedjo oziroma preklicem pooblastila, je bila sodba pravilno vročena tožnici po odvetniku. Ker se v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP pisanja vročajo pooblaščencu, kadar ga stranka ima, so neutemeljene pritožbene navedbe v obeh pritožbah, da bi moralo sodišče prve stopnje pisni odpravek sodbe vročiti tudi tožnici. Sodba je bila torej dne 6. 10. 2014 (povratnica, list. št. 146) pravilno vročena pooblaščencu tožnice odvetniku A.A., zato se je 15-dnevni pritožbeni rok iztekel dne 21. 10. 2014. Pritožba, ki jo je tožnica vložila dne 21. 10. 2014, je torej pravočasna.

Ne glede na število vlog, ki jih stranka vloži zoper sodbo sodišča prve stopnje, se šteje, da vse vloge skupaj predstavljajo enotno pritožbo. Če je ena izmed vlog, s katerimi stranka izpodbija sodbo, vložena znotraj pritožbenega roka, torej pravočasno, ni dopustno vlog, ki jih je stranka vložila po poteku roka, zavreči oziroma odločiti, da se pritožba zavrže. Vloge, ki jih stranka vloži po poteku roka, sodišče ne sme obravnavati, jih pa ne zavrže, le-to pa obrazloži pri obravnavi pravočasne pritožbe. Zato sodišče prve stopnje ni smelo o vlogi, ki jo tožnica vložila dne 28. 10. 2014 in naslovila kot pritožbo, odločiti kot o pritožbi.

Enako velja tudi glede zavrženja vloge odvetnika A.A. z dne 20. 10. 2014. Tudi te vloge, kot dela enotne pritožbe, sodišče prve stopnje ni smelo zavreči kot pritožbe. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa odločilo, da se pritožba zavrže, torej je zavrglo celotno pritožbo, in sicer tudi pritožbo, ki jo je tožnica osebno pravočasno vložila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo obema pritožbama ter izpodbijana sklepa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo vloge odvetnika A.A.. Ker je namreč tožnica pred vložitvijo pritožbe odvetniku A.A. preklicala pooblastilo za zastopanje, ta ni bil več upravičen v tožničinem imenu vložiti pritožbe s sklicevanjem na določbo četrtega odstavka 99. člena ZPP, ki določa, da je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Ker v obravnavani zadevi ni šlo (le) za odpoved pooblastila s strani odvetnika A.A., temveč tudi za preklic pooblastila s strani tožnice, ne gre za primer iz citiranega četrtega odstavka 99. člena ZPP.

K odločitvi glede razveljavitve sodbe:

V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). V primeru krivdnega razloga mora delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Pisno opozorilo se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. V skladu s tretjim odstavkom 85. člena ZDR-1 lahko pri zagovoru po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga, s strani delavca pooblaščena oseba. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na strani delodajalca, če on redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 (A1), za nedoločen čas, na delovnem mestu vodje projektov. Tožena stranka ji je dne 24. 10. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V odpovedi ji je tožena stranka očitala dva sklopa kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Prvi sklop se nanaša na neprimerno ali neprofesionalno komuniciranje tožnice s sodelavci, pri čemer je bilo upoštevanih devet tožničinih elektronskih sporočil iz obdobja od od 29. 8. 2013 do 16. 10. 2013, in tožničino neprimerno komuniciranje na sestanku dne 3. 10. 2013. Drugi sklop pa se nanaša na neutemeljeno zavrnitev opravljanja izvajanja nalog, povezanih z reševanjem reklamacij in odpravljanjem napak na projektu „M.“, saj je v dveh elektronskih sporočilih ( z dne 29. 8. 2013 in 16. 10. 2013) zavrnila izvajanje teh nalog. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala očitane kršitve. Tožnica je v elektronskih sporočilih B.B. očitala zlonamerno in škodljivo ravnanje vodje sektorja gradnje, laganje, prilizovanje direktorju tožene stranke, ta sporočila pa je poslala poleg direktorju tožene stranke oziroma naslovniku tudi v vednost drugim osebam, npr. v tajništvo tožene stranke in delavki N.N.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ravnanje tožnice prizadelo B.B. ter zaključilo, da vsa sporočila kot celota predstavljajo mobbing nad sodelavko B.B., saj niso primerna ter predstavljajo kontinuirano in grobo nadlegovanje ter trpinčenje. Prav tako je ugotovilo, da je tožnica neutemeljeno zavrnila izvajanje delovnih nalog v zvezi z reševanjem reklamacij in odpravljanjem napak na projektu „M.“.

Pritožbeno sodišče šteje, da so neutemeljene pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na postopkovne kršitve v zvezi z vročitvijo obdolžitve in kršitvijo pravice tožnice do podaje zagovora. Tožnici je bila namreč pisna obdolžitev pravilno vročena. Pritožbeno sodišče tudi poudarja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora in da je zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena določa, da mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Pravica do zagovora pred redno odpovedjo vključuje tudi predhodno pisno obdolžitev o očitanih kršitvah, pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, saj se ta pravica lahko uresniči in izčrpa le po predhodni seznanitvi z očitki kršitev. Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožnici zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Pri tem ni bistveno, da je bila tožnica v času zagovora v bolniškem staležu in se zato zagovora ni udeležila. V primeru, da je delavec v bolniškem staležu, ne zadošča zgolj, da delavec delodajalca obvesti o staležu, temveč mora delavec izostanek z zagovora opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, zaradi katerih se zagovora ne more udeležiti in (po možnosti) predložiti tudi ustrezne dokaze – ustrezno medicinsko dokumentacijo, da se tožena stranka lahko prepriča o upravičenosti izostanka iz zdravstvenih razlogov. Vendar tudi v primeru, če se delavec zaradi bolezni upravičeno ne odzove vabilu na zagovor, se od delodajalca ne more pričakovati, da bo zagovor tudi dejansko preložil na kasnejši datum in delavcu omogočil zagovor kasneje, saj bi takšna preložitev, glede na kratek prekluzivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, lahko pomenila, da bi bil delodajalec prekludiran s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je za odločitev v konkretni zadevi bistveno, da je tožena stranka tožnici omogočila zagovor. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče RS v zvezi z omogočanjem zagovora delavcu, ki je dalj časa odsoten zaradi bolniškega staleža, zavzelo stališče (sicer v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa smiselno velja tudi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga), da v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, kljub temu, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost takšne odpovedi (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006). Revizijsko sodišče se je v nadaljevanju postavilo na stališče, da bi zato v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma da datum že določenega zagovora preloži. To pa je eden od zakonskih razlogov, zaradi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbah opr. št. VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, opr. št. VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012 in opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev tožničine pravice do zagovora, niso utemeljene.

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v skladu z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1 pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dne 25. 10. 2012 (B19) tožnico utemeljeno pisno opozorila na kršitev pogodbenih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev, ker je ugotovilo, da je tožnica v času od 12. 10. 2012 do 15. 10. 2012 neupravičeno zadrževala aneks št. 4 v zvezi s projektom „D.“. Ker že ta ugotovitev zadošča za presojo zakonitosti pisnega opozorila, se sodišču ni bilo treba opredeljevati do nadaljnjega očitka iz pisnega opozorila in sicer, da je tožnica dne 23. 10. 2012 neprimerno in neprofesionalno komunicirala s sodelavci.

V zvezi z očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v sojenju pred sodiščem prve stopnje navajala, da jo je tožena stranka oziroma njeni delavci, predvsem nadrejena delavka, vodja sektorja gradnje, B.B., ter tudi direktor O.O., maltretirali oziroma nad njo izvajali mobbing. S tem v zvezi je tožnica opozorila, da ji je B.B. odvzela projekta „G.“ in „F.“, čeprav je tožnica več let vodila ta dva projekta, kasneje pa ji B.B. teh projektov ni vrnila. Sodišče prve stopnje bi moralo očitano kršitev pogodbenih obveznosti, ki se nanaša na odklonitev izvajanja nalog na reševanju reklamacij, obravnavati v povezavi z očitano diskriminacijo tožnice pri delu. Tožnica namreč po zaključku projekta „D.“ ni več vodila projektov ter je s tem reševanje oziroma pomoč pri reševanju reklamacij očitno postalo edina tožničina delovna zadolžitev. Pritožbeno sodišče opozarja, da je po pogodbi o zaposlitvi tožnica vodja projektov ter ji je tožena stranka prvenstveno dolžna zagotavljati delo za sklenjeno delovno mesto. Ni sprejemljivo, da opravljanje drugih nalog po naročilu nadrejenega v okviru tožničinega delokroga (5. alineja 3. člena pogodbe o zaposlitvi) postane edina tožničina zadolžitev, če je bilo opravljanje ostalih del iz pogodbe o zaposlitvi, predvsem vodenje in sodelovanje v projektnih skupinah za najzahtevnejše in ključne projekte pridobivanja neprofitnih najemnih stanovanj in stanovanj za trg (1. alineja 3. člena pogodbe o zaposlitvi), tožnici šikanozno oziroma diskriminatorno odvzeto. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bistveno, ali je tožena stranka sploh razpolagala z novimi projekti, ki bi jih dodelila tožnici, temveč da je bilo tožnici odrejeno delo v zvezi z reševanjem reklamacij, ki ga tožnica ni opravila, oziroma ga je zavrnila.

Če delavec opozarja na diskriminatorno ravnanje delodajalca oziroma na neenakopravno obravnavanje, je v primeru spora dokazno breme, da delavec ni bil diskriminiran, na delodajalcu, v skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR-1. Tožnica je namreč navajala dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, zato bi morala tožena stranka dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Kot namreč izhaja iz izpovedbe P.P., ki je pri toženi stranki tudi zaposlen na delovnem mestu vodje projektov, njemu projekti niso bili odvzeti oziroma je v letu 2013 vodil veliko projektov, v glavnem projekte sanacije in en projekt novogradnje, ki ga je začela tožnica, on pa ga je končal v letu 2014. Da so bili tožnici dejansko projekti odvzeti, je tožena stranka tudi priznala. Priča B.B. je tudi izpovedala, da je v maju 2013 tožnici hotela odrediti dve novi nalogi, ki nista bili reševanje reklamacij, ampak vodenje projekta in ena rušitev, vendar do tega ni prišlo, ker je tožnica ni želela poslušati do konca ter jo je prekinjala in hotela, da se ji vrnejo njeni projekti. Zato priča tožnici ni uspela predati novih nalog. To je storila tudi pisno, vendar ni bilo izpolnitve.

Predvsem v navedenem kontekstu očitane diskriminacije se pritožbenemu sodišču poraja dvom v korektnost obravnavanja tožnice pri toženi stranki. V tem delu dejansko stanje še ni ugotovljeno v taki meri, da bi bilo mogoče v celoti izključiti tožničine očitke, da je bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej predvsem z zaslišanjem tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke ter B.B. razčistiti, kaj so bili razlogi za odvzem nalog tožnici, in tudi, zakaj ji te naloge niso bile vrnjene po zaključku projekta „D.“ oziroma zakaj tožnica pri teh projektih ni mogla več sodelovati. Pritožbeno sodišče dodaja, da vprašanje odrejanja nalog ni odvisno od tožničinega domnevnega neustreznega komuniciranja in odklanjanja novih nalog. Tožena stranka tožnici namreč ni očitala, da bi neutemeljeno zavrnila nove projekte, ki naj bi jih tožnici (tudi pisno) odredila B.B..

Glede sklopa očitkov, ki se nanašajo na neprimerno komunikacijo tožnice, je treba pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajati iz pisne obdolžitve z dne 17. 10. 2013 (B1), v kateri je tožena stranka tožnici očitala, da je imelo tožničino vedenje, gledano kot celota (sporna elektronska sporočila in tudi očitano verbalno napadanje, neutemeljeno obtoževanje in žaljenje), vse znake kontinuiranega in grobega nadlegovanja oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Glede presoje o tem, ali je tožena stranka dokazala, da je tožnica kontinuirano in grobo nadlegovala oziroma trpinčila sodelavke in sodelavce, pritožbeno sodišče izpostavlja, da ravnanja oziroma komunikacija tožnice ne ustrezajo definiciji grobega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila ta kršitev storjena (prim. stališče, zavzeto v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015). Očitki v elektronskih sporočilih so namreč povezani z domnevnimi nepravilnostmi, na katere je tožnica opozarjala. Komunikacija tožnice v elektronskih sporočilih ne zadeva B.B. „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero koli osebno okoliščino B.B., z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice B.B. odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko B.B. v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Težo kršitev je torej treba upoštevati v kontekstu zatrjevanih nepravilnosti. Opozarjanje na nepravilnosti pa ne sme pomeniti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma ni mogoče šteti, da bi to onemogočalo nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi oziroma vplivalo na slabe odnose v kolektivu in s tem na oteženo delo.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstva v zvezi z zatrjevano diskriminacijo tožnice, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica v pritožbi neutemeljeno opozarja na domnevne kršitve postopka, ker naj ne bi imela možnosti obravnavanja pred sodiščem prve stopnje zaradi spremenjenega senata oziroma ponovnega začetka glavne obravnave dne 18. 9. 2014. Tožnica se je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2014 strinjala s tem, da se šteje za prebran zapisnik z glavne obravnave z dne 7. 7. 2014 ter ostale listine v spisu. Zato dejstvo, da se je glavna obravnava začela znova, v ničemer ni vplivalo na pravico tožnice do sodelovanja v postopku, saj sta se nova sodnika porotnika seznanila s celotnim gradivom v sodnem spisu, tudi s tožničino izpovedjo z naroka za glavno obravnavo z dne 7. 7. 2014. V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ker iz podatkov v spisu izhaja, da je tožničin predlog za izločitev predsednice senata, sodnikov porotnikov in sodne zapisnikarice, datiran z dne 26. 9. 2014, torej po zaključku glavne obravnave (18. 9. 2014), je bil predlog podan prepozno glede na citirano določbo drugega odstavka 72. člena ZPP.

Ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo vloge - pritožbe, ki jo je podal odvetnik A.A., ki je tudi priglasil stroške pritožbe, je štelo, da stranki nista priglasili pritožbenih stroškov. Zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.


Zveza:

ZPP člen 99, 99/2, 137, 137/1. ZDR-1 člen 7, 84, 84/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMTI4