<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2527/2014
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.2527.2014

Evidenčna številka:VSL0064701
Datum odločbe:22.04.2015
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Dušan Barič (poroč.), Bojan Breznik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:izvenzakonska skupnost - skupno premoženje - stanovanje kot skupno premoženje - darilo - ugovor višjega deleža na skupnem premoženju - ugovor izključne lastnine - izviren način pridobitve lastninske pravice

Jedro

Darilo, dano obema partnerjema, namreč predstavlja posebno premoženje enega in drugega partnerja, pri čemer nastane solastnina z enakim solastniškim deležem vsakega do ½, razen če darovalec izrecno določi drugače.

Bistveno za nastanek skupne lastnine je dejstvo, da je tožnik za plačilo dela kupnine najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem, ki ga je odplačeval iz svojih prihodkov, pri čemer višina njegovega prispevka za nastanek skupnega premoženja ni pomembna. Ob dejstvu, da nobena od strank ni uveljavljala nadpolovičnega deleža in da velja domneva o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju (1. odstavek 59. člena ZZZDR), je povsem nepomemben način oziroma vir financiranja preostale kupnine. Pritrditi pa je stališču sodišča prve stopnje, da sodna praksa šteje, da toženkin ugovor izključne lastnine ne vključuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.

Tožnik bo skladno s 3. točko 1. odstavka 40. člena ZZK-1 vknjižbo svoje solastninske pravice v zemljiški knjigi lahko dosegel že na podlagi ugotovitvenega dela izreka. Slednji zadostuje, saj gre pri nastanku skupne lastnine za izviren način pridobitve lastninske pravice in ne pravnoposlovni podlagi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku I. točke in

II. točke izreka spremeni tako, da se glasi:

„I. Ugotovi se, da predstavlja skupno premoženje tožeče in tožene stranke, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, stanovanje št. 8 v izmeri 85,16 m2, z ustreznim solastniškim deležem na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah in funkcionalnem zemljišču na naslovu ..., na parceli št. 1264 k.o. X, v zemljiški knjigi kot posamezni del št. A v stavbi št. B k.o. X (ID Z) in da znaša solastniški delež tožnika J. Š. ½ in delež toženke P. C. ½.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.675,85 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. odst. I. točke izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da stanovanje z ustreznim solastniškim deležem na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah in funkcionalnem zemljišču predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in da znaša solastniški delež tožnika ½ in delež toženke ½ in tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 1.139,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne priglaša pritožbenih stroškov. Sodišče ni uporabilo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), zato je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem glede tega, da je bila darilna pogodba samo eden od členov v verigi pogodb, sicer odplačne pridobitve lastninske pravice v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče je odločilo v nasprotju z listinskimi dokazi spisa, zato je podan tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 338. člena (pravilno 339. člena) ZPP. Sodišče je le povzelo posamezne listine v spisu in obrazložilo abstraktne pravne norme, ni pa opravilo analize vsakega dokaza posebej in vseh skupaj glede na konkretno dejansko stanje ob pravilni uporabi ZZZDR. Sodišče je sprejelo ustaljeno stališče sodne prakse, da se darilo (pomoč) sorodnikov načeloma šteje za prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler se ne dokaže kaj drugega, vendar je v nadaljevanju obrazložitve zavzelo napačno pravno naziranje, da to velja le za ugotavljanje višine deleža na skupnem premoženju, ne pa tudi za nastanek skupne lastnine. Razlogi si nasprotujejo, saj sodišče najprej pritrdi stališču sodne prakse, da se darilo lahko šteje kot prispevek obema, nato pa zaključi, da darilo ne more vplivati na nastanek skupne lastnine. Sodišče se ukvarja s pravno razlago posameznih pogodb obligacijskega in stvarnega prava, ki ne temelji na uporabi ZZZDR, zato je napačno zaključilo, da sta pravdni stranki zgolj pomagali pridobiti stanovanje dedku toženke. To ni res, saj sta stranki reševali svoj stanovanjski problem z namenom trajnega bivanja v kupljenem stanovanju, B. V. pa je le sodeloval, ker je imel pravico do odkupa. Vsi so delovali v skladu z navedenim namenom, tudi banka, ki je pogojevala odobritev kredita za nakup stanovanja z izjavo, da bo V. prepisal lastninsko pravico na toženko oz. na katerokoli pravdno stranko, kar je pojasnila toženka. Sodišče je spregledalo, da Vasle po sklenitvi kupoprodajne pogodbe v stanovanju ni nikoli živel, temveč pravdni stranki, ki sta najprej stanovanje obnovili s skupnimi sredstvi, česar toženka ni prerekala. V spisu ni podlage za ugotovitev, da ima tožnik zgolj obogatitveni zahtevek proti B. V. iz naslova skupnih vlaganj po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče odloča po stanju premoženja v juliju 2011, ko se je tožnik izselil iz stanovanja in je izvenzakonska skupnost prenehala. V tem času je bila toženka že več kot pet let zemljiškoknjižna lastnica stanovanja in je že zato napačna ugotovitev, da tožnik nima nobene zveze s stanovanjem, ker ga je predhodno kupil B. V. Tožnik je dokazal, da je bilo stanovanje namenjeno obema, čeprav je bila lastnica le toženka, kar izhaja iz izpovedbe toženke, češ da je bila darilna pogodba sklenjena, „ker je bila to edina varianta za nakup stanovanja“. Pri tem pa je ves čas sodeloval tožnik, kar je potrdila toženka, da sta „kupnino plačala skupaj s partnerjem, ki se je s tem strinjal“. Zato je neutemeljen zaključek sodišča, da ne gre za skupno premoženje, ker je toženka pridobila lastninsko pravico na stanovanju brez plačila iz vira, ki bi bil prihodek iz dela. Za nakup stanovanja sta obe pravdni stranki vzeli vsaka svoj kredit, z navzkrižnim poroštvom, poleg tega je tožnik tudi zastavil pravice iz svojega življenjskega zavarovanja na banko (A15).

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zatrjevani kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpostavljenega nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe ni najti, saj zavzeto stališče, da se darilo lahko šteje kot prispevek obema pravdnima strankama, ne utemeljuje zaključka, da darilo vpliva na nastanek skupnega premoženja. Darilo, dano obema partnerjema, namreč predstavlja posebno premoženje enega in drugega partnerja, pri čemer nastane solastnina z enakim solastniškim deležem vsakega do ½, razen če darovalec izrecno določi drugače. Pritožbeni očitek, da odločitev nasprotuje listinskim dokazom v spisu, po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve. Za postopkovno kršitev iz 15. točke bi šlo le v primeru, če bi sodišče napačno povzelo vsebino listine, brez da bi se vrednostno opredelilo do nje, vendar iz pritožbenih navedb tak položaj ne izhaja.

6. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe so naslednje: 1) izvenzakonska skupnost je trajala od jeseni 2000 do julija 2011, 2) B. V., toženkin dedek, je pridobil lastninsko pravico na spornem stanovanju na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 2. 11. 2005 (A4), sklenjene z denacionalizacijskimi upravičenkami, v kateri je bila določena kupnina v višini 107.727,00 EUR, 3) del kupnine v višini 33.238,83 EUR je plačal B. V. iz sredstev, ki jih je dobil od države zato, ker stanovanja ni mogel odkupiti po Jazbinškovem zakonu, preostali del kupnine, tj. 74.488,17 EUR, pa sta pravdni stranki pridobili z najemom kredita, in sicer vsaka z najemom svojega, 4) oba kredita sta bila nesporno odplačevana iz tekočih prihodkov iz dela, 5) 28. 2. 2006 je tožnik vzel kredit v višini 57.922,08 CHF, ki se ga je zavezal odplačevati do leta 2037 in ga še vedno odplačuje - tožnik je bil edini kreditojemalec in glavni dolžnik, kot porok in plačnik pa sta jo podpisala tudi toženka in B. V., kar izhaja iz kreditne pogodbe (A7), 6) kredit, dan tožniku, je bil odobren kot namenski stanovanjski kredit (1. člen Pogodbe), 7) pravdni stranki sta se odločili sodelovati pri tem, da B. V. pomagata plačati kupnino za stanovanje zato, ker sta želela v njem še naprej prebivati, kot sta pred nakupom stanovanja, 8) 2. 3. 2006 je V. za potrebe najema kredita v sodelovanju z banko podpisal izjavo, da bo lastništvo na spornem stanovanju prenesel na toženko, 9) 9. 3. 2006 je bil znesek kredita nakazan pooblaščencu denacionalizacijskih upravičenk (A4), 10) 15. 11. 2006 je B. V. z darilno pogodbo na toženko prenesel lastninsko pravico na stanovanju (A12), ki se je vpisala v zemljiško knjigo, 11) nobena od strank ni uveljavljala nadpolovičnega deleža. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zaključilo, da je toženka pridobila lastninsko pravico na stanovanju na podlagi darilne pogodbe neodplačno, saj je ni pridobila v zameno za kakršnokoli plačilo, vir katerega bi bili prihodki iz dela. Eden izmed pogojev za nastanek skupnega premoženja, tj. da mora biti premoženje pridobljeno z delom oziroma s prihodki iz dela, po oceni prvega sodišča ni izpolnjen, zato stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. Lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe je na poslovni podlagi pridobil B. V., ki je bil tudi edini zavezanec za plačilo kupnine. S plačilom dela kupnine v njegovo korist naj bi pravdni stranki skupno premoženje vložili v premoženje tretjega.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče po skrbno izvedenem dokaznem postopku pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, vendar je napravilo napačen materialnopravni zaključek, da sporno stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo bolj celostno obravnavati razmerja med vsemi subjekti in ne ločeno vsake pogodbe - kupoprodajne in darilne – zase.

8. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Skupno premoženje zakoncev tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s kreditom, ali premoženje, ki je bilo pridobljeno (ustvarjeno) z njegovo pomočjo (realna subrogacija). Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, sta tožnik in toženka z namenom rešitve stanovanjskega problema vzela vsak svoj kredit, ki sta ga odplačevala iz osebnega dohodka, pri čemer se ga je tožnik zavezal odplačevati do leta 2036 in ga torej odplačuje še zdaj. Osebni dohodek skupaj s prihranki v skladu s prevladujočim stališčem v pravni teoriji in sodni praksi predstavlja skupno premoženje, in sicer takoj, ko ga zakonec prejme.(1) Sredstva, pridobljena iz kreditov, so bila v obravnavanem primeru nakazana neposredno pooblaščencu prodajalk kot del kupnine za stanovanje. Slednje je bilo torej pridobljeno z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama, zato predstavlja njuno skupno premoženje. Glede na navedeno je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sporno stanovanje ni bilo pridobljeno z delom in da je šlo za neodplačen prenos lastninske pravice na toženko.

9. Ob opisanem širšem gledanju na razmerja se ni treba opredeliti do pritožbenih navedb, komu je B. V. podaril stanovanje – zgolj toženki ali obema, kajti ta okoliščina ne more spremeniti narave nastalega skupnega premoženja.

10. Za nastanek kogentnega režima skupnega premoženja morata biti izpolnjena prej navedena objektivna pogoja, pri čemer načeloma volja partnerjev (subjektivni pogoj) za nastanek skupnega premoženja ni odločilna. Nasprotno, v obravnavani zadevi je namen pravdnih strank in ostalih subjektov ključnega pomena, saj je od njega odvisna povezava s spornim stanovanjem, ki na prvi pogled ni očitna zaradi strank oziroma vsebine kupoprodajne pogodbe. V njej je namreč kot kupec in zavezanec za plačilo kupnine naveden izključno B. V. Navedena ugotovitev bi lahko sama zase utemeljevala zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, da sta tožnik in toženka zgolj pomagala toženkinemu dedku pri nakupu stanovanja s finančnim vložkom, vendar se pritožbeno sodišče z njim ne strinja. Upoštevanje ostalih okoliščin namreč vodi do sklepa, da so tožnik, toženka in B. V. od vsega začetka (potem, ko je bilo stanovanje vrnjeno denacionalizacijskim upravičenkam in je bil odkup stanovanja sploh mogoč) delovali v smeri, da stanovanje postane last pravdnih strank. To je razvidno predvsem iz dejstva, da sta tožnik in toženka skupaj s hčerko živela tam že pred odkupom stanovanja in še naprej do prenehanja njune življenjske skupnosti leta 2011;(2) iz vsebine izjave B. V. banki dva dni po najemu kredita s strani tožnika in še pred nakazilom denarja za kupnino, da bo lastništvo kupljene nepremičnine „po pravnomočnosti kupoprodajne pogodbe“ med njim in lastnicami prenesel na svojo vnukinjo (toženko) in iz razmeroma kratkega obdobja osmih mesecev, ki je preteklo med plačilom kupnine in sklenitvijo darilne pogodbe med B. V. in toženko v letu 2006, ko je izvenzakonska skupnost med tožnikom in toženko še trajala. Na podlagi ugotovitev izpodbijane sodbe in ob upoštevanju prepletenosti razmerij je zaključiti, da je bil od vsega začetka namen vseh udeležencev nedvomno ta, da pravdni stranki pridobita lastninsko pravico na stanovanju, v katerem sta tedaj že živeli.

11. Dejstvo, da s plačilom pretežnega dela kupnine nobena od pravdnih strank ni pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju, ne vpliva na drugačen zaključek. Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, nastanek skupnega premoženja pomeni originarno pridobitev lastninske pravice, neodvisno od vknjižbe v zemljiško knjigo.

12. Končno je utemeljena tudi pritožbena trditev, da je imel B. V. le sodelovalno vlogo, ker je kot nekdanji imetnik stanovanjske pravice imel pravico do odkupa stanovanja. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da B. V. ni bil edini, ki je lahko sklenil kupoprodajno pogodbo z denacionalizacijskimi upravičenkami. Glede na pogodbeno svobodo strank bi slednje lahko sklenile kupoprodajno pogodbo tudi s pravdnima strankama, vendar šele, če predkupni upravičenci ne bi sprejeli njihove ponudbe(3). Materialnopravno zmoten pa je zaključek sodišča, da bi B. V. pripadalo nadomestilo popolnoma neodvisno od tega, ali se bo odločil za nakup nekega stanovanja ali ne, in še manj od tega, ali se bo z denacionalizacijskimi upravičenkami dogovoril za odkup spornega stanovanja. Iz določb drugega in tretjega odstavka 173. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) namreč izhaja, da ima najemnik pravico do nadomestila v skladu z odločbo Ministrstva RS za okolje in prostor zgolj za reševanje svojega stanovanjskega vprašanja, to je v primeru uveljavljanja pravice do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik strinja, ali do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše. Po navedenem je očitno, da je B. V. z uveljavljanjem svoje pravice do odkupa in s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pravdnima strankama omogočil, da sta za stanovanje plačali nižjo kupnino, kot bi jo sicer brez navedene ugodnosti.

13. Okoliščina, ali je prispevek B. V., to je koriščenje ugodnosti v obliki približno tretjine kupnine, pomenil darilo, dano izključno toženki, ni pomembna. Ta namreč ne vpliva na nastanek skupnega premoženja, odrazila bi se lahko kvečjemu le kot nadpolovični delež toženke, ki ga v konkretnem primeru ni uveljavljala. Bistveno za nastanek skupne lastnine je dejstvo, da je tožnik za plačilo dela kupnine najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem, ki ga je odplačeval iz svojih prihodkov, pri čemer višina njegovega prispevka za nastanek skupnega premoženja ni pomembna.(4) Ob dejstvu, da nobena od strank ni uveljavljala nadpolovičnega deleža in da velja domneva o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), je povsem nepomemben način oziroma vir financiranja preostale kupnine. Pritrditi pa je stališču sodišča prve stopnje, da sodna praksa šteje, da toženkin ugovor izključne lastnine ne vključuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.

14. Glede na to, da je sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP) vezano na tožnikov stvarnopravni zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z obligacijskim zahtevkom za povrnitev vlaganj v skladu z določbo 190. člena OZ.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku o obsegu skupnega premoženja in solastniških deležih na njem (5. alineja 358. člena ZPP). Toženka ni ugovarjala temu, da se delitev skupnega premoženja opravi že v pravdi.

16. V ostalem je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo. Odločitev o zavrnitvi dajatvenega zahtevka, ki toženki nalaga, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis solastnine na stanovanju, je pravilna, saj ta ni potreben. Tožnik bo skladno s 3. točko prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi vknjižbo svoje solastninske pravice v zemljiški knjigi lahko dosegel že na podlagi ugotovitvenega dela izreka. Slednji zadostuje, saj gre pri nastanku skupne lastnine za izviren način pridobitve lastninske pravice in ne pravnoposlovni podlagi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v 2. odstavku I. točke izreka (353. člen ZPP).

17. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi odločitve je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspel, zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa na porazdelitev uspeha med strankama ni vplivala. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnikovi potrebni stroški, ki mu jih je toženka dolžna povrniti, znašajo 2.675,85 EUR, in sicer sodna taksa 855,00 EUR, nagrada za postopek 765,70 EUR, nagrada za narok 706,80 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 328,35 EUR 22% DDV. Tožnik bi bil v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi upravičen do povrnitve višjega zneska stroškov, in sicer v višini 2.822,25 EUR, vendar jih je zahteval le v prisojeni višini, na njegovo zahtevo pa je sodišče vezano. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

18. Pritožnik ni uveljavljal stroškov pritožbenega postopka, zato o tem ni bilo potrebno odločati.

------------

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 967/2007 z dne 17. 6. 2010.

Op. št. (2): Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da se je preselila s svojo družino (s tožnikom in hčerko) že spomladi 2006.

Op. št. (3): Predkupne upravičence določa 176. člen SZ-1.

Op. št. (4): Prim. sodbo VS RS II Ips 596/2008 z dne 23. 6. 2010. V tej zadevi sta zakonca kupnino za nakup skupnega stanovanja delno (13 %) krila iz skupnih sredstev (kredita), v večjem delu (87 %) pa iz posebnega premoženja žene.


Zveza:

ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1. SZ-1 člen 173, 173/2, 173/3. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZPP člen 2.
Datum zadnje spremembe:
08.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwNTE4