<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 3027/2015
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.3027.2015

Evidenčna številka:VSL0080040
Datum odločbe:30.03.2016
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Tanja Kumer (poroč.), mag. Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - družba - družbenik - nezakonit dogovor - ohranjanje osnovnega kapitala - vračila prepovedanih plačil - poštenost strank - ničnost - obogatitveni zahtevek - nedovoljeno plačilo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje trditvene podlage strank ni presojalo z vidika vseh pravnih podlag.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 210.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 dalje do plačila in da je dolžna plačati od zneska 210.700,00 EUR pogodbene obresti v višini 6% letno, in sicer od zneska 105.350,00 EUR od 26. 10. 2007 dalje do 3. 6. 2012 in od zneska 105.350,00 EUR od 29. 6. 2007 do 3. 6. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 4.147,19 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi sodbe so nelogični in nejasni, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstoji nasprotje med tem, kar se navaja med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi listinami in zapisniki (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejstva, ki se navajajo, v postopku niso bila ne zatrjevana ne dokazovana. Zaključek sodbe, da je tožena stranka na podlagi dogovora z A. A. le sodelovala pri navidezni dokapitalizaciji tožeče stranke kot pomoč z namenom pridobiti subvencijo slovenskega podjetniškega sklada in druga znatna finančna sredstva, ki niso bila vrnjena in ki ne bodo vrnjena, ne izhaja iz nobene listine in tudi ne iz izpovedi zaslišanih prič B. B. in stečajnega upravitelja. V obsežni pritožbi tožeča stranka povzema listinske dokaze glede na vsebino in glede na časovno zaporedje njihovega nastanka, in sicer: v notarskem zapisu notarja M. K. sklenjeno pogodbo o izročitvi in prevzemu novih deležev z dne 11. 5. 2007, sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala za 430.000,00 EUR z dne 7. 8. 2007, izjavo družbenikov z dne 16. 11. 2007 v notarskem zapisu notarke o prevzemu vložka, povečanega osnovnega kapitala, pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu med tožečo stranko in S. d.d. (prej V., d.d.) z dne 5. 10. 2007, notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke in zastavne pravice na poslovnih deležih notarke J. U. R. z dne 10. 7. 2012 (na vseh poslovnih deležih vseh družbenikov tožeče stranke), pogodbo z dne 12. 10. 2007, sklenjeno med tožečo stranko in Javnim skladom RS za podjetništvo o sofinanciranju. Iz sklepa o izbiri z dne 1. 10. 2007 in na njegovi podlagi 12. 10. 2007 sklenjene pogodbe s Skladom je razvidno, da je finančna konstrukcija predvidevala financiranje investicije v hotel z bančnim kreditom v višini 784.628,00 EUR. Banka je na podlagi investicijskega elaborata za revitalizacijo hotela 5. 10. 2007 odobrila kredit v višini 2.000.000,00 EUR (3.320.000,00 CHF). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo kot dokaz predložila tudi izpiske B. banke, d.d., iz katerih je razvidno, da je znesek povečanega kapitala plačala 26. 10. 2007 in 29. 10. 2007, torej potem, ko je tožeča stranka že sklenila pogodbo s Skladom in banko in pridobila tako subvencijo kot bančni krediti. Kasneje 16. 11. 2007 pa je tožena stranka v notarskem zapisu podala izjavo o prevzemu vložka osnovnega kapitala in sklenila novo družbeno pogodbo. Razlogi sodbe, da je toženec le pomagal tožeči stranki pridobiti subvencijo Sklada za navidezno dokapitalizacijo na podlagi dogovora z A. A., so zato protispisni in napačni. Povzeta vsebina listin dokazuje, da je toženec od ustanovitve dalje družbenik tožeče stranke z deležem v višini 49% osnovnega kapitala, da je tožeči stranki kot stvarni vložek izročil svoj solastni delež do 49/100 na objektu hotela, ki se je iz sredstev kredita S., d.d., in subvencije obnovil, da je tožeča stranka od zaključka obnove hotela v letu 2009 opravljala hotelsko oziroma gostinsko dejavnost do nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka v letu 2014, da je toženec v zavarovanje bančnega kredita zastavil vse svoje poslovne deleže, tudi poslovni delež v višini 210.700,00 EUR, da je družbenik X, d.o.o., v zavarovanje kredita zastavil tudi svoje lastne nepremičnine, da je bil toženec prokurist tožeče stranke, da je toženec vplačal znesek povečanega kapitala in prevzel novi vložek šele, ko je tožeča stranka že pridobila subvencijo in kredit, da je tožeča stranka v letu 2007 glede na dinamiko izvedbe obnove hotela in vrednost investicije razpolagala s presežkom likvidnih sredstev, iz katerih je lahko dala posojilo družbenikom, ki ni nedopustno oziroma prepovedano. V navedenih listinah ni podlage za zaključke sodbe, da je bila vloga toženca pri tožeči stranki zgolj enkratno prijateljsko sodelovanje pri simulirani oziroma navidezni dokapitalizaciji tožeče stranke v letu 2007. Glede vsebine navedenih listin in časovni potek posameznih dogodkov sodba nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče tožencu pripisalo položaj in vlogo, ki je ni mogel imeti. Nobena od strank v postopku ni zatrjevala in dokazovala vzrokov in okoliščin, ki so privedli do nastopa stečajnega postopka nad toženo stranko, kar sodba izrecno izpostavlja v razlogih. Sodba nima razlogov o tem, da sta vplačani znesek povečanega kapitala kot posojilo vzela toženec in tudi družbenika A. in X, d.o.o., ki je, kot je povedal stečajni upravitelj, posojilo do 3. 6. 2012 vrnila. Izpoved priče B. B. je v nasprotju s trditvami toženca, ki je trdil, da ni vplačal povečanega kapitala, temveč, da je dal posojilo namesto vplačila povečanega kapitala. Njena izpoved, da je toženec vtoževani znesek vodil v knjigovodstvu s.p., kot prejeto posojilo, dokazuje obstoj posojilnega razmerja med tožečo stranko in tožencem. Neobstoj posojilne pogodbe v pisni obliki ne nudi podlage za zaključek, da toženec ni dolžan vrniti vtoževanega zneska. Razlogi sodbe, da ne gre za neupravičeno obogatitev so nejasni in jih ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba zavzame stališče, da toženec ni neupravičeno obogaten na škodo tožnice, ker je po prepričanju sodišča dokazal obstoj drugačnega dogovora med njim in osebo A. in si je celo pridržal pravico vplačana sredstva povečanega kapitala zahtevati nazaj. Poleg tega je, po stališču sodišča, nelogično in neživljenjsko, da bi toženec najprej plačal znatna sredstva povečanega kapitala in si enak znesek od družbe istega dne izposodil. Glede na razloge sodbe je mogoče zaključiti, da sodišče poslovnega deleža toženca ne šteje za obstoječo premoženjsko kategorijo toženca, da tožencu poslovni delež povečanega kapitala pripada brez obveznosti plačila. Sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala z dne 7. 8. 2007 in izjava družbenikov 16. 11. 2007 o prevzemu vložka povečanega osnovnega kapitala, glede na sosledje noveliranja določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), časovno sodi pred novelo ZGD-1B, ki je začela veljati 23. 7. 2008. Do novele so za pravila vračanja veljala pravila obligacijskega prava. V primeru d.o.o. po določbah ZGD-1 družbenik ne more biti oproščen plačila osnovnega vložka. V konkretnem primeru so se vsi družbeniki zavezali plačati vložke povečanega osnovnega kapitala v denarju, v celoti, v enkratnem znesku, in so to tudi na račun družbe storili. V nasprotju s kogentnimi določbami ZGD-1 in določbo 191. člena OZ so razlogi sodbe, da si je toženec pridržal pravico vplačana sredstva povečanega kapitala zahtevati nazaj. Sicer pa izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kateri elementi domnevnega dogovora med tožencem in osebo A. nudijo podlago za uporabo 191. člena OZ. Obveznost plačila osnovnega vložka vedno obstaja in te obveznosti družbenika ne more oprostiti niti družba. Ob stališču sodbe, da med strankama ni nastalo pravno razmerje posojilne pogodbe, je utemeljen zahtevek na podlagi 190. člena OZ, saj je toženec nakazan znesek 210.700,00 EUR prejel brez pravne podlage. Morebitni dogovori med tožencem in osebo A. na presojo utemeljenosti zahtevka ne vplivajo. Obveznost vrnitve po kondikcijskih pravilih bi obstajala tudi v primeru, če bi bila oseba A. nemoralna in bi ravnala protipravno, kot izkazuje sodba. Tožeča stranka ne nastopa kot nepoštena stranka, ni stranka (domnevnega dogovora), ki ga ugotavlja sodba. Sicer pa bi bil po ustaljeni sodni praksi (sodba in sklep III Ips 109/2011) kondikcijski zahtevek nasproti tožencu utemeljen tudi v primeru, če bi tožeča stranka sama nastopala kot nepoštena stranka (ničnega) dogovora.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za plačilo 210.700,00 EUR gradila na trditvah, da je tožencu v letu 2007 dala oziroma nakazala dva zneska kot posojilo oziroma kredit, in sicer 26. 10. 2007 znesek 105.350,00 EUR in 29. 10. 2007 znesek 105.350,00 EUR.

6. Sodba zavzame stališče, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilno pogodbo, kot je zatrjevala tožnica, temveč je toženec vložek povečanega kapitala v višini 210.700,00 EUR, ki naj bi predstavljal posojilo, vplačal, resda z namenom povečanja osnovnega kapitala tožnice, zaradi obljube takratnega direktorja tožnice, da mu bo denar vrnil. Sredstva so bila vplačana izključno zato, da je tožnica na tak način pridobila in izpolnjevala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev s strani Slovenskega podjetniškega sklada. Sredstva, ki so jih vplačali družbeniki tožnice, med njimi toženec, so bila tožencu takoj vrnjena, kot mu je bilo obljubljeno.

7. Zavzeto stališče sodbe temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da so se družbeniki tožnice 7. 8. 2007 na skupščini družbe H., d.o.o., soglasno dogovorili in sprejeli sklep o povečanju osnovnega kapitala tako, da se obstoječi osnovni kapital v znesku 167.711,00 EUR poveča za znesek 430.000,00 EUR na znesek 579.711,00 EUR;

- da je bilo povečanje kapitala tožnice izvedeno efektivno z denarnim vplačilom družbenikom, in sicer je družba X, d.o.o., vplačala denarni vložek v višini 210.700,00 EUR oziroma 49%, toženec je vplačal denarni vložek 210.700,00 EUR oziroma 49% in A. A. (družbenik družbe X, d.o.o., in eden od ustanoviteljev družbe H., d.o.o., ki je slednjo, kot direktor te družbe, tudi zastopal) denarni vložek v višini 8.600,00 EUR oziroma 2%;

- da je bil predmetni sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejet pod odložnim pogojem, da bodo družbi (tožnici) najkasneje do konca leta 2007 odobrena nepovratna denarna sredstva iz javnega razpisa sofinanciranja turistične infrastrukture izvajalca Slovenski podjetniški sklad iz Maribora;

- da so družbeniki vložek povečanega osnovnega kapitala sprejeli in prevzeli,

- da je eden od družbenikov X, d.o.o., A. A., ki je v družbi H., d.o.o., imel majhen delež, vendar je v njej imela večji delež družba X, d.o.o., katere družbenik je bil A. A.;

- da je toženec vložek povečanega osnovnega kapitala v višini 210.700,00 EUR, ki naj bi (po trditvi tožeče stranke) predstavljal posojilo, vplačal, sprejel ter prevzel;

- da je toženec vplačilo opravil zaradi obljube takratnega direktorja tožnice A. A., da mu bodo vplačana denarna sredstva vrnjena;

- da so bila tožencu sredstva, za katera tožnica trdi, da gre za posojilo nakazana, in sicer 26. 10. 2007 znesek 105.350,00 EUR in 29. 10. 2007 znesek 105.350,00 EUR (izpisek B. banke d.d., izpisek kontne kartice z dne 12. 10. 2007; priloga A 7, A 6);

- da je tožnica zaradi vplačil družbenikov (dokapitalizacije) izpolnjevala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev s strani Slovenskega podjetniškega sklada;

- da je tožnica ta sredstva pridobila, pridobila pa je tudi posojilo sedanje S., d.d., ki je bilo sicer zavarovano s hipoteko.

8. Sodba sledi toženčevi tezi, da je do dokapitalizacije tožnice prišlo izključno zato, da je tožnica izpolnjevala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev s strani Javnega sklada RS za podjetništvo. Zaključi, da je s strani takratnega direktorja tožnice A. A., šlo za skrbno načrtovanje, kako pridobiti ustrezna denarna sredstva, tako nepovratna, kot tista, ki jih je v konkretnem primeru tožnici posodila S., d.d.

9. Pritrditi je pritožbi, da sodba ne upošteva in ne oceni celovito vseh listinskih dokazov, na katere opozarja pritožba. Posledično niso ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki bi nudila podlago za zanesljiv zaključek, da vtoževana terjatev ni posojilo. Sodba po eni strani ugotavlja, da je toženec vložek povečanega kapitala v višini 210.700,00 EUR vplačal, sprejel ter prevzel (10. točka obrazložitve), po drugi strani pa da so mu bila ta sredstva vrnjena (11. točka obrazložitve). Potemtakem vrnjen vplačan znesek predstavlja vplačilo (povečanega) osnovnega kapitala, čeprav ga je, kot pravilno izpostavlja pritožba, toženec prevzel, o čemer se sodba ne izreče. Toženec je bil, kot pravilno opozarja pritožba, od ustanovitve tožeče stranke dalje družbenik z osnovnim vložkom v višini 49% osnovnega kapitala družbe, prokurist družbe in je 16. 11. 2007 podal (skupaj z drugimi družbeniki) izjavo o prevzemu vložka povečanega osnovnega kapitala in podpisal novo družbeno pogodbo. V čem naj bi bila dokapitalizacija tožeče stranke „navidezna“, iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati. Listinska dokumentacija (sodba je ne upošteva in ne oceni), kot utemeljeno opozarja pritožba, ne nudi podlage za tak zaključek. Nasprotno, slednja dokazuje, da je toženec vplačal povečan znesek osnovnega kapitala in ga prevzel, potem, ko je tožeča stranka za izvedbo investicije (v objekt hotela) že pridobila bančni kredit (Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu 5. 10. 2007 sklenjena s V. (sedaj S. d.d.)) in po že sklenjeni Pogodbi o sofinanciranju z Javnim skladom RS za podjetništvo 12. 10. 2007. O trditvah tožeče stranke, da je X, d.o.o., vplačani znesek povečanega kapitala, ki ga je vzel kot posojilo, vrnil, se sodba ne izreče. Enako velja glede njenih trditev, da je glede na dinamiko izvedbe investicije v objekt hotela, razpolagala s presežkom likvidnostnih sredstev, ki jih je lahko dala kot posojilo.

10. Odločitve, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi neupravičene obogatitve, ni mogoče preizkusiti. Zgolj ugotovitev sodbe, da si je toženec, na podlagi dogovora s (takratnim) direktorjem tožeče stranke, pridržal vplačana sredstva (vložek povečanega osnovnega kapitala) zahtevati nazaj, ne omogoča preizkusa pravilnosti uporabe 191. člena OZ, na katerega se opira sodba. Sicer pa se pritožba, ki izpostavlja nedopustnost vrnitve vplačanega osnovnega deleža družbenika, utemeljeno sklicuje tudi na določbe ZGD-1.

11. Sodba pravilno ugotavlja, da bi bil s strani toženca zatrjevan dogovor z takratnim direktorjem tožeče stranke, da vplačana sredstva (za namen „navidezne“ dokapitalizacije) dobi vrnjena, najmanj nemoralen, zmotno pa šteje, da za predmetni postopek to ni pomembno. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ). Na podlagi ničnega pravnega posla je namreč vsaka stranka zavezana drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi takšnega pravnega posla (prvi odstavek 87. člena OZ). V skladu z drugim odstavkom 87. člena lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki, pri čemer se pri odločanju upošteva poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov. V kolikor je toženec, kot navaja, direktorju tožeče stranke „pomagal pri (nezakonitem) pridobivanju sredstev“, je tudi sam ravnal nepošteno. Na tej pravni podlagi sodba morebitne upravičenosti tožeče stranke do vrnitve sredstev ni presojala.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je treba upravičenje tožeče stranke po vrnitvi vtoževanega zneska, če bi držale trditve toženca o dogovoru med njim in takratnim direktorjem tožeče stranke, presojati tudi v luči takrat veljavnih določb ZGD-1. Posojila družbe družbenikom so sicer dopustna, razen v obsegu določenem v prvem odstavku 495. člena ZGD-1. V njem je določeno, da se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala in vezanih rezerv, družbenikom ne sme izplačati. V primeru kršitve izplačilne prepovedi pripada družbi vračilni zahtevek (496. člen ZGD-1). Pri d.o.o. je celotno premoženje premoženje družbe, zato enostranski posegi v korist posameznega družbenika niso dovoljeni, čeprav so izvršeni v breme nevezanih kategorij lastnega kapitala. V takem primeru je potreben poseben sklep družbenikov(1). Ni mogoče mimo dejstva, da v konkretnem primeru „vplačan in vrnjen znesek 210.700,00 EUR“ predstavlja znesek vplačanega (povečanega) osnovnega kapitala družbe, da gre v primeru s strani toženca zatrjevanega dogovora za (nezakonit) dogovor med družbenikoma tožeče stranke (takratnim direktorjem tožeče stranke in prokuristom), in da je toženec podpisal Izjavo o prevzemu vložka osnovnega kapitala z dne 16. 11. 2007, s katero je pridobil še osnovni vložek v višini 210.700,00 EUR, kar je tožeča stranka ves čas postopka izpostavljala. V primeru, da bi se ugotovilo, da gre za nedovoljeno plačilo, bi bila tožeča stranka, čeprav je dogovor sklepal njen takratni direktor, lahko upravičena do povrnitve takega izplačila. V zadevi, na katero se sklicuje pritožba VS RS sklep in sodba III Ips 109/2011 z dne 28. 2. 2012,(2) je bilo zavzeto stališče, da v primeru prepovedanih plačil, če je sporna pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje prisilnim predpisom, lahko sodišče zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi, ni pa to nujno, predvsem če temu nasprotujejo konkretne okoliščine (nepoštenost obeh strank). V takem primeru, v primeru „kvalificirane“ ničnosti (drugi odstavek 104. člena ZOR)(3), bi obojestransko nepošteni pogodbeni stranki lahko dosegli prepovedan cilj. Sodba na tej pravni podlagi utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojala.

13. Po navedenem dokazni zaključki sodbe ne upoštevajo metodološkega napotka 8. člena ZPP (vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeh celotnega postopka), kar predstavlja absolutno bistveno kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Nepopolno pa je ostalo tudi dejansko stanje, saj sodba utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojala z vidika vseh pravnih podlag, ki bi glede na trditveno podlago strank lahko prišle v poštev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP).

14. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo niso potrebni. Po odpravi bistvenih kršitev postopka naj, v kolikor bo ponovno presodilo, da ne gre za posojilo, presodi utemeljenost tožbenega zahtevka še na drugih izpostavljenih pravnih podlagah.

15. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj Peter Podgorelec, Dopustnost posojil in finančne pomoči med družbeniki, delničarji in njihovo gospodarsko družbo, Podjetje in delo – 2014, št. 6-7, stran 1308-1319.

Op. št. (2): V njej gre za odločitev o zahtevku d.d. na vrnitev prepovedanih plačil (to je plačil, ki jih je družba dejansko izvršila delničarjem zaradi nedopustne pridobitve lastnih delnic).

Op. št. (3): Enako določbo ima drugi odstavek 87. člena OZ.


Zveza:

ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 355. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 92, 190, 191, 569. ZOR člen 104, 104/2. ZGD-1 člen 495, 495/1, 496.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1NDE1