<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 493/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CPG.493.2015

Evidenčna številka:VSL0075244
Datum odločbe:25.11.2015
Senat, sodnik posameznik:Milan Mesojedec (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), Majda Urh
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:poroštvo - trditveno breme - dokazno breme - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - dokazni sklep - izvedenec - prekluzija - oblika listin

Jedro

Sodišče ni dolžno samo iskati povezav med navedbami strank in predloženimi dokazi - upoštevajoč razpravno načelo in povezanost trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP).

Po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno v kakšni obliki (aplikaciji) so obračuni pripravljeni, enako velja za sporno vprašanje ali izpisek iz kreditnega konta vsebuje vse po Slovenskih računovodskih standardih (SRS). Listinam zaradi le njihove oblike oziroma odsotnosti podpisa s strani odgovorne osebe ni mogoče odvzeti vsakršno dokazno vrednost in jih šteti le za navedbe stranke, kot zmotno menita pritožnika. Kot vsi drugi dokazi so tudi sporne listine podvržene dokazni oceni sodišča, ki ni vezano na nobena dokazna pravila. Bistveno vprašanje v tem sporu zato ni, ali so listine izdelane v ustrezni računalniški aplikaciji oziroma ali ustrezajo pojmom poslovne, računovodske, knjigovodske ali verodostojne listine, ampak, ali je v tem postopku tožnica dokazala višino svoje terjatve iz naslova kredita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema (solidarno) naložilo, da morata tožnici v petnajstih dneh plačati 55.633,75 CHF z zamudnimi obrestmi poletni obrestni meri CHF-LIBOR + 10% od 1. 4. 2007 do 3. 6. 2007 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožencema naložilo, da morata tožnici v istem roku povrniti 2.833,36 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sta se pravočasno pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej se ne strinjata z argumentacijo sodišča glede poroštvenih izjav. Poroštvena izjava mora biti sestavni del poroštvene pogodbe ali pa kreditne pogodbe. Po ustaljeni sodni praksi mora izjava, če naj učinkuje, vsebovati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika. Poroštvena izjava drugega toženca pa je celo brez datuma in je sporno, kdaj naj bi jo podpisal. Sodišče nadalje ni upoštevalo ugovora tožencev, da tožnica ni imela podlage, da bi z nakazanim zneskom 750.000,00 DEM najprej zaprla celoten kredit po kreditni pogodbi 476, s preostankom pa še kredit po pogodbi št. 528. Pritožnika se ne strinjata s stališčem sodišča, da sta se prepozno sklicevala na dogovor o vrstnem redu poplačila kreditov in mu očitata napačno in kontradiktorno oceno vsebine elektronskih sporočil z dne 6. in 7. 2 2006. Glede dogovora o vrstnem redu poplačila elektronskih sporočil ne upošteva, zaključuje pa, da iz njih nedvomno izhaja, da ni bil sklenjen dogovor, da bodo z nakazilom 750.000,00 DEM zaprte vse obveznosti po obeh pogodbah. Razlogi sodišča so v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče namreč spregleda elektronsko sporočilo g. B. z dne 8. 2. 2006, v katerem se sklicuje na telefonski pogovor, kar dokazuje, da sta s toženko še po 7.2.2006 govorila po telefonu. Izbrisne pobotnice so bile deponirane po telefonskem razgovoru. Tožnica je šele 10 dni po deponiranju druge izbrisne pobotnice pri notarki podpisala dva notarska zapisnika in spremenila pogoje hrambe, česar nikoli ni pojasnila. V mailu z dne 8. 2. 2006 g. B. ni zahteval nobenega dodatnega zavarovanja. Vse to dokazuje, da je bilo dogovorjeno, da so s plačilom 750.000,00 DEM poravnane vse obveznosti. Sodišče v zvezi s tem dogovorom ni zaslišalo toženke, ki je bila z dogovorom najbolj seznanjena. Kot razlog je v sodbi navedlo, da toženka ni navedla, s kom naj bi se dogovorila o zaprtju obeh kreditov z nakazilom 750.000,00 DEM. Ker sodišče na obravnavi 2. 9. 2014 ni navedlo razloga za zavrnitev tega dokaznega predloga, toženca v zvezi s tem nista mogla napovedati bistvene kršitve določb postopka. Pritožnika nadalje navajata, da sodišče šteje za nesporno, da naj bi glavni dolžnik v elektronskem sporočilu potrdil, da za plačilo ostaja znesek 88.157,04 EUR in očitno zmotno šteje, da ni pomembno, da se višine terjatve ne da ugotoviti s takšno gotovostjo, ki je potrebna za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sklicevanje na priznanje višine terjatve je tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 1009. člena ZOR. Sodišče v dokazno oceno ni vključilo izvedenskega mnenja A. A. in njegovega pojasnila, zakaj strokovno pravilnega odgovora ne more podati, s čemer je kršilo 8. člen ZPP. Nadalje ni res, da bi toženca trdila le, da verodostojne listine niso podpisane s strani odgovorne osebe, saj sta trdila tudi, da je dokumentacija pomanjkljiva in že pred pravdo od tožnice zahtevala, da ji predloži v času sklenitve pogodb veljavne splošne pogoje z morebitnimi kasnejšimi spremembami, amortizacijske načrte, specifikacijo obračunanih obresti po posameznih mesecih na redne in zamudne obresti oziroma predložitev ustreznih kontov. Tega tožnica ni predložila niti na poziv izvedenca A. A. Dvom v verodostojnost podatkov, s katerimi je tožnica utemeljevala višino terjatve, se je izpostavil že pred pravdo, na kar sta toženca opozarjala že v odgovoru na tožbo in v kasnejših vlogah. Tožnica ni nikoli pojasnila, zakaj je prišlo pri njenih obračunih do tako visokih in nenavadnih odstopanj. Toženca sta zato ves čas utemeljeno trdila, da gre za naknadno pripravljene excel tabele, v katere je tožnica vpisovala take številke, kot jih je potrebovala za predmetno pravdo, ne pa resničnega stanja kredita. Tudi izvedenec A. A. je opozoril, da bi morali biti obračuni v produktivni in ne excel aplikaciji in navedel, da mora biti vsak izračun ponovljiv in mora pri enakih vhodnih podatkih dati enake izhodne rezultate tudi pri n-tem številu ponovitev. Sodišče kljub obširnemu citiranju SRS v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na ključno vprašanje in sicer, ali imajo excelove tabele, ki jih je za podlago uporabil izvedenec L. L., vse sestavine knjigovodske listine (3. člen Zakona o računovodstvu). Niso ne temeljne ne pomožne poslovne knjige in posledično niso javne listine. Gre kvečjemu za knjigovodske listine, ki pa morajo biti podpisane s strani odgovorne osebe, kar določa tudi ZIZ v drugem odstavku 23. člena.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in prereka pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi večkrat očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do prav vseh relevantnih ugovorov tožencev in sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako je povsem jasno (tudi tožencema), v katerem delu je tožbeni zahtevek zavrnjen, oziroma kaj predstavlja znesek 7.227,66 CHF. Vse je navedeno v 24. točki obrazložitve.

