<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 2346/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.2346.2012

Evidenčna številka:VSL0073931
Datum odločbe:13.03.2013
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:skupno premoženje - delež na skupnem premoženju - načelo enotnega obravnavanja skupnega premoženja - pomoč tretjih - zavrnitev dokazov - kredit, najet med trajanjem zakonske zveze - zakonska domneva o skupnem razpolaganju - vračilo kredita - novote - pravdni stroški - uspeh pravdnih strank - obrazloženost stroškovne odločitve

Jedro

Ker je bila odločitev zakoncev o najetju kredita skupna (zakonska domneva), kredit predstavlja skupno premoženje, ne glede na to, za kakšen namen je bil porabljen. Glede na to, da ga je v celoti vrnil toženec, mu je tožnica dolžna plačati delež, ki odpade nanjo.

Sklicevanje sodbe na stroškovnik v spisu zadostuje zahtevi po ustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve, pri čemer pritožnik ni izkazal, da bi vpogled v spis od njega zahteval nesorazmerno breme.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 487,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 dalje.

Kar zahtevata tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi več ali drugače, se zavrne."

II. Sicer se pritožba zoper sodbo in v celoti pritožba zoper sklep zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da je nepremičnina ID 000, ID znak 000 k.o. X, ki predstavlja nepremičnino s parc. št. 942/6 – dvorišče v izmeri 229 m2, stanovanjsko stavbo v izmeri 103 m2, poslovno stavbo v izmeri 61 m2 in poslovno stavbo v izmeri 48 m2, skupno premoženje pravdnih strank in znaša delež tožnice 4/10, delež toženca pa 6/10 (I. točka izreka), (2) da sodi tožencu lastni 100 % poslovni delež podjetja Š. d.o.o., v skupno premoženje pravdnih strank in znaša delež tožnice 4/10, delež toženca pa 6/10 (II. točka izreka) in (3) da se, kar zahtevata tožnik in toženka več ali drugače, zavrne (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je na podlagi ugotovitve, da je tožnica uspela glede 40 % zahtevka, toženec pa glede 60 % zahtevka, odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

3. Toženec je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravilna je ugotovitev sodišča, da sta pravdni stranki s prihranki kupili parcelo in začeli z izgradnjo stanovanjske hiše in da gre za skupno premoženje pravdnih strank. Sodba pa je v tem delu pomanjkljiva, ker izvedeni dokazi – vse zaslišane priče vključno s pričo M.B. – potrjujejo toženčevo trditev, da so bili s skupnimi sredstvi postavljeni le delni temelji sedanje hiše, z rabljeno opeko pa izgrajeni prostori v pritličju hiše in da se je gradnja hiše dejansko nadaljevala šele tedaj, ko je toženec vanjo vložil svoja posebna sredstva, pridobljena s prodajo dediščine. Zaslišane priče so tudi potrdile, da je bil toženec tisti, ki je organiziral vsa dela, ki je gradbena dela tudi fizično izvajal in da so na njegovo prošnjo njegovi prijatelji in sovaščani iz BiH brezplačno izvajali gradbena dela na hiši, da je tožnica pomagala le toliko, da je občasno prinesla pijačo, skuhala kosilo, pospravila za delavci in da so vse drugačne tožničine trditve o tem, da je fizično opravljala gradbena dela in da je bila hiša zgrajena le s prihranki iz plač, neresnične. Sodišče se je tudi prepričalo, da je toženec vložil v hišo posebna sredstva v znesku 66.000 CHF oziroma tedanjih 100.197 DEM. Vendar pa iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, da si je sodišče s preračunom kupnine v DEM olajšalo predstavo o vrednosti denarnih sredstev, ki jih je toženec vložil v skupno premoženje. Navedeni znesek je tedaj predstavljal več kot 150 povprečnih plač oziroma najmanj dvanajstletno plačo delavca. O tem bi se sodišče prepričalo s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki ga je toženec predlagal, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, ne da bi navedlo razloge za tako odločitev. Že glede na ta vložek toženčev delež presega 70/100 in je zato njegov zahtevek v celoti utemeljen. Ocena sodišča, da je tožnica povsem enakovredno prispevala k nastajanju skupnega premoženja, nima nobene podlage v izvedenih dokazih. Vse zaslišane priče, ki so sodelovale pri gradnji hiše, so izpovedale, da so dela opravljali izključno kot pomoč tožencu. Tudi njihovo pomoč bi bilo treba upoštevati le kot tako in ne kot pomoč obema zakoncema. Tožnica je po izgradnji hiše res opravljala večji del potrebnih gospodinjskih del, vendar pa njeno delo ni prispevalo k povečani vrednosti hiše, temveč kvečjemu k njeni ohranitvi in višji ravni mesečnih prihodkov pravdnih strank. Ekvivalent temu delu je predstavljalo toženčevo delo v zvezi z vzdrževanjem hiše v istem časovnem obdobju. Prevelika teža je dana tožničini skrbi za posvojenko. Hči je bila posvojena šele sedem let po izgradnji hiše, zanjo pa sta oba skrbela enako: tožnica bolj za njene vsakdanje potrebe, toženec pa za zagotavljanje materialnih pogojev. Zmotna in protispisna je tudi ugotovitev, da sta deleža pravdnih strank v družbi Š. skoraj enaka. Ustanovni delež je bil res plačan iz skupnih sredstev, vendar iz predložene dokumentacije in zaslišanj pravdnih strank izhaja, da je bilo ustanovljeno za opravljanje prevozov, da je ustanovitelj in direktor podjetja toženec in da ima samo toženec licenco za opravljanje teh del. Skrb in obveznost za poslovanje podjetja je bila torej na tožencu, gostinska dejavnost pa je bila le postranskega pomena in zaradi slabih poslovnih rezultatov opuščena že pred razvezo. Tožnica je bila zaposlena le kot ena od petih natakaric, za svoje delo pa je dobivala plačo, ki je bila bistveno nižja od toženčevega zaslužka. Dejstvo je, da podjetje brez toženca ne bi obstajalo in ne bi moglo poslovati, delo tožnice pa bi lahko zamenjal kdorkoli. Tožničin delež zato ne more presegati 20 %. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo dela zapadlih obveznosti po kreditni pogodbi s V. je napačna. Toženec je zatrjeval, da je bil kredit najet že leta 2002 za opremo prostora, v katerem se je nahajal bife, in za ureditev sob. Vse do tožničine izselitve je bil redno odplačevan. V dokaz teh trditev je predložil dokaze in notarski zapis. Ker je bil kredit najet in plačevan s skupnimi sredstvi več kot šest let, mu ni bilo treba posebej dokazovati, da so bila sredstva porabljena za povečanje skupnega premoženja. Taka je domneva ne le v korist tožnice, ampak tudi v korist toženca. Toženec ne razume takšne diskriminacije po spolu in je tudi v nasprotju z ustavnimi pravicami. Da njegove navedbe držijo, je tožnica priznala v III. točki odgovora na tožbo. Tudi glede na to toženec ni bil dolžan podati dodatnih dokazov v tej smeri. Sodišče bi moralo zelo kritično presoditi izjavo tožnice v zvezi s tem. S sklicevanjem na neizpodbite izjave tožnice in priče B.I. je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Morebitna neprerekana izjava priče in tožnice ne ustvarjata domneve, da gre za dokazano dejstvo. S tako odločitvijo je bil kršen 214. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, tožencu pa ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in sta mu bili kršeni pravica do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Da gre za skupno premoženje, velja tudi za plačilo kredita, ki sta ga pravdni stranki najeli za izgradnjo splava, o čemer se sodba ni izrekla. Ker toženec glede na to, da je bila priča predlagana zaradi izpodbijanja lažnih trditev prič A.K. in M.L., na katerih sodba temelji, ni mogel predložiti pisne izjave M.B., stališče sodišča, da navedena priča ni bila zaslišana zaradi nepredložitve pisne izjave, pomeni kršitev pravice do izpodbijanja dokaznih predlogov nasprotne stranke. Na drugi strani je bila zaslišana priča M.B., čeprav tudi njena izjava ni izpolnjevala pogojev za pisno izjavo po petem odstavku 286.b člena ZPP. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženec v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Ugotovitev, da je tožnica uspela z zahtevkom glede 40 %, je napačna. Tožnica namreč s svojim zahtevkom ni uspela, deloma pa je uspela po nasprotni tožbi, ko je sodišče odločilo, da ji pripada 40 % delež in ne 30 %, kot je zahteval sam. Sodišče ni upoštevalo, da je pripoznal zahtevek glede 30 % deleža. V sklepu tudi ni navedeno, kateri tožničini stroški so bili priznani kot potrebni. Glede na to ga ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnico zastopala odvetnica na podlage odločbe o brezplačni pravni pomoči, bi morali biti njeni stroški odmerjeni na podlagi 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ker se v takem primeru odvetniku izplača nagrada iz proračuna, ni razloga, da bi se nasprotni stranki naložili višji stroški od dejansko izplačanih iz proračuna (sklep VSL I Cp 651/2011). Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da plačilo pravdnih stroškov naloži tožeči stranki, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Tožnica ni odgovorila na pritožbi.

6. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

7. Izpodbijana sodba izhaja iz pravilne razlage določb 51. člena in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri

- je premoženje, ki ga zakonca pridobita v zakonski zvezi, skupno premoženje,

- je premoženje, ki ga je eden od zakoncev podedoval, njegovo posebno premoženje,

- se domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju, enaka, lahko pa vsak od njiju dokazuje višji delež,

- se pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne upošteva le dohodek zakoncev, ampak vsaka oblika dela in sodelovanja pri uporabi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (ZZZDR primeroma našteva pomoč enega zakonca drugemu zakoncu, skrb za varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja),

- se prispevki sorodnikov in drugih bližnjih oseb k povečanju oziroma ohranjanju skupnega premoženja (vsaj praviloma) štejejo kot prispevek oziroma pomoč obema zakoncema,

- se skupno premoženje praviloma obravnava kot celota in je delež zakoncev na eni stvari, ki sodi v skupno premoženje, le izjemoma drugačen od njunih siceršnjih deležev na skupnem premoženju,

- se vložek posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje praviloma odrazi v večjem deležu tega zakonca na skupnem premoženju kot celoti, le izjemoma pa samo na stvari, za pridobitev katere je bilo namenjeno posebno premoženje.

8. Ugotovitve izpodbijane sodbe v zvezi z višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju so naslednje:

- pravdni stranki sta od leta 1981 živeli skupaj, v zakonski zvezi pa sta bili od leta 1985 do 2007,

- v življenjski skupnosti sta kupila nepremičnino parc. št. 942/6 k.o. X in na njej zgradila stanovanjsko stavbo (103 m2), poslovni stavbi (61 m2 in 48 m2) in dvorišče (229 m2) ter ustanovila družbo Š. d.o.o.,

- toženec je v ustvaritev skupnega premoženja vložil znesek kupnine v višini 66.000 CHF (tedanjih 100.197 DEM), pridobljen s prodajo podedovanih nepremičnin parc. št. 2941 in 2939, obe vl. št. 46, k.o. Y, Bosna in Hercegovina, v letu 1986,

- tožnica je enakovredno prispevala k nastajanju skupnega premoženja tako z delom pri gradnji hiše kot z delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti Š. d.o.o., opravljanjem gospodinjskih del in skrbjo za skupnega otroka:

-- tožnica je po svojih močeh prispevala k temu, da se je gradnja lažje odvijala, to delo pa ni nič manj vredno in upoštevno kot delo toženca, ki je pri gradnji igral sicer vidnejšo vlogo,

-- delavci, ki so pomagali pri gradnji hiše, so vedeli, da sta pravdni stranki zakonca in niso mogli misliti, da pomagajo le tožencu, ne pa tudi tožnici; toženec je sicer sam organiziral pomoč pri gradnji, vendar pa sta pravdni stranki njihovo delo delno poplačala z uslugami iz skupnega premoženja,

-- tožnica je bila ves čas trajanja življenjske skupnosti zaposlena; pred zaposlitvijo v Š. d.o.o. sta imela približno enake dohodke, kasneje pa je tožnica prejemala minimalno plačo, toženec pa višjo plačo, vendar je tožnica ves čas zaposlitve v družbi aktivno delovala – opravljala je gostinska dela in skrbela, da je bilo v hiši vse urejeno (delo v kuhinji, pospravljanje sob, delo za točilnim pultom v kavarni), toženec pa je opravljal večino posla v zvezi z avtobusnimi prevozi,

-- tožnica je v pretežnem delu skrbela za gospodinjska opravila,

-- tožničin vložek glede varstva in vzgoje otroka je bil bistveno večji od toženčevega,

-- tožnica je skrbela za oddajo sob v skupni nepremičnini (ki ni bila v lasti družbe).

9. Pritožbeni očitek, da toženčev vložek posebnega premoženja v gradnjo hiše utemeljuje njegov 70/100 delež na tem delu skupnega premoženja, ni utemeljen. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev 70/100 deleža glede nepremičnine in priznaval tožničin 20/100 delež glede poslovnega deleža v družbi, ne da bi posebej zatrjeval, katere posebne okoliščine upravičujejo odstop od zakonskega izhodišča, da je delež vsakega od zakoncev na celotnem skupnem premoženju enak. Izpodbijana sodba izhaja z ustaljenega stališča sodne prakse, da celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja in da je od načela pravne celovitosti skupnega premoženja mogoče odstopiti le izjemoma (sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja, vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja) (1). Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da se toženčev vložek posebnega premoženja upošteva pri presoji o višini deležev na skupnem premoženju kot celoti. Toženec ni zatrjeval takih posebnih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev, podlage zanjo pa ne dajejo niti ugotovitve izpodbijane sodbe. Bistveni del skupnega premoženja glede na postavljene zahtevke predstavljata nepremičnina, v katere izgradnjo je bilo vloženo toženčevo posebno premoženje, in poslovni delež v družbi, ki je imela sedež na naslovu prebivališča pravdnih strank, njena dejavnost, ki je predstavljala vir dohodka pravdnih strank, k ustvarjanju katerega sta prispevali obe, pa se je deloma odvijala v okviru družbe (prevozniška dejavnost, gostinska dejavnost), deloma pa z uporabo nepremičnine (oddaja sob, prostori za opravljanje gostinske dejavnosti). Bistveni sestavni deli skupnega premoženja so bili torej medsebojno povezani in kot taki predstavljali podlago premoženjski sestavini zakonske skupnosti pravdnih strank.

10. Očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke ni utemeljen. Toženec je podal ta dokazni predlog v nasprotni tožbi za dokazovanje trditve o 70/100 deležu glede nepremičnine kot posledice vložka njegovega posebnega premoženja in toženčevega večjega delovnega prispevka pri gradnji. V sodbi sicer ni izrecno navedeno, da je bil ta dokazni predlog zavrnjen, vendar pa je stališče o tem, da izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na drugačno ugotovitev odločilnih dejstev, vključeno v (pravilnem) stališču, da v danem primeru niso podani razlogi za odstop od načela enotnosti skupnega premoženja (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker toženec ni predlagal dokaza z izvedencem gradbene stroke za ugotavljanje vrednosti vloženega posebnega premoženja v primerjavi z vrednostjo celotnega skupnega premoženja (nepremičnine in poslovnega deleža), morebitna ugotovitev o vrednosti vložka v primerjavi z vrednostjo nepremičnine ne bi mogla vplivati na odločitev. Ob robu pritožbeno sodišče dodaja, da je bil izvedenec gradbene stroke v pravdi postavljen z nalogo, da ugotovi realnost zatrjevane kupnine, prejete s prodajo toženčevih nepremičnin, pa toženec niti tedaj, niti do konca glavne obravnave ni opozoril, da bi bilo njegovo nalogo treba razširiti.

11. Pritožbeni očitek glede pravilnosti zaključka, da je pomoč tretjih pri gradnji hiše treba šteti kot pomoč obema pravdnima strankama, ni utemeljen. Sodba ni spregledala izpovedb prič, da so delo opravljale izključno kot pomoč tožencu (pritožnik ne pove, da so nekatere izpovedale tudi drugače), vendar pa je pri presoji, ali ta pomoč vpliva na večji toženčev delež, pravilno upoštevala tudi dejstvo, da je šlo za pomoč pri gradnji nepremičnine, ki sta jo pravdni stranki vršili skupaj, in dejstvo, da so bile nasprotne usluge izvršene iz skupnega premoženja. Tema ugotovitvama pritožba ne nasprotuje, sta pa ključni za presojo o naravi pomoči tretjih.

12. Okoliščina, da gospodinjsko delo ni prispevalo k povečanju vrednosti hiše, ampak kvečjemu k njeni ohranitvi in višji ravni mesečnih prihodkov pravdnih strank, ne zmanjšuje teže, ki jo je sodba pripisala tožničini skrbi za gospodinjstvo. Čas posvojitve hčere ni odločilen za presojo o prispevku tožnice, upoštevnem v zvezi z deležem na skupnem premoženju. Toženčeva večja skrb za vzdrževanje hiše v (ekvivalentu) času(a), ki ga je tožnica namenila skrbi za gospodinjstvo, ni bila izrecno zatrjevana in že zato odsotnost izrecne omembe v sodbi ne more predstavljati njene bistvene pomanjkljivosti. Ne glede na to sama za sebe ne bi mogla privesti do drugačne odločitve o deležu. Pritožbene navedbe o majhnem, če ne celo zanemarljivem tožničinem prispevku v zvezi s poslovanjem družbe predstavljajo ponavljanje toženčevih stališč, podanih v postopku na prvi stopnji. Sodba se je do njih opredelila in na podlagi ocene izvedenih dokazov v zvezi s temi trditvami zaključila, da je toženec skrbel za prevozniški del dejavnosti, tožnica pa je bdela in aktivno sodelovala pri izvajanju gostinske dejavnosti in oddajanju sob. Navedbe o postranskem pomenu gostinske dejavnosti so nove in zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, presoja o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju ni matematičen obračun vsakega od prispevkov udeležencev v razmerju. Že po naravi stvari to ni mogoče, ker večine okoliščin, ki so v zakonu izrecno naštete kot odločilne, ni mogoče vrednostno opredeliti. Poleg tega se premoženjski vidik skupnosti zakoncev neogibno prepleta z njegovim nepremoženjskim vidikom, medsebojno podporo, vzpodbudo, pomočjo, ki jo je nemogoče opredeliti v denarju, a ne glede na to domneva o enakih deležih temelji tudi na predpostavki o vzajemnosti te pomoči. V denarju je mogoče praviloma ovrednotiti le prihodke zakoncev in morebitne vložke posebnega premoženja. Poleg tega zakon izhaja iz domneve enakih deležev, ki jo je mogoče po ustaljenem stališču sodne prakse izpodbiti le ob dokazano znatno višjem prispevku enega od zakoncev bodisi v dohodkih bodisi v delu (2). V skupnostih, v katerih vsak od udeležencev po svojih močeh prispeva k povečanju in ohranitvi skupnega premoženja, in ni ugotovljeno izrazito nesorazmerje bodisi (praviloma) v dohodkih, bodisi v (redkeje) drugačnem prispevku k povečanju oziroma ohranitvi skupnega premoženja, je delež zakoncev enak. Ugotovitve izpodbijane sodbe ne dajejo podlage za zaključek, da je bil toženčev prispevek v tolikšni meri večji od tožničinega, da bi se moralo to odraziti v njegovem večjem deležu na skupnem premoženju. Edina okoliščina, ki to narekuje, je tako njegov vložek posebnega premoženja. Desetodstotno zvišanje toženčevega deleža na račun tega prispevka ustrezno odraža na eni strani trajanje življenjske skupnosti, obseg ustvarjenega premoženja in ugotovljene prispevke vsake od pravdnih strank ter na drugi strani denarno vrednost vložka. Pritožba ni ponudila tehtnega razloga, ki bi mogel omajati tak zaključek.

14. Neutemeljene so nadalje navedbe v zvezi z izostankom odločitve glede kredita, ki naj bi ga pravdni stranki najeli za gradnjo splava. Toženec je sicer navajal, da v skupno premoženje sodi tudi splav in da je bil kupljen s posojilom, vendar pa v zvezi s tem ni postavil tožbenega zahtevka. V sodbi se zato o teh navedbah ni bilo treba izreči. Za odločitev v zadevi zato tudi ne morejo biti pomembne pritožbene navedbe o kršitvah, storjenih v zvezi z zaslišanjem prič, ki so izpovedale oziroma bi vedele izpovedati o tem posojilu (priča M.B.). Poleg tega v pritožbi ni navedeno, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom je bil predlagan dokaz z zaslišanjem priče M.B., tako da relativna bistvena kršitev določb niti ni bila sklepčno zatrjevana.

15. Utemeljeni pa so pritožbeni pomisleki v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo dela kredita, ki ga je po trditvah nasprotne tožbe toženec plačal sam, čeprav je šlo za skupno obveznost pravdnih strank. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila kreditna pogodba sklenjena v času trajanja zakonske zveze, sporno je bilo le, kakšen je bil namen kredita. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je kredit vzel toženec z namenom izgradnje hiše v Bosni, tožnica pa je izpovedala, da je s tem denarjem kupil bratu stanovanje v Bosni. Na podlagi teh ugotovitev sodba zavzema stališče, da toženec ni dokazal, da bi bil kredit porabljen z namenom povečanja skupnega premoženja in da je zato breme odplačevanja izključno njegovo.

16. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno. Gre za obveznost, ki je nastala v času trajanja zakonske zveze. Glede na to, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), se domneva, da sta jo prevzela oba zakonca skupaj. Odgovor na vprašanje, za kakšen namen je bil porabljen kredit – ali je bil vložen v dograditev objektov na nepremičnini v skupni lasti pravdnih strank ali za toženčeve sorodnike – sam po sebi ne more izpodbiti te domneve. Četudi je šlo za darilo toženčevim sorodnikom, to še ne pomeni, da ni šlo za skupno odločitev pravdnih strank. Le to dejstvo pa je odločilno za presojo, ali je obveznost plačila obveznosti iz kreditne pogodbe po prenehanju zakonske zveze obveznost obeh zakoncev ali le enega.

17. Ker tožnica ni nasprotovala trditvi iz nasprotne tožbe, da je bila odločitev za kredit skupna odločitev in ker ni nasprotovala niti sklepčno podanim trditvam o višini obveznosti, ki jih potrjujejo predložene listine (toženec je trdil, da višina mesečne obveznosti znaša 813 EUR, od tožnice pa je glede na zatrjevani 30 % delež na skupnem premoženju zahteval plačilo dveh dotlej zapadlih obrokov v skupni višini 487,80 EUR (2 x 243,90 EUR), je pritožbeno sodišče imelo dovolj podlage za spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku za plačilo 487,80 EUR (tretja alineja 358. člena ZPP). Utemeljenost zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe temelji na drugem odstavku 299. člena in prvem odstavku 378. člena OZ.

O pritožbi zoper sklep

18. Pritožbeni očitki glede stališča o 40 % uspehu tožnice v pravdi niso utemeljeni. Toženčeva trditev, da je priznal tožničin 30 % delež, ne drži. Iz njegovih navedb izhaja, da je priznal 30 % delež glede nepremičnine in 20 % tožničin delež glede poslovnega deleža. Glede na odločitev o tožničinem 40 % deležu je torej uspel le z 10 % znižanjem njenega deleža glede na zakonsko domnevo, ki jo je zahtevala tudi tožnica. Če bi njegov uspeh računali na način, kot ga predlaga, bi bil tožničin uspeh celo nekoliko večji kot njegov (na njeni strani gre za razliko med ugotovljenim 40 % in zahtevanim 50 % deležem, na njegovi strani pa za razliko med 20 % oziroma 30 % in ugotovljenim 40 % deležem). Odločitev o njegovem 60 % uspehu v pravdi mu torej ni v škodo.

19. Stroški, ki jih je sodišče štelo za priznane, so natančno razvidni iz stroškovnikov, ki sta jih pravdni stranki vložili v spis (l. št. 467 do 469). Po utrjenem stališču sodne prakse sklicevanje na tako preverjene stroškovnike zadostuje zahtevi po ustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve, pritožnik pa ni izkazal, da bi preveritev te odločitve z vpogledom v spis zahtevala od njega nesorazmerno breme (npr. glede na oddaljenost od sodišča).

20. Zakon o odvetniški tarifi, ki naj bi ga sodišče spregledalo pri odločitvi o višini priznanih tožničinih stroškov, se v obravnavani zadevi, v kateri je bila tožba vložena pred njegovo uveljavitvijo, ne uporablja (41. člen ZOdvT). Tudi ta očitek torej ni utemeljen.

21. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in jo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za plačilo 487,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 dalje (358. člen ZPP). Sicer je pritožbo zoper sodbo in v celoti pritožbo zoper sklep zavrnilo ter sodbo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Ker je toženec s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (glede na izostanek navedbe vrednosti spora v nasprotni tožbi delež uspeha sicer ni natančno ugotovljiv, v primerjavi s celotnim obsegom izpodbijanega dela sodbe pa je zelo majhen), sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. sodbi VS RS II Ips 939/2008 z dne 26. 11. 2009 (ki se sklicuje še na druge sodne odločbe) in II Ips 399/1999 z dne 2. 3. 2000.

(2) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 100/99 z dne 11. 11. 1999, II Ips 101/2000 z dne 8. 6. 2000, II Ips 418/2002 z dne 22. 5. 2003, II Ips 491/2002 z dne 11. 9. 2003 in II Ips 317/2003 z dne 23. 9. 2004.


Zveza:

ZZZDR člen 51, 52, 59.
ZPP člen 154, 154/1.
ZOdvT člen 41.
Datum zadnje spremembe:
08.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0NjYw