<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 586/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.586.2013
Evidenčna številka:VDS0011015
Datum odločbe:05.09.2013
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Samo Puppis (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:javni uslužbenci - ocenjevanje javnih uslužbencev - preizkus ocene

Jedro

Tožena stranka je pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnik je v ocenjevalnem obdobju delo sicer opravil zelo kvalitetno in je tudi dosegel delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, vendar pa ni dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji, glede ostalih kriterijev ocenjevanja. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni delodajalca o delu tožnika ter sklepa komisije za preizkus ocene ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ocenjevalni list za tožnika za leto 2010 z dne 23. 12. 2010, za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in sklep RS, Ministrstva za ..., Inšpektorat A. št. ... z dne 22. 2. 2011 kot nezakonita razveljavita ter da se tožniku povrnejo stroški postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 417,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Tožnik je ves čas opozarjal, da je bil cilj ocenjevanja in preizkušanja ocene predvsem v zmanjševanju pomena tožnikove nedvomno dokazane visoke nadpovprečne uspešnosti pri delu. Izpostavlja, da merila za ocenjevanje uspešnosti po posameznih kriterijih niso bila določena v razumljivi obliki in tako objektivno ocenjevanje po posameznih kriterijih pravzaprav ni bilo zagotovljeno. V sistemu ocenjevanja uspešnosti dela po posameznih kriterijih, razen obsega dela, ni nobenih meril. Sestava komisije za preizkus ocene ni bila ustrezna. Nobeden od članov komisije ni bil neposredni tožnikov sodelavec, nihče ne opravlja neposrednega inšpekcijskega nadzorstva v obsegu, kot ostali inšpektorji in tega dela ne poznajo ustrezno. S strani nadrejene letna razgovora za leto 2010 in 2011 nista bila opravljena. Vseh evidentiranih aktivnosti je imel tožnik 2178, ocenjevalka, tožnikova nadrejena pa 238. Ob takšnem dejstvu, sodišče neutemeljeno ni presojalo kompetentnosti tožnikove nadrejene za ocenjevanje tožnikovega dela. Tudi neutemeljeno ni upoštevalo dejstva, da tožnikova nadrejena slabo pozna strokovno vsebino tožnikovega dela. Na sejo komisije tožnikova nadrejena ni bila vabljena. Sodišče je nepravilno upoštevalo izpovedbe prič, saj jih ni z ničemer preverilo. Brez upoštevanja visoko nadpovprečnih rezultatov dela ocenjevanega uslužbenca, bi bila enota najslabša organizacijska enota v inšpektoratu A.. Komisija ni preverjala vseh kriterijev, temveč zgolj kriterij obsega dela, to pa tudi zato, ker ni imela nobenih meril. Kriterija pravočasnosti in zanesljivosti Komisija ni presojala, kot je to pojasnil tudi zaslišani A.A.. Tožnik je po kriteriju vseh zapisov (izvedenih aktivnosti v inšpekcijskem nadzorstvu) imel daleč najboljši rezultat med vsemi zaposlenimi. Tožnik je ogromno dela opravil tudi preko polnega delovnega časa. Tožnik na področju interdisciplinarnosti ni bil objektivno ocenjen. Tožnik je inšpektor z več kot 20 letnimi delovnimi izkušnjami na vodilnih mestih v gospodarstvu, s 13 letnim stažem aktivnega višješolskega predavatelja, ki se kontinuirano sam izobražuje, zato je jasno, da njegovo znanje sega na mnogo področij. Sodišče tožniku nepravilno ni dopustilo, da bi ugovarjal ali podal pojasnila v zvezi z izpovedjo nadrejene, ko je izpovedovala o pravočasnosti in zanesljivosti. Tožnikova nadrejena področja tožnikovega dela sploh ni poznala, tožnikov poskus, da bi na naroku na to opozoril in svoje opozorilo utemeljil, pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je glede na organizacijo dela pri toženi stranki opravljal svoje delo pretežno (cca 85 %) na dodeljenem osnovnem področju dela - nadzoru varnosti in skladnosti proizvodov. To je v letu 2010 delal v OE sam in pri tem občasno pokrival takšen nadzor tudi v drugih OE. Pokrival je 3 CI A. za blagovni promet in tudi sodeloval s CI B. v nadzoru proizvodov pri uvozu s strani fizičnih oseb. Kolikor je bil to možno, je sodeloval tudi na vseh drugih področjih. S takšnimi ocenami je tožnikova nadrejena nad tožnikom že več let izvajala nezakonit mobbing. Tožnikova nadrejena je izpovedala, da se tožnik navodil pogosto ni držal in je pogosto odstopal spise drugim enotam. Sodišče v zvezi s takšnimi očitki tožniku ni dopustilo, da bi dokazal, kdaj se je zgodilo to, kar se mu očita, s tem pa je sodišče kršilo pravila postopka. Področje komunikacije je bilo ocenjeno z oceno zelo dobro. Tožena stranka je tožniku očitala, da so bili izreki njegovih odločb dolgi in nejasni, pa tudi same odločbe so bile takšne. Tožnik v zvezi s tem izpostavlja, da je večina predpisov, ki so bili uporabljeni v nadzoru proizvodov, predmet harmonizacije z evropsko zakonodajo in je bilo zato v večini primerov potrebno poleg slovenskih predpisov v obrazložitvah utemeljevati ugotovitve in ukrepe tudi z določbami evropskih predpisov in standardov. Jasno je, da navedeno lahko privede do težje razumljivosti nastalih dokumentov. Tudi sicer pa tožnik opozarja, da navedeno nima nobene zveze pri ocenjevanju kriterija „komunikacija“. Sicer pa je bila komunikacija tožnika z nadrejeno korektna, še posebej upoštevajoč ogromno razliko med obsegom dela tožnika in vodje (8:1). Tožena stranka je z navedbami o omejenem področju dela zavajala sodišče. Tožnik je večkrat izpostavil, da se, kljub veliki obremenjenosti s svojim področjem dela, ne želi odtujiti na drugih področjih. Glede na vse bolj zahtevno delo v nadzoru trga se je tudi na drugih področjih nakazovala potreba po delni specializaciji in delitvi dela. Gre zgolj za usmeritev, na katerem področju inšpektor pretežno dela oz. na nekem področju samostojno opravlja dela, v nobenem primeru pa ne gre za to, da bi tožnik odklanjal delo na drugih področjih. Vse do sodnega spora v letu 2006 so se pri nadrejeni letne ocene pisale kar s strani samih zaposlenih. Od tedaj dalje pa se je ocenjevanje izvajalo na način, da je vodja OE vnaprej določila oceno, ki pa ni smela biti odlično. Tožena stranka ni v ničemer dokazala, na osnovi katerih objektivno preverljivih kriterijev tožnika ni ocenila z oceno odlično. Na glavni obravnavi se je večkrat izkazalo, da niti tožnikovi nadrejeni niti predsedniku komisije ni razumljiv način ocenjevanja, še posebej pa jima niso poznana merila, po katerih naj bi se ocenjevalo po posameznih kriterijih. V več kriterijih je predsednik komisije navedel, da se ocene ni preverjalo oz. se je potrjevalo zgolj oceno tožnikove nadrejene, kar zagotovo ni pravilno. Tožnikova nadrejena tožnika niti ni seznanila z oceno. Ocena mu je bila enostavno „vržena na mizo“. Tožnik še izpostavlja, da so bile letne ocene več let zaporedoma enako zapisane, v njih so se navajali enaki argumenti in domnevne nepravilnosti pri delu. Vse, kar je bilo tožniku enako tudi v preteklosti očitano, je tožnik vedno utemeljeno zavrnil z nedvoumnimi argumenti. Več kot toliko enostavno fizično ni bilo mogoče napraviti. Vodja enote je dobro vedela, da je tožnik delo na zelo širokem specifičnem področju (tehničnega) nadzora vodil sam, popolnoma samostojno, občasno tudi za druge enote, sodeloval (samostojno) s štirimi carinskimi izpostavami, nadrejena se s tožnikovim področjem dela med letom v ničemer ni ukvarjala ter ga tudi ni poznala in bi nenazadnje tudi morala vedeti, da je podobno delo v nekaterih drugih enotah opravljalo več inšpektorjev. Tožnik ni nikoli zavrnil nobenega dela iz področja dela tržnega inšpektorja in nikoli ni prenašal dela na sodelavce ali druge. Tudi izpoved nadrejene, da se spisi niso pravočasno zaključevali, je zavajajoča. Dejstvo je, da je bila večina zadev rešenih v roku, vendar pa je v informacijskem sistemu spis zaveden šele, ko je tudi fizično predan v arhiv. Tožnikov prispevek k delu OE je bil takšen, da bi brez njegovega prispevka ta OE na koncu leta 2010 izkazovala najslabše rezultate med vsemi enotami. Tožnik je sam opravljal nadzor, saj ga drugi inšpektorji niso želeli opravljati in za to tudi niso bili usposobljeni, vendar je to njegova nadrejena oportuno zamolčala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožnika še odgovarja:

Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. člen Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17. a člen ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17. a člen ZSPJS).

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2010 opravljal delo pri toženi stranki na delovnem mestu inšpektor v območni enoti B. Njegova neposredno nadrejena ga je za leto 2010 ocenila z oceno zelo dobro. Tožnik je bil z oceno seznanjen, saj je zahteval preizkus ocene pred komisijo, ki je dne 22. 2. 2011 sprejela sklep (A1), s katerim je potrdila letno oceno tožnikove nadrejene. Tako ne držijo njegove pritožbene navedbe, da z letno oceno ni bil seznanjen. Odločitev komisije je postala dokončna. Tožnik je zoper navedeni sklep pravočasno uveljavljal sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tako po formalni kot vsebinski plati obravnavalo oceno tožnika za leto 2010. Ugotovilo je, da je tožnika za leto 2010 ocenila B.B., ki je bila tožniku v letu 2010 neposredno nadrejena. Oceno tožnika je tako v skladu s citiranimi predpisi določila njegova nadrejena, ki je tožniku odrejala delo in je bila z njegovim delom tudi seznanjena. Ocena tožnika je bila obrazložena, tožnik pa je bil z oceno s strani nadrejenega tudi formalno seznanjen.

Glede same vsebine ocene je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, nadalje kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s tožnikovimi pomanjkljivostmi pri delu. V tej zvezi je namreč zaslišalo tožnikovo predstojnico ter predsednika komisije, ki sta odločala o tožnikovi delovni oceni. Tožnikovo nadrejeno B.B. je zaslišalo v zvezi s tem, kako je tožnikovo delo ocenjevala, kaj je pri tem upoštevala ter kaj je bilo po njenem mnenju odločilno za oceno, ki jo je tožniku namenila za leto 2010. Tožnikova nadrejena je tako izpostavila, da tožnik dela ni vedno opravil pravočasno, prav tako se ni vključeval v delo na drugih področjih, kot so tujci, delo na črno ter delo na področju kreditov. Pri svojem delu tudi ni v celoti spoštoval navodil, katerih namen je bil poenotenje delovanja tržnih inšpektorjev na območju celotne države, niti se ni vedno držal navodil za enotno ukrepanje. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s prečitanjem listinske dokumentacije v spisu, iz katere je razvidno, da se tožnik, kljub temu, da je bil vabljen na sejo komisije, ki je obravnavala njegovo letno cene, vabilu ni odzval, niti ni opravičil svojega izostanka. Komisija za pritožbe je zato tožnikovo zahtevo utemeljeno obravnavala izključno glede na vsebino tožnikovih navedb v njej. Ker te navedbe v zahtevi za preizkus ocene glede večine kriterijev niso bile dovolj natančno obrazložene, se Komisija do njih po vsebini tudi ni mogla opredeliti drugače, kot to izhaja iz letne ocene dela, ki jo je podala tožnikova nadrejena. V delu, ki ga je tožnik natančno opredelil (kriterij - obseg dela), pa je komisija oceno spremenila v odlično. Tako ne drži tožnikova pritožba, da je sklep komisije nezakonit iz razloga, ker se komisija ni natančneje opredelila do vseh preverjanih kriterijev.

Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oz. neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na mnenje tožnikove nadrejene. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Pri tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora glede na 212. člen ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (trditveno in dokazno breme strank). Tožnik v dokaz svojih navedb ni predlagal niti tega, da ga sodišče zasliši kot stranko, zato sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedelo. Glede na navedeno tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjave), ki jo tožnik zatrjuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje namreč niti v individualnih delovnih sporih dokazov ni dolžno izvajati po uradni dolžnosti, če stranke ne zadostijo svojemu dokaznemu bremenu in če meni, da so dejstva, ki so pomembna za odločitev, že na podlagi izvedenih dokazov dovolj pojasnjena.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek, da je tožnik v letu 2010 delo sicer opravil zelo kvalitetno in je tudi dosegel delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, ki nikakor ne predstavlja graje tožniku, vendar pa ni dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji, glede ostalih kriterijev ocenjevanja.

Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe o neustrezni sestavi komisije za preizkus letne ocene. Kot izhaja iz dokaznih listin, so komisijo sestavljali predsednik mag. A.A., C.C. in D.D.. ZSPJS v 17. a členu določa, da komisijo sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo najmanj enako stopnjo izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto javnega uslužbenca, ki je zahteval preizkus ocene. Drugih zahtev glede članov komisije ZSPJS ne določa. Tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne trdi, da komisija ne bi bila sestavljena v skladu z določbami ZSPJS. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka zadostila kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni za veljavnost in zakonitost postopka podane ocene delovne uspešnosti.

Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da dajeta ZSPJS in Uredba izrecno pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oz. prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Pri tem je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v citiranih predpisih in nikakor ne more nadomestiti ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče delo organa ne pozna. Iz navedenega razloga je tudi v postopku dokazovanja sodišče prve stopnje pravilno večjo težo pripisalo mnenju nadrejene o prispevku tožnika k delovanju organa in o siceršnjem delu in funkcioniranju tožnika, kot pa (izključno) listinski dokumentaciji tožnika. Od nadrejenega se namreč pričakuje, da pozna tako delo organa kot delo zaposlenih, saj delo organizira in dodeljuje, zato tudi lahko najbolje oceni količino in kvaliteto dela posameznega zaposlenega v primerjavi z ostalimi delavci. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožniku, da ima pri toženi stranki zahtevno delo, ki ga tudi dobro opravlja, vendar po drugi strani tudi nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe priče B.B., posledično pa tudi ne v njeno oceno tožnikove delovne uspešnosti, saj tudi tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi, ne izpostavlja nobenega od nezakonitih razlogov, ki bi njegovo nadrejeno morda vodili k temu, da tožnika ni ocenila z oceno odlično. Tožnik je sicer trdil, da takšno ocenjevanje s strani nadrejene predstavlja nedopustno trpinčenje na delovnem mestu (mobbing). V zvezi z navedenim ne gre prezreti, da tožnik ni pojasnil, kakšen motiv naj bi imela njegova nadrejena, da tožnika ne bi ocenila čimbolj objektivno, niti ni pojasnil, kakšne ocene so dobili drugi javni uslužbenci ter ali je bil kateri izmed njih morda bolje ocenjen kot tožnik. Tožnik tudi ni navajal kakšnih drugih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je bil tožnik podvržen trpinčenju na delovnem mestu in torej neustrezni obravnavi s strani nadrejene. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.


Zveza:

ZSPJS člen 16, 17, 17/1, 17.a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5NjM2