6. Pritožnika v pritožbi nadalje vztrajata pri zmotnem stališču, da sta poroštveni izjavi z dne 13. 8. 1998 neveljavni, ker je 997. člen ZOR(1) določal, da se porok nasproti upniku zavezuje (da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil) s poroštveno pogodbo in ne le poroštveno izjavo kot enostransko listino. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve navedlo popolne, izčrpne in pravilne razloge, s katerimi je tožencema pojasnilo, zakaj je njuno stališče, da bi morala biti poroštvena izjava sestavni del poroštvene ali pa kreditne pogodbe, zmotno. Pritožbeno sodišče se z vsemi razlogi strinja in se nanje v celoti sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Drži, da mora po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča pisna izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, poleg gole zaveze zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika, vendar pritožnika v tem postopku nista uspela dokazati, da z bistvenimi elementi obveznosti glavnega dolžnika nista bila seznanjena. Poleg tega, da sta oba podpisala tudi Pogodbo o kreditnem poslu s tujino, povezanim z odstopom kreditne terjatve v izterjavo št. 528 z dne 13. 8. 1998(2) (v nadaljevanju Pogodba št. 528), sta s podpisom poroštvenih izjav še dodatno izrecno potrdila, da sta „jima v celoti poznana vsa pogodbena določila navedene pogodbe“, pri čemer ni dvoma, da je v poroštvenih izjavah navedena prav Pogodba št. 528. Na tem mestu je treba še dodati, da je po stališčih sodne teorije in prakse(3) zahtevani obličnosti zadoščeno, če je v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika in če je identificirana obveznost glavnega dolžnika. Obveznost je identificirana, če razkriva vse elemente (zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze), ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja.

7. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženca nista dokazala, da je bilo dogovorjeno, da so s plačilom zneska 750.000,00 EUR poplačane vse njune obveznosti po Pogodbi št. 528 in po Pogodbi št. 476 (obveznosti po tej pa niso bile zavarovane s poroštvom tožencev in ni predmet tega postopka). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in temelji na vsebinski presoji notarskih zapisnikov (priloga B 5 in B 6), iz katerih tudi po mnenju pritožbenega sodišča izhaja le, da mora notarka ob predložitvi potrdila o plačilu 750.000,00 EUR izročiti upravičencu I. d. o. o. izvirnik izbrisne pobotnice(4), ne pa tudi, da bodo s tem nakazilom poplačane vse obveznosti po obeh pogodbah. Da zatrjevanega dogovora ni bilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi vsebine elektronskega sporočila z dne 6. 2. 2006 (priloga A 9), iz katerega med drugim izhaja, da bi po stanju kreditov na dan 28. 2. 2006 po plačilu 750.000,00 EUR še vedno obstajal dolg v višini 88.157,04 EUR, za katerega bi bilo v primeru izdaje izbrisne pobotnice potrebno novo zavarovanje in sicer bančna garancija. Pritožnika trdita, da je sodišče prezrlo elektronsko sporočilo predstavnika tožnice z dne 8. 2. 2006, v katerem sporoča, da bosta izbrisni pobotnici deponirani pri notarju v Ljubljani, v sporočilu pa se sklicuje tudi na telefonski razgovor, kar dokazuje, da sta po 7. 2. 2006 še govorila. S tem neuspešno skušata dokazati, da je do dogovora, da so s plačilom zneska 750.000,00 EUR poravnane vse obveznosti prišlo po 7. 2. 2006 (po telefonu?), to je po sporočilu, na katerega je dokazno oceno oprlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da te trditve predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče z opustitvijo zaslišanja prve toženke kršilo določbe postopke. Sodišče prve stopnje je ob zaključku glavne obravnave izvedbo ostalih dokazov (tudi zaslišanje prve toženke) zavrnilo kot nepotrebno. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, ki menita, da jima ni bilo treba ravnati v skladu z zahtevo iz prvega 286.b člena ZPP, ker sodišče ni navedlo razlogov, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 9. 2014 (list. št. 277) je razvidno, da sta toženca vztrajala pri zaslišanju prve toženke in tudi pojasnila, zakaj se jima zdi potrebno (ravno glede obstoju dogovora o celotnem poplačilu vseh obveznosti), tožnica pa je trdila, da je dokazni predlog nesubstanciran in prepozen. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu navedlo le, da „se ostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo“, razloge za zavrnitev predloga za zaslišanje prve toženke pa pojasnilo šele v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve). Šele s prejemom sodbe sta se toženca seznanila z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga, zato sta lahko to kršitev uveljavljala šele v pritožbi. Z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prve toženke pa se pritožbeno sodišče strinja, ker toženca nista določno navedla, kaj s tem dokaznim predlogom dokazujeta in kako bo izvedba dokaza vplivala na dokazni postopek(5). Ta dolžnost je še posebej izrazita v konkretnem primeru, ko iz listinskih dokazov izhaja, da ni bilo dogovora o tem, da bodo s plačilom 750.000,00 EUR v celoti vse obveznosti po obeh kreditih. V taki situaciji bi moralo biti že v trditveni podlagi pravočasno navedeno s kom, kdaj (po izmenjavi elektronskih sporočil?) in kako (po telefonu ali kako drugače?) je prva toženka dosegla zatrjevani dogovor. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, bi v nasprotnem primeru prišlo do tega, da bi bila odločilna dejstva uvedena v postopek skozi izpovedbo stranke, kar pa ni dovoljeno.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, da toženca nista dokazala dogovora o vrstnem redu vračunavanja (sicer nespornega) plačila v znesku 750.000,00 EUR z dne 28. 2. 2006, ker ga nista pravočasno zatrjevala. Kot je bilo že omenjeno, je bila poleg Pogodbe št. 528 med tožnico in I. d. o. o. sklenjena še kreditna pogodba št. 476 za znesek 275.000,00 DEM z obrestmi, obveznosti po tej pogodbi pa niso bile zavarovane s poroštvom tožencev. Tožnica je s plačanim zneskom 750.000,00 EUR najprej „zaprla“ kredit po Pogodbi št. 476, s preostankom pa kredit po Pogodbi št. 528. Toženca sta trdila, da tožnica za tak vrstni red vračunavanja ni imela nobene podlage, tožnica pa, da dogovora ni bilo. Sodišče je ugotovilo, da sta toženca vrstnemu redu vračunavanja ugovarjala prepozno (286. člen ZPP) in sicer šele po opravljenih treh narokih za glavno obravnavo in izdelanem drugem izvedenskem mnenju. Pritožnika se s tem ne strinjata in v pritožbi obširno analizirata vsebino elektronskih sporočil tožnice in prve toženke z dne 6. in 7. 2 2006 (priloga A 9), ki po njunem mnenju dokazuje, da se je prva toženka strinjala ne le z obračunom dolga ampak tudi z vrstnim redom poplačila obeh kreditov, kar bi moralo sodišče upoštevati, še zlasti, ker pri ugotavljanju drugih dejstev isti elektronski sporočili upošteva(6). Zaradi jasnosti je treba povzeti njuno vsebino. V svojem elektronskem sporočilu je tožnica navedla višino terjatve po obeh kreditih po stanju na dan 28. 2. 2006 (1.071.636,24 CHF in 148.336,48 EUR) s pripisom, da bi se s plačilom 750.000,00 EUR zaprl celoten kredit v CHF (kredit 528) in del kredita v EUR (kredit 576). Prva toženka je v svojem odgovoru zapisala, da „potrjuje prejem obračuna in ga potrjuje“.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca v vlogi z dne 7. 1. 2011 (kar je pravočasno) navedla le, da tožnica ni podala argumentirane obrazložitve, zakaj je z zneskom 750.000,00 EUR zaprla najprej v celoti zaprla kredit št. 476, s preostankom pa kredit št. 528, vendar se pri tem nista sklicevala na dogovor in teh navedb nista povezala z elektronskimi sporočili, sodišče pa ni dolžno samo iskati povezav med navedbami strank in predloženimi dokazi. Upoštevajoč razpravno načelo in povezanost trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP) slednje drži, poleg tega pa je treba v obravnavani zadevi poudariti še naslednje odločilne okoliščine. Na prej omenjeno vlogo tožencev z dne 7. 11. 2011 (red. št. 15) je tožnica odgovorila z vlogo z dne 18. 11. 2011 (red. št. 16), v njej pa izrecno navedla, da „glede zaporedja zapiranja terjatev tožeče stranke ni bilo nobenega posebnega dogovora ali zaveze, da bi morala tožeča stranka najprej pokriti kredit št. 528 ...“. Toženca bi morala zato najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (24. 1. 2011) to trditev konkretizirano prerekati in se sklicevati na drugačen dogovor. Tega pa nista storila vse do 7. 3. 2014, ko sta prejela drugo izvedensko mnenje, pred tem pa tudi dva sklepa o postavitvi izvedenca, v katerih je bilo obema naročeno, da izračunata višino terjatve po kreditu št. 528. Zaradi povedanega tudi pritožbeno sodišče meni, da so bile trditve o obstoju dogovora o vrstnem redu vračunavanja v postopek pred sodišče prve stopnje uvedene prepozno glede na določbo 286. člena ZPP.

11. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na verodostojnost listin, na podlagi katerih je tožnica izračunala višino terjatve. Enake ugovore sta toženca podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je na njih izčrpno odgovorilo v točki 17 in 18 obrazložitve. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni odgovorilo na ključno vprašanje, ki je, ali imajo excelove tabele(7), ki jih je izvedenec uporabil za izračun dolga, vse sestavine knjigovodske listine in ali jih je zato mogoče obravnavati kot verodostojno listino. Po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno v kakšni obliki (aplikaciji) so obračuni pripravljeni, enako velja za sporno vprašanje ali izpisek iz kreditnega konta vsebuje vse po Slovenskih računovodskih standardih (SRS). Listinam zaradi le njihove oblike oziroma odsotnosti podpisa s strani odgovorne osebe ni mogoče odvzeti vsakršno dokazno vrednost in jih šteti le za navedbe stranke, kot zmotno menita pritožnika. Kot vsi drugi dokazi so tudi sporne listine podvržene dokazni oceni sodišča, ki ni vezano na nobena dokazna pravila. Bistveno vprašanje v tem sporu zato ni, ali so listine izdelane v ustrezni računalniški aplikaciji oziroma ali ustrezajo pojmom poslovne, računovodske, knjigovodske ali verodostojne listine (23. člen ZIZ), ampak, ali je v tem postopku tožnica dokazala višino svoje terjatve iz naslova kredita št. 528. Glede tega pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, saj je izvedenec finančne stroke L. L. v izvedenskem mnenju, dopolnitvi in med zaslišanjem prepričljivo in logično pojasnil, kako je lahko na podlagi delno pomanjkljive in mestoma nedorečene dokumentacije višino terjatve strokovno korektno izračunal. Vse pripombe tožencev, ki jih sedaj ponavljata v pritožbi, je prepričljivo zavrnil. Pri obračunu je izhajal iz zneska izplačanega kredita, v pogodbi določene pogodbene in zamudne obrestne mere in dejansko plačanih zneskov (anuitet), tem podatkom za izračun pa toženca nista ugovarjala. Povedal je tudi, da res ni običajno, da je dokumentacija v excelu, ampak da za končni rezultat to ni pomembno, pomembni so prej navedeni elementi za izračun (list. št. 286). Glede ugovora tožencev, da iz anuitetnih načrtov z dne 23. 2. 2006 izhaja drugačno stanje kredita kot iz izpiska kreditnega konta, je že izvedenec pojasnil, da anuitetni načrt izkazuje način odplačevanja določenega zneska, ni pa dokaz o stanju dolga. Logično je zato izhajal iz anuitet, ki so bile dejansko plačane, pri metodologiji obrestovanja pa uporabil varianto, ki je za toženca ugodnejša. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je po zaključku glavne obravnave poklicalo izvedenca L. L. in ga prosilo za pojasnilo, ali je na zapisniku z dne 2. 9. 2014 pravilno zapisan znesek 6.300,00 EUR ali bi moralo biti 6.300,00 CHF, ne predstavlja nobene kršitve pravil postopka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izvedenec L. L. ni mogel izračunati višine kredita št. 528, ker ni izračunal višine kredita št. 476, ki je bil tudi predmet poplačila iz plačanega zneska 750.000,00 EUR. Pritožnika šele v pritožbi konkretizirata prej le navržen očitek(8), da je v celoti sporna višina kredita št. 476, zato trditve, da po anuitetnem načrtu(9) višina terjatve po kreditu 476 na dan 23. 2. 2006 znaša 147.016,03 EIR, po izpisku iz kreditnega konta pa 148.876,03 EUR, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožnika neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje kršitev 8. člena ZPP, ker v dokazno oceno ni vključilo izvedenskega mnenja izvedenca A. A. z dne 9. 10. 2011 in njegovega pojasnila z dne 10. 4 2012. Sklicujeta se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1516/2012 z dne 15. 3. 2013, ki je zapisalo, da „ni pravilno, da sodišče zato, ker izvedenec v skladu s pravili znanosti in stroke, ne more odgovoriti na zastavljeno vprašanje, le-tega kaznuje“(10), poleg tega pa tudi „da je izvedenec svoje delo opravil oziroma izdelal mnenje, zato ga ni mogoče razrešiti“. Pritožbeno sodišče se ne bo opredeljevalo do tega, ali je izvedenec A. A. res izdelal takšno izvedensko mnenje, ki bi moralo biti vključeno v dokazno oceno. Če en izvedenec terjatve ni mogel (ali znal) izračunati, to še ne pomeni, da terjatev po višini v postopku ostane nedokazana(11), še zlasti, če drug izvedenec na podlagi istih listin izdela strokovno korekten in preverljiv izračun terjatve. V dokazno oceno je sodišče prve stopnje vključilo tisto mnenje, ki izračun vsebuje, do „mnenja“ izvedenca A. A. pa se je sodišče v zadostni meri opredelilo že s tem, ko je odgovorilo na trditve tožencev glede neustreznosti listin.

13. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji niso bili potreben strošek postopka ( prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ki ga je sodišče uporabilo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika: enako določa 1012. člen sedaj veljavnega OZ.

Op. št. (2): Sklenjena med tožnico in I. d. o. o., katerega zakonita zastopnica je bila prva toženka. Nad I. d. o. o. (prvotno prvo tožena stranka) je bil 4. 1. 2008 uveden stečajni postopek, ki se je zaključil 11. 7. 2008, dne 20. 8. 2008 pa je bila družba izbrisana iz sodnega registra.

Op. št. (3): Prim. II Ips 260/2008 z dne 8. 9. 2011 (na katero se sklicuje tudi tožnica v odgovoru na pritožbo) in v njej navedene judikate in vire.

Op. št. (4): Zakaj je tožnica kasneje spremenila pogoje hrambe, s čemer se prva toženka ni strinjala, ni pomembno.

Op. št. (5): Prim. sodbo VSRS II Ips 380/2011 z dne 18. 9. 2014.

Op. št. (6): Npr. tisti del sporočila tožnice, kjer je navedeno, da bi po „zapiranju“ terjatev za plačilo ostalo še 88.157,04 EUR. Sodišče se je na ta del sklicevalo, ko je ugotavljalo resničnost trditev tožencev, da je bilo dogovorjeno, da bo s plačilom 750.000,00 EUR v celoti poplačana njuna obveznost po obeh kreditih. Tožnica je trdila, da sta se stranki dogovarjali o delnem plačilu in se s tem v zvezi sklicevala na elektronsko sporočilo. Pritožbeni očitek, da je sodišče elektronski sporočili v enem delu upošteva, v drugem pa ne, je torej neutemeljen.

Op. št. (7): Za katere toženca trdita, da so bile pripravljene naknadno, vanje pa je tožnica vpisovala take številke, kot jih je potrebovala za predmetno pravdo, ne pa resničnega stanja kredita.

Op. št. (8): V vlogi z dne 6. 3. 2014 (list. št. 225).

Op. št. (9): Ki ne predstavlja dokaza o stanju terjatve.

Op. št. (10): Sodišče je najprej postavilo izvedenca A. A., ki se je kljub opozorilu sodišča, da to ni njegova naloga, obširno opredeljeval do (ne)ustreznosti oziroma „verodostojnosti“ listin tožnice in trdil, da listine za izdelavo mnenja ne zadoščajo, zato ga je sodišče prve stopnje razrešilo in tudi denarno kaznovalo. Sklep je bil na pritožbo izvedenca razveljavljen.

Op. št. (11): Toženca skušata dokazati, da dejanskega dolga ni bilo mogoče ugotoviti, kar pomeni, da je višina dolga nedokazana in se pri tem sklicujeta na sodbo VS RS 379/2006 z dne 8. 5. 2008, kjer pa gre za drugačno dejansko stanje.


Zveza:

ZOR člen 997. OZ člen 1012. ZPP člen 7, 212, 286, 286b.
Datum zadnje spremembe:
29.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyMjQx