<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 778/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.778.2013
Evidenčna številka:VDS0011388
Datum odločbe:21.11.2013
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Silva Donko (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - krivda

Jedro

V tem sporu gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je posledica ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob izpolnjevanju v ZDR določenih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni potrebno ugotavljati še oblike oziroma stopnje krivde v kazensko pravnem smislu, temveč zadošča ugotovitev, da je prišlo do kršenja pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti, ki lahko predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da delavec za tako ravnanje nima upravičenih razlogov.

Tožnik (policist obmejne policijske postaje) je spornega dne trikrat zapustil delovno mesto, ne da bi za to imel izrecno dovoljenje, in se z vozilom odpeljal z območja mejnega prehoda, za kar tudi ni imel dovoljenja. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 14. 7. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 14. 9. 2011, nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja, ter da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 9. 2011 priznati vse pravice iz dela, vključno obračunati bruto plače, od katere je dolžna plačati davke in prispevke, skladno z zakonodajo ter nato tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega pravna ter zmotno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da skupaj s stroškovnimi posledicami tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pravočasno. Sodišče je obrazložilo, da mora biti odpoved v roku 60 dni le podana ter ni potrebno, da v navedenem roku sklep postane dokončen in izvršljiv. Po mnenju pritožbe je odpoved lahko pravočasna le, v kolikor je Komisija za pritožbe za delovna razmerja odločila v predpisanem 30-dnevnem roku, kot to določa 93. člen ZJU. V konkretnem primeru komisija ni odločila v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, zato niso izpolnjeni pogoji, da se lahko odpoved šteje kot pravočasno. Glede na to, da je delodajalec tožnika, torej A. sama kršila postopkovne določbe in sama ni zagotovila, da bi bilo o pritožbi zoper sklep o redni odpovedi odločeno v zakonitem roku, je potrebno šteti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Prav tako je sodišče, po mnenju pritožbe, glede opozorila tožene stranke z dne 8. 12. 2010 zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče se je v zvezi z resničnostjo kršitev oprlo predvsem na izpoved komandirja B.B., torej osebo, ki je opozorilo pred odpovedjo podala in ki je glavni akter tudi postopka podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik vztraja pri verziji dogodkov, kot jih je sam izpovedal in predvsem opozarja, da se mora tudi opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nanašati na kršitve, ki so dovolj resne oziroma lahko same po sebi pomenijo utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako priči C.C. in D.D. sta izpovedala, da je šlo v tem primeru za banalno smešno kršitev ter da se na mejnih prehodih preverjanje oseb tretjih držav v sistemu vedno ne izvajajo striktno in da še nihče ni dobil odpovedi zaradi tega, pa čeprav so te kršitve že bile ugotovljene. Sodišče je tožniku le pavšalno očitalo, da bi si moral priskrbeti nadomestno kartico oziroma kako drugače pridobiti dostop do informacijskega sistema pred kontrolo. Pri tem pa je spregledalo izpoved priče D.D., ki je izpovedala, da informatiki v službo prihajajo šele ob 7. uri zjutraj, zato tožnik gesla tudi ni mogel pridobiti. Tožnik je tudi izpovedal, da je o težavah s pametno kartico obvestil neposredno nadrejenega, ki pa mu do takrat še ni priskrbel nove kartice. Prav tako tožena stranka pri drugih delavcih ni nikoli izvajala takšnega nadzora in ponovne kontrole avtobusa, kot v primeru tožnika. Tako se izkaže, da je šlo pri podaji spornega opozorila za pikolovsko iskanje napak v delu tožnik, s strani komandirja PMP E.. Sodišče spregleda, da je komandir PMP E. prav na dan te očitane kršitve zoper tožnika, v zvezi z opozorilom na prenehanje šikaniranja, sprožil kazenski postopek. Ker je bilo tožniku opozorilo dano nepravilno oziroma kršitve niso obstajale, je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga. Kršitve, ki pa se tožniku očitajo, da jih je storil v času od 21. 5. 2011 do 22. 5. 2011 pa so bile posledice izključno zdravstvenega stanja in slabega počutja tožnika. Tožnik je v ta namen toženi stranki predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 21. 5. 2011 do 27. 5. 2011 iz razloga bolezni. Vse kršitve in očitane odsotnosti so se zgodilo v tem času. Zato bi sodišče ob presoji vseh kršitev moralo izhajati iz tega, da je bil tožnik v tem času nezmožen za delo. Tožnik je zaradi močnega glavobola upravičeno zapustil delo in je o tem obvestil neposredno nadrejenega. Tožniku se je namreč po sporu s pomočnikom komandirja F.F. poslabšalo psihofizično stanje do te mere, da je po predhodni obvestitvi vodje izmene, kar je potrdil tudi priča G.G., delo zapustil. Iz enakega razloga je torej opravičljivo tudi tožnikovo zadrževanje v kuhinji, kamor je odšel zaradi močnega glavobola. Sodišče je v zvezi z očitano odsotnostjo tožnika z delovnega mesta med 18. in 18.20 uro ugotovilo, da tožnik o navedeni odsotnosti ni obvestil vodje, kar pa je napačno, saj v tem času neposredni vodja izmene G.G. še ni prišel v službo, tožnik pa se je nahajal z večjim številom policistov, kar so vedeli vodje izmene. Za odsotnost med 20.58 in 21.47 pa je sodišče ocenilo, da gre za kršitev delovnih obveznosti ter tožnik za ta čas ni vpisal odmora oziroma počitka. Tožnik je ves čas priznaval, da je koristil v tem času počitek, kot tudi da navedenega počitka v razpredelnico ni vpisal, je pa zatrjeval, da je o navedeni odsotnosti obvestil vodjo izmene G.G.. Vodja izmene v svojem zaslišanju tega ni zanikal. Ali se je z odhodom na malico G.G. strinjal ali ne, po mnenju tožnika ni pomembno, saj je bil o njej obveščen in obvestilu ni nasprotoval. Tudi dejstvo, da je šel tožnik pomagati svojemu očetu in je bil zato nekaj časa odsoten ni pomembno oziroma navedeno ne predstavlja kršitev delovnih obveznosti, za katere se lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z odsotnostjo tožnika, ki izvira v zvezi z zadrževanjem tožnika v kuhinji, ko je tožnika bolela glava, je sodišče prav tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz izpovedi G.G. jasno izhaja, da je ta tožniku dal tableto in mu rekel naj počiva v kuhinji. Sodišče popolnoma neprepričljivo sledi izpovedbam prič, ki seveda morajo obraniti odpoved, saj so bili njeni glavni akterji, to pa so bili vodja izmene G.G., F.F. in B.B.. Sodišče je prav tako zelo kritično presojalo manjša nedosledja v tožnikovi izpovedi, prav nič pa v izpovedbah C.C., F.F. in B.B., ki prav tako niso skladne z očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik vztraja, da očitanega nedostojnega vedenja ni storil, pač pa je ravno komandir F.F. tisti, ki se je do njega nedostojno vedel in prav glede tega opozarja na napačno dokazno oceno. Sodišče je prav tako napačno ugotovilo, da je bil razlog, da je tožnik zapustil delovno mesto, pred potekom časa, spor z F.F. in ne zdravstvene težave. Da so kršitve, ki se tožniku očitajo minorne kršitve, ki ne dajejo podlage za utemeljenost odpovednega razloga, pa je potrdil tudi priča D.D.. Tožnik opozarja tudi na neizvedbo dokazov in sicer zaslišanja prič, ki jih je tožnik predlagal in sicer policista H.H., I.I., J.J., K.K., s tem pa je sodišče storilo procesno kršitev, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj bi sodišče moralo ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko odziv komandirja B.B. na tožnikov poziv za prenehanje šikaniranja na delovnem mestu. Tudi priča D.D. je jasno izpovedal, da so nadrejeni B.B., F.F. in L.L. pričeli izvajati mobbing nad tožnikom izključno zaradi njegove prijave komandirju. Tožnik priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v 2. odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče, po mnenju pritožbe, storilo s tem, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Absolutna bistvena kršitev določb postopka, po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič H.H., I.I., J.J., K.K.. Sicer pa tudi tožnik, do zaključka naroka za glavno obravnavo, kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal. Sicer pa v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okvirji proste dokazne ocene, ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva.

V skladu s 3. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca kršenje pogodbe obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen krivdni odpovedi razlog (2. odstavek 88. člena ZDR). Pogodbo mu lahko odpove, če ga je pred zadnjo kršitvijo pogodbe obveznosti pisno opozoril na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če delavec ponovno krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, v enem letu od prejema pisnega opozorila (1. odstavek 83. člena ZDR). Ker postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni posebej urejen v Zakonu o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), se v tem primeru uporablja ZDR, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist na Postali mejne policije E.. Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 14. 7. 2011, ki mu je bil vročen 15. 7. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s sklepom z dne 14. 9. 2011 zavrnila in potrdila sklep prvostopenjskega organa. Sklep drugostopenjskega organa je bil tožniku vročen 23. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka odpoved, ki jo je podala 14. 7. 2011 in s katero je tožniku očitala, da je storil očitane kršitve dne 21. oziroma 22. 5. 2011, podala v roku 60 dni, od ugotovitve utemeljenega razloga, torej pravočasno. Ugovor tožnika, da je odpoved postala dokončna šele z vročitvijo drugostopenjskega organa dne 23. 9. 2011 in da je torej tožena stranka prekoračila 60-dnevni rok za podajo odpovedi, je neutemeljen, saj ZDR v 6. točki 88. člena določa, da mora delodajalec v primeru krivdnega razloga podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga, kar pomeni, da ni potrebno, da postane odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem roku tudi dokončna (tako je zapisalo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 342/2009 z dne 6. 4. 2010 in sklepu VIII Ips 262/2012 z dne 10. 6. 2013).

Tožena stranka je pred podajo izpodbijane odpovedi tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in sicer z opozorilom z dne 8. 12. 2010. V opozorilu je tožniku očitala, da dne 25. 11. 2010, ko je opravljal mejno kontrolo na vstopu osebnega prometa ni imel v tipkovnici, preko katere se opravlja prijava v Schengenski informacijski sistem (SIS) vstavljene kartice za prijavo (pametne kartice) ter da potnikov ni preverjal po evidencah SIS, čeprav je šlo za državljane tretje države (Srbije). Komandir je tožnika opozoril na nepravilno opravljanje mejne kontrole ter mu naročil, da se prijavi v SIS in čeprav je tožnik komandirju zagotovil, da ima pametno kartico v vstopni kabini za osebni promet in da bo odšel po njo ter se prijavil v SIS, je bilo naknadno ugotovljeno, da je tožnik, kljub izrecnemu navodilu nadrejenega, kontrolo nadaljeval brez prijave v sistem SIS. Zato je delodajalec odredil ponovni pregled potnikov avtobusa, ki ga je opravil pomočnik komandirja L.L. in pri tem je bilo ugotovljeno, da tožnik pri 6 osebah tretje države ni opravil temeljite mejne kontrole, čeprav bi jo moral.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, tudi na podlagi zaslišanja tožnika pravilno zaključilo, da je tožnik storil, v opozorilu z dne 8. 12. 2010, očitano kršitev, zato je bilo opozorilo utemeljeno. Pisno opozorilo, ki je predmet tega spora ureja ZDR v 1. odstavku 83. člena zgolj v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na neizpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Takšno opozorilo je torej opredeljeno zgolj kot pogoj za (kasnejšo) podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Upoštevaje odvisnost položaja delavca, ki izhaja iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR), gre v bistvu za preventivno ravnanje, da se lahko delavec izogne utemeljenim krivdnim odpovednih razlogom. Zakon ne opredeljuje nobenih drugih in nobenih samostojnih pravnih posledic. Zato opozorilo samo po sebi ne pomeni posega v pravice delavca in vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo potrebno sodno varstvo. V morebitnem kasnejšem sporu glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pa je dokazno breme v zvezi s pisnim opozorilom na delodajalcu, torej da dokaže obstoj takšnega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazovati delavec sam. Tožnik namreč ni upošteval delodajalčevih navodil in dela ni opravljal vestno, kot je bilo opredeljeno v izpodbijanem opozorilu. Tožnik kljub opozorilu komandirja na nepravilno opravljanje mejne kontrole in zahtevi, da se prijavi v SIS, tega ni storil in je mejno kontrolo nadaljeval brez prijave v sistem ter se je prijavil šele ob 7.23 uri, ko je bila že končana kontrola potnikov treh avtobusov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen razlog za pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tožnikove krivde (tožnik je ves čas trdil, da so očitane kršitve minorne in da je to potrdila tudi priča D.D.), je potrebno pojasniti, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni posledica kazenskega ali disciplinskega postopka. V predmetni zadevi gre namreč za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je posledica ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob izpolnjevanju v ZDR določenih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni potrebno ugotavljati še oblike oziroma stopnje krivde v kazensko pravnem smislu (sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 9/2007 z dne 10. 4. 2007) temveč zadošča ugotovitev, da je prišlo do kršenja pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti, ki lahko predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da delavec za tako ravnanje nima upravičenih razlogov. V zvezi z pritožbenimi navedbami, da ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je potrebno poudariti, da neizpolnjevanje delovnih nalog, ki so bile delavcu odrejene, pri čemer je bil na svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi že predhodno opozorjen, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje (pri odločitvi) upoštevati, da je bil tožnik v spornem času nezmožen za delo, kar izhaja tudi iz potrdila o upravičeni zadržanosti z dela in da je ravno zdravstveno stanje tožnika - močan glavobol razlog za večino odsotnosti z dela tožnika. Tožena stranka je tožniku očitala, da je dne 21. 5. 2011, ko je nastopil delo ob 18.00 uri se v času od 18.00 do 18.20 ure nahajal v okolici zgradb carine in da zato ni imel dovoljenja; da je v času od 20.59 do 21.47 zapustil delovno mesto in se z vozilom odpeljal z območja mejnega prehoda, za kar tudi ni imel dovoljenja; da se je v času od 23.04 ure do 23.58 ure ponovno, brez dovoljenja nadrejenega, nahajal v okolici zgradbe carine; da je bil od 3.00 ure dalje v kuhinji in da je ob 4.10 uri zapustil delovno mesto in odšel domov, čeprav bi na delu moral ostati do 6.00 ure. Priči D.D. in M.M. sta izpovedali, da so se morali delavci na PMP E. dogovoriti z nadrejenimi za odhod na malico (zaradi ustrezne organizacije dela), kar posledično vsekakor velja še toliko bolj za odhod iz kraja dela. Zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se tožnik ne more sklicevati na zdravstvene težave za odsotnost z dela v času od 18.00 do 18.20 ure, ko se je nahajal v okolici zgradbe carine, za čas od 20.59 do 21.47, ko se je tožnik z vozilom odpeljal z območja mejnega prehoda in za čas od 23.04 do 23.58, ko se je tožnik ponovno nahajal v okolici zgradbe carine in v vseh primerih ni imel dovoljenja nadrejenega. Ne glede na morebitne zdravstvene težave, na katere se je tožnik skliceval za odsotnost v času od 3.00 ure zjutraj in za predčasni odhod z dela ob 4.10 uri, bi tožnik o zapustitvi delovnega mesta zaradi zdravstvenih težav moral obvestiti nadrejenega ter pridobiti njegovo izrecno dovoljenje za odhod z dela. Navedenega pa tožnik ni izkazal, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Namreč tožnik zaslišan kot stranka je potrdil, da je vedel, da lahko zapusti delovno mesto zaradi odhoda na malico oziroma kavo le bo izrecnem dovoljenju nadrejenega. Tožnik pa je spornega dne kar trikrat zapustil delovno mesto do 12.00 ure zvečer, ne da bi zato imel izrecno dovoljenje. Za presojo utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga, pa bi zadoščalo že, če bi storil le eno očitano kršitev. Kot je Vrhovno sodišče RS zapisalo v sodbi VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010, "tudi če kršitev zaradi katere je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, pa je potrebno upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in da je tožnik s kršitvami nadaljeval".

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica mobbinga neposrednega nadrejenega B.B.. Neutemeljeno se tožnik sklicuje, da je nadrejeni delavec izvajal mobbing s tem, ko je izvajal nadzor nad delom tožnika, saj je delodajalec upravičen izvajati nadzor nad delom delavcev in je za delodajalca povsem običajno, da opravlja tudi kontrolo, še posebno, če delodajalec ugotovi kršitve pri opravljanju prve kontrole, zato ponovna kontrola na kaže na prekoračen nadzor.

Po 1. odstavku 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP sam krije stroške pritožbe.


Zveza:

ZDR člen 4, 83, 83/1, 88, 88/1, 88/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyODU4